Petek, 21. 8. 2020, 4.00
3 leta, 8 mesecev
Od viška boli glava (17.)
Pravica za Samirja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,48
1
Čeprav že več kot desetletje spada med najboljše nogometne vratarje na svetu in je na najvišji ravni odigral skoraj 700 tekem, bo Samir Handanović danes zvečer, ko se bo z milanskim Interjem v Kölnu v velikem finalu lige Europa udaril s špansko Sevillo, napadal sploh prvo lovoriko na svoji sijajni nogometni poti. Zaslužil bi si, da bi jo dobil. Pa ne samo nje.
"Veliko je vratarjev, ki branijo dobro na dveh, treh tekmah, a potem spet slabše. Z njim je drugače. Je konstantno dober. Že več kot desetletje. Sijajen vratar. Eden od najboljših na svetu," je o njem povedal Giuliano Sarti, legendarni vratar še bolj legendarne zasedbe Interja, ki je pod vodstvom argentinskega trenerja Helenia Herrere sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja dvakrat zapored osvojila naslov evropskega prvaka in poskrbela še za kup drugih lovorik.
"Je fantastičen vratar. Po mojem mnenju eden od najboljših, če ne celo najboljši na svetu. Vsaj če upoštevamo njegovo formo v daljšem obdobju," je podobno govoril Gianluca Pagliuca, še en legendarni italijanski vratar, svetovni podprvak z Italijo, zmagovalec evropskega pokala pokalnih prvakov s Sampdorio in pokala Uefa z Interjem, tudi večkratni italijanski prvak.
Ne samo predhodnika med vratnicama Interja, v morje hvalospevov na njegov račun se je v zadnjem desetletju in več zlilo še veliko besed, ki so priletele iz ust številnih drugih uglednih imen iz nogometnega sveta. Tudi če ne bi. Številke in dejstva povedo vse.
Glede na formo, ki jo kaže, in profesionalizem, ki ga že od nekdaj živi, se to verjetno še ne bo zgodilo tako kmalu. Toda ko bo šel iz ene od najboljših lig na svetu, v kateri so branili nekateri najbolj sloviti vratarji v zgodovini nogometa, bo odšel kot eden od največjih od njih.
V prvi italijanski ligi je do zdaj odigral že kar 478 tekem (292 za Inter, 182 za Udinese, tri za Treviso in eno za Lazio), kar ga uvršča v najboljšo dvajseterico med na tisoče nogometaši, ki so se zvrstili v njej. Med tujci je na drugem mestu.
V 14 sezonah, v katerih je bil številka ena svojih klubov, najprej Udineseja in zdaj Interja, odstotek njegovih ubranjenih strelov v prvi italijanski le dvakrat ni presegel 70 odstotkov. Že desetletje in več je po tej plati med najboljšimi na svetu. V povprečju odstotek njegovih obramb v vsem tem času znaša 73. Tudi zdaj, ko piše zadnja poglavja svojega nogometnega romana, njegova forma ne pojenja. V prejšnji sezoni je bil vratar z najmanj prejetimi zadetki v Italiji.
Odličen pri obrambah ena na ena, s sijajnimi refleksi in med najboljšimi na svetu v igri z nogo, če omenimo njegove močnejše vratarske lastnosti in izpustimo najmočnejšo. Ko beseda nanese na enajstmetrovke, je namreč najboljši. Ko je v začetku letošnjega leta na tekmi proti Atalanti ustavil strel z bele točke Kolumbijca Luisa Muriela, je postal rekorder italijanske lige. To je bila že njegova 24. ubranjena enajstmetrovka od 80, kolikor jih je poskušal ustaviti. Uspelo mu je v več kot tretjini primerov. Pet strelov je namreč letelo mimo gola.
Še več spoštovanja je vreden rekord, ki ga na čelu nosi prilepljenega od 31. decembra 2019. Je namreč nogometaš, ki je zbral največ nastopov v kateri od petih najmočnejših evropskih nogometnih lig v zadnjem desetletju. Kar 368.
V vsem tem času je bil vse od leta 2007, ko se je ustalil v enajsterici Udineseja (v prvi italijanski ligi je debitiral maja 2005), vedno med najboljšimi na svojem igralnem mestu v italijanskem nogometu. Trikrat, v letih 2011, 2013 in 2019, tudi uradno najboljši. Le en vratar je, odkar so leta 1997 v Italiji začeli podeljevati nagrado, v tej kategoriji na najvišji stopnički stal večkrat. Ime mu je Gianluigi Buffon.
Pogosto je bil med najboljšimi tudi v izborih za najboljšega na svetu. Lani se je, denimo, znašel med kandidati za nagrado Leva Jašina. Hčerinsko priznanje zlate žoge za najboljšega vratarja na svetu, ki so ga pri France Footballu podelili prvič v zgodovini.
Od februarja lani je tudi kapetan Interja. Je prvi med enakimi v nogometni instituciji, ki spada med najbolj priljubljene na svetu in ima v 74 državah z vsega sveta kar 906 uradnih navijaških klubov. Edini slovenski nogometaš, ki je kadarkoli postal kapetan evropskega prvaka. Eden od petih nogometašev, ki so imeli pri Interju v tem tisočletju takšno čast. Preostali so Mauro Icardi, Andrea Ranochhia, Javier Zanetti in Ronaldo. Brazilski Ronaldo. Kar eminentna družba, ni kaj.
Vsemu naštetemu navkljub se, če verjamete ali ne, ne more pohvaliti z niti eno samcato lovoriko. Ne samo to, v ligi prvakov, ki pomeni najvišjo raven nogometa, je debitiral šele s 34 leti. Lestvic najboljših nogometašev, ki v njej niso nastopili, ni, a zagotovo bi bil pred septembrom 2018, ko je na igrišču prvič poslušal znamenito himno britanskega skladatelja Tonyja Brittna, pri vrhu.
"Sprejel bom ponudbo, ob kateri ne bom sešteval plusov in minusov, ampak bom vedel, da je prava," mi je leta 2010 kot član Udineseja povedal v enem izmed redkih intervjujev za slovenske medije v obdobju, v katerem smo ga ob izjemnih predstavah med vratnicama Udineseja povezovali s številnimi največjimi evropskimi klubi. Dve leti pozneje je za 15 milijonov evrov, kar je bil takrat slovenski rekord, odšel v Inter.
Danes, deset let po besedah o plusih in minusih, lahko ugotovi, da je izbral napačno. Resda je takrat prišel v vrste velikana, a je prag njegovih vrat prestopil v najbolj neprimernem trenutku. Po razpadu nepozabne zasedbe Joseja Mourinha, ki je Interju leta 2010 prinesla trojno krono leta 2010, tudi tretji, zadnji naslov evropskega prvaka, je šlo na črnomodri strani kultnega stadiona San Siro vse navzdol.
Od takrat do danes je Inter zamenjal kar osem trenerjev in tri lastnike. Praktično edina konstanta, vredna bogate klubske zgodovine v tem času, je bil samo on. Žal to ni bilo dovolj. Inter v tem času ni bil niti blizu lovorik.
Ne. Pri izbiri mesta, na katerem bo naredil korak naprej, res ni imel sreče. Vsaj približek tega, po kar je prišel, je dobil šele zdaj. Po osmih letih čakanja je Inter letos v prvenstvu pristal na drugem mestu in se prvič po desetletju tavanja uvrstil v finale kakega evropskega pokala.
"Dokaz, kakšen je njegov odnos do reprezentance, je nedavna tekma na Finskem. Čeprav je imel naporno turnejo z Interjem v ZDA in sem mu rekel, da lahko ostane doma in ne bo nobenih težav, je prišel," je poleti 2013 o njem v intervjuju za naš portal takratni slovenski selektor Srečko Katanec, ki mu je malo pred tem, po več kot 60 nastopih, vzel kapetanski trak, opisal, kakšen odnos do dresa z reprezentančnim dresom je imel. Vedno, če smemo pripomniti.
Čeprav je bil takrat še vedno prvi zvezdnik slovenskega nogometa, je svoj ego potlačil v ozadje, degradacijo v hierarhiji ekipe mirno sprejel in se nekaj dni za tem, ko se je vrnil z druge strani Atlantika, podal na dva tisoč kilometrov dolgo pot na nepomembno prijateljsko tekmo na severu Evrope.
Sloveniji od leta novembra 2004, ko je v njej z 20 leti debitiral, pa vse do novembra 2015, ko je po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 tiho odšel, nikoli ni rekel ne. Še takrat je to storil v njeno dobro. Umaknil se je namreč Janu Oblaku, ki je takrat vse bolj prihajal v ospredje pri Atleticu Madridu, in poskrbel za mir.
V 11 letih, ki jih je prebil med vratnicama Slovenije, je bil morda celo najbolj standarden in najboljši reprezentant. Verjetno eden od najboljših v uspešnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010, v katerih je blestel predvsem na odločilnih tekmah proti Rusiji. Zagotovo najboljši v Južnoafriški republiki. Izbran je bil namreč v idealno enajsterico prvega dela tekmovanja.
Ob vsem naštetem je jasno, da je velikan slovenskega nogometa in s tem tudi športa, a tega na svoji koži do zdaj ni občutil. Medtem ko nekatere preostale uspešne slovenske športnike opevamo vedno in povsod, je z njim drugače. Zgodi se le redko. V zadnjih petih letih, odkar ni reprezentant, komajda kdaj.
Morda malo zaradi črke ć, ki je ne najdemo v slovenski abecedi, a že 36 let stoji na koncu njegovega priimka, zagotovo pa bolj zaradi odnosa do tistih, ki z njo predstavljamo glavno vez, pravšnjega statusa v slovenski javnosti nikoli ni užival.
"Vsi ste isti. Razlika je le v tem, da nas eni spečete brez olja, drugi pa z njim," mi je svoj pogled na novinarje predstavil ob neki priložnosti povsem na začetku svojega bogatega nogometnega popotovanja. Če bi o tem govorila pozneje, ko bi ob izbruhu družabnih omrežij v ta lonec lahko pospravil še na tisoče anonimnih spletnih komentatorjev, bi bilo olja še veliko več.
Tudi zato, verjetno, se je v nasprotju s svojo vlogo v garderobi, kjer je (bil) vedno med najbolj glasnimi in spoštovanimi, umaknil in izginil. Daleč od oči, daleč od srca, pravijo. In zgodilo se je, kar se je. Pa čeprav ni pravično. Je namreč natančno tak, kakršne naj bi imeli najraje. Delaven, uspešen in vedno pripravljen garati, da bi bi bil še boljši. Najraje govori tam, kjer je to najbolj pomembno. Na igrišču.
Naj zato danes zvečer zmaga pravica. Naj prvi zares vrhunski avtohtoni produkt slovenskega nogometa končno dobi to, kar si zasluži. Prvo lovoriko in tudi spoštovanje slovenske športne javnosti. V deželi štirikratnih svetovnih nogometnih prvakov ga že dolgo časa ima. Grande Samir, mu tam pravijo že več kot desetletje. Naj zdaj postane velik še v Sloveniji.
1