Četrtek, 12. 3. 2020, 4.00
3 leta, 1 mesec
Od Viška (ne) boli glava (14.)
Josip Iličić. Genij, ki živi v nepravem času.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,70
1
Ob njegovem zgodovinskem pokru golov v ligi prvakov v tokratni kolumni o Josipu Iličiću in tem, da bi bil, če bi živel v nekem drugem času, vsako leto to, o čemer danes govori nogometni svet. Eden najboljših na svetu.
Ko je Ovidiu Hategan v torek zvečer označil konec spektakularne tekme na praznem štadionu v Valencii, je Josip Iličić pristopil do romunskega delivca pravice in ga zaprosil za žogo, s katero je pred tem zabil štiri gole. Namesto da bi mu ob tem ploskalo več kot 50 tisoč navijačev s tribun, se je podvigu, ki ga lahko že danes umestimo med enega vrhuncev letošnjega nogometnega leta, poklonila le peščica nogometašev, novinarjev, varnostnikov in organizatorjev.
No, pa tudi en "navijač". Kip Vicenteja Navarra, ki stoji na mestu, na katerem je za časa življenja vedno sedel strastni slepi navijač Valencie. Če bi bil živ, bi tudi on verjetno videl, kar smo videli vsi. Da je na delu na lastne oči spremljal nogometnega virtuoza, kot ga ne vidiš vsak dan.
Prazna Mestalla pravzaprav simbolizira športno pot svežega junaka lige prvakov, čigar mojstrstvo je v današnjem nogometu pogosto spregledano. To, kar je svet dojel zdaj, so vsi njegovi soigralci vedeli že, ko je pred desetletjem in več z nekaj kovanci v žepu takrat v Sloveniji še sveže evrske valute posedal v prašnih garderobah Britofa in Bonifike. Da je drugačen. Boljši. Eden redkih.
"Rojen je za nogomet. Pri vsaki potezi na tekmi, treningu ali pa na betonskem igrišču med bloki se vidi, da stvari dojema drugače," mi je pred desetletjem o njem, ko se je še mučil pri Interblocku, govoril eden tistih, ki so imeli čast, da so igrali z njim.
Podobnih zgodb o njem smo se naposlušali tudi pozneje, ko je odšel na Apeninski polotok, kjer zdaj nogometne navdušence iz dežele štirikratnih svetovnih prvakov razvaja že debelo desetletje. V Italiji, kjer je "calcio" zakon, ga ni junaka, ki ob omembi njegovega imena ne bi dodal še: "Grande!"
"Silenzio stampa," pa je bilo sporočilo, ki sem ga iz njegovega tabora sam dobil leta 2014, ko sem bil v eni izmed kolumn precej kritičen do tega, da je, nezadovoljen z odnosom, zavrnil vabilo Srečka Katanca in takratnemu selektorju sporočil: "Dokler boš selektor, za Slovenijo ne bom več igral!" Nalil je čistega vina in - za razliko od nekaterih -, to, zakaj ga v reprezentanco ne bo, jasno in glasno pojasnil.
Da, tudi ob igrišču je drugačen od drugih.
K sreči ni trajalo dolgo. Vrnil se je kmalu in v naslednjih letih postal z naskokom najboljši slovenski reprezentant. Zdaj je še precej več kot to.
Ob golih, za katere skrbi, asistencah, ki jih deli, in potezah, ki jih z žogo v nogah naredi, jih ni malo, ki mislijo, da prav veliko boljših od njega na tem svetu ni. Oprostite za malo tretjerazrednega osnovnošolskega pesniškega izražanja, a njegov nogomet se zdi prav to. Umetnost. Na veliko boljši, profesorski način, seveda. Da ne bo pomote.
Nekaj hudo romantičnega je, ko suhljat, ne preveč hiter fant s kot septembrski ponedeljek dolgima nogama preigrava po igrišču, fizično vrhunsko pripravljene nasprotnike niza enega za drugim in z eno potezo v trenutku na prafaktorje razbije vsako, še tako skrbno pripravljeno šablono. S svojo levico povsem nepričakovano ustreli od daleč in poskrbi, da nasprotnikov vratar žogo, tako kot preostali pred televizijskimi zasloni, s pogledom pospremi v mrežo. Le s to razliko, da ima on na voljo pogled s sliko extra premium full HD.
Naključje in nepravično je, da tako dober nogometaš s Slovenijo še ni dočakal uvrstitve na veliko tekmovanje. Prav tako nepravično, a nenaključno pa je, da pri 32 letih igra v Bergamu in ne v Madridu, Barceloni, Manchestru, Liverpoolu, Parizu, Münchnu, Torinu ali Milanu, kamor, po nogometnem znanju, zagotovo spada.
Kot niti ni naključno dejstvo, da svoj nogometni vrhunec doživlja v Atalanti. V eni najbolj zabavnih nogometnih ekip na svetu zadnjega desetletja in zagotovo najbolj razburljivi ta hip. V moštvu, ki se požvižga na številne zakonitosti današnjega nogometa in vrača spomine na veliko bolj romantične čase, a bo, kot tako, zelo težko poseglo po tistih res največjih podvigih.
Zdaj, ko je nase prvič glasno opozoril tudi na zares najvišji sceni, je nanj pozoren postal tudi ves nogometni svet. Nekateri celo tako zelo, da ga uvrščajo med kandidate za zlato žogo. Če bo še naprej igral tako dobro, kot igra v prvih tednih letošnjega leta in bo njegova Atalanta še naprej navduševala, bo to zagotovo tudi postal. Zasluženo.
Če bi se rodil pol stoletja prej, bi bil med kandidati za najprestižnejša priznanja vsako leto. Pa ne samo to. Kakšno priznanje za najboljšega nogometaša na svetu bi morda celo pristalo na polici njegovega doma v Madridu, Manchestru, Liverpoolu, Münchnu ali pa v Amsterdamu, kjer bi, kot eden najboljših na svetu, takrat pač že igral.
Jojo. Nogometni genij, ki, tako kot mnogi veliki umetniki, živi v nepravem času.
Kljub temu je eden najboljših.
Kaj bi šele bilo, če bi igral za Ajax, Liverpool ali Bayern, če naštejemo nekaj najbolj dominantnih ekip sedemdesetih let prejšnjega stoletja. In bi si, namesto s sicer zelo dobrimi nogometaši, kot so Papu Gomez, Duvan Zapata in Luis Muriel, na igrišču žogo podajal z asi, kot so bili Johan Cruyff, Kenny Dalglish in Gerd Müller.
Nogometna fantazija...
Prejšnje kolumne:
1