Torek, 30. 7. 2019, 4.00
4 leta, 8 mesecev
Od Viška boli glava (4.)
Kralj Safet in ribič Darko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,62
12
Zakaj je nesporni velikan slovenskega nogometa Darko Milanič nepriljubljen, medtem ko za Safeta Hadžića, trenerja Olimpije, ki je v slovenskem nogometu pustil veliko manjši pečat, velja ravno obratno?
Darko Milanič je oral ledino in bil eden od redkih, ki so pred dvema, tremi desetletji dokazali, da Slovenci niso samo odlični smučarji, ampak tudi zelo dobri nogometaši. V Beogradu, kjer je s Partizanom osvajal lovorike v zelo konkurenčni ligi nekdanje skupne države, ga danes marsikdo naslavlja z legendo. Nič drugače ni niti v Gradcu, kjer je v najsijajnejših letih njegove zgodovine pomagal s srebrnino polniti klubske vitrine tamkajšnjega Sturma in z njim igral v ligi prvakov. Bil je tudi eden od glavnih akterjev vzpona slovenskega reprezentančnega nogometa takoj po osamosvojitvi, ki je vrhunec doživel konec leta 1999 v Kijevu, in kapetan Slovenije na njenem prvem velikem tekmovanju, evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji dobrega pol leta pozneje.
Kot nogometaš je poskrbel za res velik pečat, a nič manj globok ni odtis njegovih čevljev, ki ga je v slovenskem nogometnem prostoru pustil kot trener. Letos poleti je z Mariborom še šestič postal državni prvak. Bojan Prašnikar ni več osamljen na najvišji stopnički najbolj trofejnih slovenskih nogometnih trenerjev, po novem na njej stojita skupaj. Vsi domači naslovi, mednje spadajo tudi tri pokalne in tri superpokalne lovorike, pa so v Milaničevem mariborskem življenjepisu morda še najmanj pomembni.
Še veliko bolj iz njega štrlijo podvigi, ki jih je z Mariborom dosegel v Evropi. Z njim na trenerskem stolčku v njegovem prvem od dveh mandatov v Ljudskem vrtu je Maribor leta 2011 postal evropski in se prvič uvrstil v skupinski del lige Europa. Potem pa podoben uspeh ponovil leto pozneje in začel stopati po evropski avtocesti, po kateri drvi še danes. Na njej so se vijoličasti še enkrat ustavili v skupinskem delu istega tekmovanja in dvakrat obiskali tudi skupinski del lige prvakov. Za zadnji nastop v najmočnejšem klubskem nogometnem tekmovanju je ob svojem drugem mariborskem mandatu pred dvema letoma poskrbel prav on. Na klopi Maribora je zbral več kot 400 tekem in v tem času v povprečju osvajal dve točki na tekmo, kar v prevodu pomeni zmaga in remi na dve tekmi. In ne, v to statistiko niso vštete samo tekme proti Bravu, Krškemu in Zavrču, ampak tudi obračuni z udeležencema letošnjega finala lige prvakov Liverpoolom in Tottenhamom, Glasgow Rangersom, Panathinaikosom (še pomnite mariborskih 3:0, nedvomno eno od najprepričljivejših evropskih tekem v zgodovini Maribora?), Sevilli …
Mimogrede, je rekorder po številu tekem v prvi slovenski ligi med trenerji in najboljši tudi, ko beseda nanese na absolutno in povprečno število točk. Ob tem je sedel tudi na klopeh dveh zunaj slovenskih meja precej priznanih klubov. Nekdanjega evropskega velikana Leeds Uniteda in graškega Sturma. Težko boste našteli še prav veliko Slovencev, ki bi se lahko pohvalili s podobnim, in še težje boste med njimi srečali koga, ki bi osvojil toliko lovorik. Niti najmanjšega dvoma ni. Milanič, tako igralska kot trenerska legenda, je nesporni velikan slovenskega nogometa in s tem tudi športa.
Safet Hadžić? Za naštevanje podvigov, ki so uspeli njemu, bomo porabili precej manj prostora, kot ga je bilo potrebnega za opis samo tistega res najpomembnejšega iz nogometne knjige 51-letnega Izolčana. Resda je mlajši eno leto, a dvomimo o tem, da bo Ljubljančanu uspelo svoj nogometni življenjepis v naslednjih 365 oziroma še nekaj dneh manj napolniti z vsemi uspehi, s katerimi se lahko pohvali njegov kolega s klopi največjega tekmeca.
Dolgolasec z razredčenimi in razmršenimi lasmi, ki je vse bolj simpatičen tudi zaradi preprostosti in iskrenosti v komunikaciji, je bil zelo soliden prvoligaški nogometaš in je v najboljši slovenski nogometni ligi v dresu številnih klubov zbral 158 nastopov. V reprezentanci nikoli ni zaigral. Z Olimpijo, ki je bila vrhunec njegove nogometne poti, se je veselil tudi lovorike. Osvojil je pokal. Ta je poskrbel tudi za njegovo do zdaj edino srebrnino na trenerski poti, do katere je v prejšnji sezoni prišel z Olimpijo po zmagi v finalu pokalnega tekmovanja prav proti Mariboru. Na klopi Ljubljančanov je, najprej kot "gasilec" in po novem še kot stalni trener, v povprečju osvajal nekaj več kot točko in pol na tekmo, če tudi pokalne nastope ovrednotimo točkovno. Prevod: ena zmaga in en poraz v dveh tekmah. Evropski podvigi? Jih (še) ni.
Nogometni knjigi Milaniča in Hadžića se bereta kot dan in noč. V korist prvega, kakopak. Podobna je njuna podoba v javnosti, le da je, čeprav vsaj po rezultatskih parametrih nikakor ne bi smela biti, diametralno nasprotna. Nad Milaničem se zgrinjajo temni štajerski oblaki, medtem ko Hadžić komaj gleda zaradi sonca, ki močno sije z neba na drugi strani Trojan. Čeprav v nogometu in športu tako kot nekatere glavne svetopisemske zapovedi vseskozi ponavljamo krilatico o tem, kako je na koncu pomemben samo rezultat, mora Milanič iz ust marsikoga, vse bolj pogosto tudi mariborskega občinstva, poslušati zbadljivke in žaljivke, medtem ko Hadžič za Bežigradom, vse bolj pa tudi drugod po državi, uživa veliko spoštovanje. Ni logično, a je pričakovano. Prvič zato, ker danes stvari pogosto vrednotimo precej površinsko, drugič pa zaradi tega, ker je šport v resnici še vse kaj drugega kot samo končni rezultat na papirju.
Milanič in Mariborčani, ko jih oškodujejo sodniki (to se je, o tem ni dvoma, v zadnjem času nekajkrat zgodilo), napadajo sodnike, na spletu objavljajo video posnetke, kujejo ideje o velikih zarotah na državni ravni in se vedejo nič kaj profesionalno. V nenehnem iskanju opravičil in krivcev za neuspeh od zunaj se včasih tudi osmešijo. Tako kot se je Milanič takoj po derbiju, ko je govoril o tem, da je sodniško "darilo", ob katerem so uro in četrt igre derbija igrali z enajstim proti desetim, Mariborčanom skazilo natanko dodelan taktični načrt. Ko bi bilo treba v Evropi stiskati pesti za slovenski nogomet, pa četudi gre za uspeh največjega tekmeca, v Mariboru raje s prstom pokažejo na Slovake. Ko je treba nasprotniku čestitati, ga zbadajo.
Pa še bi lahko naštevali in prišli do ugotovitve, da se pri Ljubljančanih s Hadžićem dogaja podobno, a ravno obratno. Olimpija in njen trener, pa čeprav sta v luči njegovih številnih podvigov v primerjavi s štajerskim nogometnim slonom majhna kot mravlja, na drugi strani v zadnjem obdobju velika ostajata tudi ob porazih, sodniških napakah tako v Evropi kot doma, pa tudi na drugih ravneh. Ne boste verjeli, ampak v Ljubljani znajo ob njihovih velikih uspehih Mariborčanom celo čestitati.
Tudi in morda predvsem zaradi tega je Milanič iz kotla, ki ga v Mariboru v ozadju vseskozi meša tamkajšnji glavni kuhar, izstopil kot ribič. Tako namreč najboljšemu trenerju v svoji zgodovini slabšalno pogosto vzklikajo v Mariboru in vse bolj tudi drugod po državi. In ne, s tem ne mislijo nič dobrega. Hadžić na drugi strani ljudstvu maha kot velik gospod in nogometni kralj.
Oboji so dobili, kar so iskali. V Mariboru sovražnike, v Ljubljani pa prijatelje.
No, morda pa je zdaj izza mariborskih oblakov le pokukal prvi sončni žarek in so v Ljudskem vrtu naposled dojeli, da bodo ob podobnem početju na koncu ostali samo oni in aplavz, ki prihaja z južne tribune njihovega štadiona. Po dveh kratkih stavkih, ki ju je ob koncu nagovora po zadnjem derbiju ljudstvu ponudil chef Zlatko Zahović in si ob prihajajočih evropskih izzivih ob Domžalah upal manjšo sapico sreče zaželeti tudi nogometni Ljubljani, lahko sklepamo, da mogoče celo je tako.
Je res? Odgovor bomo verjetno dobili kmalu. Upajmo, da je. Bilo bi dobro za mariborski in tudi slovenski nogomet. Prvi pa je, vsaj na klubski ravni, zagotovo nosilni steber drugega. In tega Mariborčanom nihče nikoli ni hotel vzeti …
12