Jan Oblak
Sreda, 17. 10. 2018, 7.00
6 let
Kolumna
Propad ideje Aleksandra Čeferina?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,69
6
Je zdaj, ko je slovenski reprezentančni nogomet pred robom evropskega nogometnega smetišča, res čas za menjavo selektorja Tomaža Kavčiča, ki je bil ideja nekdanjega predsednika Nogometne zveze Slovenije in danes najvplivnejšega Slovenca, predsednika Uefe Aleksandra Čeferina?
Jasno, razumljivo in tudi pričakovano je, da javnost zahteva glavo slovenskega nogometnega selektorja. Bili smo le deset minut oddaljeni od tega, da bi se znašli v najslabšem razredu evropskega nogometa, ki smo se mu ob začetku slovenskega reprezentančnega nogometa v letih po osamosvojitvi posmehovali. Za nameček bi se to lahko zgodilo dve tekmi pred koncem tekmovanja!
V to, da je Tomaž Kavčič še lahko rešitev, sem takoj po koncu tekme nehal verjeti tudi sam. Bilo bi čudno, če bi bilo drugače. Sploh ob pogledu ob igrišče, kjer sem videl človeka, ki je dajal vtis, da je v hudi osebni stiski. Kot tak pa seveda neprimeren, da slovenski reprezentančni nogomet reši agonije, ki zdaj traja že zelo dolgo.
Potem je sledila novinarska konferenca, po kateri sem si začel postavljati tudi drugačna vprašanja. Po tem, ko je selektor javno sploh prvič stopil iz ne najbolj spretno odigrane vloge ugajanja vsem okoli sebe, po kateri si javnost zlahka ustvari pavšalen vtis, mi je dal misliti in zato sem se, izzvan tudi z njegovimi izgovorjenimi besedami, malce bolj poglobil v njegovo delo.
Slabe stvari?
- Rezultat, seveda! Bilo bi hudo narobe, če se po petih porazih v sedmih nastopih in le petih golih v mrežah ne preveč kakovostnih nasprotnikov selektorjev stolček ne bi pošteno zamajal. Pljunili bi v lastno skledo. Priznali bi si, da smo nogometni palčki.
- Ima prav ali pa nima prav, ampak Jana Oblaka ni. Globalno z naskokom najbolj cenjenega slovenskega nogometaša vseh časov, ki se v zadnjih letih na seznamih različnih izborov pojavlja v družbi Lionela Messija in Cristiana Ronalda, reprezentanca ni videla že natanko eno leto oziroma od takrat, ko je s Srečkom Katancem očitno odšel tudi on. Na človeka, ki veliko da tako na igrišču, a morda v očeh okolice še več ob njem in ki je pri 25 letih še daleč od svojega vrhunca, pod vodstvom zdajšnjega selektorja ne moremo računati.
- Na Kevina Kampla tudi ne toliko, kot bi si želeli. Ni razloga, da ne bi verjeli selektorju, ki pravi, da je zdajšnja odsotnost zvezdnika nemškega nogometa povsem upravičena, ampak ko nekdo, na katerem si gradil svoj selektorski izbor, izpusti več kot polovico tekem (štiri od sedmih), ki si jih vodil, vmes pa bolj ali manj vseskozi igra za svoj klub, je verjetno najmanj, kar bi pričakoval, da se, če je samo bolan, vsaj prikaže na reprezentančni zbor. Če ti res krije hrbet, zagotovo.
- Tudi glas javnosti ni na selektorjevi strani. Večji del zahteva njegov odhod. Dovolj zgovoren je obisk reprezentančnih tekem. Tri domače Kavčičeve tekme je v povprečju obiskalo 4.915 gledalcev. To je najslabši obisk po letu 2006, ko je Slovenija igrala še v Celju. In peti najslabši v 25 letih domačih tekem slovenske reprezentance. Pod vodstvom zdajšnjega selektorja je padel tudi neslaven rekord Stožic, ko je na letošnji septembrski tekmi proti Belorusiji na največji slovenski štadion prišlo le 4.327 obiskovalcev.
- Zagotovo lahko selektorju zamerimo tudi to, da je Slovenija ena izmed samo osmih od 55 reprezentanc v ligi narodov, med vratnicama katere stoji vratar, ki v tej sezoni v klubskem dresu ni odigral še niti minute. Od preostalih sedmih takšnih, ki so brez klubskega nastopa, jih kar šest prihaja iz najnižjega evropskega nogometnega razreda. Pa brez skrbi, vratarji Liechtensteina, Makedonije, Kosova, San Marina, Gruzije in Latvije ne branijo v prvi španski ligi. Pa tudi ne prvi italijanski ali grški … Hierarhija gor ali dol. Zelo nenavadno je, da je Vid Belec v klubu pri "maksimalnih" nič minutah, v reprezentanci pa pri maksimalnih 630 minutah v času zdajšnjega selektorja.
- Prav tako je bilo nekaj zelo čudnih rošad v ekipi v času med reprezentančnimi akcijami in tudi samimi tekmami, s katerimi je selektor pretiraval, kar je priznal tudi sam. Tudi nekoliko več poguma bi včasih od njega pričakovali (Luka Zahović, Amir Dervišević …), pa še kaj bi se našlo.
Kaj je tisto, kar mu še očita večina?
- Oditi je moral Boštjan Cesar. Resda na gosposki način, a Kavčič ga je odrezal. Sam tako vzornega kapetana in prvega v slovenskem dresu, ki je preštel do sto, ne bi odslovil nikoli. Pustil bi ga, da odide sam, lahko tudi na invalidskem vozičku, ampak selektor se je odločil drugače. Pa čeprav se zdi, da glede na to, da rekorder Slovenije v tej sezoni sploh še ni igral, na koncu drugače niti ne bi bilo. Pri 36 letih je bilo slovo pred vrati. Selektor je bil le tisti, ki je opravil umazano delo.
- Zakaj vseskozi igra Rene Krhin? Javnost trmari, da je čas za nov obraz, dečko z Instagrama z razmršeno pričesko pa je še kar na igrišču. Brskal in iskal sem še kakšnega slovenskega defenzivnega vezista, ki se približuje 150. nastopu v najmočnejših petih evropskih ligah, pa ga nisem našel. Skušal sem najti tudi Slovenca, ki bi pri 19 letih odigral nekaj minut za evropskega prvaka, a nisem bil uspešen. Kavčič očitno prav tako ne.
- Kapetan je tihi in na igrišču ne preveč spektakularni Bojan Jokić. Gre za fanta, ki nikoli ni rinil v ospredje, a se niti ni skrival v ozadju. Nanj bi verjetno pokazala večina soigralcev v reprezentanci. Z njo je že od leta 2006, bil je tudi na svetovnem prvenstvu in je z 94 nastopi z naskokom najizkušenejši reprezentant. Od drugega na lestvici ima skorajda še enkrat več nastopov. Je tudi nogometaš, ki spada v redko vrsto tistih, ki so kapetani svojih klubov v tujini.
- Odšel je tudi Valter Birsa. Še en junak, čigar golov iz Bratislave in Johannesburga ne bomo nikoli pozabili. Res je, odšel je in sledil svojemu dolgoletnemu prijatelju iz Verone Cesarju, a recimo bobu bob. Odšel je zato, ker je naredil prostor. Na prvih dveh tekmah je bil zraven, potem je dobil signal, da bo v prihodnosti v ospredju njegov sokrajan iz Šempetra pri Gorici Miha Zajc, ki naj bi bil v prihodnosti eden od nosilcev Slovenije. Z dvema goloma in podajo je tudi, če upoštevamo golo statistiko, za zdaj najučinkovitejši Kavčičev reprezentant.
Dobre stvari in alibiji
Pa smo počasi pri Kavčičevih dobrih stvareh in alibijih.
- Morda najboljša oziroma najboljši je ta, ki smo ga videli v teh oktobrskih dneh. Josip Iličić je dal ob in na igrišču jasno vedeti, da selektorju ščiti hrbet. Kavčič, ki je bil kriv za njegov preporod že v Katančevih časih, je iz njega iztisnil najboljše. Na in ob igrišču je dokazal, da je lahko vodja, tudi če na roki ne nosi kapetanskega traku. Z žogo v nogah na trenutke celo spominja na tistega, ki je o njem nekoč govoril, da ga bo presegel. Na Zlatka Zahovića.
- Kampla Slovenija nujno potrebuje in ga bo najverjetneje le pod vodstvom tega selektorja tudi imela. Glede na to, da glede Oblaka ni predolgo ovinkaril, verjamemo, da Kavčič misli resno, ko govori, da ga bo zagotovo dobila takšnega, kot ga želi.
- Rezultati bi lahko bili s kančkom sreče boljši. Le ob debiju je novi selektor v Avstriji doživel prepričljiv poraz. Tako proti Belorusiji kot še bolj Bolgariji je imela Slovenija precej nesreče. Na Norveškem, zanjo tradicionalno neugodnem gostovanju, je izgubila tesno, s Cipra bi se, če bi Uefa že pokazala prst gor za VAR, najverjetneje vrnila z zmago. Od Cipra je bila včeraj občutno boljša, kar potrjuje tudi statistika strelov proti in v okvir vrat (17:6) ter o posesti žoge (64:36). Sicer skromno "B-reprezentanco" Črne gore pa je tako ali tako premagala.
- Na zadnjih dveh tekmah nogometašem res ne gre očitati želje.
- Dejstvo je tudi, da je imel Kavčič, iz takšnih in včasih tudi drugačnih razlogov, veliko smole z odsotnostmi. Na prvih dveh tekmah je ob vedno odsotnem Oblaku pogrešal še Tima Matavža in proti Belorusom tudi Benjamina Verbiča. Na tretji tekmi ni bilo Oblaka, Kampla in Iličića. Na četrti in peti spet ni bilo Oblaka in Iličića, na Cipru pa je manjkal tudi Kampl. Na zadnji akciji je bila Slovenija tako ali tako najbolj oslabljena. Zraven ni bilo Oblaka, Kampla, Verbiča, Matavža in tudi Jasmina Kurtića. Od šestih verjetno najuglednejših slovenskih nogometašev in 3.780 minut za igro, ki so jih imeli na voljo, so bili našteti na igrišču samo 1.172 minut. Manj kot eno tretjino.
- Tudi selektorjeve besede o tem, da pomlajuje reprezentanco, niso bile kar tja v en dan, kot se je kdaj dogajalo njegovemu predhodniku. Priložnost je ponudil že kar desetim debitantom. Nekateri bodo verjetno ostali le številke, nekaj pa je prav gotovo takih, ki bodo spustili sidro in ostali še dolgo časa. Jaka Bijol je zagotovo svetla prihodnost. Domen Črnigoj se je, za zdaj sicer še precej bolj z borbenostjo kot s preciznostjo pri strelih, izkazal za rešitev, ki utegne biti dolgoročna. Amir Dervišević utegne biti vsaj zelo uporaben joker s klopi, priložnost je po letih takšnih in drugačnih natolcevanj dočakal tudi Luka Zahović, zagotovo smo pozabili še koga.
- Tudi z besedami o neizkušenosti, ki jih je odločno izrekel na novinarski konferenci, na kateri smo ga spoznali v povsem drugačni luči, selektor še zdaleč ni udaril mimo. Če odštejemo Cesarja in Birso, ki ju ni več zraven, je 29 nogometašev, ki jim je ponudil priložnost zdajšnji selektor, v povprečju zbralo vsega 16 reprezentančnih nastopov. Le Jokić (94) in Iličić (53) sta presegla mejo 50 tekem v majici Slovenije. In samo Jokić je ostal od ekipe, ki je igrala na svetovnem prvenstvu leta 2010 (zraven je bil še Krhin, a ni stopil na igrišče).
- Kavčič je dokončno izpeljal menjavo generacij. Ta pa je vedno boleča. Poglejte južno od Obrežja in Dragonje. Svetovna podprvakinja Hrvaška je izgubila tri nosilce, a padla v krizo, na novo zmago čakala kar štiri tekme, na tej poti pa je dobila krepko špansko zaušnico (0:6). Premagala je Jordan. Komaj, z 2:1. Pa ima še vedno Luko Modrića in Ivana Rakitića …
- Kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2020, ki so kljub nepričakovanemu in zares slabemu začetku, kar je selektor ob svojem daleč najboljšem javnem nastopu tudi priznal, vseskozi glavni cilj, se začnejo marca prihodnje leto.
Karkoli že bo, naj bo jasno in glasno
Razlogov proti menjavi selektorja je kar nekaj, razlogov za je verjetno še več, na koncu pa bo odločitev moral sprejeti prvi mož slovenskega nogometa Radenko Mijatović. Kakršnakoli že bo, naj bo jasna in glasna.
Ker ta medla, nekritična in na koncu tudi zelo podcenjujoča komunikacija, ki smo je od Nogometne zveze Slovenije vajeni v zadnjem času, ne koristi nikomur. Ne prejšnjemu, ne zdajšnjemu in ne morebitnemu naslednjemu selektorju, ki ne bo nujno rešitev. Tudi on bo namreč naletel na nekatere težave, ki smo jih našteli.
Predvsem pa se ob taki komunikaciji poraja vprašanje, kdo tam pije in kdo plača.
6