Torek, 27. 11. 2018, 4.00
5 let, 4 mesece
Portret Mariborčana, ki bo danes drugič postal selektor Slovenije
Veliki Matjaž Kek. Pretkani Štajerec se vrača na krov.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,25
16
Matjaž Kek se danes vrača na klop slovenske nogometne reprezentance.
Matjaž Kek je nazaj! Danes zvečer, ko ga bodo na sedežu Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju potrdili kot novega selektorja članske nogometne reprezentance, bo 57-letni Mariborčan odprl novo poglavje v svojem nogometnem življenju. Sprehodite se po poti, na kateri je večkrat padel, a vedno vstal in postal ena od večjih osebnosti v zgodovini slovenskega nogometa.
Matjaž Kek je rojen v nogometni družini. Nogometaš Maribora je bil že njegov oče Franc, na seznamu članske ekipe Maribora pa je bil tudi njegov sin Matjaž, a nikoli ni dočakal priložnosti za igro. Matjaž Kek starejši je odraščal v hiši blizu Ljudskega vrta in se hitro zaljubil v vijoličasto barvo.
V članskem moštvu Maribora je debitiral z 18 leti v drugi ligi takratne Jugoslavije in se kmalu uveljavil v prvi ekipi. Nogometaš, ki se je najbolje znašel v obrambi, je po petih letih in več kot 100 nastopih leta 1985 odšel v tujino.
Tri sezone je v Avstriji v drugi ligi igral za Spittal in potem še sedem let za GAK, pri katerem je žogo brcal tudi v tamkajšnji prvi, a večinoma le v drugi ligi. V tem času je vpisal tudi edini nastop v dresu Slovenije in poskrbel, da je edini selektor slovenske reprezentance ob Srečku Katancu, ki je zanjo tudi igral.
Debitiral je skupaj z Zlatkom Zahovićem
V majici Slovenije je debitiral na isti tekmi kot Zlatko Zahović (levo).
Svoj edini nastop v reprezentančnem dresu je Kek dočakal 7. novembra 1992 na drugi uradni tekmi v zgodovini Slovenije, ko je ta z 1:1 remizirala proti Cipru na prijateljski tekmi v Larnaki.Igral je 78 minut, ob njem se je na igrišču znašel tudi Zlatko Zahović. Tudi zanj je bil to prvi nastop v majici Slovenije, a v primerjavi s Kekom jih je on v naslednjih 12 letih, kolikor je igral za reprezentanco, z njo pa se uvrstil tako na evropsko kot svetovno prvenstvo, zbral še 79, s 35 goli pa je poskrbel tudi za še vedno nedosegljiv rekord po številu zadetkov za Slovenijo.
Upokojil se je tik pred sanjsko sezono
Po desetih letih igranja v tujini se je leta 1995 vrnil v Maribor. V naslednjih štirih letih in pol je z vijoličastimi trikrat postal državni prvak, se veselil še dveh pokalnih lovorik in z ekipo začel nase opozarjati tudi v Evropi.
Upokojil se je pri 36 letih, ravno pred zgodovinsko sezono 1999/00, v kateri je Mariboru pod vodstvom Bojana Prašnikarja uspela prva uvrstitev v ligo prvakov. Spremljal jo je od blizu, bil je namreč Prašnikarjev pomočnik, kmalu pa tudi njegov naslednik.
Ob sanjski uvrstitvi v ligo prvakov leta 1999 je bil pomočnik trenerja Maribora Bojana Prašnikarja.
Maribor, prvič. Odstopil je sam.
Marca 2000 je namreč po seriji slabih rezultatov Prašnikar moral oditi in v Ljudskem vrtu so s prstom pokazali na Keka, ki takrat še sploh ni imel ustrezne trenerske licence za takšno delo. Do konca sezone je zlahka postal slovenski prvak, a po evropskem izpadu proti moldavskemu Zimbruju in prvenstvenem porazu proti Korotanu je bilo septembra 2000 konec. Odstopil je sam.
Maribor, drugič. Navijači so ga odnesli iz kluba.
Skoraj natanko dve leti pozneje se je vrnil. Spet je zamenjal Prašnikarja in leta 2003 z Mariborom še drugič postal prvak. Sezono zatem je brez naslova ostal v zadnjem krogu, ko je nepričakovano izgubil v Murski Soboti, lovorike so se z dvema točkama prednosti veselili v Novi Gorici. Tolažil se je s pokalno lovoriko, ki jo je suvereno osvojil z visoko zmago proti Dravogradu v finalu tekmovanja.
Po slabem začetku sezone 2004/05, v kateri je Maribor v prvih šestih prvenstvenih krogih zapravil kar 11 točk, so bili kritiki zelo glasni. "Kdor mi ima kaj povedati, naj se ne skriva za psevdonimi na spletu, ampak naj mi to pove osebno," je takrat dejal Kek in svoje besede pozneje obžaloval. Nekateri pripadniki Viol so jih namreč upoštevali in konec avgusta 2004 zasedli prostor pod tribuno Ljudskega vrta, iz kluba pa so ga skoraj dobesedno odnesli. Sredi septembra tistega leta, v času med tekmama play-offa za pokal Uefe proti Parmi (v Italiji je iztržil precej ugoden izid, poraz z 2:3), je spet postal nekdanji.
V začetku leta 2007 je nekoliko presenetljivo postal selektor Slovenije.
Slovenija, prvič. Milanič je ponudil priložnost.
Pozneje je našel zaposlitev na Nogometni zvezi Slovenije, leta 2006 je bil nekaj časa selektor reprezentanc do 15. in 16. leta starosti. Ob koncu tistega leta je predsednik NZS Rudi Zavrl iskal naslednika Branka Oblaka in si neizmerno želel Darka Milaniča. Ko ga je trener Maribora odločno zavrnil, je začel Zavrl iskati drugje. Pogovarjal se je z nekaj kandidati, a nato je ob koncu januarja 2007 z njim na novinarsko konferenco ob predstavitvi novega selektorja nekoliko presenetljivo prikorakal Kek.
"Z zadovoljstvom sem sprejel nalogo. Zavedam se odgovornosti, ta se meša z velikim izzivom. Mislim, da položaj v reprezentanci ni tako slab, saj imamo potreben potencial. Prepričan sem, da bomo z igralci našli skupni jezik in da nas čakajo lepi trenutki," je Kek povedal takrat in že mesec dni pozneje na klopi Slovenije debitiral z zmago nad Estonijo na prijateljski tekmi v Domžalah z 1:0. Edini gol na tekmi je zabil takratni kapetan Klemen Lavrič.
Skrivnostno "izginotje" Klemna Lavriča
Klemen Lavrič je bil najprej kapetan, potem pa "izbrisan".
Lavrič je bil ob prihodu Keka leta 2007 prvo ime slovenske reprezentance. Na prvih 11 tekmah je bil vseskozi v začetni postavi in tudi kapetan Slovenije. Dosegel je kar štiri gole od vsega sedmih, ki jih je Sloveniji pod Kekovim vodstvom uspelo doseči na začetku, za enega pa je podal.Februarja je ob 12. Kekovem nastopu v vlogi selektorja odigral še pet minut na prijateljski tekmi proti Danski v Novi Gorici, potem pa ga pod Kekovim vodstvom, ko se je v reprezentanco vrnil Koren in prevzel kapetanski trak, ni bilo več zraven. Nanj se pozneje ni spomnil niti nihče od poznejših slovenskih selektorjev.
Zadnjo tekmo v reprezentanci je tako nekdanji napadalec Dynama Dresdna, Duisburga, Karlsruherja, graškega Sturma in še nekaterih klubov, ki je gole zabijal tudi v prvi nemški ligi, odigral pri vsega 26 letih. Za Slovenijo je odigral 25 tekem in zabil šest golov.
Katanec je poskrbel, da je ostal
Začetek dober, nadaljevanje pa … No, precej slabše. Svoje delo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008, v katere je vstopil sredi tekmovanja, je začel z zgolj točko po štirih tekmah in bil ob koncu istega leta ob zelo kritični slovenski javnosti tik pred tem, da odleti.
Zavrl je na vso silo želel nazaj pozdraviti trenerja, ki je Slovenijo popeljal na evropsko in svetovno prvenstvo, a je Katanec, podobno kot Milanič, rekel ne, tako da spremembe ni bilo.
V prvem letu v vlogi selektorja je nizal slabe rezultate in bil na odstrelu.
S kapetanskim trakom je vrnil užaljenega Korena in začel pravljico
Ne samo z rezultati, Kek je imel po koncu svojega prvega kvalifikacijskega ciklusa težave tudi z nekaterimi najboljšimi nogometaši. Robert Koren, član angleškega West Bromwich Albiona in kot tak takrat eden od najbolj uveljavljenih slovenskih nogometašev, za Slovenijo na nobeni od štirih pripravljalnih tekem pred začetkom kvalifikacij za naslednje veliko tekmovanje ni igral. "Pod njegovim vodstvom ne bom več igral," je povedal nogometaš, ki je takrat navduševal na Otoku.
Kek je, tako kot dobro zna, težave hitro rešil. Korena je v reprezentanco vrnil, mu nadel kapetanski trak in pravljica se je začela. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2010 je Slovenija septembra 2008 začela z remijem in dobro igro na Poljskem. Ko sta pozneje v Mariboru padli še Slovaška in Severna Irska, je bilo jasno, da se kuha nekaj dobrega. Leto in nekaj tednov pozneje je bila glavna jed pripravljena. Bila je slastna.
S kapetanom Robertom Korenom je imel zanimiv odnos.
V Afriki je (skoraj) spisal zgodovino
Slovenija je v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo na kolena spravila Rusijo in se prvič po dolgih osmih letih čakanja uvrstila na veliko tekmovanje. Ne samo to, tam je potem z zgodovinsko prvo zmago nad Alžirijo, za katero je, zanimivo, z edinim golom na tekmi poskrbel prav Koren, in remijem proti ZDA na tekmi zadnjega kroga skupinskega dela proti Angliji vse do zadnjega upala na velik podvig. Preboj v izločilne dele svetovnega prvenstva. Ni ji uspelo, a Južnoafriško republiko so reprezentanti zapuščali z dvignjenimi glavami. Slovenija je močno opozorila nase in je bila ena od prijetnejših zgodb prvenstva, o kateri so govorili povsod po svetu.
V Južnoafriški republiki je pred osmimi leti skupaj z igralci poskrbel za nepozabno poletje 2010.
Jedro ekipe, v kateri so niti igre na igrišču in ob njem ob kapetanu Korenu v rokah držali še Samir Handanović, Milivoje Novaković in Boštjan Cesar, je bilo še precej mlado. Vsi so bili prepričani, da Slovenija zmore še veliko bolje in bo to tudi storila. Kdo ve, zakaj, morda tudi zaradi sporov med takratnim predsednikom NZS Ivanom Simićem in igralci, ob katerem se Kek ni jasno postavil na nobeno stran, se to ni zgodilo.
Čeferin ga je le dve leti po velikem podvigu odslovil
V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 je Slovenija zaostala za Italijo, Srbijo in tudi Estonijo. Slovenska javnost je bila vse bolj kritična in Aleksander Čeferin, ki si je takrat v vlogi prvega moža slovenskega nogometa utiral pot do vrha evropskega nogometa, se je odločil: "Kek mora iti!" Ob koncu oktobra 2011, le dva tedna po odmevni zmagi nad Srbijo v Ljudskem vrtu z nenavadnim golom Dareta Vršiča, je postal nekdanji selektor.
Aleksander Čeferin ga je ob koncu leta 2011 odslovil in za selektorja postavil Slavišo Stojanovića.
"Končalo se je skoraj petletno obdobje mojega vodenja slovenske reprezentance. Vrh je imelo v za mnoge nepričakovani in senzacionalni uvrstitvi na svetovno prvenstvo. Spomini na to tekmovanje so nepozabni. Imam pa občutek, da se je vse skupaj nekoliko predolgo vleklo. Pred slovenskim nogometom so novi izzivi in novi ljudje," je takrat v spravljivih tonih govoril Kek in hitro našel nov izziv.
Dozdajšnji učinek Matjaža Keka na klopi Slovenije:
Zmage: 20
Remiji: 9
Porazi: 20
Zadetki: 61
Prejeti zadetki: 45
Nekajtedenska arabska izkušnja
Manj kot dva meseca pozneje je v Džedi, obkrožen s šejki, poziral s šalom nogometnega velikana iz Savdske Arabije Al Ittihada. Podpisal je polletno pogodbo z možnostjo podaljšanja za dve leti, ki naj bi mu navrgla pol milijona ameriških dolarjev.
Epizoda v Savdski Arabiji je trajala res kratek čas.
Pogovorov o podaljšanju ni bilo. Le nekaj več kot mesec dni pozneje, februarja 2012, je moral po le treh zmagah in kar sedmih porazih v 12 tekmah oditi s klopi dvakratnega azijskega prvaka.
Potem ga skoraj natanko eno leto ni bilo v trenerskem poslu, februarja 2013 pa je dobil zaposlitev, ki se je v mnogočem razlikovala od zadnje pred tem. Postal je trener Rijeke in na klopi Rečanov ostal več let, kot je v arabskem svetu zdržal tednov.
Z Rijeko je premikal mejnike in ji prinesel zgodovinski naslov
Na Reko je prišel pred drugim delom sezone 2012/13, v katerem je že opozoril nase in prvenstvo končal na tretjem mestu. To je bil šele uvod v vse, kar je sledilo. V naslednjih letih je z Rijeko poskrbel za pravo revolucijo in vrhunec dočakal leta 2017, ko je pretrgal kar enajstletno vladavino zagrebškega Dinama, Rijeki pa prinesel zgodovinski prvi naslov prvaka.
27. maja lani je poskrbel za veliko slavje na Reki. Rijeki je prinesel zgodovinski prvi naslov prvaka.
Naslov, ki so ga maja lani na Reki proslavljali nekaj dni, še zdaleč ni bil edini, s katerim je opozoril nase. V prvenstvu je bil z Rijeko še štirikrat drugi, se z njo veselil še dveh pokalnih in ene superpokalne lovorike, kar trikrat z Rijeko zaigral v skupinskem delu lige Europa, v klubsko blagajno pa iz leta v leto prinašal milijone, ki so tja kapljali po rekordnih prodajah. Rečani nikoli ne bodo pozabili niti nekaterih velikih evropskih zmag, zadnjo je dosegel decembra lani, ko je na Rujevici padel sedemkratni evropski prvak Milan.
Po seriji slabih rezultatov z začetka sezone je v začetku oktobra po porazu proti novincu v hrvaški prvi ligi Gorici odstopil. "Čas je za slovo," je sporočil in šokiral številne navijače, ki so ga v solzah malodane na kolenih prosili, naj ostane.
Ni si premislil, zares je odšel. Rijeka je dokončno ostala brez trenerja, ki je na Hrvaškem podiral številne mejnike. Postal je rekorder z najdaljšim stažem v hrvaški prvi ligi, najdlje je držal tudi na klopi Rijeke, jo popeljal na največ evropskih preizkušenj in še bi lahko naštevali, a po več kot dva tisoč dneh je presodil, da ima dovolj.
Kako uspešna bo njegova druga epizoda v vlogi selektorja slovenske reprezentance?
Slovenija, drugič. Dobrodošel nazaj na kraju veselja in žalosti
"Čas je za nove izzive," si je Kek verjetno dejal takrat, nekaj dni užival ob poslušanju ene izmed več kot deset tisoč gramofonskih plošč, ki jih ima v svoji kolekciji ta velik navdušenec nad glasbo, se kak večer družil s katerim od prijateljev ob kozarčku vrhunskega vina, katerih poznavalec je, in se pred dnevi dokončno vrnil na trenersko mesto, ki mu je prinesel toliko lepega, a tudi precej žalosti.
Danes začenja drugo epizodo na najbolj vročem stolčku v slovenskem športu, ki je pokopal že marsikaterega trenerja. Toda če kdo, se bo na njem dobro znašel mojster retorike in javnega govorjenja, česar se je pred mnogo leti verjetno priučil tudi z delom moderatorja glasbe na eni izmed radijskih postaj, pa seveda tudi izjemen nogometni trener. Dobrodošel nazaj!
16