Kako daleč v prihodnost bo pogledal ranjeni Matjaž Kek?

Ne gre se bati, da bi se selektor držal v nogometu pogostokrat izrečenih besed o tem, da ni konec, dokler tudi teoretično ni konec, ki so včasih podobno nesmiselne kot tista o tem, da je "žoga okrogla". Tudi on se je pred zaključkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020, še petem velikem tekmovanju v nizu, ki ga bo Slovenija izpustila, sprijaznil, da možnosti za uspeh ni več. Matjaž Kek dobro ve, da ob kolikor toliko mogočem paketu šestih točk z novembrskih tekem proti Latviji in Poljski na to, da bi Avstrija, verjetno najbolj prepričljiva reprezentanca v kvalifikacijski skupini G, najprej izgubila proti Severni Makedoniji in potem še proti z naskokom najslabši reprezentanci v skupini Latviji, ne more računati.

Zagotovo pa novembrskih tekem proti Latviji in Poljski Kek ne bo vzel kar tako in bo skušal iz njih iztržiti čim več. Ne zaradi tega, ker bi računal na čudež, ampak predvsem zato, ker želi kvalifikacije končati s čim višjim izkupičkom točk. Da ga ne bodo primerjali z njegovimi predhodniki na vročem slovenskem selektorskem stolčku, kar ga je zmotilo po oktobrskem pogromu, in mu ne bo treba poslušati očitkov o tem, da je osvojil manj točk, kot so jih Srečko Katanec, Bojan Prašnikar in še kdo. Da ne bo dal novo orožje v rokah takšnim, ki so si ga po neuspehu dovolili tudi malce kritizirati in se niso postavili v dolgo vrsto tistih, ki se mu kot verjetno prvemu selektorju v zgodovini Slovenije kljub velikem rezultatskem spodrsljaju še kar klanjajo.

Seveda bo sploh zdaj, ko je ranjen in je svoj svoj status nogometnega čudodelca vsaj malce zamajal, skušal narediti vse, da se to ne bo zgodilo. Pa ne samo zaradi tega, ampak tudi zato, ker točke dejansko so pomembne. Za koeficient in za boljše izhodišče v naslednji odisejadi, katere končni cilj bo veliko tekmovanje. Svetovno prvenstvo, ki bo konec leta 2022 v Katarju. Mimogrede, pot do Dohe, Al-Wakraha, Al-Rayyan Baayja, Lusaila in Al-Khorja, torej mest, ki bodo čez skoraj natanko tri leta v središču nogometnega (in tudi preostalega) sveta, bo močno otežena. Če sta na festival evropskega nogometa, ki ga bo prihodnje poletje gostilo 12 evropskih mest iz 12 evropskih držav, vodili prvi dve mesti iz vsake kvalifikacijske skupine, a smo kljub temu že dve tekmi pred koncem razočarano ugotovili, da ne bo šlo, bo v prihodnosti še težje. Ne samo od tega, kar je bilo zdaj, ampak tudi prej.

Neposredno na naslednje svetovno prvenstvo namreč vodi samo prvo mesto v skupini, drugo pa prinaša dodatne kvalifikacije. Za nameček malce drugačne od tistih, ki so jih bili vajeni poprej in so Sloveniji prinesle vse tri nastope na velikih tekmovanjih. Vanje se bo podalo 12 evropskih reprezentanc, končnega uspeha pa se bodo veselile le tri. Najprej bo treba v play-offu preskočiti enega tekmeca, potem pa še drugega. Precej zahtevna naloga.

Tudi zaradi tega, ker Kek verjetno ne bo mogel računati na to, da ga bo sreča pri žrebu poljubila še drugič. Spomnimo, v kvalifikacijah, ki jih bo končal ta mesec, je, glede na koeficiente, dobil najslabšega od možnih tekmecev iz prvega bobna (Poljsko), iz drugega ga je doletel osmi najslabši (Avstrija), iz tretjega bobna pa najslabši izmed desetih možnih tekmecev (Izrael). V četrtem bobnu je (bila) Slovenija in nič ne kaže, da bo v prihodnosti kaj višje.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Skratka, bolj malo razlogov za optimizem, zato bi bilo toliko bolj smotrno, da selektor že zdaj začne z vsaj enim očesom pogledovati proti dolgoročnejši prihodnosti in misliti na to, kaj bo čez dve, tri leta, ne pa dva, tri tedne. Da začne graditi ekipo, s katero misli preskočiti naslednje, precej visoke ovire, ki so pred njim. Časa namreč ne bo prav veliko. Liga narodov, ki ga čaka pred začetkom naslednjih kvalifikacij, bo seveda nudila prostor za uigravanje in nove ideje, a ko gre za točke, se porazi vrednotijo povsem drugače, kot sicer. Tekmovanje, ki naj bi nadomestilo prijateljske tekme in popestrilo evropski reprezentančni nogomet, je bilo za Kekovega predhodnika Tomaža Kavčiča usodna, zato pazljivo.

Iz le predsedniku Nogometne zveze Slovenije Radenku Mijatoviću in zdajšnjemu selektorju znanih razlogov je slovenska reprezentanca oktobra lani, ko je odletel Kavčič, eno lepo priložnost za postavljanje temeljev pred začetkom kvalifikacij zamudila. Spomnimo, Kek je Rijeko zapustil skorajda istočasno, kot je Kavčič končal svoj rekordno kratki selektorski mandat, a je novembra lani, torej mesec dni pozneje, Slovenijo na ne preveč pomembnih zadnjih dveh tekmah lige narodov vodil takratni in tudi zdajšnji pomočnik selektorja Igor Benedejčić. Pa brez skrbi, Kek je bil Mijatovićev favorit številka ena od trenutka, ko je zapustil Kvarner, kot ni dvoma niti o tem, da je bila želja po razpletu, kot je sledil, obojestranska. Eno priložnost, da bi postavil temelje za novo zgodbo, je Kek tako poceni že spustil iz rok. Zdaj je pred njim druga, ki jo velja izkoristiti. Tudi zavoljo tega, da Slovenija kvalifikacije za naslednje evropsko prvenstvo konča z manj kot 16 oziroma 15 točkami, kolikor jih je v istem številu tekem, kot jih bo odigrala letos, pod Katančevim vodstvom v zadnjih dveh kvalifikacijah.

Vprašanj, na katera nimamo odgovora, je kar precej. Z njimi bi se bilo dobro pozabavati čim prej. Tudi z morda najbolj ključnim od njih. Kaj bo z Josipom Iličićem? Nogometaš, ki je glede na predstave v majici Slovenije v zadnjih štirih, petih letih oče, mama, teta, stric in še kdo zdajšnje reprezentance, je že pred časom namignil, da je evropsko prvenstvo 2020 zadnje, ki ga bo napadal. Dobro bi bilo ugotoviti, kako resno je s tem mislil. Glede na to, da bo v času naslednjega svetovnega prvenstva odšteval tedne do svojega 35. leta starosti, ga gre razumeti, če bo odšel, a ker dobro vemo, kaj tej reprezentanci pomeni, bi se zanj splačalo potruditi tudi, če bi jih štel 43 in ne 34, kolikor jih bo imel takrat.

Foto: Reuters

Z današnjim reprezentančnim spiskom, ki ga bo Kek objavil na novinarski konferenci na Brdu pri Kranju, bomo morda že dobili kak obris selektorjevega razmišljanja. Zagotovo bo, tudi zaradi poškodb (Domen Črnigoj, Roman Bezjak, Rene Krhin …), na njem prišlo do kakšnih sprememb (bilo bi zelo čudno, če zraven ne bi bilo Harisa Vučkića, ki blesti v prvi nizozemski ligi, zraven pa bi, na primer, bil Luka Zahović, ki ne blesti v prvi slovenski ligi), a to bodo najverjetneje le kozmetični popravki. Odgovor na vprašanje, ali bo selektor Kek v tkivo slovenske reprezentance s selektorskim skalpelom zarezal globje, bomo dobili šele v praznih Stožicah, kjer bo gostovala Latvija, in na polnem Nacionalnem štadionu v Varšavi, kjer bo ob zaključku kvalifikacij Slovenija od blizu spremljala, kako Poljaki proslavljajo uvrstitev na evropsko prvenstvo.

Bo torej Kek ponovil napako, po lanskem novembru prezrl tudi letošnjega in zapravil še nekaj dragocenega časa, ali se je iz napake iz preteklosti česa naučil? Ali pa je celo prepričan, da je to, kar ima, dovolj dobro in spremembe sploh niso potrebne? Tudi možno, ampak letošnja zgodnja jesen je pokazala drugače …

Sportal Oktobrski pogrom Matjaža Keka je naplavil marsikaj