NK Maribor
Torek, 14. 10. 2025, 17.48
1 ura, 13 minut
Velikan slovenskega nogometa v pogovoru za italijanski dnevnik
Josip Iličić odprl dušo kot še nikoli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,81
Josip Iličić je odprl dušo v intervjuju za italijanski športni dnevnik.
Josip Iličić nerad govori o sebi, zato v zadnjih letih ni opravil veliko intervjujev, v katerih bi se tako iskreno in odkrito dotaknil manj prijetnih tem, ki so ga spremljale v vrhunski nogometni karieri. Ogromen pečat je pustil zlasti v Italiji, kjer si je zgradil status legende Atalante in serie A. V obširnem pogovoru za La Gazzetta dello Sport je tako odprl dušo in se sprehodil skozi nogometno in življenjsko pot.
"Jaz, kovid, depresija, laži o moji ženi. Fiorentina? Z njo sem končal," je naslov intervjuja, ki ga je s 37-letnim Josipom Iličićem opravil italijanski športni dnevnik La Gazzetta dello Sport.
Brat in mama sta ga naučila, kako se moraš boriti
V nedeljo ga čaka nov izziv v 1. SNL. Prvič, odkar je član Kopra, bo na Bonifiki gostil "svoj" Maribor.
Kranjčan še vztraja v vrhunskem nogometu. V tej sezoni brani barve Kopra, kjer bo konec tedna odigral prvo tekmo pod vodstvom nekdanjega soigralca pri Interblocku Zorana Zeljkovića. Pred tem je izkušeni kanarček, sicer eden najboljših slovenskih nogometašev tega stoletja, opravil intervju, ki v Italiji, kjer uživa izjemen ugled, še kako odmeva. "Razmišljal sem že o tem, da bi končal kariero, a poznam predsednika in športnega direktorja Kopra že 25 let (Ante in Ivica Guberac, op. p.). Ko sta me prosila za pomoč, sem takoj sprejel ponudbo. Dokler sem fizično še v formi, želim uživati v nogometu," je povedal nekdanji slovenski reprezentant, ki je lani uresničil otroške sanje in bogato reprezentančno kariero sklenil na velikem tekmovanju, v osmini finala Eura 2024 v Nemčiji.
Kariero bo tako sklenil v Sloveniji. "Da, Slovenija mi je dala kruh. Rodil sem se v Bosni in Hercegovini, a se ničesar ne spomnim. Oče mi je umrl, ko sem bil star leto in pol. Odraščal sem z bratom in mamo, ki sta me naučila, kako se je treba boriti v življenju. Moji udarci, moja leva noga, to se je rodilo na ulicah," se spominja otroštva na Gorenjskem. Rodil se je v Prijedoru, a se je že kmalu preselil v Slovenijo.
Zahović ga je po tekmi poklical v pisarno
Zlatko Zahović ga je leta 2010 pripeljal v Maribor. Zgolj po nekaj mesecih izjemnih predstav je že odšel v Italijo.
Pravljično zgodbo v Italiji, kjer je pustil velik pečat v serie A, je začel leta 2010 v Palermu. Do sklenitve dogovora je prišlo ravno med evropskima tekmama med Mariborom in Palermom. "Športni direktor Maribora (Zlatko Zahović, op. p,) me je po prvi tekmi v Sloveniji poklical v pisarno in mi rekel, da so me prodali. Vprašal sem ga, kam me je prodal, a mi je dejal, da mi tega ne smejo povedati. Takrat nisem vedel, kaj naj sploh rečem ženi. Govorilo se je o Napoliju. Pogodbo sem prejel in jo podpisal dva dni pred povratno tekmo. Na njej je bila zastava Palerma. Vprašal sem se, kaj bo, če dosežem zadetek na tekmi proti Palermu. Na koncu sem res zadel in nisem proslavljal gola," se spominja svojega zadnjega nastopa v dresu NK Maribor v "starem" obdobju, ko so vijolice tudi z njegovo pomočjo pred 15 leti s 3:2 premagale Palermo.
V Palermu je užival, žal že pokojni predsednik Maurizio Zamparini je bil zaljubljen v njegovo igro, starejši soigralci so ga ščitili. Nato se je preselil v Firence, kjer pa ni nikoli začutil popolnega zadovoljstva, ampak doživljal številne komplekse. "Vedno so me kritizirali in poudarjali mojo plačo, čeprav sem bil v štirih letih dvakrat najboljši strelec in najboljši podajalec. Bili smo četrti v prvenstvu in se uvrstili v polfinale evropske lige. In to ni bilo dovolj?" še vedno obžaluje, da je s Fiorentino izgubil finale italijanskega pokala.
V vijoličnem dresu Fiorentine ni pretirano užival.
Življenje v Toskani mu je sicer ostalo v srcu. Še vedno ima hišo v Firencah, ki jih smatra za enega izmed najbolj prijetnih mest za življenje. Občasno jo obišče njegova družina.
Zadetke bi lahko dosegali tudi z zaprtimi očmi
Gian Piero Gasperini je pustil na Josipa Iličića imeniten vtis.
Ko se je iz Toskane preselil v Bergamo in oblekel dres Atalante, se je začel njegov najlepši del kariere. Pred tem resda ni manjkalo veliko, pa bi zaigral za Sampdorio. Odpravljal se je že v Genovo, da bi opravil zdravniški pregled, a si je nato po klicu trenerja Atalante Gian Piera Gasperinija premislil. Kmalu je spoznal sistem njegovega dela in se prepričal o tem, kako naporne, a tudi blagodejne in učinkovite znajo biti njegove priprave.
"Med treningi ne moreš počivati. Noge te bolijo, utrujen si, bruhaš. A to ti pozneje pomaga. Če opraviš takšen preizkus med pripravami, tri tedne dvojnih treningov in tekanja po gozdu, potem to razumeš. Koliko tekem smo zaradi tega pozneje obrnili v svojo korist? Zdržali smo 90 minut, ostali pa le do 60. minute," se je odlično razumel s soigralci.
"Papu (Argentinec Papu Gomez), Muriel (Kolumbijec Luis Muriel), Pašalić (Hrvat Mario Pašalić) ... Lahko bi igrali tudi z zaprtimi očmi, pa bi še vedno dosegli gol. Kar smo storili mi, ne bi mogel nihče drug. Bili smo močni, čarobni. Dva gola smo dali na Anfieldu, pet Milanu, pet tudi Parmi,'' mu je žal, da z Atalanto ni osvojil lovorike. Čeprav so zaigrali v dveh finalih italijanskega pokala.
Na Mestalli je dosegel kar štiri zadetke.
Leta 2020 je bil v najboljši formi. Na povratni tekmi osmine finala lige prvakov je na Mestalli mrežo Valencie zatresel kar štirikrat, Atalanta pa je zmagala s 5:1. To je bil njegov zadnji nastop pred zloglasno pandemijo koronavirusa, ki je marsikaj spremenila. "Mnogi me sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišlo do kovida, depresije in vsega ostalega. Kje bi nato končal? Tega ne vem, a prav lahko bi prišli v finale lige prvakov. Bil sem v najboljši formi, nismo se bali nikogar. Prihaja Real Madrid? Prav, ampak naj potem pokaže, da je boljši od nas. Tako smo takrat razmišljali. Atalanta je v Valencii spremenila zgodovino nogometa. Postali smo zgled. Medtem pa se je svet začel ustavljati, luči so se ugašale ...," se je v Bergamu začelo trpljenje.
Prizadele so ga govorice o njegovi ženi
''V Sloveniji je bilo, kot da se kovid sploh ne bi zgodil, v Bergamu pa so odvažali krste na tovornjakih. To je bila grozna podoba," ga je šokirala razlika.
Takrat je padel v depresijo. Iličić je dal vedeti, da ne govori o zasebnih zadevah. Dodal je, da so mu tudi že ponujali denar, da bi povedal svojo zgodbo, a raje takšne podrobnosti obdrži zase. Je pa spregovoril o razlogih za bolezen, ki ga je oddaljila od zelenic.
"Nisem vedel, ali bom sploh kdaj še igral. In ko sem obtičal doma, sem začel razmišljati. V Bergamu sem preživel 42 dni brez družine. Trpel sem. Denar, pogodbe? Nič več mi ni bilo pomembno. Nisem se počutil dobro. Prizadele so me tudi govorice o moji ženi," se je dotaknil še govoric, češ da naj bi ga njegova srčna izbranka prevarala. Označil jih je za grobo laž. "Nič ne bi moglo biti bolj skregano od resnice. Žena je bila deležna neverjetnih žalitev." Na vprašanje, zakaj ni tega takrat javno zanikal, je odgovoril: "Zato, ker bi me vprašali, kaj je narobe. Zakaj nisem več isti? A moja družina, prijatelji in soigralci so vedeli resnico."
Ko se je leta 2020 vrnil v Slovenijo, je izkusil ogromno spremembo. ''V Sloveniji je bilo, kot da se kovid sploh ne bi zgodil, v Bergamu pa so odvažali krste na tovornjakih. To je bila grozna podoba. Nekaj let prej sem doživel tudi tragedijo Davideja Astorija (nekdanji kapetan Fiorentine je leta 2018 umrl med spanjem zaradi zastoja srca, op. p.), s katerim sem igral skupaj v Fiorentini. To me je prizadelo," se spominja groznih izkušenj iz leta 2018, ko je bil tudi hospitaliziran zaradi okužbe. Takrat se je bakterijska okužba zob preselila na bezgavke.
Bal se je, da se sploh ne bo več zbudil
"Takrat sem se bal, da se sploh ne bom zbudil. Po enem tednu mi je trener Gasperini rekel, naj vstanem, saj moramo igrati. Rekel sem mu, da ne morem vstati, a je odvrnil, da mu je vseeno, naj vendarle ostanem na igrišču. Podobno je storil na tekmi v Valencii. Po tretjem golu sem prosil za zamenjavo, a me je ignoriral. Nato sem dosegel še četrti gol. Potisnil me je prek meja, za katere sem mislil, da jih imam," je hvaležen nekdanjemu trenerju, ki je pozneje izjavil, da bi si priljubljeni Jojo leta 2020 zaslužil zlato žogo.
Josip Iličić bi si po mnenju Gian Piera Gasperinija leta 2020 zaslužil priznanje Zlata žoga.
Pozneje je bilo že vse dogovorjeno z Napolijem, ki ga je treniral Carlo Ancelotti, zanj sta se zanimala tudi Milan in Bologna, a je ostal v Bergamu. Tako je bilo vse do leta 2022, ko je zapustil Italijo, nato pa se vrnil v slovenski nogomet in podpisal pogodbo z Mariborom. "Da sem zapustil Atalanto, so bile krive moje tetive. Vzponi in padci zaradi teže so bili grozni. Nisem bil več isti kot prej. Poskusil sem z injekcijami in terapijami, a ni pomagalo. Leta 2022 me je Monchi (takratni športni direktor Seville, Španec Ramon Rodriguez Verdejo, bolj znan kot Monchi, op. p.) poklical v Sevillo, da bi podpisal pogodbo za dve leti in pol, a sem mu rekel, da ne morem več prenašati tega ritma. Na koncu sem se vrnil v Maribor."
Navijači Atalante so ga večkrat ganili
Z odmevnimi predstavami v dresu Maribora si je prislužil nastop na Euru 2024.
Iličić je zaupal, kako je bil žalosten, ko se je poslavljal od Atalante, a hkrati tudi vesel, da se je po 12 letih vrnil domov v Ljudski vrt. "Leta 2023, ko so me navijači Atalante prišli obiskati v Maribor, sem bil ganjen. Ko se bližaš koncu kariere, začneš dojemati, kaj si storil." Ganjen je bil tudi lani, ko je obiskal tekmo lige prvakov med Atalanto in madridskim Realom. "Mislil sem, da so ljudje že pozabili name, a so nato navijači začeli peti o meni," se je o tem pogovarjal tudi s Hrvatom Luko Modrićem. Še vedno je v stiku z nekdanjimi soigralci pri Atalanti, ki ga je lani razveselila z zmago v evropski ligi.
Še vedno stiska pesti za Atalanto, že v nedeljo pa ga čaka zelo zanimiva izkušnja. V dresu Kopra se bo prvič na Bonifiki pomeril proti "svojemu" Mariboru. In to prvič pod vodstvom trenerja Zeljkovića ...
