Ponedeljek, 7. 10. 2019, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Zmagovalci in poraženci letošnjega atletskega SP v Dohi
Junaki in osmoljenci spektakla, ki so ga vročemu Katarju podarili šejki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,79
8
Osem junakov in osem osmoljencev za deset dni atletskega dogajanja na svetovnem prvenstvu v Dohi, ki ga je bilo konec včeraj zvečer. Kdo so največji zmagovalci in kdo poraženci največjega atletskega tekmovanja leta 2019?
Atletsko SP 2019 po dneh:
1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan, 5. dan, 6. dan, 7. dan, 8. dan, 9. dan, 10. dan
Zmagovalci:
Dalilah Muhammad (400 m ovire, ženske):
Edini "pravi" svetovni rekord, ki smo ga na letošnjem svetovnem prvenstvu dočakali. Če ne upoštevamo tistega v mešanih štafetah 4x400 metrov, ki pa so sploh prvič nastopile na največjem tekmovanju, tako da je bil rekord pričakovan. V eni od najtežje pričakovanih disciplin prvenstva, teku na 400 metrov za ženske z ovirami, v kateri je bilo še več pozornosti kot v olimpijsko prvakinjo Dalilah Muhammad iz ZDA, ki je pred svetovnim prvenstvom za nameček poskrbela še za nov svetovni rekord, usmerjene v njeno mlado, senzacionalno rojakinjo Sydney McLaughlin. Ta v finalu niti najmanj ni razočarala in je s časom 52,23 za več kot pol sekunde popravila svoj prejšnji rekord, za vsega tri stotinke pa zgrešila prejšnji svetovni rekord, a Muhammadova je uprizorila enega od najbolj spektakularnih tekov vseh časov in v cilj prišla v času 52,16. Nov svetovni rekord in po olimpijskem naslovu še naslov svetovne prvakinje za 29-letno Američanko.
Salwa Eid Naser (400 m, ženske):
Zagotovo ena izmed največjih zgodb od številnih, za katere so najboljši atleti in atletinje poskrbeli v Katarju. Zmagovalka ženskega teka na 400 metrov. V tem je bila prva favoritinja za naslov olimpijska prvakinja Shaunae Miller-Uibo, ki je bila tudi lastnica najboljšega izida leta na svetu. Bahamki je v finalu svetovnega prvenstva v Dohi uspel tek življenja, svoj osebni rekord je premaknila za več kot pol sekunde, a ostala brez zlata. Zasenčila jo je komaj Salwa Eid Naser, ki teče za Bahrajn, včasih pa je to počela za Nigerijo, in s časom 48,14, ki je bil seveda izid sezone na svetu, za skoraj sekundo popravila svoj prejšnji osebni rekord (49,08). Poskrbela je za najhitrejši tek na 400 metrov po letu 1985 in tretji izid vseh časov. Pa je stara komaj 21 let. Senzacija iz Perzijskega zaliva.
Tajay Gayle (skok v daljino, moški):
Da lahko skoči precej daleč, smo za Tajayja Gayla z Jamajke vedeli že prej, a niti malo ga ni nihče uvrščal med favorite, ko je beseda nanesla na vprašanje, kdo bo v moškem skoku v daljino na letošnjem svetovnem prvenstvu stal na najvišji stopnički. Sploh ne po tem, ko se je Gayle komaj prebil v finale in tja kot zadnji, 12. atlet, skočil v zadnji seriji kvalifikacijske serije. Potem pa je prišel finale in njegov skok, dolg kar 869 centimetrov, kar je bilo kar 37 centimetrov dlje od njegovega prejšnjega osebnega rekorda, in skočil v deseterico najboljših rezultatov vseh časov. Pri 23 letih je tako prišel do prve medalje z največjih tekmovanj, postal pa je tudi prvi Jamajčan, ki je na svetovnem prvenstvu zmagal v kakšni izmed tehničnih disciplin.
Christian Coleman (100 m, moški):
Američan Christian Coleman, ki je pred začetkom svetovnega prvenstva pozornost vzbujal z afero okoli zgrešenih dopinških testov in mu je nekaj časa celo grozilo, da ga v Dohi sploh ne bo, je po naslovu svetovnega dvoranskega prvaka v teku na 60 metrov, v katerem je lani postavil tudi svetovni rekord (6,34), upravičil vlogo prvega favorita, ki jo je v najbolj prestižni atletski disciplini nosil vse leto. Bil je namreč lastnik najboljšega izida leta na svetu (9,81), da je trenutno najhitrejši človek na svetu, pa je dokazoval tudi na mitingih, na katerih je nastopil. Do finala je prišel brez težav, potem pa tam uprizoril šprint življenja. Rekorda Jamajčana Usaina Bolta (9,58) seveda ni ogrozil, je pa močno popravil svoj osebni rekord in s časom 9,76 poskrbel za šesti najhitrejši rezultat v zgodovini najkrajše šprinterske preizkušnje.
Christian Taylor (troskok, moški):
Američan Christian Taylor se je najbolj, na osem centimetrov, približal že skoraj četrt stoletja trajajočemu svetovnemu rekordu Britanca Jonathana Edwardsa v troskoku (18,28 metra), njegov rojak William Claye pa je letos skočil 18,14 metra daleč, to je bila disciplina, pred katero se je marsikdo spogledoval celo s svetovnim rekordom. Tega nismo dočakali, je pa zato Taylor z najboljšim izidom sezone (17,92) precej prepričljivo zmagal (za 18 centimetrov) in nadaljeval sijajen niz uspehov v tej tehnični disciplini. Pri 29 letih se ponaša s štirimi zlatimi medaljami z zadnjih petih svetovnih prvenstev in dveh olimpijskih naslovov z zadnjih dveh olimpijskih iger. Je sploh še treba kaj dodati? Ni dvoma. Če ne prej, je ta atlet, ki zmore sijajna osebna rekorda tudi v skoku v daljino (819 centimetrov) in v teku na 400 metrov (45,07), v Dohi dokončno vgraviral svoje ime na ploščico, na kateri piše: najboljši v moškem troskoku vseh časov.
Niklas Kaul (deseteroboj):
Dva dni in deset disciplin. Zagotovo najtežja atletska preizkušnja od vseh, ki jo preživijo le redki, na koncu pa na najvišjih stopničkah pristanejo res najboljši in najbolj vsestranski atleti na svetu. Še vsaj naslednji dve leti bo ta naziv nosil Nemec Niklas Kaul, ki je pri 21 letih postal najmlajši svetovni prvak v deseteroboju v zgodovini. "Začel je na dnu, končal je na vrhu," lahko mirne vesti zapišemo o njem in njegovem nastopanju v Dohi. Po prvi disciplini, teku na 100 metrov, je bil namreč zadnji. Po prvem dnevu je bil šele na 11. mestu, pred zadnjo disciplino, tekom na 1.500 metrov pa naslov svetovnega prvaka napadel s tretjega meta. V cilj je prepričljivo prišel kot prvi in začel slaviti svojo prvo medaljo z največjih atletskih tekmovanj, za nameček najžlahtnejšo.
Mutaz Essa Barshim (skok v višino, moški):
Edini katarski atlet, ki je član svetovne atletske elite. Ne letos, ampak že skoraj vse desetletje. Po tem, ko je vse, kar se je osvojiti dalo, osvojil na velikih tekmovanjih v mlajših starostnih kategorijah, je Mutaz Essa Barshim medalje začel nabirati tudi v članski konkurenci. Dve, srebrno in bronasto, je prinesel z zadnjih dveh olimpijskih iger. Dve, zlato in srebrno, pa s svetovnih prvenstev na prostem, podobno pa mu je uspelo tudi na svetovnih prvenstvih v dvorani. S skokom prek 243 centimetrov je pred časom poskrbel tudi za drugi najvišji skok v zgodovini atletike, a je na prvenstvo, katerega prvi obraz je bil in je bil tudi glavno ime katarske kandidature, pripotoval v slabšem stanju, kot je kadarkoli bil. Letos je do finala preskočil vsega 229 centimetrov, a potem takrat, ko je bilo najbolj pomembno, navdušil in osvojil svoj drugi naslov svetovnega prvaka v nizu. Preskočil je 237 centimetrov, postavil najboljši izid sezone na svetu in postal velik junak.
Sifan Hassan (1.500 in 10.000 metrov):
Etiopijka, ki teče za Nizozemsko, je morda celo prva junakinja prvenstva. Je namreč edina, ki je v Katarju osvojila dve zlati posamični medalji. Sifan Hassan je najprej drugi dan prvenstva zanesljivo zmagala v teku na 10.000 metrov z najboljšim letošnjim izidom sezone 30:17,62 in najbližjo zasledovalko prehitela za skoraj štiri sekunde. Predzadnji dan atletskega dogajanja v Dohi je zmagala še v teku na 1.500 metrov in s časom 3:51,95 poskrbela za rekord prvenstev, ob tem pa poskrbela za šesti najboljši rezultat vseh časov. Po dveh bronastih medaljah z zadnjega svetovnega prvenstva v Londonu, kjer je tekla na 1.500 in 5.000 metrov, je tako pri 26 letih prišla še do dveh, precej bolj žlahtnih kolajn s svetovnih prvenstev.
Poraženci:
Gledalci
Velik organizatorjev in velik minus letošnjega svetovnega atletskega prvenstva je bilo število gledalcev na tribunah štadiona Khalifa International v Dohi, ki so spremljali obračune najboljših atletov in atletinj na svetu. Razen v petek, ko se je za medaljo boril glavni zvezdnik katarske atletike, Mutaz Essa Barshim in jo v skoku v višino tudi dobil (zlato), je bil prvi klimatiziran štadion na svetu večji del prvenstva precej prazen. Prav žalostno je bilo na trenutke spremljati, kako sedeži objekta, ki sprejme 40 tisoč gledalcev, samevajo ob tem, ko novopečeni svetovni prvaki in prvakinje z zastavami svojih držav v rokah častni tek tečejo pred tribunami, s katerih jim je občasno mahalo komajda kaj gledalcev. Finale moškega teka na 100 metrov, ki je najbolj zanimiv dogodek vseh največjih atletskih tekmovanj, je v živo videlo nekaj več kot 11 tisoč gledalcev. Sramotno.
Mednarodna atletska zveza (IAAF)
Podobno kot v nogometnem - Katar bo, to zagotovo že veste, leta 2022 gostil nogometno svetovno prvenstvo – je tudi v atletskem svetu odločitev IAAF, da organizacijo atletskega svetovnega prvenstva preda v roke Katarja, naletela na hude kritike. Upravičeno. Gre za državo, ki nima nobene atletske tradicije, predvsem pa za državo, v kateri vremenske razmere niso niti najmanj ugodne za nastopajoče ali ne za gledalce. Koledar atletskega leta 2019 se je zato premaknil za kakšen mesec, težave z nastopajočimi so organizatorji v veliki meri rešili s hlajenjem štadiona, a zagate v maratonu niso mogli rešiti. Maratonci in maratonke so se tako na štart najdaljše in tudi najtežje tekaške preizkušnje podali opolnoči po lokalnem času, a morali nekaj več kot 42 kilometrov preteči v nehumanih razmerah. Ob več kot 30 stopinjah Celzija in ob več kot 70-odstotni vlažnosti so nastopajoči odpadali kot po tekočem traku, nekatere so morali odpeljati tudi z rešilnim avtomobilom. "Bilo je, kot da bi se kuhala v loncu," je razmere slikovito opisala ena izmed maratonk.
Michael Norman (400 m, moški):
Mladi, 21-letni Američan Michael Norman je letos 400 metrov pretekel v času 43,45, poskrbel za četrti najhitrejši izid vseh časov in seveda za najboljšega v letošnjem letu na svetu. V odsotnosti poškodovanega svetovnega rekorderja Waydeja van Niekerka iz Južnoafriške republike je bil z naskokom prvi favorit za naslov, a je obstal v polfinalu. Iz kvalifikacij se je s časom 45,00 brez težav prebil v polfinale, tam pa s časom 45,94 pristal na zadnjem mestu v svoji skupini in prehitel samo enega od 23 atletov. Po prihodu v cilj je sicer dejal, da je začutil bolečino v mišici, kar naj bi bila posledica zelo naporne sezone, ki je za njim, a ob tem se poraja vprašanje, zakaj je potem sploh tekel do konca in kaj je v tednih pred tem počel, da je na vrhunec atletske sezone 2019 prišel izmučen.
Kevin Mayer (deseteroboj):
Svetovni prvak iz Londona 2017, svetovni dvoranski prvak v sedmeroboju iz Birminghama 2018, olimpijski podprvak iz Ria de Janeira 2016 in predvsem svetovni rekorder. Lani je v najzahtevnejši atletski disciplini na prostem zmogel doseči 9.126 točk, kar je največ, kar je komurkoli uspelo do zdaj. Francoz Kevin Mayer do svetovnega prvenstva v Dohi letos sploh ni nastopal in je vse podredil temu, da v Katarju osvoji drugi naslov svetovnega prvaka v nizu, potem pa je na vrhuncu sezone doživel hladno prho. V osmi od desetih disciplin, skoku s palico, je obstal na prvi višini, ki si jo je izbral (460 centimetrov), kar je 85 centimetrov manj od njegovega osebnega rekorda, in ostal brez uvrstitve.
Caster Semenya (800 m, ženske):
Olimpijska prvakinja iz Londona 2012 in Ria de Janeira 2016, svetovna prvakinja iz Berlina 2009, Daeguja 2011 in Londona 2017, pa tudi lastnica letošnjega najboljšega izida sezone na svetu (1:54,98), a Caster Semenye v Dohi nismo videli. Brez nastopa v Katarju in najverjetneje tudi novega naslova svetovne prvakinje (zmagovalka Halimah Nakaayi je v finalu tekla več kot tri sekunde slabše od najboljšega izida sezone Semenye) je ostala, potem ko so ji pri IAAF to prepovedali, saj so uvedli pravilo, ki pravi, da lahko tekačice na srednjih progah nastopajo le, če v krvi nimajo več kot pet nanogramov testosterona na liter krvi. Južnoafriška atletinja je pravico iskala tudi na Mednarodnem športnem razsodišču (CAS) v Švici, a ni bila uspešna.
Nijel Amos (800 m, moški):
Tudi on je bil lastnik daleč najboljšega rezultata leta na svetu v teku na 800 metrov (1:41,89), tudi on bi bil prvi favorit za zlato v tej disciplini, a tudi njega v Dohi nismo videli. Ne zaradi hormonov, ampak poškodbe. Nijel Amos, svetovni mladinski rekorder iz Bocvane, je nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu, na katerem je želel pri 25 letih dokončno potrditi velik potencial in priti do prve zlate medalje na največjih članskih tekmovanjih (do zdaj je osvojil "samo" srebro na zadnjih olimpijskih igrah), je nastop odpovedal vsega uro pred začetkom kvalifikacij moškega teka na 800 metrov in se na štartu ni pojavil. V njegovi odsotnosti je potem prvenstev zmagal mladi Američan Donovan Brazier in pri tem poskrbel za rekord prvenstev 1:42,34, ki pa je še vedno skoraj pol sekunde počasnejši od najboljšega rezultata sezone, ki ga je letos odtekel Amos.
Omar McLeod (110 m ovire):
Olimpijski prvak iz Ria de Janeira, svetovni prvak iz Londona in lastnik petega najboljšega rezultata vseh časov v šprintu na visokih ovirah (12,90). S takšnim statusom je v Doho pripotoval Omar McLeod in bil seveda favorit. Iz kvalifikacij se je s časom 13,17 ob prvem mestu v svoji skupini prepričljivo prebil naprej. V polfinalu je tekel še nekoliko hitreje (13,08) in v finale prišel z najboljšim časom, a potem takrat, ko je bilo najpomembneje, pokleknil. Padel je na eni izmed ovir in ostal brez vsega. Brez uvrstitve in seveda tudi medalje.
Brittney Reese (skok v daljino, ženske):
Ko prideš na svetovno prvenstvo kot štirikratna svetovna prvakinja, ki je že skočila prek 731 centimetrov, potem pa se tam ne uvrstiš niti v finale, potem je jasno vse. Prav to se je zgodilo Brittney Reese, ki je v kvalifikacijah v treh poizkusih zmogla le 652 centimetrov, pristala na 13. mestu in za en centimeter zgrešila finale. Zlata s kar štirih od zadnjih petih svetovnih prvenstvih je zagotovo ena glavnih, če ne celo glavna osmoljenka letošnjega atletskega dogajanja v Katarju. Zanimivo, podobno se je olimpijski podprvakinji iz Ria de Janeira, že zgodilo. V kvalifikacijah je obstala tudi v Pekingu na svetovnem prvenstvu leta 2015. Pred in po tem, v Moskvi in v Londonu, je bila zlata.
8