Trpljenje mladega Zahovića

"Včasih se počutim krivega, saj mu to, da sem njegov oče, v življenju in predvsem nogometu nikoli ni koristilo, ampak škodovalo," je za časa življenja večkrat poudaril pokojni Johan Cruyff. Govoril je o svojem sinu Jordiju Cruyffu, ki je obetal veliko in je že kot zelo mlad zaigral za Barcelono, nastopal tudi za Manchester United, a več kot nekaj deset nastopov v majici omenjenih velikanov in nizozemske reprezentance temu danes že desetletje nekdanjemu nogometašu ni uspelo zbrati. Mimogrede, nogometno pot je končal na Malti. "Če bi nosil drug priimek, bil dosegel veliko več," je o svojem sinu še znal povedati legendarni Nizozemec, čigar DNK še danes v sebi nosijo Ajax, Barcelona in tudi nizozemska reprezentanca.

Danes 45-letni Jordi ni ne prvi in ne zadnji športnik, ki (je) čuti(l) težko breme slovitega očeta. Takšnih je bilo in jih bo še veliko, a verjetno bo breme velike večine izmed njih težko primerljivo s tistim, ki ga v Ljudskem vrtu na svojih plečih nosi Luka Zahović. Ne samo, da je njegov oče najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance in eden od tistih, ki so nogomet postavili na slovenski zemljevid. In ne samo, da je športni direktor NK Maribor, Zlatko Zahović je v Ljudskem vrtu v očeh nogometne raje vse. Na trenutke se celo zdi, da je večji od kluba samega.

Ni treba biti najboljši jasnovidec v Evropi (pa niti na svetu ne!), da napoveš, kaj se bo zgodilo prvič, ko Luka dve, največ tri tekme ne zabije gola. Takrat boste ob sprehajanju po Mladinski ulici v Mariboru in brskanju po spletu zagotovo naleteli na "poglobljeno" ugotovitev, da številka 11 v vijoličastem dresu tako ali tako igra samo zaradi svojega očeta, medtem ko drugi čakajo na priložnost in trpijo. Ko zabija gole, pa jih zabija predvsem zaradi tega, ker je v igri Maribora vse podrejeno zgolj njemu in temu, da bo dosegel novega.

"Mariborčani smo znani kot veliki nergači. Vsi smo trenerji, vsi smo sodniki," je povedal Matjaž Šalamun – Šalca, ki je v teh dneh gostoval na naših spletnih straneh. Eden bolj znanih navijačev Maribora je priznal, da on in njegovi somišljeniki niso samo najboljši, ampak tudi najbolj zahtevni navijači. Takšni pa vedno skrbijo, da je kritik veliko in so glasne. Po vratarjevem bratrancu še napadalčev sin, torej.

Res je, Luka Zahović še zdaleč ni tako hiter, kot je Kylian Mbappe. Pa tudi tako skočen, kot je bil v svojih najboljših časih Cristiano Ronaldo, zagotovo ne. Ne, tudi robusten, kot je Romelu Lukaku, ni, in še manj je tako vešč pri preigravanjih, kot je to Lionel Messi. Seveda niti tako močnega strela od daleč, kot ga ima Zlatan Ibrahimović, nima. Toda, če ga že tolikokrat omenjamo v njegovem kontekstu, kot pribito drži tudi to, da nič od tega ni imel niti njegov sloviti oče Zlatko. Pa bo vsak od teh, ki kritizirajo njegovega sina, s prstom takoj pokazal nanj, ko bo beseda nanesla na največje mojstre nogometne žoge v zgodovini Slovenije.

Ne, še zdaleč ga ne primerjamo z njegovim očetom in še manj z vsemi asi, ki smo jih našteli pred njim, a ni treba biti najboljši nogometni skavt v Evropi (in niti na svetu ne!), da v Zahoviću mlajšem vidiš nekaj drugega. Nekaj posebnega. Predrznost, ki jo kaže že od zadnjega prvenstvenega kroga maja 2013, v katerem je ob enajsti inavguraciji Mariborčanov za slovenskega prvaka v Ljudskem vrtu pri 17 letih debitiral med člani, in predvsem prirojeni instinkt napadalca (Filippo Inzaghi, se ga še spomnite?), ki ga imaš ali pa nimaš. Natrenirati se ga ne da. Luka ga je pokazal že ničkolikokrat. Tudi na najvišji ravni.

Ni jih veliko slovenskih nogometašev, ki so zadevali v ligi prvakov. Z njimi verjetno ne bi zapolnili niti navadnega kombija. Luki je to uspelo ob debiju. Gol, ki ga je pospravil v mrežo Sportinga sredi septembra 2014, pove vse. Ob neugodni visoki žogi, ki je letela na zadnjega branilca Lizbončanov, je, še preden je žoga prišla do Jairsona, v polnem šprintu stekel za hrbet nesrečnega Brazilca, dočakal njegovo napako, izkoristil ponujeno, žogo hladnokrvno pospravil v mrežo in Mariboru prinesel pol milijona evrov, kolikor je takrat Uefa v blagajno v ligi prvakov nakazovala za vsako točko. Predrznost in instinkt.

Takrat je bil star 18 let. Danes jih ima 23 in za sabo še številne podobne in tudi drugačne zadetke. V treh sezonah in pol rednega igranja za Maribor je bilo golov že 71 v 166 nastopih, od katerih jih je bilo približno tri četrtine od prve minute in manj kot polovica, v katerih je bil na igrišču od prve do zadnje minute. Precej pavšalen podatek, ki ne pove veliko, a morda vas prepričajo naslednje številke. Ne samo, da je drugi v zgodovini najboljše slovenske nogometne lige in prvi po Štefanu Škaperju pred 24 leti, ki je bil dvakrat v dveh sezonah najboljši strelec lige, še bolj o tem, za kako dobrega strelca gre, govori podatek o najbolj učinkovitih nogometaših v zgodovini slovenske lige.

Marcos Tavares, s 149 prvoligaškimi zadetki slovenski prvoligaški rekorder, je v 372 nastopih zadetke dosegal v povprečju na vsake 171,1 minute. Precej slabše povprečje od s 130 prvoligaškimi goli drugega najboljšega strelca v zgodovini Škaperja, ki je zadeval vsakih 147,4 minute. Pa tudi slabše od tega, kar je ob 109 prvenstvenih zadetkih uspevalo Klitonu Bozgu, ki je v pokoj odšel ob povprečju prvoligaškega zadetka na vsake 161,1 minute. Zato pa bolje od preostalih sedmih nogometašev, ki krojijo najboljšo deseterico absolutnih strelcev najboljše slovenske lige. Ismet Ekmečić je zadetke dosegal na vsake 173,9 minute, sledijo Dalibor Volaš (177,4), Ermin Raković (180,4), Damir Pekić (183,6), takoj za njim Marko Kmetec (okroglih 184), Milan Osterc (199,2) in na desetem mestu krepko zadaj Anton Žlogar, ki je 90 golov dosegel v povprečju na 276,4 minute.

Kako gre Zahoviću? Trenutno je pri 64 zadetkih v 130 prvoligaških nastopih in 9.263 minutah. Vzemite kalkulator v roke, izračunajte in na zaslonu se bo izpisal rezultat 144,7. Boljši je od vseh. Eden od redkih slovenskih nogometašev, ki je zadel v ligi prvakov, dvakratni najboljši strelec slovenske lige in njen najbolj učinkoviti napadalec vseh časov, a je še vedno le razvajeni sinko, ki je vse dosegel zaradi svojega očeta? Res zanimivo. Marsikje bi se takšnega nepotizma pošteno razveselili ...

"Zanj se ne bojim, saj je skozi vse to in še veliko hujše šel skozi prizmo moje kariere," je pred leti, ko se je njegov sin začel prebijati na člansko raven, v intervjuju za Sportal na vprašanje, kako se bo njegov sin spoprijel s pritiskom slovitega očeta, odgovoril Zlatko. In očitno zadel v polno. Zdi se namreč, da se Luka s takšnimi in drugačnimi očitki, ki letijo na njegov račun, ne obremenjuje preveč.

Morda zaradi tega, ker je ob odraščanju v Grčiji, Španiji in na Portugalskem razširil obzorja. Ne skrbi za užaljene odgovore vsakemu, ki se obregne vanj, ne pozira ob dragocenih avtomobilih v dragocenih oblačilih in se ne zapleta v kakršnekoli afere. Na igrišču ali ob njem. Ko je treba, je tiho. Ko misli, da je pravi čas, kaj pove. Neverjetno, še ko objavlja za uporabnike Instagrama zdaj že tako značilne posnetke poslušanja glasbe ob vožnji z avtomobilom, se iz zvočnikov ne sliši "Ne daj bože! Ne daj, ne!" (Ne daj bog! Ne daj, ne!, op. p.) in podobnih napevov, ampak vse kaj drugega. Tako poseben je.

Neznačilen nogometaš, ki je drugačen od večine preostalih, in odličen napadalec, kar mu v zadnjih dneh priznavajo vsi. Po drugi strelski kroni so kritike potihnile, a kmalu bo vse po starem. V četrtkovem finalu pokala, ki se je za Maribor končal z novim porazom proti Olimpiji, se ni uspel vpisati med strelce. Še ena, največ dve takšni tekmi in trpljenje mladega Zahovića se bo nadaljevalo ...

Sportal Velik paradoks, ki razkrije marsikaj