VIDEO: Dan, ko je na Maracani zavladala smrtna tišina

Zvečer se bosta za finalno vozovnico na pokalu konfederacij udarila Brazilija in Urugvaj. Na brazilskih tleh sta odigrala že veliko srečanj, eno pa izstopa po mnogočem. Šestnajsti julij 1950 predstavlja enega najbolj žalostnih dni v zgodovini Brazilije. Vnaprej pripravljena zabava ob veličastnemu naslovu svetovnega prvaka se je sprevrgla v tragedijo, saj je Urugvaj navkljub zaostanku z 0:1 zmogel dovolj moči za zgodovinski preobrat, ob katerem je obnemelo okrog 200.000 navijačev na prepolni Maracani. Tako polna ni bila nikoli več, Selecao pa je objokoval priložnost še več desetletij. Urugvaj sta do nogometnih nebes popeljala zadetka Juana Schiaffina in Alcidesa Ghiggie. "Nikoli nisem videl tako potrtih ljudi kot so bili brazilski navijači po naši zmagi," je obujal spomine Ghiggia in dodal: "V zgodovini so le trije utišali Maracano z eno samo potezo. Papež, Frank Sinatra in jaz." Poraz Brazilcev je ostal zabeležen kot Maracanazo, prispodoba za državno katastrofo neverjetnih razsežnosti. Brazilcem je po nepričakovanem porazu padla samozavest, nasmeh na licih se je iskal še več let, misli so venomer begale na zelenico in čudežen preobrat Urugvajcev. "Tarkat se je usoda poigrala z nami in se nam nasmejala v obraz. Navijači, novinarji in funkcionarji so se obnašali, kot da smo že prvaki, potem pa smo dobili svoje," je modroval nekdanji brazilski selektor Flavio Costa.

Da bi bila tragedija še hujša, so Brazilci za naslov svetovnega prvaka potrebovali le remi. Namesto finalnega srečanja se je namreč igral skupinski del štirih najboljših ekip, Brazilci pa so v tem delu tekmovanja kot v transu napolnili mreži Švedov (7:1) in Špancev (6:1). Urugvaj je imel z evropskima tekmecema več težav (3:2 in 2:2), a je to nadoknadil v nepozabnem srečanju na Maracani. "Dan pred srečanjem z Urugvajem sem podpisal več kot 2.000 avtogramov s pripisom Brazilija, svetovna prvakinja," je kasneje priznal zvezdnik v zvezni vrsti Zizinho.

Brazilski vratar Barbosa, dežurni krivec za zadetka, je plačal ogromno ceno, saj je bil vrsto let predmet zaničevanja: "Maksimalna zaporna kazen v tej deželi je 30 let. Sam sem jo odslužil še deset let več" je leta 1994 zaupal v enem zadnjih intervjujev. "Jokal sem še bolj kot Brazilci. Zelo me je razžalostilo, ko sem videl, kako trpijo navijači. Ko smo čakali na izročitev lovorike, bi najraje stekel v slačilnice. Bilo je zelo čustveno," je dejal Juan Schiaffino, strelec prvega in podajalec za zmagoviti gol. Najtežjo nalogo je imel predsednik Fife Jules Rimet, saj so prireditelji po spodrsljaju vseh spodrsljajev povsem odpovedali z vnaprej dogovorjeno ceremonijo. Francoz je pokal predal v popolnem kaosu. Vladala je smrtna tišina, ni bilo varnostnikov, niti izvajanja državne himne. Ko se je znašel sredi igrišča, je imel pokal pod pazduho, nato pa po srečnem naključju v gneči zagledal kapetana Urugvaja in mu neopazno predal lovoriko.