Torek, 8. 10. 2019, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Od Viška boli glava (7.)
Pohlepni starčki so zadušili lepo kraljico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,08
9
Atletika je v krizi identitete, pa čeprav ima danes morda ponuditi več, kot je kadarkoli imela. To smo lahko videli tudi v desetih dneh dogajanja na letošnjem svetovnem prvenstvu v Dohi, kjer smo med vrsticami hkrati dobili tudi odgovor na to, zakaj je kraljica športov danes tam, kjer je.
Dva svetovna rekorda, šest rekordov prvenstev, 21 celinskih rekordov in kar 86 državnih rekordov smo videli na predvčerajšnjim končanem svetovnem atletskem prvenstvu. Doha 2019 je bila rezultatsko, po številnih parametrih, najboljše prvenstvo v zgodovini atletike. Ob tem je ponudila še veliko zanimivih zgodb. Presenečenja, razočaranja, spektakularne obračune, tudi nekaj potez v duhu velikega ferpleja in še marsikaj.
Atletika je začetnica antičnih olimpijskih iger in tudi glavna os zdajšnjih olimpijskih iger moderne dobe. Je najbolj prvinski šport od vseh, kar jih je. To so vedeli že Stari Grki. Če bi takrat sovražnika preigrali z žogo med nogami, ne bi prav veliko pomagalo. Če so bili dovolj hitri, da so lahko zbežali, jim je. Tako kot boste vi zaradi tega morda ujeli avtobus. Če vas bo voznik v vzvratnem ogledalu zagledal, kako spretno žonglirate z žogo, vam ne bo ustavil. "Atlet" je bil kdaj že vsak.
Moč, hitrost, koordinacija in še kaj. Atletika časti vse in je najbolj bazični šport na svetu. Na letošnjem svetovnem prvenstvu so za solze sreče in žalosti skrbeli atleti in atletinje iz več kot 200 držav. Kar 43 od teh se jih je lahko pohvalilo, da so dobile tudi medaljo.
Je tudi zelo barvit in raznolik šport. Na eni strani orjak, ki se hvali s tem, da lahko poje pet hamburgerjev naenkrat in jih poplakne z 12 pivi, na drugi Afričan, ki je v otroštvu vsako jutro tekel do šole in popoldne pasel ovce. Kapitalizem in socializem. Bogati in revni. Razviti in nerazviti. Napredni in nazadnjaški. Črni in beli. Z vseh koncev sveta. Atletika je vse v enem. Zanimivih zgodb mrgoli.
Je zelo dinamična za spremljanje. Medtem ko se dva ali pa celo trije po desetih kilometrih teka mečejo v cilj, da bi se znašli na pravi strani igre stotink, se kdo drug na drugi strani štadiona z dolgo palico v rokah pripravlja na skok prek letvice, ki se zdi postavljena višje od tretjega nadstropja stanovanjske hiše, v kateri živite. Vmes med njima atletinja leti po zraku v peskovnik in pristane tako daleč, da bi lahko preskočila vrt, ki ga imate pred njo. Vsak najde kaj zase. Ob današnji tehnologiji in dobrih idejah priložnost za televizijski spektakel vseh spektaklov.
Atletika je, ne nazadnje, tudi zelo atraktivna. Priznajmo si. Ne samo zaradi neverjetnih atletskih sposobnosti najboljših na svetu, ampak tudi za oko. Lepe, postavne atletinje (in atleti), ki so za nameček pomanjkljivo oblečene. Slike, ki se danes, to vemo, prodajajo zelo dobro.
Atletika je kraljica športa, ki pa, to drži še bolj, tega statusa v njem danes zagotovo ne uživa. Pred dvema, tremi desetletji je verjetno vsak naključno izbrani znal našteti kar nekaj imen iz široke škatle atletskih zvezdnikov, v kateri so bili Sergej Bubka, Merlene Ottey, Haile Gebrselassie, Michael Johnson, Jackie Joyner-Kersee, Jan Železny, Maurice Greene, Hicham El Guerrouj, Wilson Kipketer, Jelena Isinbajeva, Maria Mutola, Javier Sotomayor, Maurice Greene, Colin Jackson, Gail Devers, Felix Sanchez, Ivan Pedroso in še kdo.
Danes vsak pozna Usaina Bolta, ki ga ni več zraven, in morda še Allyson Felix, ki pa se počasi poslavlja. Seveda tudi Caster Semenya. Na žalost ne zaradi dveh olimpijskih naslovov in treh zlatih medalj s svetovnih prvenstev, ki jih je osvojila, ampak česa drugega.
Ni dvoma o tem. Kraljica je izgubila krono. Zakaj? Seveda, prvi in zagotovo tudi pravilni odgovor vsakega kolikor toliko bežnega poznavalca športa bo, da zaradi dopinških škandalov, ki so jo pretresli. Zagotovo pa je tako tudi zaradi kopice zamujenih priložnosti in napačnih odločitev veljakov, ki jo vodijo oziroma so jo vodili.
Za oboje je odgovorna Mednarodna atletska zveza IAAF, ki je organizacija z zanimivo strukturo vodenja. Od leta 1912, ko je bila ustanovljena, do leta 2015, ko je na njen vrh stopil zdajšnji predsednik, nekdanji legendarni britanski atlet Sebastien Coe (atletski Michele Platini, morda?), jo je vodilo vsega pet možakarjev. V povprečju več kot 20-letni mandati, torej. Nekatere je s prestola porinila smrt, nekatere so odnesli škandali. Odhajali so stari. Njeni dosedanji nekdanji vodilni ljudje so bili, ko so se poslavljali od svojih uglednih položajev, v povprečju stari 77 let. "Na mladih svet stoji!" so si morda rekli ob tem, ko so svoje mandate predajali v roke 50, 60-letnih "mladeničev".
Lamina Diacka, ki so ga, zanimivo, s korupcijo povezovali, še preden je leta 1999 pristal na čelu IAAF, je leta 2015 odslovil škandal s prejemanjem nekaj milijonov ameriških dolarjev "težkih" podkupnin iz Rusije v zameno, da spregleda nekaj pozitivnih dopinških testov. V obdobju njegove vladavine je bilo dopinških afer in predvsem informacij o tem, da so pri IAAF pogostokrat zamižali na eno oko, še kar nekaj. Ko je odšel, jih je zimzeleni Senegalec štel 82.
"Gram česa?" pa je bil verjetno njegov odgovor in odgovor njemu podobnih, ko je beseda nanesla na to, da bi bilo treba za popularizacijo atletike skrbeti tudi na družabnih omrežjih, denimo Instagramu. Mimogrede, na tem med mladimi najbolj priljubljenem družabnem omrežju ima IAAF manj sledilcev, kot jih ima Valerija Slapnik. Valerija kdo? Valerija to (klik). Podatek, izvlečen iz morja podobnih, ki ni preveč relevanten in niti približno najbolj pomemben, a vseeno precej slikovit prikaz zakrnelosti odgovornih na vseh ravneh. Ti so bolj kot s tem, da bi okoli sebe zbrali najbolj sposobne in najbolj napredne ljudi, v vseh teh letih skrbeli za to, da so se obdali s tistimi, ki poslušajo in kimajo, ne da bi kaj spraševali.
Bolj kot na to, da bi polnili žepe atletov (in jim, to je samo ena od mnogih možnosti, dovolili oglaševanje svojih sponzorjev na dresih), pa so se vodilni atletski veljaki ubadali z mislijo, kako napolniti svoje.
Izbor prireditelja letošnjega svetovnega prvenstva, ki so ga pospremili z vedno prikladnim izgovorom o tem, da želijo širiti atletiko v nove regije (bo, če tam, bog ne daj, v prihodnosti najdejo izvor nafte, svetovno prvenstvo tudi na Marsu?), je to le potrdil. Kratko so potegnili Američani, največja atletska velesila, ki svetovnega prvenstva niso gostili še niti enkrat (!), in se sprijaznili s tem, da bodo to, kar so želeli, dobili čez dve leti. Takrat bo v središču pozornosti atletskega sveta Eugene, ki je svetovno prvenstvo 2021 dobil, ne da bi na IAAF odprli natečaj za kandidaturo. Kot tolažilno nagrado za leto 2019, verjetno.
Tako se stvari pač rešujejo "za mizo". Medtem so letos, kar so želeli, dobili v državi brez kakršnekoli tradicije in tudi ljubezni do atletike. V Katarju, v katerem redno kršijo človekove pravice. V državi, v kateri podnebne razmere zagotovo niso primerne za atletiko, niti ne za navdušence nad njo. Tukaj so se stvari verjetno reševale kar "pod mizo".
Zaradi takšnih ljudi in takšnih odločitev je atletika, namesto da bi šla v korak s časom, obstala na mestu in pristala tam, kjer je danes. Odgovorni bi lahko iz zgodbe in igralcev, ki jih imajo vseskozi na voljo, naredili uspešnico, katere novo sezono bi svet čakal še bolj nestrpno, kot je čakal na novo sezono Igre prestolov. Tako pa so poskrbeli, da se je atletika znašla na obrobju svetovnega dogajanja.
Kraljico so zadušili. Da še diha, nas spomni le še enkrat na dve leti. Škoda. Pa tako lepa je. O tem smo se lahko prepričali tudi v zadnjem septembrskem in prvem oktobrskem tednu letošnjega leta, ko se je marsikdo spet zaljubil v njo. Tudi sam sem se.
9