SiolNET. Sportal Nogomet
3,55

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Skok v športno preteklost

Tragična zgodba Roberta Enkeja

3,55

termometer

Tragedija Roberta Enkeja, ki si je leta 2009 na vrhuncu svoje nogometne poti vzel življenje, je opomnik na psihične težave, ki so v današnjem svetu tudi med športniki vse bolj prisotne, a pogosto spregledane. K sreči se o njih danes govori veliko več, kot se je pred 11 leti. Tudi po zaslugi žene tega nekdanjega nemškega reprezentanta in kapetana Hannovra, ki se ga v Nemčiji še vedno spominjajo z bolečino in toplino v srcih. 

Srečni Robert Enke v objemu svoje hčerke Lare. Srečni Robert Enke v objemu svoje hčerke Lare. Foto: Getty Images

Leta 2010 je takrat 20-letni Manuel Neuer na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki postal prvi vratar nemške reprezentance, kar je še danes, 92 nastopov in 10 let pozneje. Toda takratni vratar Schalkeja, ki je Nemcem tisto poletje pomagal do brona, na svetovnem prvenstvu v Braziliji štiri leta pozneje pa šel vse do konca, je nemška številka ena postal po spletu naključij.

Če poškodbe takratnemu vratarju Bayerja Leverkusna Reneju Adlerju, ki je bil v hierarhiji nemškega selektorja pred njim, Neuer verjetno ni privoščil, a se je je potihoma razveselil, pa si tega, kar se je zgodilo takratnemu prvemu vratarju Nemčije, zagotovo ni želel niti ob najbolj neverjetnem scenariju.

Ko so Nemci 13. junija tistega leta v Durbanu z Neuerjem v vratih z zanesljivo zmago s 4:0 nad Avstralijo uspešno začeli nastope na svetovnem prvenstvu, je zdajšnji kapetan Nemčije in svežega evropskega prvaka Bayerna Münchna nemška vrata branil namesto človeka, čigar telo in duša sta v družbi njegove hčerke Lare medtem počivala na pokopališču v majhnem kraju Empede v Nemčiji kakšnih deset tisoč kilometrov severneje.

V družbi takratnega zvezdnika svetovnega nogometa Michaela Ballacka na treningu nemške reprezentance. V družbi takratnega zvezdnika svetovnega nogometa Michaela Ballacka na treningu nemške reprezentance. Foto: Getty Images

Dva dni po tekmi si je vzel življenje

Robert Enke, ki je še manj kot eno leto pred tem Nemčiji v kvalifikacijah pomagal do uvrstitve na svetovno prvenstvo, si je namreč sedem mesecev pred tem po večletnem boju z depresijo, ki ga je skrival pred javnostjo, 10. novembra 2009 vzel življenje. Tistega dne, le dva dni za tem, ko je kot kapetan še 180. stopil med vratnici Hannovra, pri katerem se je uveljavil kot eden najboljših nemških vratarjev, je ob 18.15 stopil pod ekspresni regionalni vlak, ki je vozil med Hamburgom in Bremnom, in pri 32 letih mnogo prezgodaj končal svojo življenjsko pot.

V kraju Neustadt am Rübenberge so ob tragičnem dogodku ob železniških tirih našli njegov avto, ki je bil odklenjen. Za seboj je pustil tudi poslovilno pismo, v katerem se je opravičil, ker je pred javnostjo skrival svoje psihične težave. Da se je že nekaj let boril s hudo depresijo, je razkrila njegova žena, s katero sta le nekaj mesecev pred tem posvojila osemmesečno Leilo. Za sabo je pustil še devet psov in dve mački, ki sta jih skupaj spravila z ulice in jim ponudila topel dom.

Žena je dan po smrti razkrila, da se je več let boril z depresijo

"Dopoldne je rekel, da gre na trening. Ker ga do večera ni bilo, sem poklicala njegovega trenerja, ta pa mi je povedal, da so imeli nogometaši prost dan. Takrat me je začelo skrbeti. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe," je dan pozneje objokana žena Teresa Enke v družbi moževega psihiatra Valentina Markserja govorila na tiskovni konferenci v areni Hannover, pred katero so se zgrinjale množice žalujočih navijačev, in v javnosti prvič povedala, s kakšnimi težavami se je spopadal njen mož.

Teresa Enke in psihiater Valentin Markser dan po veliki tragediji. Teresa Enke in psihiater Valentin Markser dan po veliki tragediji. Foto: Getty Images

"Zdravniki so mu svetovali, da svoje težave razkrije v javnosti, saj mu bo tako lažje, a se je bal, da bo zaradi tega izgubil Leilo. Mislila sva, da bova težave rešila z ljubeznijo. Po smrti Lare sva se še bolj zbližala. Govorila sem mu, da za vse obstaja rešitev. Pomagali so mu tudi ljudje v klubu, a ni želel sprejemati pomoči. Sicer pa je bil zabaven, ljubeč in prijazen. Odličen mož in še boljši oče," je še povedala Teresa.

Medtem so se pokojnemu prijatelju, soigralcu oziroma idolu navijačev v Hannovru, kjer je bil zelo priljubljen, poklanjali po vsej Nemčiji in tudi drugod po Evropi. Nemčija je odpovedala prijateljsko tekmo, ki bi jo morala odigrati proti Čilu dan za tem.

Selektor Nemčije Joachim Löw in legendarni Jürgen Klinsmann na žalni slovesnosti na stadionu v Hannovru. Selektor Nemčije Joachim Löw in legendarni Jürgen Klinsmann na žalni slovesnosti na stadionu v Hannovru. Foto: Getty Images

Za svojim vratarjem je žalovala vsa Nemčija

"Izgubili smo velikega prijatelja. Bil je odličen fant, ki so ga spoštovali vsi. Izjemen športnik in človek. Pogrešali ga bomo. Povsem sem prazen," je bil čustven Joachim Löw, selektor nemške reprezentance, katere člani so za tragično vest izvedeli tik pred enim od treningov.

 "Pol ure nihče ni spregovoril niti besede. Nihče ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Nikoli ga nisem videl kot človeka, ki bi imel težave. Vedno je bil pripravljen ponuditi pomoč. Bil je mentor, na katerega se lahko vedno zaneseš," je o njem povedal Per Mertesacker, takratni reprezentant Nemčije, s katero je potem postal svetovni prvak, ki se je z Enkejem srečal pri Hannovru, ko je bil star vsega 19 let.

"To preprosto ne more biti res. Tako dober fant je bil," je bil žalosten še en nemški reprezentant, napadalec Schalkeja Kevin Kuranyi.

Nogometaši Hannovra pred prvo tekmo po smrti svojega kapetana. Nogometaši Hannovra pred prvo tekmo po smrti svojega kapetana. Foto: Getty Images

Javljali so se tudi najpomembnejši ljudje v nemškem nogometu in državi.

"Ne morem opisati, kako žalosten sem. Ko slišiš kaj takega, so vse preostale težave v življenju nepomembne," je povedal legendarni nekdanji nemški nogometaš Franz Beckenbauer.

Na pogrebu je bilo zelo čustveno. Na pogrebu je bilo zelo čustveno. Foto: Getty Images "Tragično, kaj vse je moral prestati, a je vseeno dolgo časa stal na nogah. Zato je še toliko bolj žalostno, da ni našel izhoda," je povedal takratni predsednik nemškega olimpijskega komiteja, ki je zdaj prvi mož MOK, Thomas Bach.

Zelo osebno pismo je žalujoči Enkejevi ženi ob težkih trenutkih poslala nemška kanclerka Angela Merkel.

"Naredili bomo vse, da najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je tako mlad in izjemen športnik, ki so ga oboževali vsi, pristal v takem položaju," je povedal predsednik nemške nogometne zveze Theo Zwanzinger in od besed prešel k dejanjem.

Od svojega idola so se poslavljali številni navijači Hannovra in ljubitelji nemškega nogometa nasploh. Od svojega idola so se poslavljali številni navijači Hannovra in ljubitelji nemškega nogometa nasploh. Foto: Getty Images

Ustanovili so fundacijo, ki pomaga nogometašem in otrokom

Skupaj z vodstvom nemške lige so na nemški nogometni zvezi namreč ustanovili fundacijo Roberta Enkeja, ki nogometašem nudi pomoč pri psihičnih težavah in navodila, kako se z njimi spoprijeti, prizadeva pa si tudi pomagati otrokom s srčnimi težavami. Fundacijo že enajst let vodi Enkejeva žena.

Po veliki tragediji so mnogi zaključili, da je bil glavni vzrok za tragičen konec Enkejevega življenja smrt njegove hčerke, ki se je rodila s hudimi zdravstvenimi težavami in leta 2006 umrla po zapletih ob eni od številnih operacij, s katero so hoteli pomagati njenemu zelo šibkemu srcu. V resnici je bila smrt njegove Lare le eden od sprožilcev depresije, s katero se je spopadal že leta pred tem.

Robert Enke Foto: Getty Images

Mojster branjenja enajstmetrovk, ki se je obremenjeval z malenkostmi

Enke je slovel kot miren vratar, ki je naredil malo napak in imel odlične reflekse. Zato je bil zelo dober v situacijah ena na ena. Še boljši, celo sijajen, je bil pri branjenju enajstmetrovk. V 193 tekmah, kolikor jih je odigral v prvi nemški ligi, je namreč ubranil kar 14 od 33 enajstmetrovk.

Nogometno pot je 24. avgusta 1977 rojeni Enke začel v domači Jeni. Sprva je bil pri lokalni ekipi SV Jenapharm napadalec, potem je pri osmih letih odšel v Carl Zeiss Jeno in postal vratar. V drugi nemški ligi je debitiral z 18 leti, se uveljavil kot eden najbolj obetavnih nemških vratarjev in že leto pozneje odšel k prvoligašu Borussii Mönchengladbachu.

Tam ga je pričakal legendarni Uwe Kamps, ki je imel v tem klubu status legende in njegova vrata branil od leta 1982. Leta 1998 se je umaknil Enkeju. Ta je vrata Borussie branil do konca tiste sezone, ki se kljub njegovim dobrim obrambam ni končala dobro. V Mönchenglabachu so se poslovili od prvoligaškega tekmovanja. Za nameček na najslabši možen način. Pristali so na zadnjem mestu in prejeli daleč največ golov v ligi, kar 79, Enke pa je sredi sezone po porazih proti Bayerju Leverkusnu z 2:8 in Wolfsburgu z 1:7 v enem tednu prejel kar 15 golov.

Robert Enke Foto: Getty Images

"Obremenjeval se je z vsako malenkostjo in vseskozi razmišljal, kaj je naredil narobe. Ko je prejel 15 golov na dveh tekmah, ga je to zelo, zelo bolelo," je o tem povedal njegov dober prijatelj in novinar Ronald Reng, ki je po Enkejevi smrti napisal knjigo z naslovom "Prekratko življenje. Tragedija Roberta Enkeja.", ki je prejela več nagrad.

V Benfici so imeli posluh za njegove težave ...

Pri Benifici se je izkazal. Pri Benifici se je izkazal. Foto: Getty Images Poleti 1999 je imel Enke na mizi nekaj ponudb in izbral tisto, ki je prišla iz Lizbone. Pri tamkajšnjem velikanu Benfici si ga je zaželel rojak Jupp Heynckes, ki je le leto pred tem Real Madrid popeljal do naslova evropskega prvaka. "Pokrit je bil z vzglavnikom in govoril, da bi rad šel stran. Da tako ne gre," je Enkejev agent Jörg Neblung razkril, kaj se je dogajalo, ko je v Lizbono prišel na podpis pogodbe in se znašel v središču pozornosti tamkajšnjih paparacev, ki so prišli množično pospremit njegov prihod.

Skupaj z ženo in v dogovoru s klubskim osebjem je šel takrat nazaj v Nemčijo in se na Portugalsko vrnil kot drugi vratar. Pri Benfici so namreč medtem iz Argentine pripeljali Carlosa Bossia. S pomočjo žene, agenta in tudi trenerja Heynckesa, ki je bil z njim vseskozi pazljiv in je vedel za njegove težave, si je hitro opomogel in iz vrat izrinil Argentinca, ki se v Lizboni ni izkazal.

"Treniral sem številne nogometaše, a če bi moral reči, koga sem imel najraje, sta to Fernando Redondo in Robert Enke. Nista bila samo odlična na igrišču, ampak tudi sijajna človeka. Spoštljiva, inteligentna, zelo čuteča in vedno pripravljena ponuditi pomoč," je vrsto let pozneje o njem povedal sloviti Heynckes, ki je na vrhu Evrope pozneje stal tudi z Bayernom. Pod njegovim vodstvom in ob pomoči njegovega nemškega osebja je Enke pri Benfici branil odlično in njena številka ena ostal tudi po tem, ko so se za Heynckesom zvrstili še drugi trenerji. Tudi pozneje sloviti Jose Mourinho.

Dobival je ponudbe drugih, še večjih klubov, leta 2001 menda zavrnil tako Arsenal, Manchester United kot Atletico Madrid, a se skupaj z ženo odločil, da bo ostal v Lizboni, kjer je branil dobro. Toda tudi tam, podobno kot v Mönchengladbachu, je bil klub v zelo turbulentnih časih. Benfica je dosegala slabe rezultate, v vodstvu kluba so se dogajali takšni in drugačni premiki, zato je leta 2002 po neuspelem dogovoru o podaljšanju sodelovanja odšel.

... v Barceloni žal ne. Tam je prvič poiskal strokovno pomoč.

Nizozemec Louis van Gaal ga je zvabil v Barcelono in postal je tretji nemški nogometaš v zgodovini slovitega kluba s stadiona Camp Nou, kjer so iskali naslednika slovitega Andonija Zunizarette. Niso ga našli v Vitorju Baii, Carlesu Busquetsu, Ruudu Hespu, a na žalost niti v Enkeju. Slog igre Barcelone Enkeju ni ustrezal, uveljavljati se je začel takrat 20-letni Victor Valdes, ki se je začel prebijati v ospredje in pozneje postal pomemben del zgodovine katalonskega nogometnega velikana.

Za Barcelono je v dveh letih, kolikor je bil njen član, branil le na štirih tekmah. Za Barcelono je v dveh letih, kolikor je bil njen član, branil le na štirih tekmah. Foto: Getty Images

Enke se je tako moral zadovoljiti zgolj z branjenjem v pokalu in že ob debiju doživel polom. Barcelona je izpadla proti tretjeligašu Noveldi z 2:3. Na naslovnici enega od španskih časopisov je pristal v fotografski objektiv ujet trenutek besa nizozemskega branilca Franka de Boera, ki po zadnjem prejetem golu kriči na vratarja Enkeja.

Ne samo na igrišču, Enke se ni dobro znašel v celotnem nogometnem ustroju Barcelone, pri katerem niso imeli posluha za njegove težave. Januarja 2003 je Van Gaal zaradi slabih rezultatov zapustil stolček Barcelone, nasledil ga je Radomir Antić, Enke pa si je medtem v tišini priznal težave z depresijo in poiskal strokovno pomoč.

V Turčiji je zdržal nekaj dni, na Tenerifih je spet zaživel

Poleti tistega leta je bil posojen k Fenerbahčeju, pri katerem si ga je zaželel njegov rojak Christoph Daum, a se v Istanbulu, kjer so ljudje nori na nogomet, približno takšna pa je tudi pozornost, ki so je deležni akterji njenih največjih klubov, ni znašel. Po debiju in porazu z 0:3 proti Istanbulsporju je pogodbo po zgolj nekaj dneh prekinil in odšel nazaj v Barcelono. Tam je potem nekaj mesecev treniral samostojno, zunaj ekipe Franka Rijkaarda, in januarja 2004 po vsega štirih nastopih za Barcelono v letu in pol našel nov izziv.

Pri Tenerifeju je spet zaživel in užival v nogometu. Pri Tenerifeju je spet zaživel in užival v nogometu. Foto: Getty Images

Preselil se je k drugoligašu Tenerifeju. Prišel je kot rezervist, bil daleč od medijske pozornosti, ki so je bili v la ligi deležni Ronaldo, David Beckham in preostali takratni zvezdniki španskega nogometa, in spet zaživel. Kanarski otoki, sonce in mir. Hitro se je prebil med vratnici Tenerifeja in tudi v srca svojih soigralcev.

"Bil je nevsakdanje pozoren soigralec. Imel je seveda veliko višjo plačo kot mi, saj je bil v Tenerife posojen iz Barcelone, a ni bil nič kaj vzvišen. Skrbel je za soigralce. Dajal je vtis, da mu je bolj kot to, kako dober bo on, pomembno, kako dobra bo ekipa. Ko je bil na igrišču in ko je sedel na klopi, se je obnašal enako. Začutil je, da je del ekipe. Tukaj se je našel," je o njem povedal takratni vratar Tenerifeja Alvaro Iglesias, ki se je moral zaradi Enkeja presesti na rezervno klop.

Enke je spet kazal odlično formo in začel vzbujati zanimanje večjih klubov. Nanj so se spomnili pri Hannovru in ga poleti leta 2004 zvabili medse. Za povratek v Nemčijo se je odločil tudi zaradi tega, ker sta z ženo Tereso pričakovala prvorojenko, ki je potem na svet prijokala s hudimi srčnimi težavami in po letu življenja na intenzivnem oddelku bolnišnice v Hannovru leta 2006 umrla.

Pri Hannovru je bil med najboljšimi v moštvu in kmalu postal tudi kapetan. Navijači so ga oboževali. Pri Hannovru je bil med najboljšimi v moštvu in kmalu postal tudi kapetan. Navijači so ga oboževali. Foto: Getty Images

Na igriščih je blestel, medtem pa za štirimi stenami trpel

Medtem je Enke v krogu najbližjih bil bitko s svojimi demoni, a na igriščih blestel. Postal je eden najboljših vratarjev v nemški ligi, leta 2007 celo prejel nagrado za uradno najboljšega in istega leta pri 29 letih debitiral v nemški reprezentanci.

Leto za tem je bil drugi vratar Nemčije za Jensom Lehmannom in na prvenstvu v Avstriji in Švici postal evropski podprvak. Ko se je nemški selektor takrat odločil, da bo namesto Tima Hildebranda s seboj na prvenstvo popeljal njega, je v roke prijel telefonsko slušalko in poklical takratnega mladega vratarja Valencie, da ga potolaži.

Robert Enke Foto: Getty Images

Aprila 2008 je bil, ko je dobil Enkejev klic spodbude, šokiran tudi takrat 19-letni vratar Sven Ulreich, ki je nanizal nekaj slabih tekem pri Stuttgartu in bil zato pod hudim udarom kritikov. "Ko sem odložil slušalko, sem komaj dihal. Nisem mogel verjeti, da me je klical nemški reprezentant," je o tem povedal mladenič, ki je takrat še živel doma pri starših.

Enke, ki leta 2009 za Hannover ni branil dva meseca, a so njegov izostanek takrat v klubu pojasnili z želodčnimi težavami, je dajal vtis trdnega človeka, ki pomoči ne potrebuje, ampak jo lahko daje. Dokler njegovega negibnega telesa niso našli ob železniških tirih približno kilometer od stadiona Hannovra in je postalo jasno, da se za obrazom uspešnega, v javnosti nasmejanega športnika skriva marsikaj drugega.

Ob deseti obletnici tragedije je bila Teresa Enke zelo ponosna

"V nogometu se je v zadnjih desetih letih spremenilo marsikaj. O depresiji in psihičnih težavah se govori več in pogosteje. Trenerji se vse bolj zavedajo pomembnosti psihičnega zdravja. Tudi nogometaši se o tem pogovarjajo. Ponosni smo, da je vse več ljudi, ki se zavedajo, da te zaradi depresije ni treba biti sram. Da je to bolezen, ki – tako kot poškodbe – lahko doleti vsakega nogometaša. Ponosni smo na to, kar smo naredili v zadnjih desetih letih, a se ne bomo ustavljali," je novembra lani o dosežkih fundacije Roberta Enkeja žena Teresa govorila na dogodku, ki so ga v Hannovru pripravili ob deseti obletnici njegove smrti.

"Robert Enke. Tudi junaki imajo depresijo," so poimenovali dogodek v čast človeka, ki je lahko v opomnik vsem nogometašem, športnikom in ljudem nasploh, ki se borijo s to v današnjem svetu vse bolj prisotno boleznijo. Njemu v času življenja ni uspelo, a je s pomočjo njegove zgodbe, ki jo je z javnostjo delila njegova žena, v boju z depresijo naredil zelo veliko.

Teresa Enke, zdaj predsednica fundacije Roberta Enkeja, na dogodku ob 10. obletnici smrti svojega moža. Teresa Enke, zdaj predsednica fundacije Roberta Enkeja, na dogodku ob 10. obletnici smrti svojega moža. Foto: Getty Images

"Lastnih težav se ni treba sramovati. Treba jih je priznati sebi in okolici ter se z njimi spoprijeti. Vedno obstajajo druge rešitve. Sploh danes, ob vseh družabnih omrežjih in ob denarju, ki se v nogometu vrti, je pritisk še večji, a morate vedeti, da obstaja tudi veliko več rešitev," je na omenjeni prireditvi še povedala pogumna in močna Teresa, ki v opozarjanju na mentalne težave vidi moževo posmrtno poslanstvo. "Nismo mogli pomagati Robertu Enkeju, a lahko pomagamo tebi," se glasi slogan ene od akcij, ki jo je zagnala skupaj s fundacijo.

Ko se skupaj z zdaj desetletno Leilo sprehaja po ulicah Hannovra, kamor sta se pred tremi leti spet vrnili živeti, je na svojega moža zelo ponosna. "Robi je imel hude težave z depresijo, potem ostal brez hčerke, a vseeno postal najboljši vratar v Nemčiji. Večkrat je vstal na noge, potem ko je bil na dnu. Čeprav je na koncu svoj boj izgubil, je dokaz, da se da ob trdi volji narediti veliko," je Teresa še povedala o možu, ki ga bo, tako kot cela Nemčija, vedno nosila v srcu.

Če ste v stiski, poiščite pomoč

Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin. Svetovni dan preprečevanja samomorov smo obeleževali ta teden, 10. septembra.

Pomoč v stiski:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan)

116 111 – TOM; telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24 ur/dan)

E-svetovalnica – Prostovoljno društvo za psihološko svetovanje Kameleon

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 13
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin