Brazilska sramota stoletja. Šest minut, ob katerih je obnemel ves svet.

"Ponižanje, šok, tesnoba, bolečina, jeza, žalost in sramota," je z naslovnice največjega brazilskega časopisa O Globo s sedmimi besedami, postavljenimi v obliki številke sedem, udarjal napis 9. julija 2014. Dan po porazu na štadionu Mineirao v Belo Horizonteju, ki je zasenčil celo Maracanazo, znameniti poraz Brazilije v Riu de Janeiru proti Urugvaju v finalu svetovnega prvenstva 1950.

"Maracanazo je proti temu mala malica," je bil naslov, ki se je znašel na prvi strani nekega drugega brazilskega časopisa. "Fantje iz leta 1950, oprostite nam. Šele zdaj vemo, kaj je res sramota!" pa je z debelimi črkami pisalo na naslovnici tretjega.

Kaj je Maracanazo?

Prizor iz finala leta 1950 Foto: Getty Images Maracanazo, kar bi lahko iz portugalščine prevedli v "agonija na Maracani", je izraz, ki se je prijel tekme na kultnem štadionu v Riu de Janeiru, odigrane 16. julija 1950, v kateri sta se v finalu svetovnega prvenstva za naslov pomerila Brazilija in Urugvaj. Takrat je skoraj 200 tisoč brazilskih navijačev verjelo, da bodo prišli do prvega naslova svetovnih prvakov (pozneje so jih Brazilci osvajali v letih 1958, 1962, 1970, 1994 in 2002).

Ko so na začetku drugega polčasa Brazilci zadeli za vodstvo, so bili prepričani, da jim bo uspelo, toda potem je sledil velik urugvajski preobrat. Najprej je v 66. minuti za 1:1 zadel Juan Alberto Schiaffino, potem pa v 79. minuti še legendarni Alcides Ghiggia in utišal slovito Maracano, na kateri se je zbralo rekordno število ljudi. "Le trije ljudje so utišali Maracano. Papež, Frank Sinatra in jaz," je ob neki priložnosti o enem bolj znamenitih golov v zgodovini nogometa povedal pred tremi leti umrli urugvajski junak, ki je poskrbel za največjo tragedijo v zgodovini brazilskega nogometa. Do 8. julija 2014 …

Sramota vseh sramot, jeza in žalost

"Selektor, pojdi k vragu!", "Niti Wolkswagen ne more proizvesti sedem golfov v 90 minutah, kolikor golov je Nemčija v tem času zabila Braziliji", "Sramota v sedmih delih!", "Največje razočaranje v zgodovini Brazilije!", "Dan, ko se je zjokala Brazilija", "Šest minut pekla", "Zgodovinska sramota!", "Največja sramota, kar smo jih in jih bomo kadarkoli doživeli!", "Sramota vseh sramot!" …

Takšni in podobni so bili dan po tekmi naslovi tudi v vseh preostalih brazilskih časopisih in v medijih nasploh. Pri enem izmed dnevnikov so šli celo tako daleč, da na naslovnici takratne izdaje ni bilo drugega kot črna barva. Pri drugem so na razsežnost katastrofe poskušali opozoriti tako, da so strani, namenjene zgodovinski tekmi, pustili prazne. "Ne zaslužijo si niti besedice," so brazilskim nogometnim zvezdnikom sporočili ob tem.

Objokani brazilski nogometaši po koncu tekme Foto: Reuters

"Sem Brazilec in sem ponižan. Najraje bi se ubil!" je pred štadionom takoj po tekmi v televizijsko kamero povedal eden od brazilskih navijačev, ki so se pomešali med nekaj več kot 58 tisoč gledalcev, in v živo videl sramoto vseh sramot (oziroma podvig vseh podvigov, če so vam všeč nogometaši v hlačkah z napisom DFB). "Kakšna sramota! Kakšna sramota!" se je drla neka ženska, sicer učiteljica. "Sem razočaran in žalosten, a bolj kot karkoli drugega me je sram. Sram me je, da sem to gledal. Prvič v življenju me je sram, da sem Brazilec!" je povedal navijač, ki je rekel, da je po poklicu odvetnik.

Brazilci nezadovoljstva niso izražali samo z besedami, ampak tudi dejanji. Do izgredov je prišlo že na štadionu in tudi drugod po državi, v kateri živi okrog 200 milijonov ljudi. Na znameniti plaži Copacabana v Riu de Janeiru je izbruhnilo več neredov, v centru mesta je prišlo tudi do napadov na policiste. V Sao Paulu so navijači zažgali 12 avtobusov. Takšni in drugačni incidenti so se vrstili tudi v Brasilii, Salvadorju, Fortalezi in preostalih največjih brazilskih mestih.

Takoj po koncu tekme so marsikje po državi izbruhnili številni neredi. Foto: Reuters

Javila se je tudi predsednica Brazilije, ki se je zbala za svoj položaj

Po tekmi, po kateri je gorelo tudi na družabnih omrežjih in je s 36 milijoni objav podrla vse rekorde komentiranja športnega dogodka na Twitterju, se je prav prek tega omrežja javila tudi brazilska predsednica.

"Kot veliko Brazilcev sem tudi jaz zelo, zelo žalostna zaradi tega poraza. Žal mi je za vse nas. Za navijače in tudi za nogometaše, ampak ta poraz nas ne sme zlomiti. Brazilija, vstani na noge in se vrni na vrh!" je svoje rojake po porazu na nogometni tekmi, ki pa je bila vse prej kot samo to, nagovorila takratna predsednica Dilma Rousseff.

Politični analitiki so bili prepričani, da bo ta poraz močno vplival tudi na predsedniške volitve, ki so se močno približevale, in Rousseffovi napovedovali drastičen padec podpore. Ni se zgodilo, oktobra je bila, sicer z nekoliko manjšo podporo kot pred štirimi leti, še drugič v nizu imenovana za predsednico Brazilije.

Solze brazilskih navijačev in navijačic Foto: Reuters

Tekma, v kateri so rekordi padali kot domine

Brazilija je od svetovnega prvenstva, v katero je vložila več kot 11 milijard dolarjev, pričakovala ogromno, potem pa na očeh vsega sveta na tekmi, ki je po gledanosti podirala vse rekorde v Braziliji, Nemčiji in še kje, dobila največjo možno klofuto, ki bo bolela za vedno in povsod. V tekmi, v kateri je skupaj z Nemci premaknila številne mejnike. Na njeno žalost še zdaleč ne takšnih, kot si jih je želela.

Na eni najpomembnejših tekem je prejela največ golov v svoji zgodovini. Izenačila je najvišji poraz, ki ga je daljnega leta 1920 doživela proti Urugvaju, ko je izgubila z 0:6, in seveda doživela tudi najvišji poraz na svetovnih prvenstvih. Svoj prejšnji rekord, poraz z 0:3 v finalu prvenstva leta 1998 proti Franciji, je podvojila! Poskrbela je tudi za največji poraz na polfinalnih tekmah svetovnega prvenstva nasploh. Na velikih tekmovanjih na domačih tleh je izgubila prvič po letu 1975, ko je na južnoameriškem prvenstvu v polfinalu klonila proti Peruju z 0:2.

Za nameček so Brazilci pomagali še do dveh rekordov, ob katerih jih je močno zabolelo srce. Nemec Miroslav Klose je s 16. golom na svetovnih prvenstvih na lestvici najboljših strelcev tega tekmovanja prehitel njihovega Ronalda. Nemci so s sedmimi goli postali tudi država z največ doseženimi zadetki na največjem nogometnem tekmovanju na svetu. Prehiteli so koga drugega kot Brazilce.

Pogled na semafor štadiona Minerao, ki nikoli ne bo šel v pozabo. Foto: Reuters

Brez najboljšega in brez kapetana, a česa takega ni pričakoval nihče

Čeprav so Brazilci pred polfinalom ostali brez prvega zvezdnika Neymarja, ki se je poškodoval, in se morali znajti tudi brez kapetana Thiaga Silve, ki so ga ustavili kartoni, na kaj približno podobnega ni pomislil nihče. Udarili sta se državi, ki sta poskrbeli za osem naslovov svetovnega prvaka. Brazilija se je, tako kot danes, ponašala s petimi. Nemčija, ki ji je to pozneje z zmago v finalu nad Argentino uspelo še četrtič, je imela tri.

Brazilija je bila na lestvici Fife pred začetkom prvenstva na tretjem mestu, Nemčija mesto višje.

Brazilija je v skupinskem delu tekmovanja osvojila prvo mesto in v osmino finala napredovala s sedmimi točkami. Tam je po enajstmetrovkah izločila Čile, potem pa v četrtfinalu s 3:1 odpravila Kolumbijo. Nemčija je v skupini prav tako zmagala s sedmimi točkami, v osmini finala po podaljških izločila Alžirijo in v četrtfinalu z 1:0 odpravila Francijo.

Tik pred tekmo so na nacionalni brazilski televiziji pokazali nekaj osupljivih kadrov skorajda povsem praznih ulic brazilskih mest in nekaj prizorov s številnih trgov, na katerih so milijoni, oblečeni v majice brazilske reprezentance, polni pričakovanj odštevali do prvega sodnikovega žvižga.

Po brazilski himni, ki jo je ponosno na ves glas pelo več deset tisoč Brazilcev na štadionu in verjetno še nekaj stokrat več drugje, in ob dresih odsotnega Neymarja, ki so jih pred prvim sodnikovim žvižgom v podporo slovitemu soigralcu nosili nekateri brazilski nogometaši, so Brazilci krenili v zgodovinsko tekmo. Šele drugo proti Nemčiji na svetovnih prvenstvih.

Na prvo so imeli lepe spomine. V finalu leta 2002 so jo premagali in prišli do svojega zadnjega naslova svetovnega prvaka. Bili so ponosni in prepričani o uspehu, le dobre pol ure pozneje pa so bili osramočeni in na kolenih …

Potolčeni Brazilci niso mogli verjeti, kaj se jim je zgodilo. Foto: Reuters

Šest minut, v katerih je Brazilija razpadla na tisoč koščkov

Obe reprezentanci sta v tekmo krenili silovito, prvi pa so zapretili Brazilci. Strel Marcela v tretji minuti je švignil mimo vratnice. Osem minut pozneje prvi šok za Brazilijo. Po podaji iz kota je pred golom sam ostal Thomas Müller in zadel za vodstvo Nemcev z 1:0. Boleč udarec, a pravi pekel je šele sledil.

Malce pozneje je po šestih minutah, v katerih so Nemci zadeli kar štirikrat, obnemel ves nogometni svet. Več stomilijonsko nogometno občinstvo se je spraševalo, kaj se dogaja, ko je v 23. minuti Klose zadel za 2:0, potem Toni Kroos v 24. in 26. minuti za 3:0 in 4:0, v 29. minuti pa še Sami Khedira za petardo in Brazilcem prisolil klofuto, od katere si verjetno nikoli ne bodo povsem opomogli.

Medtem ko so objokani obrazi povsem šokiranih brazilskih navijačev skrbeli za dramatične prizore, ki so hitro zaokrožili po vsem svetu, so se Nemci še naprej znašali nad njimi. Vsaj tisti, ki so tekmo začeli, so sprva malce pritisnili na zavoro, a po prihodu nekaterih rezervistov spet prestavili najprej v šesto in potem še v zadnjo, sedmo prestavo. Za 6:0 in potem še 7:0 je v 69. in 79. minuti poskrbel Andre Schürrle, ki je na igrišče s klopi pritekel nekaj minut pred tem.

Gol Oscarja, ki je v 90. minuti postavil končni izid, je bil zelo slaba tolažba in verjetno najbolj žalosten zadetek v zgodovini brazilskega nogometa.

Povzetek polfinalne tekme SP 2014 med Brazilijo in Nemčijo:

Brazilija : Nemčija 1:7 (0:5)

Kapetan na tekmi proti Nemčiji David Luiz je navijače v solzah prosil za odpuščenje. Foto: Reuters

Kapetan hlipal in v solzah prosil za odpuščenje

"Opravičujem se vsem, opravičujem se celotnemu brazilskemu narodu," je v enem bolj čustvenih govorov, kar jih je videl svetovni šport, takoj po tekmi povsem objokan govoril kapetan Brazilije David Luiz. "Rojake smo hoteli videti nasmejane, ampak … Vsi vedo, kako zelo smo si želeli, da bi bila naša država srečna vsaj zaradi nogometa, ampak … Ni šlo, opravičujem se. Opravičujem se vsem, vsem Brazilcem. Oprosti nam, Brazilija!" je ob hlipanju komaj govoril zvezdnik Chelseaja, ki se je takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu znašel na udaru navijačev in po tej tekmi, vsaj v reprezentanci, nikoli ni bil več to, kar je bil pred njo.

Intervju Davida Luiza takoj po tekmi:

Luiz Felipe Scolari: To je najhujši dan v mojem življenju

Še veliko hujši pogrom je v dneh po tekmi seveda doživel selektor. "To je najhujši dan v mojem življenju. Vem, da se me bodo vsi spomnili samo še po teh 1:7 in najhujšem porazu v zgodovini brazilskega nogometa, ampak to je bilo tveganje, ki sem se ga zavedal, ko sem prevzel odgovorno nalogo," je novinarjem po tekmi razlagal Luiz Felipe Scolari.

Ikonična fotografija, ki je nastala med tekmo v Belo Horizonteju. Selektor Brazilije Luiz Felipe Scolari in njegovih sedem iztegnjenih prstov. Eden za vsak gol, ki ga je njegova reprezentanca dobila. Foto: Reuters

"Kdo je odgovoren? Kdo je tisti, ki izbira ekipo? Jaz. Ta katastrofa je moja odgovornost. Poskušali smo, a ni šlo. Nemčija je bila fantastična, mi pa nikakršni. Doživeli smo poraz, ki je drugačen od drugih. Vemo, da nas bo ta tekma spremljala vse življenje," je še povedal Scolari, ki se je na klop po natanko desetletju vrnil konec leta 2012 in po polomu na svetovnem prvenstvu, ki ga je Brazilija z novim bolečim porazom z 0:3 v tekmi za bron proti Nizozemski, seveda odletel z nje.

To, da bo kljub naslovu iz leta 2002, ko je Braziliji prinesel njen zadnji naslov svetovne prvakinje, šel v zgodovino predvsem kot človek, ki je poskrbel za najbolj boleč poraz v brazilski nogometni zgodovini, je dobro vedel tudi Scolari. Naslovov svetovnega prvaka imajo Brazilci pet, 1:7 pa so izgubili samo enkrat … Za nameček na eni najpomembnejših tekem v svoji zgodovini.

Fernandinho in Willian sta edina "preživela" od nogometašev, ki so sodelovali pri največji sramoti v zgodovini brazilskega nogometa. Z reprezentanco se pripravljata na polfinale letošnjega južnoameriškega pokala, v katerem Brazilce čaka derbi proti Argentini. Foto: Reuters

Vrnitev na kraj nesreče, na drugi strani pa Lionel Messi

Mineirazo in Mineirao. Štadion, na katerem bodo Brazilci v noči na sredo igrali nov polfinale velikih tekmovanj. Tokrat se bodo potegovali za finale južnoameriškega pokala. Spet na domačem prizorišču, nasproti pa največji tekmec od vseh. Argentina in Lionel Messi. Priložnost za novo žalostno stran v knjigi brazilskega nogometa?

Kdo so fantje, ki so osramotili Brazilijo, in kaj se je z njimi zgodilo?

Julio Cesar po svetovnem prvenstvu 2014 ni več igral za reprezentanco. Foto: Reuters Med vratnicama je stal legendarni vratar milanskega Interja Julio Cesar, ki je bil takrat sicer član Toronta. Pri 34 letih je bil na zatonu kariere, po porazu proti Nemčiji pa je za Brazilijo zaigral samo še enkrat, na tekmi za tretje mesto, potem pa s 87 nastopi sklenil reprezentančno pot.

V obrambi je na levi strani zaigral Marcelo, za katerim je bila takrat sijajna klubska sezona. Z Real Madridom je osvojil prvega v nizu štirih evropskih naslovov v petih letih. Pri 26 letih bi morala biti pred njim še dolga reprezentančna pot, a je po svetovnem prvenstvu 2014 odigral samo še 21 tekem. Od tega pet na zadnjem svetovnem prvenstvu. Na letošnjem južnoameriškem pokalu ga ni.

Par osrednjih branilcev sta sestavljala Dante in David Luiz. Prvi je bil standardni branilec Bayerna Münchna, s katerim je leto pred tem postal evropski prvak, a je proti Nemčiji odigral prvo in zadnjo tekmo na tistem svetovnem prvenstvu. Po tej tekmi dresa Brazilije ni več oblekel.

David Luiz je bil označen za enega glavnih krivcev. Foto: Reuters Drugi je odigral zadnjo sezono za Chelsea pred bogatim prestopom v PSG in veljal za enega najboljših branilcev na svetu. Po prvenstvu je za Brazilijo zbral le še 14 nastopov, čeprav je bil star komaj 27 let.

Na desni strani obrambe je igral nekdanji as milanskega Interja, izkušeni Maicon, takrat član Rome, v dresu katere v tisti sezoni ni blestel. Za reprezentanco je po domačem svetovnem prvenstvu odigral le še 90 minut in se poslovil po 76 nastopih.

Na sredini igrišča sta zaigrala Fernandinho in Luiz Gustavo. Prvi, za katerim je bila sijajna sezona v majici Manchester Cityja, ki je zanj Šahtarju iz Donecka odštel pravo bogastvo, je za reprezentanco igral še pozneje in je njen član tudi danes. Drugi, nekdanji član Bayerna, ki je takrat igral za Wolfsburg, je, čeprav je bil star komaj 26 let, za Brazilijo odigral le še 16 tekem. Na velikih tekmovanjih nobene več.

Luiz Gustavo je po polomu v Belo Horizonteju le še redko nastopil za Brazilijo. Foto: Reuters V napadu so stali preostali štirje. Hulk, robustni, takrat 27-letni napadalec Zenita, za katerim je bila odlična sezona v Rusiji, je po prvenstvu za Brazilijo zbral le še sedem nastopov.

Oscar, še en zvezdnik Chelseaja, je bil star komaj 22 let, pa je pozneje reprezentančni dres oblekel le še desetkrat in nič ne kaže, da ga v prihodnosti še sploh bo kdaj.

Takrat komaj 21-letni Bernard iz Šahtarja v reprezentanci od leta 2014 ni več zaigral.

Fred, takratni napadalec Fluminenseja, ki so ga nekateri po tej tekmi označili za najslabšega napadalca v zgodovini Brazilije, je s tekmo proti Nemčiji pri 29 letih zaključil reprezentančno pot, na kateri je sicer zabil spoštljivih 16 golov.

Fred je s tekmo proti Nemčiji zaključil reprezentančno pot. Foto: Reuters Rezervisti? Paulinho, takrat nogometaš londonskega Tottenhama, za reprezentanco po svetovnem prvenstvu 2014 kar dve leti ni igral, potem pa si je spet izboril reprezentančni status. Danes, ko je star 30 let, ga spet ni poleg.

Ramires, takrat vezist Chelseaja, je, čeprav je bil star komaj 27 let, po tem polomu odigral le še dve tekmi. Njegov takratni soigralec s Stamford Bridgea, ki tam igra še danes, Willian, je tako rekoč edini, na čigar reprezentančno pot Mineirazo ni vplival. Za reprezentanco je neprekinjeno igral in je njen član tudi danes.

Selektor Luiz Felipe Scolari je takoj po prvenstvu odšel. Nasledil ga je zlati kapetan s svetovnega prvenstva 1994 Carlos Dunga, ki pa se je moral po dveh letih posloviti. Za njim se je na vroči brazilski nogometni klopi zvrstil zdajšnji selektor Tite. Na lanskoletnem svetovnem prvenstvu je izpadel v četrtfinalu, na letošnjem južnoameriškem pokalu pa je še v igri za deveti naslov južnoameriškega prvaka, na katerega Brazilija čaka od leta 2007.