Ljubljana se mu je zamerila, danes je mariborska ikona #video

Čeprav se bliža 42. letu, še ne namerava odnehati. Zakaj pa bi, če še vedno nastopa v Prvi ligi Telekom Slovenije, brani za prvaka in ne prejema zadetkov? Zaveda se, da nihče ne traja večno. Da ima življenje svoje zakonitosti. Zato je mirno sprejel novo vlogo, ko se je preselil na klop in postal mentor prodirajočemu vratarju evropskega kova Kenanu Piriću. Tudi po njegovi zaslugi, čeprav tega noče priznati. Tako je bil vzgojen, tako vzgaja tudi svoje otroke. Ostaja skromen, ponižen, čeprav bi se lahko marsikdo z njegovo kariero hvalil in poveličeval na vse pretege. Tega ne mara. Trdo je garal, da je postal eden od najbolj znamenitih vratarjev v zgodovini NK Maribor.

Življenje mu ni prizanašalo. V vihravem obdobju finančnega propada Olimpije, dogajalo se je še za Bežigradom, in iskanju pozornosti v drugi ligi ga je rešil klic iz Kopra. Nad njim je končno posijalo sonce. Spoznal je ženo, zaigral za reprezentanco, odšel v Italijo in si napolnil žepe. Nato pa je zazvonil telefon, na drugi strani slušalke se je zaslišal glas Zlatka Zahovića. Dogovorila sta se za kosilo. Tisti dan mu je hrana posebno teknila. Postal je novi vratar Maribora in začel poglavje, v katerem je doživel marsikaj lepega. Marsikaj tako lepega, da sploh ni več Ljubljančan, ampak Mariborčan. Mariborčan s posebnim statusom. Z velikim M.

Jasmin Handanović je v bogati karieri osvojil naslov državnega prvaka z Mariborom kar šestkrat. Tako je poziral z družinskimi člani po zmagi proti Krškem, njegovem 329. nastopu v prvi slovenski ligi. Foto: Grega Valančič/Sportida

V Mariboru še traja zabava ob naslovu prvaka?

Ne, ne. Bolj goreče smo proslavljali, ko smo si matematično zagotovili naslov z zmago v Celju. Ko pa smo v sredo dvignili pokal, smo se le malce poveselili na stadionu, nato pa misli takoj usmerili k Domžalam in finalu pokala. Imamo toliko izkušenj, da vemo, kdaj je treba spustiti ročno zavoro. Pravzaprav so naše misli že usmerjene k Evropi. Vse je podrejeno temu, da bomo takrat najboljši.

Ali letošnje proslavljanje naslova zaradi tega, ker vam je Olimpija dvakrat v zadnjih štirih sezonah prekrižala načrte, doživljate kaj drugače?

Pravzaprav ne. Vsak pokal je nekaj posebnega. Dobro, letos je ostalo malce grenkega priokusa, ker so navijači hoteli, da bi naslov osvojili proti Olimpiji. Ni se nam posrečilo. Olimpija je imela boljšo dnevno formo, mi pa smo pregoreli v preveliki želji. Povsem. Naši navijači so najboljši, so pa tudi vročekrvni, zato mi je najbolj žal zaradi njih. Po tem porazu smo se morali "resetirati" in pozabiti na tekmo. Uspelo nam je, oddolžili smo se jim že na naslednji tekmi v Celju.

Je bilo lepo dvigniti pokal na stadionu v primerjavi z nekdanjimi proslavljanji na ploščadi pred južno tribuno?

Meni je bilo vendarle najlepše na jugu, ko je bil postavljen oder. V klubu so tokrat razmišljali o drugi možnosti, saj bi lahko vreme ponagajalo, zato so hoteli, da bodo vsi pod streho. Po svoje pa je tudi lepo dvigniti pokal na igrišču. Tam, kjer si osvojil pomembne točke za naslov.

Zanimivo je, da ste v tej sezoni v Ljudskem vrtu težje prihajali do točk kot v gosteh.

Težko najdem pravi odgovor, zakaj se je to dogajalo. Za odgovor bi bil bolj primeren trener. Če razmišljam kot vratar, pa bi odvrnil, da je to odvisno od osebne priprave vsakega posameznika. Morda so se tekme tako sestavile, da smo bili doma izpraznjeni. Da so bila pričakovanja navijačev visoka, mi pa smo pregoreli. Ko nam kaj ni steklo, bi morali biti bolj potrpežljivi in čakati na priložnosti. Mogoče smo se preveč zaletavali, da bi čim prej rešili domačo tekmo v svojo korist. No, na večini tekem se je le izšlo.

Na največji domači tekmi spomladanskega dela se vam ni. Kako ste se počutili kot Ljubljančan na delu v Mariboru po porazu z Olimpijo?

Ne, moram vas popraviti. Počutil sem se kot Mariborčan v Mariboru. Poraz mi zagotovo ni ''sedel''. Imeli smo preveliko željo, Olimpija pa je igrala bolje. Lahko rečem, da nas je taktično nadigrala.

V tej sezoni ima proti Olimpiji veliko boljše razmerje v Stožicah (3:0 in 0:0) kot pa v Ljudskem vrtu, kjer je Maribor ostal dvakrat praznih rok (1:2 in 0:3). Foto: Žiga Zupan/Sportida

Torej se ne uvrščate več med Ljubljančane?

Kakor so me ljudje sprejeli tukaj, glede na vse, kar mi je ponudil Maribor v karieri in kar sem si tu ustvaril, je res tako. Na Ljubljano me veže grenak priokus. Tam sem začel nogometno kariero, a mi ni ponudila tistega, kar sem si želel. Ob nepravem trenutku sem se pač znašel v takem okolju, tako da bi težko dejal, da imam na Ljubljano lepe spomine. Spomini so lepi, kar zadeva šolo in otroštvo, kar pa zadeva nogomet, je Maribor daleč v ospredju.

Družinski dom ostaja v Kopru?

Ne, družinski dom smo prestavili v Maribor. Doma smo v Limbušu. Na Limbuškem nabrežju. Ni povsem v središču mesta, ampak blizu narave, tako da je popolno za otroke, saj ni tipičnega mestnega vrveža. Do Ljudskega vrta potrebujem z avtom natanko devet minut, na poti pa je le en semafor.

Kar zadeva Koper, me nanj veže le še stari poštni naslov. Tam živijo ženini starši, moji pa so v Ljubljani. Pa brat in sestra. Moj brat je na primer registriran za Olimpijo in brani na Kodeljevem za Slovana.

Nogometna energija v Mariboru ga je povsem očarala. Tako je praznoval državni naslov na južnem delu Ljudskega vrta leta 2017. Foto: Grega Valančič/Sportida

Res? Je potem na vidiku nov vratarski talent iz mednarodno priznane vratarske dinastije Handanović?

Bomo videli, kaj se bo izcimilo. Armin Handanović je moj polbrat po očetovi strani. Star je 15 let, kariero je začel pri Bravu, potem pa ga je poklicala Olimpija in je sprejel ponudbo. Zdaj brani pri Slovanu.

Je težko nositi ta priimek? Je to zanj breme?

Ne verjamem. To, da se pišeš Handanović in braniš, doživljam kot pozitivno stvar. Morda kdo od tebe pričakuje čudeže, a te stvari je treba pokazati. Če jih ne pokažeš, se pač trudiš, da jih nekoč boš. Armin je večkrat poiskal nasvet pri meni. Sva v stiku. Morda ne tako pogosto, me pa vedno pokliče, če ima težave s poškodbo. Postaja zrel fant in zna vedno bolj poskrbeti zase.

Bi se lahko kdaj v prihodnosti na večnem derbiju pomerila drug proti drugemu?

Tako blizu pa žal še nisva.

Ponosen je, da deli slačilnico s kapetanom Marcosom Tavaresom, ki pooseblja na igrišču strast in nepopustljivost, pa tudi ogromno ljubezen do vijoličnega dresa. Foto: Vid Ponikvar

V Mariboru ima na primer posebne želje vaš kapetan Marcos Tavares, ki sporoča, da bi želel odigrati vsaj eno tekmo v dresu Maribora skupaj s 15-letnim sinom.

Res je. Kar zadeva naju z Arminom, se bova glede na to, kako se stvari odvijajo pri Olimpiji in Mariboru, težko srečala. Preprosto ni mogoče ubežati letom. Tu je Pirić, pa za njim Cotman in Irgolič. Težko dohajam njihove atletske sposobnosti. Regeneracija je vedno bolj pomembna, treba je strogo vzdrževati pripravljenost, ogromno je odrekanj.

Veliko več kot v mlajšem obdobju?

Ufffff. Razlika je očitna. Kot dan in noč. Sem pa opazil, da se v nogometu zadeve spreminjajo. V današnjem nogometu se mora tudi 25-letni vratar lotiti prehrane tako disciplinirano in previdno, kot se je jaz. Če seveda želi biti uspešen. Nogomet je na sploh napredoval. Postal je hitrejši, veliko bolj tekaško usmerjen. Tudi za vratarje. Pa bolj tehničen. Brez treningov, regeneracije, prave prehrane in ne nazadnje tudi pravega vodenja je težko. Pretežko.

Zanimivo je, da ste branili še v tistih letih, ko si lahko prijel žogo, ki ti jo je podal soigralec. Danes je to nekaj nepredstavljivega, saj to sodnik kaznuje s prostim strelom za tekmeca. Mlajši vratarji verjetno sploh ne vedo, da je bilo to nekoč mogoče.

Prav imate. Nimajo občutka, kako je bilo nekoč. Bo pa s prihodnjo sezono zaživelo novo pravilo tudi pri izvajanju golavta. Če žoga takrat ne bo šla iz kazenskega prostora, bo to indirektni prosti strel za nasprotno ekipo. Letos je veliko ekip to izkoriščalo. Videli so, da jih je tekmec stisnil, pa je eden izmed njih samo stopil v kazenski prostor, žogo sprejel notri, nato pa je lahko vratar ponovil strel. Zdaj se bo to spremenilo. Na sploh se spreminja igra, hitrost, tako se spreminjajo tudi ta pravila. Vedno več je novosti, ker težijo k temu, da je čim več golov, da je igra vedno hitrejša in da je nogomet gledljiv.

V karieri je doživel tudi čast, na katero je z razlogom ponosen vsak nogometaš Maribora. Leta 2016 so 196 cm visokega čuvaja mreže namreč navijači Maribora izbrali za vijol'čnega bojevnika. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vratarji morate biti, tehnično gledano, nadarjeni in dovršeni že skoraj kot branilci.

Tako je pač. Tako se dela tudi v drugih klubih. Vratar je prav tako igralec, le da ima še dodano vrednost. Da pač brani.

Vas kdaj ponese, da bi šli preigravat v igralno polje?

Ne. Zagotovo ne. To ni moje delo. Tudi moji treningi niso tako usmerjeni, da bi lahko toliko tekel. Zame je pomembno, da lahko opravim eksploziven tek 16-metrskega, maksimalno 25-metrskega prostora od mojega gola. Da lahko tako presežeš kako globinsko podajo. Če bi pa moral kaj več teči, pa bi moral spremeniti treninge. Predvsem pa mislim, da mi trener tega ne bi dovolil.

Člansko kariero ste začeli v Ljubljani. Ste si kot mladi vratar Olimpije kdaj domišljali, da vas bo kariera tako trdno združila z Mariborom?

Ne. Takrat sem bil še mlad. Odrasel sem v Ljubljani, zato je bilo normalno, da je obstajalo nekakšno rivalstvo z Mariborom. Bil je vedno nekaj posebnega. Ko smo z njim igrali kot kadeti in mladinci, so bili to pravi derbiji. Čutilo se je rivalstvo. Saj pravim, ko si mlad, gledaš na to z drugačnimi očmi.

Ko je v Ljubljani trkal na vrata prvoligaške Olimpije, je med letoma 1996 in 2001 v prvi ligi zbral le 11 nastopov, večinoma pa bil na stranskem tiru. Foto: Vid Ponikvar

Ste se že takrat prepričali, da je mesto ob Dravo nadpovprečno noro na nogomet?

Definitivno. Ko je igrala Olimpija z Mariborom, so bili to vedno derbiji. V zraku je bila povsem drugačna energija kot pa na preostalih tekmah, na katerih so bili napol prazni stadioni. Tisto ni bilo podobno ničemur. Nekaj je igrati pred pet tisoč gledalci ali pa pred 500 ali še manj. Maribor je velik magnet. Ustvaril si je ime. Kamor koli gre, ga spremlja veliko gledalcev.

Proti Mariboru gredo vsi 200-odstotno. In če ti nisi takrat 100-odstoten, potem sledi kazen. Zato je tekmecem tudi lažje. Ko nekdo na lestvici za teboj zaostaja 20 točk, a se želi proti tebi prikazati v dobri luči. Pri osvojenih točkah pa se nato vidi, kaj pomeni dolgoročna kontinuiteta.

Niste le navadni igralec, ampak prava klubska legenda, ikona NK Maribor. Take časti ne doživijo mnogi.

Ne, ne. Trudim se le, da sem čim boljši. Tako kot igralec, vratar in tudi kot oseba. Kot človek. Da tako tudi vzgajam svoje otroke. To, ali si legenda, odločajo ostali. To ni moje. Ne skrivam, lepo je, ko so veseli, da te vidijo. Ko te pozdravljajo na ulici. Vesel sem, da sem lahko pripomogel k zgodovinskim uspehom Maribora. To pa seveda ni bilo odvisno le od mene, ampak od vse ekipe, vodstva, stroke. Od vsega mesta, ki živi za naše dosežke.

V sredo je proti Krškemu branil po polovici leta in ohranil mreži nedotaknjeno. Vijolice so zmagale z 2:0. Foto: Grega Valančič/Sportida

Proti Krškemu ste branili prvič po pol leta. Dobro, če odštejemo pripravljalno tekmo proti Crveni zvezdi v Turčiji.

To me ni presenetilo. Ker se v zadnjih krogih igra na vsake tri dni, so treningi lažji in se ne moreš toliko ukvarjati z močjo. Moč pa je prepotrebna za kondicijo, zato se je trener odločil, da naredi premor s Kenanom Pirićem in mu omogoči, da napolni baterije. Kmalu ga čaka še reprezentanca BiH, imel bo res malo prostega časa.

Jeseni ste dolgo časa branili vi, nato pa je na gostovanju v Domžalah dobil priložnost Kenan Pirić. In nato praktično čez noč postal prvi vratar kluba. Vas je presenetila takratna selitev na klop?

Po eni strani sem to pričakoval, o tem sem bil tudi obveščen, na koncu pa je to tako ali tako izbira glavnega trenerja. Presodili so, da v določenem času preverijo, ali je fant sposoben dobro braniti. In res, upravičil je vsa pričakovanja. Vesel sem, da mu uspeva in da mu lahko pomagam z nasveti.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Vas veliko sprašuje?

Kar veliko, da.

Ste potem tudi vi zaslužni za njegov preporod, ne nazadnje tudi za vpoklic v reprezentanco BiH?

Ne, to pa ne. Kenan je trdo delal, se hitro učil. Hitro je sprejemal nove stvari.

Kenan Pirić je sredi jesenskega dela vskočil na vrata Maribora, postal prvi čuvaj mreže slovenskih prvakov, hkrati pa je prejel tudi vpoklic selektorja Bosne in Hercegovine Roberta Prosinečkega. Foto: Vid Ponikvar

Vendarle ni mačji kašelj vreči vratarja s priimkom Handanović iz vrat na klop …

Fant ima določene vrline. Če dodaš še dobro delo, to nato obrodi sadove.

Prejšnji rezervni vratar Maribora Matko Obradović je srečo poiskal drugje in nato pri Muri postal najboljši vratar lige.

Priznal je, da se ga je v Mariboru držal takšen sloves, kakršnega je pač imel. Zaslužil si je priložnost, a ga niso videli. Zato si je preprosto sam poiskal srečo in jo izkoristil. Obrestovalo se mu je. Postal je najboljši vratar v ligi.

V izboru SPINS XI za najboljšega vratarja ste se za naziv vratarja sezone potegovali trije nekdanji soigralci. Dva iz Maribora, eden iz Mure. Prevlada Maribora ne na kvadrat, ampak kar na kubik!

Res bi lahko tako rekli. Moram poudariti, da se pozna delo Mitje Piriha. To ni naključje.

Mitja Pirih (desno) je trener vratarjev pri NK Maribor. Jasmin Handanović ga smatra z naskokom najboljšega trenerja v karieri. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Komu ste vi oddali glas za najboljšega vratarja?

Matku. Za soigralca nisem smel glasovati, Matka pa poznam kot osebo, ki je na mestu in je priden. Tudi njegove obrambe govorijo zase.

Zdaj ste drugi vratar Maribora. Se počutite podobno, kot ste se številna leta v reprezentanci?

Da, nekaj takega je. Kot sem rekel, letom se ne da ubežati, klub pa mora gledati v prihodnost. Počasi mora iti naprej. Nihče ni večen. Moja vloga je, da sem z ekipo in sem na voljo, če je treba vskočiti. Še vedno sem tukaj. Sicer bi lahko končal zadevo in odšel na dopust.

Torej ste na vsaki tekmi na klopi pripravljeni za vstop v igro kot nabita puška?

Tako, da. Vratarji smo pod taktirko Piriha tako vzgojeni, da smo vedno pripravljeni. Da vlada prava konkurenca in si pomagamo. Pripravljeni smo na vsak scenarij, nič se ne prepušča naključju.

Kdo bo branil na zadnji tekmi sezone v Domžalah? Bo zaradi finala pokala Pirić deležen še nekaj počitka?

O tem se bo odločil trener. Bomo videli na tekmi v Domžalah, prepustimo to stroki. Ne verjamem pa, da bodo Kenanu namenili počitek zaradi finala, saj je od sobote do četrtka veliko časa za pripravo in regeneracijo.

Če bo odigral tudi kakšno tekmo v spomladanskem delu prihodnje sezone, bo postal rekorder lige na vratih. Foto: Vid Ponikvar

V Celju je dolga leta branil Amel Mujčinović, ki je tudi starostni rekorder slovenske prve lige. Branil je pri skoraj 41 letih in desetih mesecih. Vi zaostajate za njim pol leta.

Šele januarja bom dopolnil 42 let, zato bo treba počakati na naslednjo pomlad!

Torej boste v prihodnji sezoni še branili?

Za zdaj ne razmišljam o tem, da bi se poslovil. Dokler mi služi fizika, dokler ni poškodb, dokler sem pripravljen tako trdo delati in se vklopiti v ekipo, ni težave.

Kaj vas motivira, biti starostni rekorder lige?

Ne. O tem sploh nisem razmišljal. Bolj gre za moje počutje. Koliko časa bo še tako zdržala družina in mi stala ob strani. Tudi sam bom moral malce bolj gledati na otroke in se jim posvetiti. Počasi gremo naprej. Ne razmišljam toliko o jutri kot o danes.

Imate občutek, da se zaradi nogometnih obvez premalo posvečate družini?

Zagotovo. Nogomet je zahteven. Veliko je odrekanja. Si v karantenah, tako da odpade možnost, da bi si ogledal z družino kakšno prireditev. Pa kakšen nedeljski izlet bi si lahko privoščil, a si ga ne moreš, ker imaš tekmo. Ampak … Nogomet prinaša tudi dobre stvari, je pa veliko odrekanja. Zaradi tega v družini niso jezni, ampak so ponosni name. Jaz pa na njih. So nekaj posebnega. Če ne bi bili, stvar ne bi delovala tako dobro in dolgo.

Nameravate, ko bo napočil čas za slovo, prirediti poslovilno tekmo?

Ne, ne bi prirejal poslovilne tekme. Nisem privrženec tega. Za zdaj ne razmišljam o tem. Daleč je še leto 2020. Morda še kakšno več.

Kako je sploh v vaših letih? Kosti in mišice res bolijo iz tekme v tekmo bolj kot poprej?

Pa niti ne. Če si fizično pripravljen, če se držiš nekaterih navodil, regeneracije, ti ni težko. Občasno na primer začutim kaj, česar v mladih letih nisem, priznam, a je tako pač življenje. Nekdo to lažje, nekdo spet težje prenaša, potem pa je vse odvisno od tvoje glave. Ta je pomembna.

S Koprom je dvakrat zapored osvojil naslov pokalnega zmagovalca. Takrat je v obrambi sodeloval tudi s Hrvatom Ivanom Knezovićem, s katerim ga je delila podobna usoda na preizkusni tekmi za Koprčane proti Rijeki. Foto: Vid Ponikvar

Prihodnje leto bo minilo okroglih 20 let od tega, ko ste osvojili prvo pokalno lovoriko. Takrat ste trkali na vrata članske ekipe Olimpije in vstopili v svet, kjer ste videli, kaj vse prinašajo lovorike.

Recimo, da je bilo tako. V malce lepšem spominu sta mi ostali pokalni lovoriki s Koprom. Velko lepšem kot z Olimpijo, ker jih bolj občutiš, saj si branil, potem pa so tu že naslovi, ki so prišli z Mariborom. In vsi dosežki v Evropi. Tisto pa je res nekaj posebnega. Če hočeš vse našteti, potrebuješ res dolg seznam.

Po Olimpiji ste prebili kar nekaj časa v drugi ligi. Sledil je nekakšen padec, pojavila se je kriza, saj ste kolebali, ali bi sploh nadaljevali nogometno kariero. Imeli ste 26 let.

Taki trenutki te ženejo naprej, potem pa želiš te izkušnje prenesti na mlajše in otrokom dopovedati, da v življenju ni vse lepo in da ni vse postlano z rožicami. Ni tako, kakor to vidijo nekateri, kot da je nogometašem ves čas lahko. Vsak, ki je doživel uspeh, je moral po trnovi poti. Moral jo je prehoditi, da je prišel do določenega ratinga.

Kdo vas je rešil, da niste končali nogometne kariere?

Samir Zulić. In njegov pomočnik Slaven Čuček, s katerim smo sodelovali še pri Olimpiji, ko je bil trener Milivoj Bračun. Poklicala sta me in povabila v Koper. Dogovorili smo se, preostalo pa je zgodovina.

V Kopru je spoznal ženo in se po dveh uspešnih sezonah preselil v Mantovo. Foto: Vid Ponikvar

Lahko se je začela zelo lepa zgodovina. Sploh po tem, ko je visela na nitki odločitev, da boste še vztrajali v nogometu.

Pravzaprav sem moral za Koper odigrati še preizkusno tekmo. Dobro se spominjam, kako smo v Dekanih igrali z Rijeko. Takrat je bil na preizkušnji tudi Ivan Knezović. Oba sva ostala v Kopru, igrali smo 0:0.

Mrežo ste zadržali nedotaknjeno. Ste blesteli na vratih?

Pravzaprav ne, bilo je le korektno ukazovanje z vrat. Ni bilo kakih velikih obramb, vse je pred menoj popravil Knez. Imel sem le dva udarca na gol in ju ubranil.

V sezoni 2004/05 ste bili član Olimpije, ko je neslavno propadla.

Le za kratek čas. Takrat sem se vrnil iz Svobode in občutil grenkobo. Olimpija je propadla, treba se je bilo hitro odzvati, saj so se pojavile finančne težave. Nisem imel niti stanovanja, ni bilo prihodkov. Takrat mi je na pomoč priskočil stric iz Postojne. Pri njem sem tudi delal, dobil določeno socialno varnost. Delal sem v piceriji Minutka. Bila je na vrhu hriba, skoraj v središču Postojne. Tam sem tudi bival.

Ste potem iz Postojne vsak dan potovali v Ljubljano?

Vsak dan v Ljubljano ali pa v Zagorje. Če ne bi takrat prišel klic iz Kopra, bi hitro končal športno pot in ostal v Postojni, a ima življenje svoja pota. Potem sem v Kopru spoznal ženo, se poročil, dobila sva dva otroka, nato pa me je kariera odpeljala naprej v Italijo.

Na veliko navdušenje žene, ki je dobro poznala to deželo?

Res je.

Vas je naučila italijanskega jezika?

Začela me je učiti osnove, nato pa sem se hitro naučil. Še zdaj rad govorim italijansko.

Potem z bratrancem Samirjem, če se slišite, malce za dušo poklepetate italijansko?

No, to pa ne. S Sarmo ne govoriva italijansko. Tako sva se v italijanskem jeziku ujela le enkrat, ko sem bil na njegovi tekmi v Milanu.

Italijansko zgodbo je končal leta 2011 pri Empoliju, nato pa se vrnil v domovino. Kosilo z Zlatkom Zahovićem je spremenilo njegovo življenje. Foto: Guliverimage/Getty Images Iz Kopra vam torej ni bilo težko kreniti v Italijo.

Ne. Takrat je Koper z mano tudi nekaj malega zaslužil. Bil sem zadovoljen, otrok je bil na poti, Mantova pa ni bila tako daleč.

Je druga italijanska liga posrečeno okolje za vratarja?

V skoraj vseh pogledih. Igra se ogromno tekem, sem pa imel zaradi tega težave z reprezentanco, ker ni bilo premorov, ko so se igrale kvalifikacije. Moja pot v Italiji se je končala po treh letih. Imel sem že podpisano novo triletno pogodbo z Mantovo, a je klub ugasnil. Podjetje predsednika kluba je šlo v stečaj in propadlo. Ravno takrat, ko sem odšel na svetovno prvenstvo na jug Afrike.

Nato sem eno leto preživel v Empoliju, nato pa je prišla ponudba iz Maribora. Pri njej sem se sprva malce lomil, a sem vseeno hotel, da smo z družino bližje domu. To je bilo dovolj.

Ste prejeli klic Zlatka Zahovića?

Da. Ves posel je bila njegova poteza v sodelovanju z mojim agentom Amirjem Ružnićem.

Most sodelovanja med Amirjem Ružnićem se je nato z Mariborom le še razcvetel.

Res je. Bil sem med prvimi, ki jih je odpeljal v Italijo.

Kako vas je Zahović prepričal, da se pridružite Mariboru?

Pogovor je vodil na zelo profesionalni ravni. Vedel je, kaj hoče. To je tudi dobil. Nisva se veliko pogovarjala, za mojo privolitev je bilo dovolj že eno kosilo.

Vas ni nič skrbelo, da bi se vam v slovenskem klubu ponovili travmatični prizori, kot ste jih doživeli ob propadu Olimpije?

Ne. Maribor se mi je zdel urejen, resen, stabilen klub. Imel je velike ambicije. V Evropi je bil vedno blizu skupinskemu delu, a mu je vedno zmanjkalo nekaj malega. Nato pa se je sestavila močna ekipa, s katero smo prebili prvo oviro, nato pa prišli do Evrope.

Nepozabno veselje Maribora na Celtic Parku, ko so izločili škotskega prvaka Celtica in se leta 2014 dokopali skupinskega dela lige prvakov. Foto: Reuters

In se je začelo. Več sezon zapored ste se prebili v skupinski del evropskih tekmovanj, s tem pa niste močno razvajali le Mariborčanov, ampak kar vso slovensko javnost.

Četrto leto smo naredili največji korak. Tekme v Glasgowu proti Celticu ne bom nikoli pozabil, ta je bila nekaj posebnega. Pa tudi tista s Hapoelom Be'er Shevo v Mariboru. Ko doma potrdiš ligo prvakov, je tudi nekaj prekrasnega.

Slaven Bilić je bil član znamenite hrvaške reprezentance, ki je na SP 1998 osvojila tretje mesto. Foto: Reuters Ste se z Zlatkom Zahovićem poznali že od prej? V reprezentanci ste se generacijsko zgrešili.

Ne, ne. Na kosilu v Izoli, ko smo bili z Amirjem, sem ga spoznal prvič. Osebno. Drugače sem ga vrsto let seveda spremljal kot navijač.

Niste bili nikdar pobiralec žog na reprezentančnih tekmah za Bežigradom?

Ne, nikoli. Sem pa pobiral žoge, ko je še igrala Olimpija v jugoslovanski prvi ligi. Najbolj mi je ostala v spominu tekma s splitskim Hajdukom. Olimpija je vodila, nato pa sem, bilo je proti koncu, počasi hodil proti žogi. Slaven Bilić, takratni branilec Hajduka, me je prehitel in mi jezno rekel: ''Mali, da se nečeš umoriti.'' (Poba, da se ne boš utrudil, op. p.) Tega se v živo spomnim še danes. Pobiralci smo bili vedno dogovorjeni, da v primeru, če Olimpija čuva vodstvo, počasi vračamo žoge na igrišče. Vse za dobrobit kluba.

Joj, zdaj ste me spomnili na bežigrajski stadion. Imel je poseben čar. Pričakoval sem, da se bo uredil, a zaradi spomeniškega varstva o tem odločajo drugi. Vedno je bilo lepo gledati tekmo za Bežigradom, manj prijetno pa tam čakati na priložnost, da bi branil. A tako je v nogometu, ki včasih piše prav posebne zgodbe.

V preteklosti je treniral in nastopal na Bežigrajskem stadionu, rad pa je opravljal tudi vlogo pobiralca žog. Še v času nekdanje Jugoslavije. Foto: Vid Ponikvar

Od prej niste ob prihodu k Mariboru poznali niti trenerja Darka Milaniča?

Ne, tudi njega se spomnim prek reprezentance, ko sem si kakšno tekmo ogledal tudi v živo. Bil je moj prvi trener pri Mariboru, zanimivo pa je, da še vedno sodelujeva. Tisti, ki radi vztrajamo v nogometu, se pogosto srečamo.

Kako pa ste sprejeli njegovo trenersko filozofijo?

Vratarji smo posebna "pašta", je moje razmišljanje. Vedno se prilagajamo ekipi, je pa odvisno, kakšno je njeno načelo delovanja. Imamo svoje delo, potem pa moramo svoje principe združiti z ekipo, da lahko pride do želenega rezultata.

Njegova starša živita v Ljubljani in si pogosto ogledala gostovanja Maribora v Stožicah. Foto: Vid Ponikvar

Bili ste Ljubljančan, nekdanji nogometaš Olimpije. To ni zmotilo navijačev Maribora, ko ste začeli braniti za vijolice?

Daleč od tega, da bi jih. Maribor je bil tako ali tako sestavljen iz Ljubljančanov in Primorcev, tukaj ni bilo res nič kaj takega. Niti nisem pustil takega pečata pri Olimpiji, da bi bilo sploh kaj. Po moje se polovica ljudi niti ni spomnila, da sem bil kdaj pri Olimpiji.

Kakšen odnos imate z bratrancem Samirjem? Določeno obdobje so vas v Mariboru klicali zaradi njega kar bratranec. Je bilo to nespoštljivo?

Ne, tako kot sem že večkrat rekel, sem si štel v čast, da so me klicali "bratranec od Samirja". Mene to ni motilo. Imel sem svoje naloge, ki sem jih poskušal opraviti čim boljše. V karieri sem opravil tako pot, da sem se moral vse učiti sam, potem pa mi tega znanja ni znal noben usmeriti. Novo dimenzijo branjenja sem doživel šele takrat, ko je prišel v mariborski klub Mitja Pirih. Odprl mi je oči v veliko pogledih. Škoda, da sem dobil tako dobrega trenerja šele pri 36 letih. Lahko se le vprašam, kaj bi bilo, če bi ga na primer pri 16 letih. Imel bi res srečo. Jo pa ima na primer Pirić pri 24 letih.

Z mlajšim bratrancem Samirjem Handanovićem si je vrsto let delil reprezentančno slačilnico. Za člansko izbrano je zbral osem nastopov. Debitiral je leta 1998 proti Bosni in Hercegovini v Ljudskem vrtu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Samir Handanović je bil pred leti nedotakljiv na vratih reprezentance, vi pa večna rezerva.

V Samirjevo delo se sprva nisem poglabljal. To sem storil šele pozneje. Ko vidiš, zakaj mu nekatere stvari uspevajo, tebi pa ne, se potem malce pogledaš in oceniš. Ampak, saj pravim, vsak ima svojo pot. Ene stvari pridejo prej, ene pozneje. Če pridejo prej, toliko boljše.

Se videvate na kakšnih družinskih srečanjih?

Ne. Slišiva se enkrat, dvakrat na mesec, da vidiva, kako je. Zdaj ima tudi pestre dneve, ta zadnji krog, kjer potrebuje zmago nad Empolijem v zadnjem krogu. Empoli pa tudi potrebuje zmago, tako da bo tekma kar napeta. Njemu in Iličiću bi privoščil, da jima v nedeljo uspe.

Samir je v ligi prvakov kljub nesporni kakovosti zaigral prvič šele lani. Na tem področju ste ga prehiteli.

Samir bo še igral v ligi prvakov in pustil še večji pečat, kot ga je zdaj. Že zdaj je pustil dober vtis, tekmovanje pa ni lahko, saj nastopajo tako dobre ekipe, da se ti mora vse sestaviti, da je ekipa v top formi. Zmanjkala mu je ena točka, prehitel ga je ravno Tottenham, prav aktualni finalist lige prvakov.

Ko je na gostovanju na Anfieldu ubranil strel z bele točke Jamesu Milnerju, ki se bo 1. junija potegoval za evropski naslov z Liverpoolom, je postal najstarejši vratar z omenjenim dosežkom v zgodovini lige prvakov. Foto: Reuters

Ste pa še vedno evropski rekorder po starosti, kdo je kot najstarejši vratar ubranil enajstmetrovko. To ste storili pri 39 letih.

Za zdaj sem rekorder, a dokler je še Buffon aktiven …

Italijan Gianluigi Buffon je posebna zgodba. Rojena sta na isti dan, istega leta in oba še vedno vztrajata med vratnicama! Kdaj ste sploh izvedeli, da sta rojena na isti dan?

Ko sva v Firencah branila drug proti drugemu, bilo je 1:0 za Italijo. Pozneje je bilo zanimivo spremljati, kaj se dogaja. V istih letih sva dobila otroke. Potem pa se človek tudi vpraša, kaj bi bilo, če bi se rodil v Italiji. Potem bi bilo drugače. Slovenija preprosto ni gospodarsko močna v športu. Pogoje ima, igralce ima, kakovost ima, če pa bi se vlagalo le malce več denarja, bi bila ta videti povsem drugače.

Leta 2011 je branil slovenske barve na kvalifikacijski tekmi za EP 2012 v Firencah, kjer je ostal praznih rok proti favorizirani Italiji (0:1) in se prvič v karieri pomeril proti sovrstniku Gianluigiju Buffonu. Foto: Guliverimage/Getty Images

Vam je včasih kot igralcu Maribora neprijetno igrati proti klubom, ki se borijo za preživetje in so primorani igrati za drobiž proti vam ali na primer Olimpiji?

Priznam, na takšnih tekmah v domači ligi ni fino. Nekateri nimajo urejenih zadev. Dokler bo gospodarstvo pri nas v takem stanju, se bodo klubi mučili. Maribor mora preživeti s prodajo igralcev in nagradami od nastopov v Evropi. Ni lahko. Zato kapa dol vodstvu, Zlatku Zahoviću, vsem, ki delajo v pisarnah. V nogometu potrebuješ sponzorje. Da imamo mi zagotovljene osnovne pogoje, da delamo načrtno in da se ne zapravi ves denar že po dveh letih, lahko le čestitam vodstvu.

V zgodovini bo ostalo zapisano tudi, da ste bili zraven, ko je Jan Oblak prvič branil za Slovenijo. Da ste mu odprli mesto za krstni nastop. Ko je bil še najstnik.

Jaz sem branil doma proti Švici, on pa tri dni pozneje na Norveškem. Kar zadeva Jana, je tako, da mora imeti človek nekaj tudi v sebi. Da je dobro vzgojen, da je miren, delaven v vsakem trenutku. Če imaš to, si na pravi poti. Moraš pa imeti v nogometu tudi malce sreče, da se ti stvari uresničijo. Šele potem ti lahko kariera uspe, kot je njemu.

Med dvema vratarskima genijema, bratrancem Samirjem Handanovićem in Janom Oblakom, ki ju že vrsto let spoštuje in občuduje nogometni svet. Foto: Vid Ponikvar

Pa Oblak s tem odpira okno v svet preostalim slovenskim vratarjem?

Seveda, a se morajo mlajši zavedati, kako je potem. Da jih ne sme premakniti nič, niti uspeh, niti tako velik denar, niti tak svet. Moraš res imeti razjasnjeno v glavi, da se ne pustiš premakniti, da lahko dosegaš take rezultate. Potem lahko taka oseba pozitivno vpliva nate. Že v Mariboru občutim, kako se mladi zgledujejo po nas igralcih. Lahko si samo predstavljam, kako je šele pri Atleticu, ko si na tako visoki ravni.

Tudi vaš sin trenira nogomet?

Da. Tudi on je vratar.

Se glede na njegove gene obeta lepa nogometna zgodba v prihodnosti?

Bomo videli. Vedno pravim, da mora otrok do 12. leta uživati v nogometu in se na treningih zabavati brez kakršnega koli pritiska. Tako lahko razvije svoje sposobnosti, se počuti varnega in uživa. Ker potem sledi faza odrekanj. Trenira v NK Maribor. Otroci morajo nekaj početi in se gibati. Nisem za to, da bi bili na ulici ali pa viseli pred televizorjem. Naj se raje gibajo.

Sportal Slekli so ga do golega, prizanesli so mu le pri kopačkah #video