Četrtek, 18. 10. 2018, 4.00
6 let
Kolumna
Skrita sporočila načelnega selektorja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,86
8
Tomaž Kavčič odhaja s položaja selektorja slovenske nogometne reprezentance po manj kot enem letu. Najbolj vroč trenerski stol v slovenskem športu zapušča kot selektor z najslabšim rezultatskim izkupičkom in najkrajšim rokom trajanja. Poskrbel je tudi za rekordno nizko obiskane Stožice in postal sinonim za neuspeh, a je v resnici naredil veliko in tudi nekaj, kar v današnjem svetu uspe redkokomu. Kaj?
Moralo bi biti le tekmovanje, ki bi bilo prijetna popotnica pred začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020, na katerega se je želel uvrstiti, in to je jasno predstavil kot glavni cilj. Toda na koncu je bilo novoustanovljeno tekmovanje Aleksandra Čeferina, ki ga je kot selektorja tudi ustoličil, zanj usodno.
Lahko bi obdržal Boštjana Cesarja in Valterja Birso. Verjetno bi v ligi narodov osvojil tri, štiri točke več. Lahko bi sprejel še kup drugačnih odločitev in marca prihodnje leto mirno zaplul v kvalifikacije za naslednje veliko tekmovanje. Na njem Slovenije kmalu ne bo že desetletje.
Odločil se je drugače in imel ob v javnosti ne najboljše predstavljeni zgodbi, kar ob tako medlem komuniciranju vrha Nogometne zveze Slovenije ni težko, tudi precej nesreče. Takšnih in drugačnih pripetljajev ni manjkalo, a na koncu je bilo pet porazov in le ena zmaga v sedmih tekmah preveč.
V zgodovino odhaja kot statistično najslabši selektor, za katerega na vrhuncu slave ni igral z naskokom najbolj cenjeni slovenski nogometaš vseh časov Jan Oblak. Pomnili ga bomo tudi kot selektorja, ki je upokojil rekorderja in v javnosti priljubljenega, borbenega kapetana. Pa tudi kot človeka, ki je poskrbel za rekordno nizek obisk Stožic na reprezentančnih tekmah. Tistega selektorja, ki je na najbolj vročem trenerskem stolčku v slovenskem športu zdržal najmanj.
Da je tako, je z nespretnim javnim nastopanjem, od katerega je prvič zares odstopil šele na svoji zadnji novinarski konferenci v vlogi selektorja, kriv tudi sam.
Toda, če se umaknemo od njegove podobe, ki si jo ob njegovih javno res ne najbolj posrečenih nastopih zlahka pavšalno ustvarimo, je v resnici postoril marsikaj.
O tem, da je Sloveniji podaril nogometnega čarovnika in prebudil Josipa Iličića, močno pomladil reprezentanco, poskrbel za deset debitantov, med katerimi jih bo nekaj zagotovo zraven še dolgo časa, in predvsem enkrat za vselej končal (ne)srečno južnoafriško zgodbo, smo že pisali.
Toda še veliko bolj pomembna so skrita sporočila, ki jih pri njem najdemo drugje. Pokazal je namreč več doslednosti, poguma in tudi dostojanstva, kot jih premore marsikdo, s komer je v zadnjem slabem letu veslal pod krovom barke po močno razburkanem morju.
Stal je za tem, da bo v ospredje porinil Miho Zajca in imel od prvega dne v glavi idejo o tem, da bo reprezentanco gradil (tudi) okoli njega.
Vztrajal je pri odločitvi o kapetanskem traku in tvegal spor s kandidatom za zlato žogo. S prstom je v tej tekmi pokazal na Bojana Jokića, edinega preživelega s svetovnega prvenstva pred osmimi leti. Na velikega profesionalca in tihega z naskokom najizkušenejšega reprezentanta, ki je zraven že 12 let. Kljub temu naj bi bil pripravljen sleči kapetanski trak in, ko je vrag vzel šalo, prostor prepustiti komu drugemu. Pa selektor tega ni storil.
Ščitil je hrbet Reneja Krhina, idola slovenskih najstnic, ki gre kot tak na živce "polovici" Slovenije in je, ko ne gre, prva tarča. Od prvega do zadnjega dne je trdil, da je zanj z naskokom najboljši slovenski defenzivni vezist in je stal za svojimi besedami.
Roko je dal v ogenj za Kevina Kampla, čeprav ga je ta v očeh cele Slovenije pustil na cedilu. O njem je prepričan še danes. Ker ve, da takšnega nogometaša, pa naj bo še kako muhast, Slovenija krvavo potrebuje. No, pa saj bomo to verjetno kmalu tudi spoznali. Slej, verjetno pa kar prej.
Delal je napake, kar je priznal, a teh načel, za katerimi je stal na svoji kratki selektorski poti, se je vseskozi držal. Pa čeprav bi bilo danes, ko je v turbo tempu življenja časa za poglobljene vtise bolj malo, zanj zagotovo veliko bolje, če bi se obračal po vetru.
Tega ni dajal vedeti na prvo žogo, a pravzaprav je v tej zgodbi morda edini, ki je zares dal "jajca na mizo" in tudi zaradi tega na koncu pogorel.
Čeprav je bilo navzven včasih videti drugače, je bila tudi ta sveta nogometna "garderoba", v kateri se dogajajo tako skrivnostne stvari, na njegovi strani. To so dobro vedeli tudi na NZS. To potrjuje tudi skrivnost, ki vam jo razkrivamo. Samir Handanović je bil pripravljen prisluhniti ideji o morebitni obuditvi veličastne reprezentančne poti, če Oblak tudi v prihodnosti ne bi pozdravil boleče rame.
Selektor je imel jasno začrtano pot, a zdaj odhaja kot človek, ki ga bomo pomnili po marsičem slabem. Pa bi ga morda morali najbolj po dobrem in tem, kar danes včasih tako zelo pogrešamo.
Bodite prepričani, o umazanih podrobnostih, ki se dogajajo povsod, kjer je veliko denarja (v nogometu pa ga je ogromno), v naslednjih tednih ne bo razlagal. Pa čeprav je zapravil največjo priložnost v življenju.
Opravil je umazano delo in olajšal pot nasledniku, kdorkoli že to bo. Odšel je mirno in z dvignjeno glavo, ker je delal tako, kot je bil prepričan, da je dolgoročno najbolje.
Pa za konec še anekdota izpred meseca dni. Ko sem na terasi gostinskega lokala stadiona ZŠD Ljubljana, ki je v zadnjem času pogosto zbirna točka ljudi iz nogometnega miljeja, čakal na gosta svojega intervjuja, kapetana Olimpije Branka Ilića, sem za drugo mizo zaslišal znan glas, ki je za nameček govoril o Tomažu Kavčiču. Prisluhnil sem in v svoja ušesa takoj ujel nekaj zelo zanimivega.
"Ne vem, kaj čaka. Lepo sem mu rekel, da ga mora, če si želi rešiti glavo, čim prej odsloviti," je dolgoletni nekdanji prvi mož slovenskega nogometa Rudi Zavrl takrat družbi, ki ga je obkrožala, razlagal o edinem pravilnem koraku, ki ga mora v naslednjih tednih narediti Radenko Mijatović.
S tem še zdaleč ne ciljamo na to, da ga je o tem tudi prepričal, saj ne nazadnje zdajšnji predsednik NZS svojemu predhodniku septembra niti ni prisluhnil, pa čeprav bi mu po katastrofalnih rezultatih lahko, je pa zato s temi besedami nehote razkril stanje duha v vrhu slovenske nogometne hiše. To pa se precej razlikuje od tistega, ki ga ima človek, ki to hišo zdaj zapušča.
Preberite še:
8