SiolNET. Sportal Nogomet
1,64

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Od Viška boli glava

Dejavu Matjaža Keka, ki je igral rusko ruleto in spet uspel

1,64

termometer

Matjaž Kek
Foto: Vid Ponikvar

Matjaž Kek je v svojem drugem selektorskem mandatu na klopi Slovenije po starem receptu iz leta 2010 vrnil vero v reprezentančni nogomet in v štirih septembrskih dneh poskrbel, da v Sloveniji spet diši po veliki nogometni evforiji. Tvegal je veliko več kot takrat, a na koncu mu je še drugič uspelo.

Ko je leta 2007 Matjaž Kek prišel na klop Slovenije, je bila ta sredi neuspešnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2008, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leto pred tem pa v svoji skupini pristala na četrtem mestu in iz igre za vsaj drugo mesto izpadla pred samim koncem.

Le malo za tem, ko je prišel, se je zapletel v spor s takrat enim redkih slovenskih nogometašev, ki so kaj pomenili v tujini. Robertom Korenom, ki je igral precej pomembno vlogo v West Bromwichu, ta pa je nastopal v angleški premier ligi. "Nikogar ne bomo prosili, naj igra za Slovenijo. To bi morala biti čast!" Tako nekako je selektor javno zabrusil takrat z nekje 30 nastopi že precej pomembnemu reprezentantu, ko tega pred začetkom naporne sezone, zanj prve med angleško nogometno elito, ni bilo na eno izmed akcij.

Pozneje jih je izpustil še nekaj, a ga je Kek tik pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo vrnil, mu nadel kapetanski trak, Klemna Lavriča, dotedanjega kapetana in drugega nogometaša v takratni reprezentanci z zelo spodobnim klubom, nemškim prvoligašem Duisburgom, pa čez noč prečrtal.

Izbral je sedem, osem prvokategornikov, ki so igrali vedno, pa čeprav kdaj ni šlo. Med njimi so bili trije, štirje, ki glavne besede niso imeli samo na, ampak tudi ob igrišču. Preostalo je zgodovina, ki je svoj vrhunec tistega obdobja dočakala 13. junija 2010 v Polowaneju v Južni Afriki. Slovenija 1, Alžirija 0 za prvo in do zdaj tudi edino slovensko zmago na velikih tekmovanjih. Strelec? Kapetan Koren.

Pisal se je konec leta 2018, ko je Slovenija po depresivnem obdobju Srečka Katanca kvalifikacije za svetovno prvenstvo tistega leta končala na četrtem mestu in bila še bolj neuspešna s Tomažem Kavčičem pri vmesnem eksperimentu, ligi narodov. Kek je medtem na Kvarnerju, kjer je bilo po odhodu italijanskega mecena Gabrieleja Volpija vse težje, počasi ugotovil, da se izteka čas, ko lahko Rijeko po štirih lovorikah, zgodovinskem naslovu hrvaškega prvaka in nekaj nepozabnih evropskih podvigih zapusti kot Kralj Matjaž.

Tokrat je na sedež Nogometne zveze Slovenije prišel kot malo večji frajer. Kot zadnji, ki je Slovenijo popeljal na veliko tekmovanje in močno stresel sosednji, vedno cenjeni hrvaški nogomet. Deželo bronastih in bodočih svetovnih podprvakov. Podpisal je dolgo, štiriletno pogodbo. Ni vskočil takoj. Pametno je presodil, da bo bolje, če malo počaka, in se posvetil nekajmesečnemu skeniranju reprezentančnega dogajanja.

Marca letos je pljunil v roke in začel. Tako kot pred desetletjem si je v glavi začrtal načrt in krenil v njegovo uresničevanje. Medtem ko je njegov predhodnik po slabem štartu igralce panično menjal kot samolepilne sličice, je sam storil podobno kot pred desetimi leti. Izbral je okostje ekipe in vanj trdno verjel. Morda ste opazili, morda niste, ampak Slovenija je šest od šestih tekem v letošnjem letu odigrala z identično obrambno četverico, če odštejemo Jureta Balkovca, ki je prejšnji teden vskočil po sili razmer in selektorju z odličnim nastopom odprl nove možnosti. Bojan Jokić, Aljaž Struna, Miha Mevlja in Petar Stojanović. To je to.

Na sredini sta štiri od šestih tekem začela Jasmin Kurtić in Rene Krhin. Benjamin Verbič je bil v začetni enajsterici štirikrat in bi bil verjetno kar šestkrat, če junija ne bi bil poškodovan. O Josipu Iličiću ne bomo razpredali. Seveda je igral na vsaki tekmi. Tako bi bilo, tudi če bi na klopi Slovenije sedel Andrea Bocelli. V napadu je selektor stavil na Andraža Šporarja in tudi z njim zadel. Kek je verjel v svojo zgodbo, vmes nekajkrat poslušal instinkt, koga s stranskega tira postavil v ospredje ali obratno (Roman Bezjak, Miha Zajc), in čakal.

Ni ga prečrtal, kot je z Lavričem storil pred 12 leti, a tokrat je igralcu z eno vidnejših vlog v najmočnejši nemški ligi Kevinu Kamplu pustil oditi. Igralca, ki se z RB Leipzigom v tej sezoni želi po robu postaviti Bayernu Münchnu in je najboljši prav tam, kjer Slovenija vsaj v napadu najbolj šepa. V sredini. Toda selektor je naprej krenil brez njega in gradil na tistem, kar je imel, in tistem, v kar je verjel. Že prej, pa tudi po nekaj nepričakovano izgubljenih točkah je z besedami, kot jih zna na pravo mesto postavljati le on, poskrbel, da je začelo verjeti tudi ljudstvo.

MAtjaž Kek, Jan Oblak Foto: Vid Ponikvar

Medtem je v ozadju tiho in pretkano razvozlal najbolj zapleten vozel od vseh. Verjetno je zdaj, ko je postalo znano, da je Jan Oblak naslednji slovenski kapetan in bo to postal kaj kmalu, vsem jasno, da za lanskimi "ne morem, ostajam v Madridu" ne stoji samo boleča rama, ampak še kaj drugega. Selektor je spet zamižal na eno oko, stavil nanj in z dejanji, pa tudi besedami poskrbel, da je v novo zgodbo začel verjeti tudi lastnik najdražjega para rok na svetu. Okoli nogometaša, ki na mesec v žep pospravi nekajkrat toliko, kot je s prodajo vstopnic na tekmah Poljske in Izraela zaslužila NZS, je selektor začel graditi tisto skupinico tistih treh, štirih oziroma sedmih, osmih, v zameno pa dobil vodjo na in ob igrišču, ki vnaša mir med soigralce in nemir med nasprotnike.

"Kapo dol!" smo govorili Srečku Katancu še desetletje in več za tem, ko je na prelomu tisočletij reprezentanco popeljal najprej na evropsko in potem še svetovno prvenstvo. Ko je pred dvema letoma odhajal, smo mu svetovali: "Kapo gor!" Da ga ljudje na ulici ne bodo prepoznali in ga žalili. Če malce pretiravamo.

Res je, tak status si je zakuhal tudi z neposrečenimi javnimi nastopi, nenehnim iskanjem zunanjih, včasih tudi notranjih sovražnikov in še čim, a njegovemu nasledniku, ki je mojster javnega nastopanja in komunikacije z ljudmi, ne bi pomagalo niti tisoč lepih besed, ki bi bile prav vsaka na svojem mestu, če bi bila danes ob Sloveniji v kvalifikacijski skupini G namesto 11 izpisana številka 7, 6 ali pa celo, bog ne daj, 5 in manj.

Tudi Kek se je sredi lanske zime zagotovo zavedal velikega tveganja in tega, da ga lahko hitro doleti usoda nekdanjega čudodelca izpod Šmarne gore. Da bo za slovensko javnost spet DJ Kek, njegovo hobotnico pa bodo ljudje namesto med vratnicama zahtevali na krožniku, a je vedel tudi to, da bo na koncu pomemben samo rezultat (če ne verjamete, poglejte anketi spodaj). Predvsem pa je verjel v to, kar dela, in v to, kar ima. Veliko je tvegal in igral rusko ruleto. Vstavil je naboj v revolver, zavrtel bobnič, pritisnil na petelina in - zmagal.

Mozaik se je sestavil, koščki so očitno končno pričvrščeni vsak na svojem in pravem mestu. Na dan sta pokukala tudi v nogometu tako opevana karakter in srce, ki je spet začelo biti. Ko je tako, pa se dogaja, da gre žoga v zadnji minuti v nasprotnikov, ne v tvoj gol, da se od vratnice ne odbije v kot, ampak v mrežo. Da tvoj najboljši nogometaš igra v življenjski formi, ne pa leži v bolniški postelji. Zgodijo se malenkosti, ki ločijo zmagovalce od poražencev.

Kek je veliko zmago že dosegel. Ljudi je vrnili na tekme slovenske nogometne reprezentance. Še več, poskrbel je, da z njih odhajajo nasmejani, kot vse kaže, pa bi se prav lahko zgodilo tudi to, da jih bomo prihodnje poletje videvali v Londonu, Münchnu, Rimu, Bakuju, Bukarešti, Dublinu, Köbenhavnu, Glasgowu, Budimpešti, Bilbau, Amsterdamu ali Sankt Peterburgu.

Vsa ta evropska mesta, ki bodo gostila naslednji evropski festival nogometa, se danes zdijo veliko, veliko bližje, kot so bila pred tednom dni. Reprezentančna mrzlica se je vrnila med nas. Keku je po starem receptu uspelo. Spet.

"Kdo naj bo kapetan Slovenije?" smo vas spraševali marca letos.

Jan Oblak, anketa, marec 2019

"Kdo naj bo kapetan Slovenije?" pa smo vas spraševali tudi septembra letos:

Jan Oblak, anketa, september 2019

*V obeh zgornjih anketah, objavljenih na naši strani, je bilo oddanih nekaj čez tri tisoč glasov.

Prejšnje kolumne:

Zlatko Zahović Sportal Zlatko Zahović se igra z ognjem Safet Hadžić, Darko Milanič Sportal Kralj Safet in ribič Darko Lionel Messi Sportal Resnica o reprezentančni agoniji Lionela Messija Luka Zahović Sportal Trpljenje mladega Zahovića Josep Guardiola Sportal Velik paradoks, ki razkrije marsikaj

 

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 11
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin