Kdaj bo Josip Iličić lahko govoril o svojih psihičnih težavah? #kolumna

Foto: Getty Images

Novembra leta 2009, večer pred obračunom med Slovenijo in Rusijo, sem v baru hotela v Moskvi, kjer smo bili nastanjeni pred prvo tekmo dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010, kramljal z enim izmed novinarjev iz tujine, čigar besede sem takrat, kot mladenič, ki je bil na začetku svoje novinarske poti, požiral z napetimi ušesi in velikimi očmi. Vse dokler beseda ni nanesla na Roberta Enkeja, nemškega reprezentanta, ki si je teden dni pred tem na vrhuncu svoje slave po nekajletnem skrivanju boja z depresijo vzel življenje in šokiral nogometni svet.

"Kako je lahko nekdo, ki ima milijone, živi življenje, o kakršnem sanjajo vsi po svetu, in ima vse, kar si želi, depresiven? Tega nikoli ne bom razumel. Še manj pa tega, da je naredil samomor. Robert Enke in njemu podobni so zame strahopetci. Navadni mehkužci," je bil po tretjem, četrtem pivu glasen in zelo neposreden dotični izkušeni novinar. Spil sem še tisti požirek, dva in se hitro umaknil drugam.

Danes zvečer bo Josip Iličić z Atalanto v ligi prvakov gostoval v kraju Herning z okoli 50 tisoč prebivalci, kjer domuje Midtjylland. Komaj leta 1999 ustanovljeni mali klub, ki se je po le 21 letih obstoja in z letnim proračunom osebnega fotografa brazilskega zvezdnika Neymarja pravljično prvič dokopal do evropske nogometne elite. Za nameček prihaja iz Danske, dežele pravljic. Toda Iličić, ki je ob svojem zadnjem nastopu v tem tekmovanju osupnil svet, je v zadnjih mesecih spoznal, da življenje še zdaleč ni vedno pravljica.

Pri 32 letih, na vrhuncu svoje kariere, je njene najsijajnejše trenutke, ki jih verjetno nikoli več ne bo dočakal, namesto na igrišču preživljal na kavču, dva tisoč kilometrov stran od Lizbone. Tekme, v kateri se je z dvema goloma PSG v zadnjih minutah končala tudi evropska pravljica njegove Atalante, ni izpustil zaradi kartonov, poškodbe kolena, viroze ali kakršnihkoli drugih zdravstvenih težav, ki smo jih v nogometu vajeni. Iličić se avgusta letos s soigralci na igrišče stadiona La Luz po mesto med najboljšimi štirimi v Evropi ni podal zaradi problemov, o katerih se v nogometu, športu in življenju na sploh govori malo oziroma včasih tudi nič.

Od sredine julija, ko je vnovič brez večjega učinka končal svoj peti, zadnji nastop po ponovnem zagonu italijanskega nogometa, do sobote in povratka v Neaplju je bil Iličić, ki je pred koronaprekinitvijo v 10 tekmah zabil kar 14 golov, brez nogometa 98 dni. Minevale so tekme lige prvakov, italijanskega prvenstva in lige narodov, a razen izjave predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića, ki je v oddaji Fuzbal! dejal, da "se je Iličić znašel v stanju, ki je posledica dogajanja v Italiji okoli koronavirusa, gre za utesnjenost, ki jo čuti", o tem, kaj se dogaja z njim, vsaj uradno, z nobenega naslova ni bilo nikakršnih jasnih informacij.

Foto: Getty Images

Logično in pričakovano, a zelo narobe. Težav, kot jih je imel on, je namreč veliko več, kot si to želimo priznati. Po mednarodni klasifikaciji bolezni obstaja deset razredov duševnih motenj. V enem od njih najdemo razpoloženjske motnje. Depresija, ki se lahko izrazi v zelo različnih oblikah, je ena izmed najpogostejših v veliki skupini razpoloženjskih motenj, ki jih poznamo.

Skratka, veliko jih je. Ne samo duševnih motenj, ampak predvsem ljudi, ki se z njimi ubadajo. Po zadnjih podatkih naj bi se z njimi v življenju srečal vsak četrti človek pri nas. Z depresijo vsak deseti. V svetu, v katerem človeški možgani na dan prejmejo toliko informacij, kot so jih pred stoletji v vsem življenju, ob nikoli hitreje spreminjajočih se okoliščinah v njem in družabnih omrežjih, ki pačijo njegovo sliko, jih v prihodnosti ne bo nič manj. Samo več. Ob distopični sedanjosti, ki je v zadnjih mesecih vstopila med nas, še veliko več.

V Evropi, v Sloveniji verjetno bolj kot marsikje drugje, se o teh težavah še ne znamo pogovarjati. Odkrito povemo, da smo obiskali zobozdravnika, kiropraktika ali pa najeli osebnega trenerja, a utihnemo, če smo se včeraj slabo uro družili s psihologom ali psihiatrom.

"Uspešni športniki? Saj so mladi, zdravi in, tako kot Enke, služijo milijone. Kakšne težave, prosim?" Pa na žalost so. Psihične motnje ne izbirajo in lahko doletijo vsakega. Uspešne, neuspešne. Mlade, stare. Rdeče, bele. Leve, desne. Revne in bogate. Nekoga s tira morda spravi že nesrečna najstniška ljubezen, drugega nenadna tragična izguba ljubljene osebe, če skočimo od bolj blagih do hujših v morju takšnih ali drugačnih življenjskih pretresov. Iličić, ki se je v Slovenijo preselil kot otrok in odraščal brez očeta, pred desetletjem v športu životaril, potem pa čez noč postal nogometni milijonar, jih je v zadnjem obdobju doživel kar nekaj.

Marca 2018 je v tragediji, ki je šokirala športni svet, izgubil prijatelja. Nekaj mesecev pozneje je zaradi skrivnostnih zdravstvenih težav za nekaj tednov obležal v bolniški postelji in se spraševal, ali bo nogomet sploh še igral. Prišla je druga polovica leta 2019 in meseci, po katerih je o njem govoril ves nogometni svet. Šlo je celo tako daleč, da so ga omenjali med kandidati za zlato žogo. Noro! Potem pa se je skoraj čez noč znašel v žarišču epidemije, ki svet obrača na glavo in, verjetno ste že opazili, iz nas privleče marsikaj. Po večini nič dobrega. Iličić je vse te težave prebrodil in se vrnil.

Foto: Reuters

Konec dober, vse dobro? Ne. Dobro bo takrat, ko bodo iličići, enkeji in williamsove oziroma janezi, andreji in mateje o psihičnih težavah brez kakršnekoli stigmatizacije lahko govorili podobno odkrito, kot takrat, ko govorijo o golih in preigravanjih, obrambah in podajah, forhendih in bekhendih oziroma o čemerkoli drugem, o čemer pač govorijo janezi, andreji in mateje. 

Krog prvih je zelo širok, medtem ko je pri drugih precej ožji, a za njih nič manj pomemben. Družina, prijatelji, sodelavci in zagotovo še kdo. Pri prvih se s tem, ker vplivajo na milijone, pojavlja razprava o spodbudi, da o svojih težavah javno spregovorijo. Ne samo zato, ker so ob pritisku, ki ga danes prinaša šport na najvišji ravni, precej manj imuni na razvoj psiholoških težav. Še bolj zaradi tega, ker lahko vsem tistim, ki se s podobnimi težavami ubadajo, pošljejo jasno sporočilo, da se tega ni treba sramovati in se lahko z njimi pogumno spopadejo.

Ob tem je seveda treba prepoznati tudi primeren trenutek, kdaj in v kakšnih okoliščinah o tem spregovoriti oziroma, kako se s tem boriti. Pri Enkeju se to, da je o depresiji spregovoril v eni od epizod najhujšega boja z njo, morda ni izkazalo za najboljšo rešitev. Iskanje odgovorov na takšna in podobna vprašanja ni enostavno in je nehvaležno, a je o njih za boljši jutri treba razpravljati in govoriti. Pred milijonskimi množicami in za štirimi stenami.

Vsak od nas z vsakim neizgovorjenim stavkom naredi še en korak v nepravo smer. Vsak od nas in naših bližnjih morda kdaj potrebuje pomoč. Včasih zadostuje že pogovor, drugič lahko pomaga le strokovna pomoč, a jasno je, da tišina zagotovo ne. "Tihi ubijalec," pravijo depresiji, eni od najbolj stigmatiziranih psihičnih motenj. S tišino vse, ne le depresije, stigmatiziramo še bolj.

Sportal Josip Iličić. Genij, ki živi v nepravem času.

Če ste v stiski, poiščite pomoč

Prejšnje kolumne iz rubrike