Cristiano Ronaldo je v Torinu naznanil smrt nogometa

Cristiano Ronaldo bo, ko bo februarja prihodnje leto vstopil v zadnji del nogometne sezone 2018/19, ki se bo takrat za vse največje evropske klube z izločilnim delom lige prvakov in zadnjo tretjino domačih prvenstev šele zares začela, star 34 let.

Toliko, kot je bil star Zinedine Zidane, ko je s čelom v prsih Marca Materazzija leta 2006 končal bogato nogometno pot.

Dve leti več, kot sta jih imela Brazilca Ronaldo in Kaka, ko sta, prvi leta 2008 in drugi šest let pozneje, v majici Milana zabila svoja zadnja gola na evropskih tleh.

Portugalec bo star tri leta več, kot je bil star še en Brazilec, ko je, tudi on v majici sedemkratnega evropskega prvaka iz prestolnice mode v Italiji, v Evropi še zadnjič zatresel mrežo nasprotnika in zaplesal v ritmih sambe pod tribunami evforičnih navijačev. Beseda teče o Ronaldinhu, seveda.

Res je, Ronaldo daje občutek, da je stroj. Njegove številke in njegova želja po uspehu zagotavljajo, da bo trajal več in dlje, kot so trajali nekateri od zadnjih desetih dobitnikov nagrade za najboljšega nogometaša leta na svetu, ki smo jih našteli. Toda tudi on je v resnici samo človek.

Juventus je zanj odštel 112 milijonov evrov, kolikor je plačal za odškodnino. V štirih sezonah bo petkratnemu dobitniku zlate žoge izplačal 120 milijonov evrov neto plače, kar znese enkrat več bruto. Torinčani bodo za najbolj spektakularno okrepitev porabili več kot 350 milijonov evrov. Denar, ki ga Portugalec v štirih letih, ki naj bi jih preživel v luksuzni vili v Torinu, na igrišču zagotovo ne bo amortiziral.

Norih številk iz Madrida, kjer je za Real v devetih letih zabil 451 golov, od tega 44 hat-trickov, osvojil štiri naslove evropskega prvaka, bil šest sezon v nizu najboljši strelec lige prvakov in se v tem času štirikrat fotografom smejal z zlato žogo v rokah, ne bo ponovil.

Toda, ko bo predsednik Juventusa Andrea Agnelli poleti leta 2022, ko bomo odštevali mesece do prvega predbožičnega svetovnega nogometnega prvenstva, sedel naslonjen v udoben fotelj svoje torinske pisarne, se bo zagotovo smehljal. Pa tudi, če bo takrat na nov, tretji evropski naslov čakal že več kot četrt stoletja. Vedel bo namreč, kar ve že danes. Da se je posel izplačal.

Vidnega člana družine ene najvplivnejših italijanskih družin zato bolj kot nezadovoljstvo delavca v tovarni Fiata in jeza ob napovedanem vnovičnem dvigu cen vstopnic navijača, ki živi nekaj ulic stran od modernega s štadiona z Juventusa s sponzorskim imenom, skrbi nekaj drugega.

Bogati italijanski poslovnež si glavo raje beli s tem, kaj in predvsem, če sploh, si bodo o njegovem produktu mislili milijoni vsepovsod drugje. Južno, severno, vzhodno in zahodno po celem svetu. Zanima ga predvsem to, da bodo dres Juventusa s številko 7 nosili tako v Šanghaju in Pekingu, kot tudi v Lagosu, Sao Paulu, Kairu, Mexico Cityju, New Yorku, Delhiju in še kje.

Do tja pa bo zdaj, ko je svojo mrežo ujel najbolj priljubljenega športnika na svetu, romantična zgodba o klubu, ki je pred 120 leti nastal na eni izmed torinskih klopic kot ideja v glavi nekaj dijakov, danes pa je najuspešnejši v Italiji, zagotovo lažje prišla.

Komu mar za Luigija iz sosednje picerije, ki doma že 20 let gladi dres Roberta Baggia, če je deset tisoč kilometrov stran Zhang Wei v zadnjem letu kupil kar tri. Ob obveznem Gianlugiju Buffonu še Gonzala Higuaina in pred nekaj dnevi Maria Mandžukića. Bil je pač najboljši nogometaš Juventusa od vseh, ki so igrali na pravkar končanem svetovnem prvenstvu. Zadel je tudi v velikem finalu. Zasluži si je! V poštnem nabiralniku pa ga čakata še črno-bela posteljnina in namizna ura.

Joj, kako ima rad nogomet.

Nogomet, v katerem bo kmalu morda bolj pomembno, kdo je na igrišču in ne, kako igra. Nogomet, ki je vse bolj igra izbrane elite, ki si vzame vse. Najbolj popularno igro na svetu, v kateri so vse bolj kot rezultati na igrišču pomembnejši rezultati ob njem. Igro, ki jo obožujejo tako siromašni kot bogati, a je vse bolj v rokah drugih.

Juventus, ki v popotresnem italijanskem nogometu vse težje drži stik z elito, dobro ve, kaj mora početi, da bi med njimi ostal in pogosto daje vtis, da je korak pred ostalimi.

Z modernizacijo klubske podobe, s katero je v začetku lanskega leta dregnil tudi ob klubski grb, je navijače razjezil.

Tokrat jih je razveselil in jim ponudil človeka, ki ga imajo najraje. Rekorderja med športniki, ko beseda nanese na prodane artikle, všečke in sledilce. Ti, ki se jih šteje v milijonih, pa na koncu tudi največ pomenijo. Komu mar za navijače, ki so o Juventusu poslušali v družbi očetov, stricev, dedkov … Teh je le na tisoče.

V takšno smer pač gre nogomet. V današnjem svetu drugače niti ne more. Ne, če želi ostati glavni igralec v športnem biznisu in širiti svoj vpliv. Stagniranje je danes nazadovanje. Iz veliko je treba narediti še več denarja in ga deliti med peščico izbranih, drobtinice pa ponuditi večini.

Romantika iz nogometa izginja in kmalu je ne bo več. Nogomet, kot smo ga poznali včasih, bo umrl. Ker gre v korak s časom, drugače ne bo moglo biti.

Pa za konec še tole:

Besede, zapisane v naslovu, so močno pretiravanje. Fotografija, na kateri Ronaldu ob prihodu v Torinu družbo dela atraktivna Georgina Rodriguez, ni izbrana naključno.

Tudi brez tega pač ne gre.

Agnelli svoje potrošnike k sebi zvabi z Ronaldom v zasebnem letalu. Mi, ki "pametujemo" s tipkovnicami pod prsti, se moramo znajti drugače.

Preberite še:

Sportal Veliki Ronaldo začenja novo avanturo: Odločitev ni bila težka #video #foto

Sportal Ozadje posla stoletja: zakaj utegne Cristiano Ronaldo res prestopiti v Juventus?