Četrtek, 26. 11. 2020, 4.00
3 leta, 9 mesecev
Od Viška boli glava (21.): Mali zeleni iz krvi in mesa
V božjih čevljih Diega Maradone
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,38
11
S smrtjo Diega Armanda Maradone se je končala nogometna zgodba, ki je bila veliko večja od nogometa.
"Pravkar sem svojo roko dobil nazaj," je takoj po naznanitvi udarne novice o smrti argentinskega športnega velikana, ki je hitro obkrožila svet, zapisal Bog. Na Twitterju, kjer mu sledi 6,2 milijona sledilcev, on pa samo enemu. Justinu Bieberju.
Najbrž ste že ugotovili, da gre za lažen, satiričen božji glas. Toda zapisu na profilu, ki na enem izmed najbolj priljubljenih družbenih omrežij zabava in razburja že nekaj let, je verjetno vsaj sramežljivo prikimal tudi tisti tam zgoraj. Če zares obstaja in ima ob čudnem novem svetu čas za brskanje po spletu, seveda.
I just got My hand back. #RIPMaradona
— God (@TheTweetOfGod) November 25, 2020
Če kdo, potem se je božjemu statusu na zemlji približal Diego Maradona. Človek, ki so ga za boga imeli milijoni po vsem svetu. Najbolj v njegovi Argentini. Po objavi novice o njegovi smrti ga verjetno ni bilo tamkajšnjega medija, v katerem bi lahko kaj drugega kot o Maradoni brali v udarnih desetih novicah.
V Argentini se je kljub pandemiji na ulice začelo zgrinjati na tisoče ljudi. Nič drugače, seveda, ni bilo v Neaplju. K sreči ni bilo tako hudo kot leta 2005, ko se je prvič po 14 letih vrnil v mesto in v njem povzročil pravcati kolaps.
Novico so kot udarno seveda objavili tudi vsi svetovni mediji. Družbena omrežja so zagorela. "Maradona, Maradona, Maradona …" Skorajda ni pomembnejšega nogometnega subjekta, nogometaša, kluba ali pa organizacije, ki ob žalostni novici ni pristavil svojega. Tudi Lionel Messi, Cristiano Ronaldo in "pravi", Brazilec Ronaldo. "Vedno boš z nami, saj si nesmrten," so v podobnem slogu, vsak na svoj način zapisali trije velikani. Portugalski trener Andre Villas-Boas je šel po tekmi svojega Marseilla v ligi prvakov celo tako daleč, da je Fifi predlagal upokojitev dresa s številko 10 v vseh tekmovanjih pod njenim okriljem.
Oglasil se je seveda tudi argentinski politični vrh in napovedal, da ga bodo pokopali z državniškimi častmi. Predsednik Alberto Fernandez je v državi takoj razglasil tri dni žalovanja. Medtem je župan Neaplja sporočil, da bodo stadion San Paolo preimenovali v stadion Diega Maradone. Zagotovo so se hitro zbrali tudi verniki njegove cerkve, ki so mu jo njegovi najbolj goreči navijači posvetili v Rosariu in štetje koledarja resetirali na letnico 1960. Leto, v katerem se je rodil Maradona.
Nogometaš, ki je bil veliko več kot samo nogometaš. Da je tako, ste ob vseh filmih, serijah, knjigah in pesmih, ki pripovedujejo o njem, verjetno vedeli že pred tem. Pa ob grafitih z njegovo podobo, ki krasijo marsikatero zgradbo vsepovsod po svetu. Ob tetovažah, ki jih svojemu nogometnemu bogu v čast nosijo številni. Seveda tudi ob imenih Diego, s katerimi se predstavlja lepo število ljudi, rojenih v letih, ko je z žogo med nogami čaral El Pibe de Oro. "Zlati deček," kot so mu pravili in ob tem dodali, da je bil poslan z neba.
Potem je svojo vlogo mistificiral do te mere, da se je na trenutke res zdelo, kot da ni s tega sveta. Da je precej drugačen, je bilo od nekdaj jasno. Na igrišču sploh. Nogometaš, ki je proslavil v nogometu tako opevano številko 10.
Izstrelil se je pri klubu Argentinos Juniors, za katerega je debitiral, ko je imel komaj 15 let. Leto pozneje je že postal najmlajši debitant v zgodovini argentinske reprezentance. Argentini je ob svojem drugem nastopu na svetovnih prvenstvih leta 1986 prinesel njen drugi in zadnji naslov. Leta 1990 jo je popeljal do finala. Leta 1994 je v ZDA neslavno končal reprezentančno pot. Podobno kot je tri leta za tem v majici Boca Juniors končal tudi nogometno. Kot še tretjič zaradi dopinga suspendirani nogometaš.
Pred tem je edini nogometaš, ki je kar dvakrat poskrbel za najdražji prestop v zgodovini nogometa, igral še za Newell's Old Boys, Sevillo, Barcelono in, seveda, Napoli.
V revnem Neaplju je ob reprezentančni zgodbi spisal svojo drugo uspešnico in klub iz revnega italijanskega Juga popeljal do zgodovinskega naslova državnega prvaka v takrat najmočnejši nogometni ligi na svetu. Prvič leta 1987 in drugič leta 1990, vmes je leta 1989 Napoliju prinesel tudi naslov zmagovalca v pokalu UEFA. "Nikoli pred tem in pozneje nihče na igro enega moštva ni vplival tako odločilno kot on," o tisti pravljici, ki je trajala pravljičnih sedem let, pravijo kronisti nogometnega dogajanja iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Nikoli nihče pred tem in niti pozneje nogometu ni dal tako velike publicitete, dodajamo mi. Pa čeprav pogosto tudi slabo. Kontroverznosti v zgodbi Maradone, ki se je pisala kar sama, res ni manjkalo.
O alkoholu, prostitutkah in predvsem kokainski odvisnosti, ki jo je začel v Barceloni in razvil v Neaplju, je znano vse. O tem, da je na jugu Italije padel v kremplje tamkajšnje mafije, s tem pa tudi v težave pri tamkajšnji policiji, prav tako veliko.
Poskrbel je za številne incidente in bil za tistega, ko je leta 1994 na novinarja streljal z zračno puško, obsojen tudi na zaporno kazen. Na njegovo srečo pogojno. Leta 2013 je metal kamenje v fotografe. Težav z organi pregona je imel še veliko. Tudi zaradi nezakonskega sina, ki ga ni priznal 30 let.
Škandale je povzročal tudi kot nogometaš. Ob treh pozitivnih dopinških testih je svetovno javnost nase v negativni luči opozoril predvsem leta 1984 kot član Barcelone. Takrat je povzročil velik incident v finalu kraljevega pokala leta, ko je pred očmi španskega kralja Juana Carlosa, več kot sto tisoč navijačev v Madridu in milijonov pred televizijskimi zasloni zakuhal hud pretep, ki se je potem spremenil v izgrede na tribunah, v katerih se je poškodovalo 60 ljudi. To je bil njegov zadnji nastop za Barcelono, pri kateri je v zgodovino šel kot prvi njen nogometaš, ki so mu navijači ploskali na kultnem Santiagu Bernabeu.
Večkrat je bankrotiral. Seveda je imel tudi težave z davki. Utajeval jih je, še preden je to med nogometaši postalo popularno.
Morda zato, ker se je kot eden izmed osmih otrok in kot prvi fant po štirih dekletih rodil v revni družini v Buenos Airesu. Že pri 15 letih in prvem podpisu profesionalne pogodbe je usodo družine naložil na svoja mlada pleča in se od nekdaj počutil, kot da je sam proti vsem. In vedno brez premisleka branil svoja prepričanja, ki jih je včasih izražal na ne najbolj posrečen način.
"Govorite o tem, da je treba pomagati revnim, toda ko se ozrem po cerkvi, se od zlata vse sveti. Prodajte te stvari, prijatelj," naj bi ob obisku leta 1987 zabrusil takratnemu papežu Janezu Pavlu II., morda zadel bistvo, a ob tem pozabil, da je v Vatikan sam prišel v rdečem ferrariju.
Z levo ni streljal samo na nogometnem, ampak tudi na političnem terenu. Bil je izrazit socialist. Velik zaveznik nekdanjega kubanskega predsednika Fidela Castra, s katerim sta stkala tesne vezi. Na sebi je ponosno nosil tudi tetovažo argentinsko-kubanskega revolucionarja Cheja Guevare, simpatiziral pa s politiko nekdanjega venezuelskega predsednika Huga Chaveza in z vsem tem seveda dvigoval veliko prahu.
Bolj malo pa je dvigoval uteži in že desetletja kazal podobo vse prej kot zdravega človeka. Vmes je na svojih 165 centimetrov navrgel kar 130 kilogramov in bil v zadnjih letih karikatura samega sebe.
Ne preveč lepi so bili tudi prizori s svetovnega prvenstva leta 2018, ko je Rusijo obiskal kot ambasador ter na tekmi med Argentino in Nigerijo ukradel šov. Najprej je s tribune izobesil svoj transparent, potem je divje plesal z nigerijsko navijačico, pozneje kot v ekstazi molil v nebo, noro proslavljal Messijev gol, vmes zaspal, za konec pa ob drugem golu Argentine kameram pokazal srednji prst.
Boj med dobrim in slabim, s katerim se je ob demonih slave in preteklosti ubadal na vsakem koraku, je morda najbolje orisan v dokumentarni seriji, posneti ob delu, ki ga je v predzadnji etapi svoje trenerske poti opravljal pred dvema letoma v Mehiki. Na presenečenje vseh je septembra 2018 sedel na klop tamkajšnjega majhnega drugoligaša Doradosa ter dajal vtis, da se je v okolju brez milijonov in glamurja spet zaljubil v nogomet, prvič po dolgem času na neuspešni trenerski poti je dosegal tudi rezultate, potem pa se na treningih kar naenkrat ni več pojavljal. Navijačem, ki so ga oboževali, je čez noč strl srce.
Zadnje, a najbolj pomembno. Stadion Azteka v Mehiki, 115 tisoč gledalcev, četrtfinale svetovnega prvenstva, 22. junij in leto 1986, na drugi strani pa Anglija, s katero je Argentina štiri leta pred tem bila vojno za Falklandske otoke, ki je v 74 dneh terjala več kot tisoč človeških življenj. Potem pa 51. minuta, skok pred Petrom Shiltonom in roka, s katero je žogo boksnil v gol. Danes bi se javili iz sobe VAR in gol razveljavili, pred 34 leti je Maradona po koncu tekme stopil pred novinarje in dejal: "Malo je bila moja, malo pa božja." Božja roka. Eden najbolj nepozabnih trenutkov v športni zgodovini.
Za drugega je Maradona poskrbel kar na isti tekmi, v 55. minuti, ko je žogo prejel na svoji polovici in začel ples z več kot polovico obubožane angleške reprezentance, jo osmešil, pričaral ekstazo vsega športnega sveta razen Angležev in se podpisal pod gol stoletja.
V času, ki ga navadni smrtniki porabimo za umivanje zob, je on uprizoril dva največja in najbolj opevana trenutka v nogometni zgodovini. Največjo prevaro in najlepši gol vseh časov. V te štiri minute se je zarisalo njegovo življenje.
Mali zeleni oziroma vesoljec iz krvi in mesa. Genij in prevarant. Belo in črno. Dobro in slabo. Vedno, od dne, ko je kot najstnik stopil na čelo družine, boj. Pogosto proti drugim, še večkrat proti sebi.
Maradona je umrl 25. novembra 2020. Natanko 15 let za tem, ko se je poslovil eden od nogometašev, po katerih se je zgledoval, Severni Irec George Best. In natanko štiri leta po smrti kubanskega politika Castra, čigar družbene nazore je občudoval.
Ni kaj, tudi poslovil se je v slogu.
Reven, suhljati, kodrast deček z vranje črnimi očmi, ki je izpolnil otroške sanje, postal svetovna superzvezda in milijonom z vsega sveta glasneje kot kdorkoli sporočil, da je v življenju mogoče prav vse. Ob mnogo prezgodnji smrti pa verjetno marsikoga spomnil tudi na tisto o tem, da vedno pazi, česa si želiš, in na to, da denar in slava nista majhen zalogaj.
"Če bi bil kot Maradona," v eni izmed številnih glasbenih uspešnic, namenjenih argentinskemu nogometnemu velikanu, prepeva francoski glasbenik španskih korenin Manu Chao in razmišlja, kaj vse bi v njegovih čevljih počel.
Odgovora na to vprašanje ne bo izvedel nihče. Samo en je bil Diego Armando Maradona. Prav vsakega pravega nogometnega navdušenca pa zagotovo vsaj malo zaboli srce, ker mora o njem po novem govoriti v preteklem času.
11