Sreda, 21. 11. 2018, 4.00
6 let
Kolumna
Edini, ki ni izgubil, pa bo odšel. Nezaslišano!
Pustimo sarkazem in pretiravanje iz naslova ob strani in se razmišljanju o prihodnosti slovenske reprezentance in predvsem o tem, zakaj bi bilo morda dobro, da bi njen selektor (p)ostal Igor Benedejčič in ne Matjaž Kek, posvetimo nekoliko bolj premišljeno in argumentirano.
Tako. Bolgari niso podkupovali sodnikov. Noben ciprski nogometaš si ni pomagal z nedovoljenimi poživili. Kleni Skandinavci Omar Elabdellaoui, Trik Elyounoussi in Mohamed Elyounoussi, ki smo jih na delu videli tudi v petek v Stožicah, so res Norvežani. Nepredvidenih zapletov, ki bi nas še nekako lahko rešili, ni bilo. Slovenija je zdaj zares izpadla v najnižji razred evropskega reprezentančnega nogometa.
Drama, dno, katastrofa. Kar naenkrat so trije meseci, ki bi morali biti ogrevanje za obdobje, ko bo šlo zares, postali najpomembnejši. Tekmovanje, v katerem še nihče prav zares ne ve, za kaj gre v njem, je čez noč postalo tisto, ki odloča o prihodnosti slovenskega nogometa.
V resnici pa se ni zgodilo nič drastičnega. Slovenija je le zapravila prvo, minimalno priložnost, da bi se na veliko tekmovanje uvrstila na nekoliko drugačen način. Namesto v tretjem pa bo kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2020 začela v četrtem bobnu. Ne bo igrala z Romunijo, Grčijo, Madžarsko, Albanijo, Črno goro, Ciprom, Estonijo, Litvo ali Gruzijo, ampak s Slovaško, Turčijo, Norveško, Irsko, Severno Irsko, Škotsko, Srbijo, Finsko, Bolgarijo ali Izraelom.
"Ni tragično, kar se nam je zgodilo," je na to, da ni treba dramatizirati, že po tekmi z Norveško in potem še z Bolgarijo povedal tudi Igor Benedejčič. Bolj kot o tem, kaj je zapravila, je treba razmišljati, kaj in predvsem s kom lahko to Slovenija naredi.
Selektor, ki so ga na Nogometni zvezi Slovenije v izložbo postavili v svoji ponudbi "november 2018", ne rine v ospredje in idejo o tem, da bi tam stal tudi za akcijo "pomlad in jesen 2019", sramežljivo odbija, a je jasno, da bi ponudbo z razprtimi rokami sprejel. Poglejmo, zakaj bi bila to dobra ideja:
- Novembrski tekmi, ki naj bi služili kot generalka za tisto glavno, ne bi šli v nič. Radenko Mijatović bi vsaj malce popravil spodrsljaj, ki si ga je z oktobrsko menjavo Tomaža Kavčiča oziroma predvsem s tem, da se po njej ni dogovoril z Matjažem Kekom, privoščil. Če je (bil) Mariborčan dejansko prvi favorit NZS, ob tem pa je dejstvo, da je prvi favorit javnosti in je tudi sam dejal, da ga selektorska vloga zelo zanima in bi rad pomagal slovenskemu nogometu, potem je enačba jasna. Danes bi moral najbolj priljubljen Slovenec na Hrvaškem govoriti o tem, kako zadovoljen je z akcijo, po kateri je Miha Zajc zadel za izenačenje, in razlagati, kaj je šlo narobe ob vodilnem golu Bolgarov. Ali je nekdo neiskren ali pa ne preveč sposoben.
- Kontinuiteta. Beseda, ki jo na NZS v zadnjih letih, ko beseda nanese na reprezentanco, slišimo pogosto. Benedejčič je bil v vlogi pomočnika zraven prejšnjega selektorja, ki je pred tem sodeloval s svojim predhodnikom Srečkom Katancem, in je v zadnjih dveh tekmah le nadaljeval njegovo delo.
- Pomlajevanje. Tudi o tem smo v zadnjih letih poslušali veliko, a v resnici prav veliko pomlajevanja ni bilo. Poglejmo, kakšne rezultate nam je dala približno ura brskanja po zapisnikih tekem, računanja in preverjanja o povprečnih starostih začetnih enajsteric slovenske reprezentance v zadnjih letih:
- zadnja tekma: 27,4 leta
- prva tekma v ligi narodov: 27,4
- zadnja tekma kvalifikacij za SP 2018: 27,2
- prva tekma kvalifikacij za SP 2018: 27,1
- zadnja tekma kvalifikacij za EP 2016: 27,3
- prva tekma kvalifikacij za EP 2016: 27,9
- zadnja tekma kvalifikacij za SP 2014: 27,8
- prva tekma Srečka Katanca v drugem mandatu: 27,0
Enajst nogometašev Slovenije, ki so zaigrali na otvoritveni tekmi svetovnega prvenstva 2010 proti Alžiriji, je bilo v povprečju starih 26,6 leta. Odštejte še dve leti, kolikor je bila večina teh igralcev starih, ko so si začeli utirati pot do nepozabnega poletja v Južnoafriški republiki, in dobili boste "pravo" številko. Toliko o pomlajevanju. Toda če se ga bodo v prihodnosti na NZS res lotili, potem človek, ki je znan po odličnem delu z mladimi in je do zdaj uspešno vodil slovenske najboljše selekcije do 17, 18 in 19 let, ne more biti slaba izbira.
- Javno nastopanje. S sproščenim, a argumentiranim govorjenjem se je izkazal in po obdobju šestih let in treh selektorjev, ki se v soju žarometov niso najbolje znašli, ponudil pozitiven dialog.
- Rezultat. Z zasedbo, v kateri je iz takšnih in drugačnih razlogov manjkala tako rekoč celotna začetna enajsterica (v Bolgariji ni bilo desetih nogometašev, ki bi ciljali na igro od prve minute), je iztržil remija proti Norveški in Bolgariji, z malce več sreče pa bi lahko na obeh tekmah zmagal (da, tudi izgubil bi lahko).
- Podpora javnosti. Z besedami, rezultatoma in tudi energičnim spremljanjem tekem se je prikupil in si pridobil precej podpore.
- Podpora igralcev. Nekateri so to, da se pod njegovim vodstvom počutijo odlično, povedali tudi javno in namignili, da ne bi imeli nič proti, če bi ostal.
Protiargumenti?
- Zagotovo dejstvo, da gre za trenerja, ki se na članski ravni še ni dokazal. To je jasno, ampak … Tudi Kek leta 2007 in še pred njim Katanec leta 1998, ko sta začenjala svoji slovenski nogometni pravljici, nista bila ravno Jose Mourinho oziroma Josep Guardiola.
- Danes, ko so nekateri najboljši slovenski nogometaši, ko beseda nanese na reprezentanco, pogosto "poškodovani", "utrujeni" ali pa kaj vmes, bi jih lahko morda lažje "pozdravil", "odpočil" ali karkoli že kdo z zvenečim imenom. Benedejčič ga zagotovo (še) nima.
- Vzorec dveh tekem, na katerih je nakazal, da utegne biti prava rešitev, je vsekakor premajhen.
Pa za konec še tole. Veliko za šalo, malo zares.
Katanec je na klopi Slovenije izgubil 32 tekem, a je bil selektor na 89 tekmah. Kek jih je izgubil 20, selektor je bil 49 tekem. Zdenku Verdeniku je ob 14 porazih pripadlo 32 tekem. Pri Bojanu Prašnikarju sta številki 11 in 25, pri Branku Oblaku 10 in 23. Slaviša Stojanović in Tomaž Kavčič sta izgubila pet tekem. Prvi jih je vodil devet, drugi pa sedem. Bo Benedejčič, ki je edini neporaženi selektor v zgodovini slovenske nogometne reprezentance, vodil samo dve?
Če zapis podobno kot v naslovu zasolimo s kančkom sarkazma: To bi bilo nezaslišano!
Slišimo pa, da se bo to tudi zgodilo. Prvi v čakalni vrsti bo izstopil iz nje in postal tretji povratnik med slovenskimi nogometnimi selektorji ...
Po naših neuradnih informacijah naj bi to uradno postalo naslednji teden.
1