Sreda, 28. 11. 2018, 4.00
5 let, 11 mesecev
Kolumna
Kralj Matjaž bi spet lahko postal DJ Kek
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,45
1
Tako. Zdaj je postalo tudi uradno. Matjaž Kek je po Srečku Katancu in Bojanu Prašnikarju, ki mu je to uspelo kar dvakrat, postal tretji povratnik v službi selektorja slovenske članske nogometne reprezentance. Zakaj je vrnitev Mariborčana po 2.591 dneh, v katerih je močno učvrstil svoj status velikana slovenskega nogometa, dobro premišljena, a hkrati tudi zelo tvegana?
"Odhaja zato, da bi se vrnil." Tako nekako smo zapisali ob koncu leta 2011, ko je zapustil slovensko nogometno barko, s katero je uspešno plul med najvišjimi valovi v nogometnem svetu. Naše napovedi o tem, kaj se bo zgodilo z v (dveh) letih pred tem na novo okronanim kraljem ljudskih src, ki je v soju žarometov naravnost užival, so se uresničile.
Sedem let je minilo, odkar je odšel. Sedem let, ki so bila za Matjaža Keka pravljična. No, zagotovo ne vseh sedem. Na nekajtedensko izkušnjo v Savdski Arabiji bi najraje hitro pozabil, a pet let in pol, ki jih je prebil na klopi Rijeke, zagotovo da. V tem času je Rečane spravil nazaj na hrvaški nogometni zemljevid in jih tja postavil močneje kot kdajkoli.
Prinesel je zgodovinski naslov prvaka, na klubske police postavil še tri lovorike, predvsem pa zamajal tla nedotakljivemu Dinamu iz vedno osovražene prestolnice, v tem primeru Zagreba, in povsem iz igre vrgel morskega tekmeca iz Splita, Hajduk. Za nameček je na Kvarner pripeljal še tri nogometno obarvane evropske jeseni. Še bolj kot vse to pa – postal je ljubljenec tamkajšnje nogometne javnosti, ki ga zelo spoštujejo vsi Hrvati. Prvi in verjetno zadnji Slovenec, ki je imel vsaj teoretične možnosti, da bi postal selektor njihove nogometne reprezentance. Celo tako daleč je šlo, da so jokali za njim. Pokali smo od ponosa.
Slovenec, ki ga ljubijo Hrvati? Noro! In tudi zadnji Slovenec, ki je nogometno reprezentanco popeljal na veliko tekmovanje. Letos poleti je minilo osem let, odkar je to uspelo prav njemu. Srce je bilo, ko je Slovenija v Mariboru razbila Poljsko in šokirala Rusijo, v Bratislavi na kolena spravila Slovaško, v Polokwaneju prišla do zgodovinske zmage proti Alžiriji in v Johannesburgu močno prestrašila tristomilijonske ZDA.
Če se bo uvrstila na evropsko prvenstvo 2020, se bo na velikem tekmovanju Slovenija znašla prvič po desetih letih. Dlje od osmih let nanj še nikoli ni čakala. Spomin na nogometno obarvano poletje 2010 je iz leta v leto lepši. Tudi zaradi tega ne čudi, da je Kek danes močnejši, kot je bil kadarkoli. In tudi v veliko boljšem položaju, kot je bil v začetku leta 2007. Takrat je, podobno kot zdaj, v roke dobil, kar je ostalo na pogorišču rodu, ki je Slovenijo osrečil v letih 2000 in 2002. Danes je ostalo nekaj malega iz leta 2010.
Zanimivo je tudi tole. Takrat je svojo pot v vlogi selektorja začel podobno slabo, kot je bilo to z njegovim zdajšnjim predhodnikom. V kvalifikacijah je v prvih osmih tekmah izgubil kar petkrat, Slovenija pa je pod njegovim vodstvom zabila le pet golov, tri od tega proti popolnemu avtsajderju Luksemburgu. Podobno kot Tomaž Kavčič je bil na odstrelu, a z razliko. Takratni vodilni v slovenskem nogometu je ostal brez nabojev. Rudi Zavrl je zanj že imel menjavo, a ko je izpod Šmarne gore slišal odločen ne, je v Mariboru zavpil glasen še in po zlati smo dobili novo, diamantno nogometno pravljico. Se lahko zgodba ponovi?
Izhodiščna točka je perfektna. Slovenija je na dnu, od tod gre lahko samo še gor. Nižje ne more. Ob tem je novi selektor v roke dobil tudi selekcionirano zasedbo z obrisi ekipe, ki nekaj lahko naredi tudi na igrišču, ne samo z govorjenjem ob njem. Če bo Kek poskrbel še za to, da bo najboljša slovenska nogometna selekcija postala res najboljša, in bo odpravil močan virus, ki med najboljšimi pogosto razsaja v obdobju reprezentančnih premorov, potem je uspeh pred vrati.
Toda kljub temu je še kako prav, da je bil Kek v pogovorih s predsednikom Nogometne zveze Slovenije Radenkom Mijatovićem zelo trd pogajalec. Ni narobe, da želi reprezentanco vrniti v Maribor. Stožice so v zadnjih letih tako ali drugače polom, največje uspehe z njo pa je dosegal v Ljudskem vrtu. Če tega, da je reprezentanca slovenska, ne ljubljanska, pa tudi tega, da se tam, kjer igra trenutno, očitno ne počuti dobro, ni dojel kdo drug, je očitno moral to glasno povedati on. Nič slabega ni niti to, da se je s štiriletno pogodbo in tudi najvišjo v zgodovini slovenskih selektorskih plač močno zasidral na NZS. Ne nazadnje bo denar močno potreboval, saj bodo telefonski računi ob klicih in potovanjih v Španijo, Italijo in – če bo držal besedo in poskušal poskrbeti, da bodo zraven res vsi najboljši – tudi v Nemčijo, s katerimi se bo moral kaj hitro pozabavati, precej dragi. Če se malce pošalimo.
Res škoda je le, da se za skok na najbolj vroč trenerski stolček ni odločil že oktobra in je tako poskrbel, da bo – precej pretkano izbranemu pomočniku Igorju Benedejčiču navkljub – v najpomembnejše tekme odšel po le nekaj skupnih dneh, ki jih bo preživel v družbi fantov, s katerimi naj bi vrnil nasmehe na obraze slovenskih navijačev. Če smo smrtno resni.
Kek si vse, kar je dobil, zasluži zato, ker je tokrat na kocki veliko več, kot je bilo, ko je strašen izziv, motiv in tudi zadovoljstvo, ki jih v njegovem besednjaku prinaša naziv selektor, dobil prvič. Zdaj že kar nekaj časa nazaj. Pred dobrim desetletjem. Takrat, ko Zlatka Zahovića sploh še ni bilo v Mariboru. Ko je bil sam, mariborska naslova gor ali dol, v očeh slovenske javnosti nihče. Kdor nima nič, pa težko ostane brez česa. Kdor ima veliko, lahko izgubi vse. Najbolj vroča trenerska klop v slovenskem športu pa je bila do tistih, ki so na njej sedeli, vedno neprizanesljiva.
- Dr. Zdenko Verdenik, eden od večjih nogometnih strokovnjakov in začetnik slovenskega reprezentančnega nogometa, je z nje odšel kot trener, ki je zadovoljen tudi s tem, da njegova ekipa v dveh letih ne zabije niti enega gola, če ob tem nobenega ne bo dobila.
- Bojan Prašnikar, trener z največ trofejami v slovenskem nogometu, ki je Slovenijo kot prvi spravil na evropski nogometni zemljevid, jo je zapustil kot človek, ki pred domačimi navijači z igralcem več ni mogel priti do remija.
- Branko Oblak, najboljši slovenski nogometaš vseh časov, je danes starček, ki govori tjavendan.
- Slaviša Stojanović, ki je v majhne Domžale pripeljal dva naslova državnega prvaka in lovorike osvajal tudi z nekdanjim evropskim prvakom, je kitarist.
- Srečko Katanec, ki je Slovenijo popeljal na prvo in potem še drugo veliko tekmovanje, je navaden nogometni vrač, ki zdaj poskuša čarati še v Iraku.
- O zadnjem selektorju, ki se je odzival na besedo stalni, niti ne bomo pisali.
Kralj Matjaž mora torej še kako paziti, da ne bo čez noč spet postal DJ Kek. Tako so ga nekoč klicali tisti, ki zdaj glasno vpijejo njegovo ime, in mu vzdevek nadeli zavoljo krajšega obdobja v vlogi moderatorja glasbe na eni izmed radijskih postaj izpred mnogo let. Seveda z njim niso mislili na nič dobrega. Tako kot ne mislijo z ribiči, bratranci ...
Ampak ... Ne zahajajmo, vrnimo se k bistvu. Ni dvoma o tem, da je Kek ta mesec – pred tem seveda ni šlo, saj je v času novembrskega pripravništva svojega novega pomočnika iz stanovanja v Opatiji tovoril zadnje gramofonske plošče –, potegnil zelo premišljeno, a tudi zelo pogumno potezo. V Sloveniji je pot od govornika na največjem odru, ki mu ploskajo vsi, do mešalne mize, pod katero plešeta vsega dva pošteno opita obiskovalca, zelo kratka.
Končajmo v bolj pozitivnem tonu. Upamo, da bo drugače. Da bo, za mešalno mizo ali ne, poskrbel za veliko vedrejše tone in močnejše base, kot smo jih v slovenskem reprezentančnem nogometu poslušali v zadnjih letih. Verjamemo, da bo tako. Če ne drugega, pa smo prepričani o tem, da bo svojim predhodnikom (in tudi naslednikom) pokazal, kako javno nastopati in kako se vesti kot selektor slovenske športne ekipe z največ milijonarji.
Pravzaprav je to storil že v uvodnem prizoru drugega dela selektorskega filma, v katerem je glavno vlogo začel igrati včeraj. Na Brdu pri Kranju je govoril zelo veliko, a povedal bolj malo. Pa vseeno poskrbel, da mu je ljudstvo ploskalo. Zdaj mora najti rešitev le še za to, da bo ploskalo tudi stranskim igralcem. Če kdo, bo znal z nogometaši, ki v žepih nosijo ključe dragocenih avtomobilov, krmariti on. Upajmo, da tudi s tistim, ki si lahko privošči najdražjega.
1