SiolNET. Sportal Nogomet
6,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Od Viška boli glava (3.)

Resnica o reprezentančni agoniji Lionela Messija

6,75

termometer

Lionel Messi
Foto: Reuters

O Lionelu Messiju in njegovi argentinski agoniji, ki jo preživlja kljub temu, da v času, odkar je njen reprezentant, po precej oprijemljivih kriterijih uspešnejše nogometne države od Argentine na tem svetu ni. Pa tudi o tem, da bi bil, če bi se pred 16 leti odločil drugače, danes nesporni nogometni kralj za vse čase.

Glavna zgodba tekmovanja, zaradi katerega v teh dneh v Evropi in drugod po svetu marsikdo vstaja sredi noči, zamuja v službo ali bulji v televizijski ekran sredi kosila, bi morali biti Brazilci. S sladko zmago, vredno finala južnoameriškega pokala, so na prizorišču svoje največje nogometne tragedije, v Belo Horizonteju, vsaj malo zakopali spomin nanjo, a spet je v središču pozornosti predvsem on. Je bil, je in verjetno še nekaj časa tudi bo.

Lionel Messi. Spet mu je spodrsnilo. Še devetič je dokazal, kar čivkajo že ptički na veji. Predvsem tisti, ki glasno prepevajo na vejah dreves enega od otokov z najbolj raznolikim rastjem na svetu, na Madeiri. Ko bi moral stopiti v ospredje, se drži v ozadju. Še enkrat v nizu je profesor nogometne žoge, ki je do diplome očitno prišel na eni izmed bosanskih fakultet, potrdil, da je Argentina z njim slaba in predvsem obratno. Da je v argentinski majici slab on. Pa čeprav dejstva za oboje pravijo precej drugače.

Resnica je takšna, da so, odkar so ga avgusta 2005, nekaj tednov po njegovem 18. rojstnem dnevu, prvič poslali v ogenj (s tem pa poskrbeli za enega najbolj neposrečenih reprezentančnih debijev v zgodovini reprezentančnih debijev), Argentinci z njim nastopili na devetih velikih tekmovanjih. Na petih južnoameriških pokalih in štirih svetovnih prvenstvih. Na zadnje so se komaj uvrstil. Trepetali so do zadnjih minut. Potem je na oder stopil Messi, zabil hat-trick in jih rešil.

V tem času so  vseskozi napredovali iz skupinskega dela velikih tekmovanj in najhitreje pokleknili na lanskem svetovnem prvenstvu v Rusiji, kjer so jih po trdem boju in preobratu s 4:3 premagali Francozi, ki so pozneje suvereno šli vse do konca. Osemkrat so Argentinci prišli vsaj do četrtfinala, petkrat do polfinala in štirikrat do finala. Tam so vsakič izgubili. Dvakrat, obakrat na južnoameriškem pokalu, po enajstmetrovkah. Enkrat po podaljških.

Od najboljših na svetu, kar v prevodu pomeni od najboljših evropskih in južnoameriških reprezentanc, se v času Messijeve Argentine štirikrat v finale ni uvrstila niti ena. S tremi finali Argentincem za ovratnik dihajo Španija, ki je vse tri tudi dobila, Francija, ki je v treh finalih v tem obdobju zmagala le enkrat, in Brazilija, za katero velja povsem enako kot za zdajšnje svetovne prvake. Po številu polfinalnih tekem je od Argentine v tem obdobju boljša le Nemčija, ki je zmogla eno več od nje, šest. Če upoštevamo četrtfinalne nastope, je Argentina z osmimi najboljša skupaj z Brazilijo. Po številu uvrstitev v izločilne dele je na vrhu sama.

Vse to je Argentini uspelo v času, ko v vrhu argentinskega nogometa marsikaj ni tako, kot bi moralo biti, posledično pa nič drugačno stanje ni niti v reprezentanci in še manj okoli nje. V 14 letih, kolikor je njen član, je Messi v argentinski reprezentanci sodeloval s kar desetimi selektorji. Največ od vseh reprezentanc, ki smo jih našteli. Italija je selektorja menjala osemkrat. Španija šestkrat, kar štirje so se zvrstili v zadnjem letu. Francija štirikrat, Nemčija samo dvakrat. Če omenimo samo zadnje svetovne prvake.

Lionel Messi Foto: Reuters

Učinkovitost Messija na največjih tekmovanjih v najboljši argentinski selekciji? Pustimo ob strani, da je bil v skupinskem delu še boljši, a groba statistika, ki v očeh širnega občinstva pomeni največ (gol in asistenca), pravi, da tudi v izločilnih delih dveh največjih reprezentančnih tekmovanj ni bil ravno slab. V 19 nastopih je zabil štiri gole in prispeval kar 12 asistenc. V povprečju je imel torej prste vmes pri skoraj enem golu na tekmo. Precej dobro, mar ne? Cristiano Ronaldo, s katerim bijeta bitko za naziv nogometnega vladarja sveta, je v 15 takih nastopih zmogel štiri gole in štiri asistence. Diego Maradona, ki je zaradi Mehike 1986 v očeh marsikoga še vedno nogometni kralj, ko beseda nanese na Argentino, se je v 13 tekmah izločilnih delov največjih tekmovanj med strelce vpisal štirikrat, pristavil pa zgolj dve asistenci.

Premaknimo se po lestvici najpomembnejših tekem na najpomembnejših reprezentančnih tekmovanjih še malce navzgor. Na polfinalnih in finalnih tekmah je Messi zbral osem nastopov, prispeval pa dva gola in tri asistence. Ronaldove številke so sedem, dva, dva. Maradona? Sedem, dva, ena. Kako pa je z njimi na tisti najpomembnejši, zadnji tekmi velikih tekmovanj? Messijeva statistika je v štirih finalnih nastopih ostala prazna, Ronaldova v dveh prav tako. Maradona je v dveh finalih celo zmogel eno asistenco.

Na letošnjem južnoameriškem pokalu Messi v predtekmovanju in na prvi stopnički izločilnih delov ni bil prepričljiv, kar je priznal tudi sam, a ko je bilo najpomembneje, je pokazal svoj pravi obraz. Na sredinem superclasicu proti Braziliji je bil daleč najboljši Argentinec in eden najboljših na igrišču nasploh. Bil je prava nadloga za domače branilce, ki ga niso spuščali z oči. No, vsaj poskušali so. Osvajal je okoli sebe vedno gosto poseljen prostor igrišča v Belo Horizonteju, granitno in še nepremagano brazilsko obrambo popeljal tudi v lunapark, podajal in streljal, stresel vratnico in serviral žogo za prečko Sergia Agüera, se jezil ob dveh sporno nedosojenih enajstmetrovkah, ampak vseeno … Ni šlo.

Argentina je Brazilijo, ki ni izgubila že 16 tekem v nizu in na zadnjih sedmih tekmah ni prejela gola, v kot stisnila, čeprav na njeni klopi sedi Lionel Scaloni, ki je tja padel z neba. Ne da bi pred tem vodil eno samcato tekmo na članski ravni. Argentina je bila nedaleč od novega velikega finala, čeprav je bila pred začetkom prvenstva videti kot kakšen skupek mladeničev ob začetku študija na Erasmusu. Noben nikogar ni poznal. Če odštejemo Messija, Agüera in Nicolasa Otamendija, so Argentinci, ki so od prve minute zaigrali na zadnji tekmi, do tekme z Brazilijo zbrali v povprečju 10,25 nastopa v izbrani vrsti. Pred začetkom prvenstva pa seveda še nekaj manj.

Toda tudi 14 strelov proti nasprotnikovim vratom in dve vratnici niso bili dovolj, da bi Argentinci zadeli vsaj enkrat, medtem ko je Brazilcem to v štirih poizkusih uspelo kar dvakrat. Zato je danes Messi velik poraženec. Kralj je mrtev in vse več možnosti je, da bo tak tudi ostal. Časa, da bi kaj dosegel tudi v reprezentančnem dresu, je vse manj. Če ga bo zmanjkalo, bo Messi to, kar je danes. Nogometaš, ki je odličen, AMPAK …

Pri tem, kdo je najboljši, pač ni pomembna širša slika. Ne 671 golov, 271 asistenc, pet zlatih žog, 36 lovorik, štirje evropski naslovi in vsi rekordi, ki jih je podrl, pomembno je predvsem to, kdo je zadel tisto eno enajstmetrovko, komu se je posrečil strel od daleč in kdo je dosegel gol, ki ga je zabil prvič, zadnjič in nikoli več. No, včasih pa vmes poseže tudi božja sila in zmagovalce od poražencev loči ogromna sodniška napaka.

Ni kaj, Messi se lahko res tolče po glavi, da je leta 2003, ko ga je k sebi vabila Španija, izbral Argentino. Čeprav so si ga Španci želeli veliko bolj kot Argentinci, je poslušal srce in postal, kar je danes. Večni poraženec. Lahko bi bilo povsem drugače. Vsaj tri naslove, enega svetovnega in dva evropska, ki so jih Španci nanizali med letoma 2008 in 2012, bi imel, verjetno pa še kakšnega več. Bil bi brez dvoma najboljši vseh časov. To bi v tem primeru verjetno morali priznati tudi tisti, ki po ulicah hodijo s portugalsko majico s številko 7 na hrbtu ...

Luka Zahović Sportal Trpljenje mladega Zahovića Josep Guardiola Sportal Velik paradoks, ki razkrije marsikaj

 

Komentarji

5

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • vanc / 04.07.2019. ob 09:11 +5 - 1

    Vseeno je najboljši. Ni Argentina samo Messi, preveč se zanašajo na njega.

    +5 - 1
  • tomaz2a / 04.07.2019. ob 12:13 +3 0

    Odličen in zelo korekten članek. Dejstvo pa je, da v moštvenih športih en sam igralec ne more vedno rešiti celotne ekipe. Primerjava nogometne Argentine in Portugalske ni možna, ker v Argentini sta dva ali trije super igralci, ki igrajo vidno vlogo v Evropi, ostali pa podpovprečni, nekateri celo iz Argentinske lige. V primerjavi s Portugalsko, ki ima tudi dva do tri top igralce, vendar pa ostali igrajo v močnih Evropskih ligah.

    +3 0
  • Kristjan68 / 04.07.2019. ob 11:43 0 0

    Kakšen lep pogled Manuela Noerja:))

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin