SiolNET. Sportal Nogomet
0,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Od Viška boli glava (20.)

Kekova pravljica za otroke

0,95

termometer

Slovenska nogometna reprezentanca je po dolgem času spet opozorila nase, za kar si selektor Matjaž Kek in njegovi nogometaši zaslužijo čestitke. V tokratni kolumni pa o tem, zakaj je za evforijo še mnogo prekmalu.

Matjaž Kek Foto: Grega Valančič/Sportida

Če ste bili v sredo zvečer v "srečni" polovici slovenskega prebivalstva in ste lahko spremljali živo sliko z nič kaj veličastnega stadiona v Atenah, potem ste lahko ob koncu tekme slišali evforičnega televizijskega komentatorja, ki je po zadnjem sodnikovem žvižgu šel celo tako daleč, da je govoril o pravljici. Zagotovo je bilo po dramatičnem, uspešnem zaključku Slovenije v ligi narodov takšnih med navijači še veliko. Koga od njih je morda celo zagrabilo, da se s kavča katapultira na ulice. Potem pa se je verjetno spomnil na to, da je ura že odbila devet in je raje ostal doma, če se malce pošalimo ob tem.

Res je, selektor in fantje si zaslužijo pohvale. Tukaj pa smo skrajno resni. Slovenija 2018 je bila v C-ligi narodov zadnja. Slovenija 2020 je bila prva. Ne samo v svoji skupini, ampak v vseh, in si tako morebiti odprla možnosti za naslednje svetovno prvenstvo. Uspelo ji je z nekaj sreče, a nihče ne more reči, da nezasluženo. Šest tekem, štiri zmage, brez poraza. Z enim golom v svoji mreži. Slovenija letošnje jeseni je tudi potrdila, da zna igrati na rezultat. Že dolgo časa smo bili vajeni, da se je tehtnica v odločilnih trenutkih prevečkrat obrnila na nasprotnikovo stran. Tokrat se ni niti enkrat.

Morda še bolj kot z rezultati pa je premik na bolje Slovenija naredila glede duha, ki vlada v ekipi. Nogomet je včasih res poseben. Zdi se ti, kot da lahko pomembno razliko naredijo povsem nepomembne stvari. Roka na prsih in prepevanje slovenske himne, zbiranje v krogu z nagovorom ob koncu tekem in še kakšna novost, ki so jo reprezentanti v zadnjem času predstavili slovenski javnosti, morda komu delujejo zaigrano. Reakcije nogometašev z igrišča, rezervne klopi in strokovnega štaba med tekmami niso. Slovenija daje vtis, da res diha kot eno. Vsaj zdi se, da se ji je zgodila v nogometu tako famozna "kemija".

Morda tudi zaradi kakšnega kompromisa. Matjažu Keku je uspelo v pravem času poskrbeti za prave sestavine in serviral je okusno jed. Mojster dekoracije je tako ali tako vedno bil. Mimogrede, ste morda ugotovili, kako tiho je z reprezentančnega seznama odšel najizkušenejši reprezentant Bojan Jokić (v prvi ruski ligi redno igra) in Janu Oblaku z dvoletno zamudo tudi dokončno predal kapetanski trak? Nič hudega. Takšna kuhinja je danes v nogometu stalnica, ob velikem pretoku dogodkov in informacij pa hitro tudi preteklost. Oblak je danes nesporni junak Slovenije v ligi narodov. Slovenija je bila v svoji prvi ligi narodov brez njega potolčena. Svoj drugi nastop v tem novem tekmovanju je z najboljšim vratarjem na svetu, ki je bil najboljši tokrat tudi v reprezentanci, končala zmagoslavno.
MAtjaž Kek, Jan Oblak Foto: Vid Ponikvar  
Globalno najbolj cenjen nogometaš v zgodovini slovenskega nogometa je bil eden od 26 nogometašev, ki so pomagali do skoka v višji reprezentančni razred. Med njimi so bili povečini zelo znani obrazi. Čeprav selektor želi dati vtis, da se je zgradilo nekaj zelo novega, so sestavine skoraj identične, kot so bile v zadnjih, neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020, in tudi precej podobne tisti iz zadnje lige narodov. Od nogometašev, ki so v letošnjih šestih tekmah odigrali vsaj dve tekmi, torej vsega 180 minut, takšnih pa je bilo 14, je novih, do letos neuveljavljenih obrazov bolj malo. Pravzaprav samo Sandi Lovrič, ki pa ni Kekova ideja, saj ga je NZS, takrat neuspešno, pod svoje okrilje vabila že prej. Vsi drugi so v reprezentanci že nekaj časa, nekateri že od Tomaža Kavčiča, nekateri pa tudi od časov Srečka Katanca.

Popolnih novincev, ki bi letos dobili vidnejšo vlogo v primerjavi z zadnjim, neuspešnim Kekovim ciklusom ni bilo. Vsega nekaj več kot 300 minut so se kljub hudim težavam z odsotnostmi ob novem izbruhu novega koronavirusa v ligi narodov zbrali debitanti Rajko Rep, Nino Kouter, Saša Aleksander Živec, Blaž Kramer, Dejan Petrović in Kenan Bajrić v šestih tekmah, v katerih je bilo na voljo skoraj 6000 minut. Približno pet odstotkov, torej. Dodajmo še 540 minut s prijateljskih tekem proti San Marinu in Azerbajdžanu, na teh sta debitirala tudi Jon Gorenc Stanković in Adam Gnezda Čerin, to pa je, kar se tiče novih obrazov in minut v letu 2020, tudi vse. Razen nekdanjega mladega avstrijskega reprezentanta Lovriča pomembnejše vloge trenutno nima nihče. Skratka, prav veliko novih kosov sestavljanke ni bilo, se pa zdi, da je selektor dodobra sestavil tiste, ki so v hiši že bile.

Dobro je zagotovo to, da se je zgradilo ogrodje ekipe. O vratarju ne bomo izgubljali besed, veseli pa, da se je v odsotnosti skupaj z Robertom Berićem onkraj Atlantika "ujetega" Aljaža Strune sestavil odličen par branilcev, ki ga tvorita soimenjaka Miha Blažič in Mevlja. Vsekakor gre pohvaliti tudi oba bočna branilca, predvsem desno stran, in Petra Stojanovića, ki pod vodstvom prejšnjih selektorjev za Slovenijo ni igral. Tako je bilo do letos tudi z zdajšnjim selektorjem in Damjanom Boharjem, ki pa se je vrnil in reprezentanco močno poživil. Lovrič je tako ali tako odkritje, Haris Vučkić s petimi oktobrskimi goli prav tako. Jasmin Kurtić po več kot 300 nastopih v reprezentanci in prvi italijanski ligi ne more biti sporen. Pohvale si zasluži mladi Jaka Bijol in še kdo. Josip Iličić je v eni tekmi naredil več kot marsikdo naredi v enem ciklusu.

Temelji, še ena v nogometu opevana stvar, so zgrajeni. Slovenija po dolgem času v prihodnost vstopa optimistično. "Selektor, sedite. Pet!" lahko zapišemo ob tem in takoj dodamo, da smo osnovnošolsko oceno prisodili namerno. Keku je izenačenje Katančevega rekordnega niza neporaženosti res uspelo, toda dosegel ga je proti reprezentancam s 54., 114., 117., 175. in 210. mesta svetovne nogometne lestvice. Za desetico, s katero najboljše ocenjujejo na fakultetah, bo treba narediti kaj več.

Sandi Lovrič Foto: Grega Valančič/Sportida

Slovenija je bila v ligi narodov uspešna, a še zdaleč ni blestela. Proti Grčiji, edini sebi primerljivi tekmici, je v dveh tekmah zbrala 11 strelov (le dva v okvir vrat), nasprotnik jih je imel v zapisniku na koncu ob svojem imenu kar 30 (11 v okvir). Res je, Slovenija je v ligi narodov prejela le en gol, kar je spoštovanja vredno in mimogrede prav tako rekorden dosežek, ampak jih je proti reprezentancam tretjega evropskega razreda dosegla le osem. Več kot polovico, pet, v mrežo skromne Moldavije

Keka čaka še veliko nalog. Ena od pomembnih za selektorja bo zagotovo ta, kako kar največ iztisniti iz svojega edinega nogometnega čarovnika Iličića, ki se vrača po daljši odsotnosti in še zdaleč ni v pravi formi, morda pa v reprezentanci niti ne v pravi vlogi. Resda je bil takoj po povratku po kar enoletnem nenadejanem reprezentančnem premoru med opaznejšimi, a maestro z italijanskih nogometnih zelenic je v resnici veliko, veliko boljši.

Delo ne čaka samo selektorja. Na Nogometni zvezi Slovenije se bodo morali z jasnejšo komunikacijo opredeliti tudi glede morebitnega povratka Kevina Kampla, ki ga tako skrivnostno puščajo viseti v zraku. Še pomembnejša bo za odgovorne v hiši slovenskega nogometa naloga, da na tribune zvabijo navijače. Ne, ne bo treba pritiskati na vlado za prekinitev ukrepov. Mislimo na organizirane navijaške skupine in njihov povratek na tekme slovenske reprezentance, ko se stvari v svetu normalizirajo. Tudi pri komuniciranju o tem problemu so odgovorni zelo nejasni, pa čeprav vedno zelo jasno prikimavajo temu, da so vsi veliki uspehi slovenskega kolektivnega športa v veliki meri produkt velike enotnosti z navijači. 

Prihodnost slovenske reprezentance bo jasnejša že čez dva tedna, ko bodo kroglice zaplesale na žrebu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2022 in Sloveniji, ki bo na nasprotnike čakala šele v četrtem bobnu, namenile precej zahtevnejše nasprotnike od teh, s katerimi se je družila v zadnjih tednih.

Do takrat pa lahko uživamo v pravljici. Na žalost za zdaj samo v pravljici za otroke. Za tisto pravo, kot smo jo odrasli doživljali že trikrat, nazadnje pred okroglim desetletjem, pa bo treba v prihodnosti hrbet pokazati reprezentancam, kot so Poljska, Avstrija, Škotska, Ukrajina, Švica, Srbija, morda tudi Anglija, Italija …

Po koncu lige narodov:

Katar 2022 Sportal Privilegij, ki lahko Sloveniji pride še kako prav Matjaž Kek Sportal Kek izenačil rekord in sporočil: Pustite me, da uživam Jan Oblak Sportal Fantastičen Oblakov atenski večer. Ena vrata je zaprl, druga pa odprl. Grčija Slovenija Sportal Bravo, Slovenija! Bravo, Oblak! Kekova četa v Atenah ubila več muh na en mah.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 5
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin