Oktobrski pogrom Matjaža Keka je naplavil marsikaj

"Vedno sedim na skrajnem desnem sedežu," je Matjaž Kek prejšnji teden, ko se je temperatura slovenske nogometne evforije jesen 2019 približevala vrelišču, na predvečer tekme v Skopju odbrusil Makedoncem. Ti so ga prosili, da se na novinarski konferenci namesti nekoliko bolj na sredino mize, ker so tam panoji s sponzorji. "Premaknite ozadje, jaz bom sedel tukaj," je precej arogantno nadaljeval in poskrbel, da so morali makedonski gostitelji premikati kable, ozadje, pač vse, kot so o tem dogodku poročali pri Ekipi. "Pričakoval sem, da boste spet sedeli skrajno desno," pa je slovenskega selektorja, ki ga tokrat ni bilo tam, kjer naj bi sedel vedno, torej skrajno desno, po krepki makedonski nogometni zaušnici hudomušno opomnil eden od domačih novinarjev. "Jaz pa sem pričakoval, da vas bo zanimal nogomet, ne pa to, kdo kje sedi. S tem bi pokazali spoštovanje do mene, ki ga zdaj niste," je jezno odgovoril Kek in, kot je v svojem zapisu dogajanje na malce čuden način tolmačil neznani avtor članka na spletni strani znanega slovenskega športnega časopisa, "parkiral" makedonskega novinarja.

"Ne, to pa ne. Tako pa ne gre," je Kek odločno še precej pred tem sporočil Nejcu Skubicu, ki je samovoljno izpustil njegovo prvo reprezentančno akcijo, in dodal, da nanj v prihodnosti ne bo računal. Nogometaša z več kot sto nastopi v najboljši turški ligi, ki je bil eden boljših Slovencev v za Slovenijo klavrni ligi narodov, je prečrtal, ker pač … Sloveniji ne smeš reči ne. Vsaj javno je to selektor predstavil tako.

Podobno je storil tudi s precej večjo "ribo", Kevinom Kamplom. Če bi ga hotel, bi ga selektor lahko dobil. Morda s kakšnim obiskom Nemčije, ki se ni zgodil. Mogoče s kako besedo, ki je ni bilo. "Kdor noče igrati za Slovenijo, pač noče igrati za Slovenijo," je z roko zamahnil Kek, ki je po nedeljskem kolapsu v Stožicah rekel, da bi rad igral tako, kot igrajo Avstrijci. Ob tem pa enega izmed teh, ki igra natanko tako in natanko tam, kjer igra Slovenije močno šepa, na sredini igrišča, zlahka vrgel iz rok.

Res je, muhasti zvezdnik nemškega nogometa je sporočil, da bo raje kot slovenski reprezentanci več prostega časa namenil svoji mladi družinici, ampak … V nogometu, v katerem se stvari spreminjajo iz dneva v dan, smo videli že precej večje in hitrejše zasuke. Vprašajte Josipa Iličića, ki ni hotel igrati pod vodstvom Srečka Katanca, se potem vrnil in hitro postal z naskokom najboljši igralec Slovenije, kar je še danes. Ali pa, še bolje, Jana Oblaka, ki se je pred enim letom norčeval iz celotne slovenske nogometne javnosti in, medtem ko je med vratnicama Atletico Madrida navduševal ves nogometni svet, za Slovenijo ni igral. Ker ga je bolela rama. Potem se je vrnil in postal njen kapetan. Pa čeprav je eden večjih dolžnikov in tudi med manj izkušenimi v tej zasedbi. O domoljubju in odgovornosti takrat Kek ni govoril, ampak se je raje posvetil temu, da mu stoji ob strani, in z njim delal v rokavicah. Ne vratarskih, da ne bo pomote.

Foto: Vid Ponikvar

Odlično. Selektor se je tako odločil, zagotovo imel svoje argumente in zdelo se je celo, da je spet uspel. Da bo svoj kompromis lahko pometel pod preprogo in iz igre izstopil kot velik zmagovalec, ampak, sploh v Sloveniji je tako, na koncu je pomemben samo rezultat. V to se je nenazadnje lahko prepričal tudi Oblak, ko je po tekmi z Avstrijo kot kapetan okoli sebe zbral svoje soigralce in jih po zadnjem sodnikovem žvižgu popeljal po zelenici, da so se navijačem zahvalili za podporo. Mahal in ploskal je lahko tudi številnim zelenim in sivim stolom, ki so jih gledalci pustili za sabo, saj so v zadnjih minutah zapuščali ekspresno razprodane Stožice. Navijači so pač zraven samo takrat, ko so tudi rezultati.

Teh pa Kek tokrat nima, tako kot tudi izgovorov za neuspeh ne more imeti. Večjih težav s poškodbami ni imel. Na voljo je imel več ali manj vse pomembnejše igralce, ki jih je izbral. V roke je dobil reprezentanco, ki se zdi po imenih klubov, v katerih igrajo njeni nogometaši, in tudi vlogah, ki jih imajo v njih, morda celo boljša, kot je kadarkoli bila. Včasih so na zborih reprezentanta, ki je odigral nekaj minut v ligi prvakov, navdušeno obkrožali soigralci in ga spraševali, kako je bilo. Danes se o tem lahko pogovarjajo med sabo. Skorajda vsi. Pa tudi zelo izkušena je. Slovenski fantje, ki so na igrišče oktobra pritekli v Skopju in v Stožicah, so v povprečju pri 32 nastopih na posameznika (dodajte še tokrat odsotnega Bojana Jokića, ob čigar 99 nastopih povprečje preseže številko 40). Avstrijci, ki so bili v Ljubljani videti kot sijajno uigrana zasedba kakšnega izmed evropskih klubskih velikanov, so v povprečju zbrali komaj nastop več. V zasedbi Slovenije, ki je oktobra 2016 na kolena spravila Slovaško in nadigrala tudi poznejše polfinaliste svetovnega prvenstva Angleže, je bilo kar sedem nogometašev, identičnih tistim, ki so na igrišče pritekli tudi oktobra letos. Ne, s tem, da potrebuje čas za zorenje, se Kek res ne more izgovarjati. Kako bi se, saj sta dva zraven še celo iz "njegove" Afrike.

Kot selektor ne more godrnjati niti nad tem, v kakšno skupino ga je žreb kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020 razvrstil. Imel je precej sreče, a je v konkurenci dveh solidnih evropskih reprezentanc, dveh precej povprečnih in ene, ki trenutno spada v najnižji rang evropskega nogometa, dva kroga pred koncem kvalifikacij podpisal kapitulacijo. Ne samo to, potolčen je bil. Dovolj zgovorno je dejstvo, da je bilo po tekmi z Avstrijo med navijači slovenske reprezentance zares malo takšnih, ki bi razlog za neuspeh iskali v vsaj dveh velikih sodniških napakah, ki sta močno oškodovali Slovenijo. Tudi Kek v njih ni iskal opravičila, saj je pameten in je verjetno vedel, da bi s tem le prilil nekaj olja na ogenj. Slovenija je bila enostavno tako slaba, da si česa več niti zaslužila.

Katanec je statistično precej uspešnejši selektor od Keka. Na klopi Slovenije je zbral 28 kvalifikacijskih zmag, 17 remijev in 21 porazov (Kek je petdesetodstoten, njegov trenutni izkupiček je 23 zmag, 11 remijev in 23 porazov), kar dvakrat jo je popeljal na veliki tekmovanji, več točk kot Kek z zdajšnjih osmih kvalifikacijskih tekem pa je v istem vzorcu tekem zbral tudi v zadnjih treh kvalifikacijah, v katerih je bil selektor. Če bi bilo za njim tako klavrnih 180 in nekaj minut, kot jih je za sabo v teh dneh pustil zdajšnji selektor, bi Katanca navijači pribijali na križ, novinarji pa bi takoj po koncu tekme verjetno kar tekmovali v tem, kdo mu bo postavil bolj neugodno vprašanje. Keka je tokrat dočakalo le eno, precej sramežljivo zastavljeno vprašanje o tem, ali v primeru neuspeha, ki se obeta v teh kvalifikacijah, razmišlja tudi o odstopu.

Foto: Grega Valančič/Sportida

"Evropsko prvenstvo je bil cilj, ne pa pogoj," je bilo ob defenzivni drži vse, kar je povedal Kek, in bilo je dovolj. Drugih vprašanj ni več dobil. Pa bi jih lahko. Morda kakšnega o tem, kaj potem v teh kvalifikacijah sploh je bil pogoj, če že ne ta, da se Slovenija prvič po dolgem desetletju čakanja in upanja uvrsti na veliko tekmovanje. Mogoče kakšen od teh, ki so bili dogovorjeni ob famoznem madridskem izletu predsednika Nogometne zveze Slovenije ob koncu lanskega poletja, na katerega je Radenko Mijatović na Oblakovo vztrajanje prišel brez takratnega selektorja Tomaža Kavčiča?

Brez skrbi. Keku se za svojo dobro plačano službo kljub neuspehu ne gre bati. Njegov status zagotovo ni omajan in trenutno je verjetno najpametneje, da je tako. Da je dober trener, je dokazal že večkrat. Da je dober selektor, prav tako. Enkrat. Menjav selektorjev pa je bilo v zadnjem letu že tako ali tako preveč. Da so njegovi malodane popolni javni nastopi, ki jih uprizori skoraj vsakič, ko spregovori, v veliko pomoč, tudi ni dvoma. Kot ni dvoma niti o tem, da mu, če rezultatov kmalu ne bo na spregled, ne bo pomagalo niti tisoč na pravo mesto postavljenih besed in niti ne kak nov osebni piar v novinarskih vrstah. Če mu spodrsne še enkrat, bo odšel tako, kot so odšli vsi njegovi predhodniki. Kot najslabši trener na svetu.