Nedelja, 3. 8. 2025, 4.00
4 ure, 59 minut
Skok v športno preteklost
Zapletena zgodovina ženskega Toura
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Pauline Ferrand-Prevot je tik pred zmago na ženski Dirki po Franciji.
Danes se z deveto etapo v smučarskem središču Chatel končuje četrta izvedba ženske Dirke po Franciji in kaže, da bodo v Franciji končno dočakali prvo domačo zmagovalko. Včeraj je olimpijska prvakinja v gorskem kolesarstvu Pauline Ferrand-Prevot z zmago na kraljevski etapi prevzela rumeno majico in mora le še ubraniti dve minuti in 37 sekund prednosti pred najbližjo zasledovalko, Avstralko Sarah Gigante. Če ji uspe, bo postala prva domača zmagovalka Dirke po Franciji. Pa bo res prva?
Če je moška dirka Tour de France najstarejša in najslavnejša večetapna kolesarska dirka na svetu in ima več kot 120-letno tradicijo, pa je pri ženski francoski pentlji zgodovina malce bolj zapletena. Tokratni Tour de France Femmes je šele četrti sploh, a to velja za dirko pod uradno znamko v organizaciji podjetja Amaury Sport Organisation (A.S.O.), ki prireja tudi moški Tour in je del skupine Amaury press, ki je lastnik največjega francoskega športnega časnika L'Equipe, naslednika časopisa L'Auto, ki je leta 1903 priredil prvi Tour de France.
Na tem "pravem" ženskem Touru so doslej slavile Nizozemka Marianne Vos v letih 2022 in 2024 ter Belgijka Lotte Kopecky leta 2023. Pauline Ferrand-Prevot bi tako postala prva Francozinja s prestižno zmago.
Začelo se je že veliko, veliko prej
A prvi ženski Tour v Franciji je bil organiziran že davnega leta 1955. To je bil enkraten dogodek, šele leta 1984 se je ponovno obudila ideja o ženski različici največjega kolesarskega spektakla na svetu in tedaj je serija zdržala šest let. Nato je spet prišlo do spremembe in novega tekmovanja s štirimi izvedbami, pa nova sprememba in štiri dirke pod drugim imenom, vse v organizaciji podjetja A. S. O., ki se je tedaj imenoval Societe du Tour de France, a ženskih dirk ni in ni hotel vzeti pod znamko Tour de France. Tudi v naslednjem tekmovanju, ki je trajalo od leta 1992 do 2009, ne.
Legendarna Nizozemka Marianne Vos se je borila, lobirala in dočakala trenutek, ko je lahko oblekla ikonično rumeno majico.
Nato je vse skupaj zamrlo za štiri leta, preden se je, sprva nadvse previdno in po močnem lobiranju odličnih profesionalnih kolesark Marianne Vos, Kathryn Bertine, Emme Polley ter triatlonke Chrissie Wellington A. S. O. le omehčal. Med leti 2014 in 2021 je bil ženski Tour le enodnevna dirka, ki pa je vseeno privabila največja imena ženskega profesionalnega kolesarstva, prireditelji pa so bili pod vse večjim pritiskom, naj vendarle tudi ženskam pripravijo pravi, zahteven večetapni Tour de France.
Kolesarke so ga dočakale leta 2022, torej kar 67 let po prvem poskusu. Letos mineva 70 let od tiste prve izvedbe, ki jo je organiziral Jean Leulliot in zaradi zaščite blagovne znamke ni smela uporabljati imena Tour de France. Na Leulliotovi dirki je po petih etapah skupno zmago slavila Irka Millie Robinson. Tudi ob obuditvi dirke po 29 letih pavze so dirke v organizaciji Societe du Tour de France sprva dobivale tuje tekmovalke, leta 1984 po 18 etapah Američanka Marianne Martin, nato dvakrat zapored Italijanka Maria Canins, leta 1987 pa so se končno veselili tudi francoski navijači.
Prva francoska zmagovalka je ...
V letih 1987, 88 in 89 se je skupne zmage na dirkah veselila Jeannie Longo, legendarna francoska šampionka v kolesarjenju na stezi in na cesti, katere kariero pa so zasenčile dopinške nečednosti. Leta 1987 je bila pozitivna na efedrin, ko je poskusila postaviti svetovni rekord na tri kilometre v Colorado Springsu v ZDA. Zaradi prekrška je dobila enomesečno prepoved dirkanja. Nato pa nadaljevala kariero in leta 2008 v Pekingu nastopila na svojih sedmih olimpijskih igrah. Longo tako lahko štejemo za prvo francosko zmagovalko ženskega Toura.
Jeannie Longo je s Stephenom Rochejem takole pozirala na Elizejskih poljanah leta 1987. Takrat so ju slavili kot zmagovalca ženskega in moškega Toura, pa Francozi danes vseeno še čakajo na prvo domačo zmagovalko svoje največje kolesarske dirke. Čudno.
Spet burna leta in težave z organizacijo
Ta se je med leti 1990 in 1993 spet preimenoval v Tour de la C.E.E. féminin in prvo diko pod novim imenom je prav tako dobila domača kolesarka, Catherine Marsal. Naslednje izvedbe so dobile tujke, Nizozemki Astrid Schop in Leontien van Moorsel, pa Belgijka Heidi van de Vijver, nato je A. S. O. spet izgubil poslovni interes. Žensko kolesarstvo je bilo nedobičkonosno. S tem pa se ni strinjal Pierre Boue, ki je leta 1992 v Franciji ustanovil novo tekmovanje, sprva imenovano Tour Cycliste Féminin in kasneje Grande Boucle Féminine Internationale. Seriji sta pestili nestabilno financiranje, pa logistične težave, z desetih, štirinajstih etap, se je do zadnje izvedbe leta 2009 skrčilo na vsega štiri. Tudi Mednarodna kolesarska zveza (UCI) je dirkam podelila nižji status, francoskih zmagovalk ni bilo, zato tudi interesa javnosti v Franciji ne.
Ničesar nočejo z burno zgodovino
Zdi se, da se je organizacijski kaos glede ženskega Toura v zadnjih letih le umiril. Žensko kolesarstvo postaja zanimivo tudi tržno, uradna dirka pod znamko Tour de France Femmes ima zdaj stalno mesto v koledarju, začne se julija po končani moški dirki, nove zvezdnice tega športa skrbijo za razburljivo tekmovanje, prireditelji pa se želijo odmakniti od burne preteklosti in se učiti na napakah preteklih poskusov, zato je bil ženski Tour leta 2022 šele številka ena.
