Človek, ki je nogomet z zadnje strani preselil na naslovnice časopisov

Nogomet, ženske in alkohol. Veliko vsega. Z žogo med nogami je znal vse in z njo osvojil svet, ki se ga po golih, preigravanjih in podajah s pogledom občudovanja spomni še danes.

Modre oči, pričeska, obleke po zadnjih modnih trendih in zvezdniški status so skrbeli, da ni manjkalo niti žensk. Bilo jih je na stotine, med rjuhe je spravil tudi nekaj uradno najlepših žensk na svetu.

Ob vsem skupaj pa še alkohol. Vedno in povsod. Na hektolitre opojne substance je steklo po njegovem grlu in ga pahnilo v pogubo. 25. novembra leta 2005 je umrl star 59 let. In za seboj pustil zgodbo, ki se jo spominjamo danes. Na njo opozarjajo tudi kipi in grafiti z njegovo podobo, ki jih je mogoče videti po vsej Veliki Britaniji, pa tudi letališče v rodnem Belfastu, ki od leta 2006 nosi njegovo ime.

Peti Beatle, kot so ga zaradi neizmerne priljubljenosti poimenovali na Otoku. Jasno, postavljali so ga ob bok Johna Lennona, Paula McCartneyja, Georgea Harrisona in Ringa Starra, štirih članov po mnenju mnogih svetovno najvplivnejše glasbene skupine vseh časov, The Beatles.

Seks, droge in alkohol, življenjskega sloga rockerske srenje, na katerega je v šestdesetih letih preteklega stoletja prisegal tudi kvartet iz Liverpoola, se je držal tudi George Best. Le da je bil on nogometaš. Medtem ko so prav opojne substance rockerjem sem in tja morda celo pomagale, da so ustvarili glasbo, ki jo poslušamo še danes, je bilo pri slovitem Severnem Ircu – vsaj žensk in alkohola je bilo pri njem verjetno celo nekoliko več – seveda drugače.

Skavt, ki je odkril genija

Kakšna bi bila nogometna zapuščina, če v njegovem življenju ne bi bilo samouničevanja? Že tako je sijajna. Po mnenju mnogih eden izmed najboljših britanskih nogometašev vseh časov je odraščal v Belfastu in tam ostal do 15. leta starosti, ko ga je v Manchester United pripeljal Matt Busby. "Šef, odkril sem genija," je leta 1961 legendarnemu Škotu, ki je bil trener Manchester Uniteda skoraj četrt stoletja, ves iz sebe sporočil njegov skavt.

Busby se je o redko videnem talentu, ki so ga pri lokalnem Glentoranu iz Belfasta odslovili z besedami, da je majhen in šibak, prepričal tudi sam in ga hitro zvabil medse. Dve leti pozneje je podpisal profesionalno pogodbo in debitiral v članskem moštvu.

Za Manchester United je potem igral neprekinjeno kar enajst sezon in postal eden izmed najbolj cenjenih nogometašev v zgodovini najbolj trofejnega angleškega kluba. Svoj delež k temu statusu je pristavil tudi sam. Od leta 1963 do leta 1974, ko je bil njegov član, je osvojil dva naslova angleškega prvaka in bil z njim leta 1968 evropski prvak.

Prav v finalu pokala državnih prvakov tistega leta, ko je Manchester United – ob Bestu sta blestela Denis Law (na tej tekmi zaradi poškodbe ni igral) in Bobby Charlton, skupaj pa so tvorili neponovljivi trio – na Wembleyju po podaljških s 4:1 premagal lizbonsko Benfico, je odigral eno izmed najboljših tekem v dresu rdečih vragov.

Na začetku prvega podaljška je prišel do žoge na polovici Portugalcev, najprej preigral branilca, stekel sam proti nasprotnikovemu vratarju, ga z lahkoto obšel in zatresel prazno mrežo. Manchester Unitedu, ki je bil pred tem v podrejenem položaju, je utrl pot do zmage, ki sta jo pozneje potrdila Charlton in Brian Kidd.

Popeljal jih je do prvega evropskega naslova

Rdeči vragi so prvega izmed treh evropskih naslovov, ki jih imajo v klubskih vitrinah danes, osvojili predvsem po zaslugi Besta, ki je tudi sicer v obup spravljal nasprotnikove nogometaše, preigraval, podajal levo, desno in bil vseskozi nevaren za vrata Benfice. Tako je bilo takrat na bolj ali manj vseh tekmah, ki jih je Manchester United odigral.

Zato ne čudi, da je bil ob koncu sezone izbran za najboljšega angleškega in potem še evropskega nogometaša. Imel je vsega 22 let. Takšnih tekem je bilo v času, ko je navduševal na Old Traffordu, ogromno. Leta 1970 je, recimo, na pokalni tekmi nad Northanptonom zadel kar šestkrat, končni rezultat pa je bil 8:2.

Toda bolj kot z zadetki je nase opozarjal z vratolomnimi preigravanji, s katerimi je navijače dvigoval v zrak, nasprotnikove nogometaše pa na tla.

Prisotnost na tekmah je za gledalca pogostokrat pomenila čisti užitek. Na hedonizem je prisegal tudi sam. Žal ne samo na nogometnih zelenicah, še pogosteje tudi zunaj teh. Ujel se je v past slave in postal njen ujetnik.

Tudi ljudem na Old Traffordu je prekipelo

Neprespanih noči je bilo vse preveč, popitega alkohola prav tako, pil je vsak dan, vse skupaj je seveda začelo vplivati tudi na njegovo profesionalno pot. Manjkal je na treningih, na igrišču je bil vse slabši, nekajkrat pristal tudi v zaporu, v Manchestru so ga opravičevali dolgo časa, a leta 1974 izgubili potrpljenje.

Njihove poti so se ločile, po enajstih letih je zapustil Old Trafford. Potem je nogomet igral še deset let, do 38. leta, zamenjal številne klube, bil tudi v ZDA, kjer je v krajšem obdobju še spomnil na najboljše čase, a tako dober, kot je bil pred tem, ni bil nikoli več.

V življenju pa je tonil vse globlje. V devetdesetih letih preteklega stoletja je tudi bankrotiral, njegovo zdravstveno stanje je bilo vse slabše, prekomerno in neprestano pitje alkohola je terjalo davek. Leta 2002 je moral na transplantacijo jeter, jo uspešno prestal, po operaciji seveda ne bi smel več piti, za kratek čas se je celo zdelo, da mu je uspelo, a žal je bila resnica drugačna.

Še naprej je popival, zdravje je bilo vse slabše in oktobra 2005 se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da je moral v bolnišnico. Po nekaj tednih neuspešnega zdravljenja je umrl.

Več kot 100 tisoč ljudi na pogrebu

Na pogreb v Belfastu je prišlo čez sto tisoč ljudi, za Britance je bil to žalosten dan, mnogi so objokovali njegovo usodo, a zdi se, da je umrl srečen.

"Spal sem z lepoticami, popival s prijatelji, igral nogomet in imel ogromno denarja. Vse skupaj je terjalo svoj davek, a svoje poti ne bi zamenjal. Še enkrat bi šel po isti," je v enem izmed intervjujev malo pred smrtjo dejal najbolj popularen nogometaš svojega obdobja. "Jaz sem tisti, ki je nogomet z zadnjih strani premaknil na naslovnice časopisov," je še dejal. In verjetno ni bil daleč od resnice. George Best, legenda, ki je nikoli ne bomo pozabili.