SiolNET. Sportal Prva liga
2,25

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Od Viška boli glava (15.)

Največja mariborska klofuta Ljubljani

2,25

termometer

Ne zgolj številni domači in evropski uspehi, s katerimi NK Maribor že leta razvaja svoje navijače. Morda najbolj boleče za pristaše NK Olimpija so klofute, ki so v tem obdobju prihajale iz pisarn najbolj trofejnega slovenskega kluba iz Ljudskega vrta in rok številnih nogometašev iz Ljubljane. Ta se ne more pohvaliti niti z eno ikono. Medtem imajo v Mariboru največjo.

Nemanja Mitrović Foto: SPS/Sportida

"Mi skupaj eno smo!" je po nedeljski zmagi nad Muro s 3:2 na enem od družabnih omrežij zapisal Marcos Tavares. Dan za tem, ko je v 94. minuti zabil za nujne tri točke in Mariborčane ohranil v igri za naslov, je legendarni kapetan vijoličastih, ki je ena najbolj posrečenih od številnih posrečenih potez Zlatka Zahovića, ponovil to, kar v Ljudskem vrtu ponavljajo iz dneva v dan. In tudi s tem gradijo kult kluba, ki je za številne tamkajšnje navijače več kot samo to.

Tako kot je več kot zgolj nogometaš ta 36-letni, v brazilskem Porto Alegreju rojeni,"posvojeni" Štajerec. Ne zgolj zaradi tega, ker je s 552 tekmami visoko nad vsemi na lestvici števila nastopov v vijoličastem dresu, z 205 goli v majici Maribora najboljši strelec v zgodovini in s 154 goli tudi najboljši strelec najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet.

Ne samo zato, ker je s svojo simpatičnostjo in predvsem požrtvovalnostjo v več kot 12 letih v štajerskem nogometnem hramu ob številnih uspehih in brez samcatega črnega madeža postal najbolj vzoren kapetan v zgodovini slovenskega nogometa. Morda najbolj zaradi tega, ker daje vtis, da je vijoličasta barva zanj res sveta in je ne bi izdal, pa četudi bi se ustavil svet (res je, malce neprimerna opazka za današnje čase), je k srcu prirasel vsem nogometnim navdušencem. Tudi tistim, ki prihajajo z druge strani Trojan.

"Dragi moji, napočil je čas mojega začasnega odhoda. Moj dom je zmajevo gnezdo! Hvala, navijači, hvala prijatelji, hvala Olimpija! Jaz imam zeleno srce," pa je leta 2017, ko je po štirih letih zapustil Ljubljano in se podal na Poljsko, prav tako na družabnih omrežjih zapisal nogometaš, ki je v nedeljo zvečer po igrišču drugega največjega slovenskega stadiona požrtvovalno tekal s črno masko na obrazu in vijoličastim dresom na telesu.

Nemanja Mitrović, morda glavni simbol takšnih in podobnih zmag Maribora nad Ljubljano v zadnjem desetletju in še dlje, ni edini s podobno zgodbo.

Dare Vršič je le dve leti za tem, ko je v času Milenka Ačimovića dvigoval na noge navijače Olimpije v Stožicah, na vrhuncu svoje nogometne poti na podoben način začel razvajati gledalce v Ljudskem vrtu.

Rok Kronaveter, ki je Milanu Mandariću prinesel oba naslova državnega prvaka, je iz Olimpije v Maribor lani poleti odšel kar neposredno.

Enako je dve leti pred tem storil tudi Romun Alexandru Cretu.

Le nekaj mesecev je od odhoda iz Olimpije do trenutka, ko je poziral s šalom Maribora, minilo pri Denisu Klinarju.

Podobno velja tudi za nekdanjega ljubljenca navijačev Olimpije Agima Ibraimija, ki je pozneje pomagal postavljati temelje evropskega Maribora 2.0 in postal eden izmed najboljših tujcev v zgodovini najbolj trofejnega slovenskega nogometnega kluba.

Skorajda identična je bila pot enega njegovih takratnih sotrpinov, Željka Filipovića. In tudi že pozabljenega Brazilca Gabriela da Silve, ki v vijoličastem dresu (in niti v zelenem) sicer ni pustil nikakršnega pečata.

Prava legenda mariborskega kluba in slovenske lige je nekdanji vratar Olimpije, še danes aktivni Jasmin Handanović.

Morda najboljši slovenski napadalec vseh časov Milivoje Novaković je po skoraj dveh desetletjih igranja v tujini leta 2016 prišel domov, da bi sklenil bogato nogometno pot, a je namesto v Ljubljani, pristal v Mariboru. Še en Ljubljančan, ki je po spletu okoliščin postal del bogate zgodovine štajerskega nogometnega ponosa.

Takšnih, ki so kot otroci v Šiški, na Fužinah, v Novih Jaršah, na Viču in še v kakšni od ljubljanskih četrti sanjali o tem, da bodo branili barve Olimpije, a nato kot odrasli pristali pod Kalvarijo, je še za skoraj cel mestni avtobus Ljubljanskega potniškega prometa. Brez socialnega distanciranja. Amir Dervišević, Petar Stojanović, Dino Hotić, Jovan Vidović, Blaž Vrhovec in še kdo …

Le stisk rok in kak mililiter črnila sta pred leti zmanjkala, da bi z mariborskim šalom pozirala tudi največja ikona ljubljanskega nogometa slovenske samostojnosti, ki pa to danes že nekaj časa ni več, Sebastjan Cimirotić.

"Olimpije nam ne more vzeti nihče," je leta 2008 govoril Miran Pavlin, takrat še tretjič njen nogometaš, ki je bil eden glavnih nasprotnikov združitve z Interblockom Joca Pečečnika. Pozneje je pristal v ustroju Maribora v času njegovih največjih evropskih uspehov.

Udarcev v nasprotni smeri je bilo bolj malo. V Olimpiji novejšega obdobja, pri kateri so pred kratkim odvzeli kapetanski trak Nejcu Vidmarju, edinemu nogometašu, ki se z njo zares lahko poistoveti, lahko Mariborčanom pod nos vržejo le Mirala Samardžića. Nekdanjega pomembnega vijoličastega akterja, ki je iz Maribora v Ljubljano pripotoval po desetletju popotovanja po Moldaviji, Hrvaški, Kitajski in Rusiji.

Pa seveda tudi Matica Črnica in Denisa Šmeja, ki sta do zdaj za Olimpijo skupaj odigrala kakšno tekmo več od števila golov, ki jih je v svoji najbolj učinkoviti sezoni v mariborskem dresu zabil Tavares. V sezoni 2012/13 se je ustavil pri številki 26.

In ne, "bolezen", ki tare številne ljubljanske nogometaše, ni nova. V ekipi Maribora Bojana Prašnikarja, ki je v sezoni 1999/2000 poskrbel za prvi slovenski nogometni bum in se uvrstil v ligo prvakov, so pomembno vlogo igrali trije Ljubljančani, ki so prve nogometne korake naredili pri Olimpiji. Morda še pomnite Gregorja Židana, Muamerja Vugdalića in Suada Filekovića?

Da, klofut, ki so iz smeri nogometnega Maribora priletele v Ljubljano, je bilo res veliko. Zagotovo predvsem zaradi nestanovitnosti, ki ljubljanski nogometni klub tare že od nekdaj.

V pravljice o zelenem, vijoličastem, modrem ali kakršnemkoli srcu pa tako ali tako verjamejo le še največji naivneži. Srce vseh ljudi, ne samo nogometašev, je pač zgolj ene barve. V odtenkih najbolj vrednega, 500-evrskega bankovca ...

Prejšnje kolumne:

Josip Iličić Sportal Josip Iličić. Genij, ki živi v nepravem času. Zlatko Zahović Sportal Razgaljeni Zlatko Zahović Lionel Messi Sportal Po štirih letih je spet zmagala pravica Jan Oblak Sportal Jan Oblak je dolžnik Slovenije Bojan Jokić Sportal Fant od fare Matjaž Kek Sportal Kako daleč v prihodnost bo pogledal ranjeni Matjaž Kek? Matjaž Kek Sportal Oktobrski pogrom Matjaža Keka je naplavil marsikaj Lamine Diack Sportal Pohlepni starčki so zadušili lepo kraljico Matjaž Kek Sportal Dejavu Matjaža Keka, ki je igral rusko ruleto in spet uspel Zlatko Zahović Sportal Zlatko Zahović se igra z ognjem Safet Hadžić, Darko Milanič Sportal Kralj Safet in ribič Darko Lionel Messi Sportal Resnica o reprezentančni agoniji Lionela Messija Luka Zahović Sportal Trpljenje mladega Zahovića Josep Guardiola Sportal Velik paradoks, ki razkrije marsikaj

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 14
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin