SiolNET. Sportal Nogomet
7,42

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kolumna

Razpad sistema, ki je razvrednotil Slovenijo

7,42

termometer

Kevin Kampl
Foto: Reuters

Najdražji nogometaš v zgodovini slovenskega nogometa Kevin Kampl je pri 28 letih končal reprezentančno pot. Najbolj cenjen v tej kategoriji Jan Oblak slovenskega dresa ni oblekel že več kot eno leto. Samirja Handanovića, ki je pri 34 letih na vrhuncu bogate nogometne poti, v izbrani vrsti ni bilo tri leta. Težave s tem, ali bi igral, je imel v preteklosti tudi z naskokom najboljši slovenski reprezentant zadnjega obdobja Josip Iličić. V zadnjih letih se je zgodil razpad sistema, ki je razvrednotil slovensko reprezentanco.

"Igranje za reprezentanco je največja čast, ki jo lahko nogometaš doživi. Nekaj posebnega." Izjava, ki je sestavni del retorike vsakega nogometaša in športnika nasploh. Vsaj v teoriji. V praksi je stvar malce drugačna.

Nismo več leta 1992, ko je novi, a tudi začasni selektor Igor Benedejčič v Talinu zabil zgodovinski prvi gol slovenske reprezentance in dal pečat romantičnemu začetku fantov z grbom NZS na prsih, ki so bili na misiji. Želeli so dokazati, da Slovenci nismo rojeni samo za skoke s smučkami in vijuganje med palicami na njih. Tako je bilo pred 26 leti.

Smo v letu 2018, vmes so se stvari malce spremenile. Ne samo letnice, ampak tudi številke na bančnih računih. Pa še marsikje drugje. Na tisoče sledilcev na družbenih omrežjih, ki jih prej sploh ni bilo, hektični mediji in milijoni besed, zapisani v obeh. Milijarde motilcev, ki polnijo glave in tvorijo različne poglede. Ne samo športnikov, ampak vseh ljudi. Pa dve svetovni in eno evropsko prvenstvo, ne pozabimo. Fantje so že trikrat poskrbeli za nogometno evforijo in pokazali, da Slovenci nismo samo tisti, ki dobro skačemo v "poden".

Skratka, časi so drugačni. Otrokom za preganjanje dolgčasa pogosto ne zadostuje več sešita lutka. Zdaj bi radi takšno, ki pleše, prepeva in se sveti. Njihovi starši v redkih trenutkih prostega časa, ki ga najdejo v nabitih urnikih, ne igrajo več "minolovca". Raje ob buljenju v računalniške ekrane tisoč in eno stvar počnejo s kom z drugega konca sveta. Zato ne more čuditi niti to, da nogometaši danes za to, da bi občutili tiste posebne občutke in čast, o katerih vseskozi govorijo, včasih potrebujejo malo več.

  • Jan Oblak je po nekaterih ocenah tržno največ vreden nogometni vratar vseh časov, po mnenju vseh iz nogometnega sveta pa eden najboljših vratarjev na svetu ta hip. S tem pa zagotovo tudi najbolj prepoznaven slovenski nogometaš vseh časov. V zadnjem letu za Slovenijo ni igral.
  • Kevin Kampl, ki je kot vroč akter prve nemške lige, v kateri blesti že vrsto let, postal lastnik najdražjega slovenskega prestopa vseh časov, pri 28 letih končuje reprezentančno pot. Ta je trajala šest let, v katerih je zaigral na 27 tekmah, 24 pa jih je izpustil. Odhaja, ne da bi Sloveniji kaj dal. Pa bi ji lahko veliko.
  • Samir Handanović je že vrsto let eno glavnih vratarskih imen prve italijanske lige, dvakrat je najboljši postal tudi uradno. Za reprezentanco ni igral tri leta. Resda se je od izbrane vrste poslovil sam. Toda zdaj, ko se je zgodil absurden paradoks in smo najšibkejši postali ravno tam, kjer nikakor ne bi smeli biti, bi se moralo narediti vse, da bi bilo drugače. Vsaj poskusili bi lahko. Sploh zdaj, ko so to, kar je pokazal na skoraj vsaki od 81 tekem, ki jih je za Slovenijo že odigral, v soju žarometov lige prvakov ugotovili vsi - da gre za vrhunskega vratarja. Enega boljših v Evropi.
  • Tudi Josip Iličić, ki je v majici Slovenije po novem videti kot Lionel Messi, za Slovenijo pred štirimi leti zaradi spora s takratnim selektorjem Srečkom Katancem več mesecev ni igral.

    Mimogrede, na prvega favorita za izpraznjeno selektorsko mesto Matjaža Keka čarodej z italijanskih nogometnih zelenic nima najlepših spominov. Priložnost za nov problem? Kdo ve, morda ga bo junak reških src, če se bo res vrnil na svoj selektorski stolček, rešil tako, kot ga je pred desetletjem z Robertom Korenom, ki je grozil, da pod njegovim vodstvom ne bo več igral. Takrat ga je vrnil s kapetanskim trakom, Dravograjčan pa se je oddolžil s svetovnim prvenstvom in golom za zgodovinsko zmago na njem.

    Vrnimo se k nogometnemu mojstru, ki je zrasel na kranjskem betonu. Pred štirimi leti ga je o vrnitvi prepričal Aleksander Čeferin. Edini slovenski odvetnik, ki je doživel svetovno slavo, a ga zdaj že nekaj časa ni več v Sloveniji in ga še nekaj časa tudi ne bo. Skočil je "stopničko ali dve" višje, na vrh najbogatejše športne organizacije na svetu.

Ljudje, ki jih je pustil doma, medtem razlagajo o tem, da je Oblak poškodovan, istočasno pa njegovi delodajalci v Madridu ponosno kažejo posnetke s treninga, na katerih Škofjeločan v majici Atletica skače kot panter.

Govorijo o tem, da Kampla pričakujejo na Brdu pri Kranju, v Nemčiji pa novopečeni očka z nevsakdanjo pričesko ravno končuje zapis na enem izmed kanalov, s katerimi komunicira z javnostjo: "Se vidimo prihodnji mesec!"

Hodijo na sestanke v Španijo, da bi rešili šum v komunikaciji, a tja odidejo brez tistega, zaradi katerega naj bi se zaplet zgodil.

Govorijo, da so v željah po dobrem za slovenski nogomet potrebne spremembe, pa se potem odločijo za takšno, ki sprememba sploh ni.

Zelo nerodni so že v odnosu do tistih, za katere jim najbolj gre. Do tistih, ki ustvarjajo javno mnenje. Mislimo si lahko, da je z drugimi, ki v njihovih očeh niso tako pomembni, še slabše.

Cristiano Ronaldo Foto: Getty Images

Skočimo za trenutek na svetovni oder. V Torinu pri Juventusu v zadnjem času dajejo občutek, da reporterjem kar grabijo mikrofone iz rok, da bi lahko povedali kakšno o tem, kako zelo dober je Cristiano Ronaldo in kako neizmerno srečni so, da so ga dobili. Portugalca gladijo po glavi, ko zajoče, in trepljajo po ramenih, ko razkazuje izklesane trebušne mišice. Pazijo na vsako malenkost in skrbijo, da CR7 niti za trenutek ne bi pozabil, da ni samo najboljši, ampak tudi najlepši na svetu. On pa jim vrača z zadetki, skrbi za zmage in vsi so nasmejani.

Žal med slovenskimi nogometaši ni tako dobrega, kot je Ronaldo (pa čeprav je eden v zadnjem času pogosto v njegovi družbi v izborih za najboljše), zato ne pretiravajmo.

Sploh ne bi bilo treba, da bi na tablah ob izvozih gorenjske avtoceste, ki vodijo v reprezentančno bazo, namesto Kranj pisalo KK44. Prav tako ni nujno, da bi naredili izjemo, ki si jo privošči redkokdo, oziroma kar dve. Kapetanski trak ponudili vratarju in mu za nameček dovolili, da ga ima zavezanega kar okoli čela! In ne, ne bi bilo treba, da bi bila na Brdu pri Kranju za zajtrk, kosilo in večerjo na meniju sarma. Pa tudi močno dvomimo o tem, da bi moral najboljši okoliški vrtnar poskrbeti za napis, na katerem bi v travi pod oknom ene izmed hotelskih sob pisalo Jojo.

Dovolj bi bilo že, če bi se včeraj zapeljali v Leipzig ali Madrid, danes v Milano oziroma jutri v Kijev ali Sankt Peterburg. Da bi morda popravili mednarodne telefonske zveze, ki v zadnjem času pogosto ne delajo najbolje. Da bi se vsi, ki sodelujejo v reprezentančni zgodbi, pogosteje usedli za mizo in tam igrali z odprtimi kartami. Tudi to, da bi se pred pomembnejšimi odločitvami s tistimi, ki pomenijo največ, pogovorili, zagotovo ne bi bilo odveč.

Če bi bilo tako, bi bila zgodba zagotovo drugačna. Črke na papirju ne igrajo. Ni nujno, da bi bili tudi rezultati reprezentance boljši, a utrip okoli nje bi zagotovo bil, saj bi bila takrat najboljša slovenska nogometna selekcija res to, kar v zadnjih letih nikoli ni bila - najboljša.

Brez skrbi, Radenko Mijatović ni tako vpliven, da bi bil edini krivec za nastalo situacijo, a je kot predsednik Nogometne zveze Slovenije v zadnjem času postal glavna tarča. Pričakovano.

To lahko ugotovite tudi v spodnji anketi, v kateri je nezaupnica njegovemu delu podobno plebiscitarna, kot je bila tista najpomembnejša v zgodovini slovenske države. Ko smo z 95 odstotki podprli idejo o samostojni državi.

Kakšno naključje, a nekateri v glavni hiši slovenskega nogometa se obnašajo, kot da bi bil 23. december 1990 včeraj in se niso streznili po nori zabavi, ki je trajala do jutranjih ur.

Ali še zaupate predsedniku NZS Radenku Mijatoviću?

  • Da 3,48%
  • Ne 96,52%

Prejšnje kolumne:

Radenko Mijatović Sportal Neiskreni predsednik NZS je (p)ostal tarča Tomaž Kavčič Sportal Skrita sporočila načelnega selektorja Tomaž Kavčič, Aleksander Čeferin Sportal Propad ideje Aleksandra Čeferina?

 

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • cvili / 09.11.2018. ob 16:55 +2 0

    Arhitekt katastrofe reprezentance je Čeferin, ki je sebe odlično prodal, za slovenski nogomet pa je katastrofa. On je nastavil oba selektorja in predsednika NZS, ki niso dorasli novi generaciji. Pri tako kvalitetnih igralcih takšen razpust - sramota!

    +2 0
  • fantzvasi / 11.11.2018. ob 06:42 0 0

    Slabi odnosi, lazi, sprenevedanje, je nekaj povsem uobicajnega v Sloveniji. Ljudje, ki so v visjem cenovnem razredu po svetu to vedo in tu so razhajanja. Prvo je denar, za cast, da bi se nekdo poskodoval? Razmisliti je treba, da je denar tisti, ki daje drugacno zivljenje. Od casti in lazi se ne da ziveti in na tej instanci se vse neha!!! Kar poglejte si padalko, ki si je unicila zivljenje in bo dobila 70K odskodnine za vse po vseh tozbah?

    0 0
  • 7klemen9 / 09.11.2018. ob 08:39 +3 - 3

    Ne vem no, glede na dolžino in obsežnost članka bi kot laik pričakoval, da je govora o nekem super heroju ne pa o nekom, ki je za reprezentanco zbral nekaj več kot 20 nastopov in dal 2 gola !!! Sicer pa mu čestitam za potezo, naj igra v svojem klubu če že; reprezentanca pa vseeno, če si vzame kako sezono premora, mislim, da ne bo večje škode.

    +3 - 3
delitve: 94
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin