Tadej Pogačar
Primož Roglič
Petek, 25. 9. 2020, 4.00
4 leta, 3 mesece
Intervju z Janijem Brajkovičem
Prestal posebno etapo in verjame, da lahko kolesarstvu še veliko da
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,86
4
Jani Brajkovič je leta 2012 osvojil dirko Po Sloveniji in bil nato isto leto na Dirki po Franciji deveti.
V slovenski kolesarski reprezentanci bo na svetovnem prvenstvu v Imoli s 36 leti najizkušenejši Jani Brajkovič. Zanj bo to že deveto veliko tekmovanje, prvo po letu 2013. Zaveda se, kaj je njegova naloga in kaj lahko v sosednji državi, kjer je med mlajšimi člani prikolesaril do medalje, naredi. Predvsem pa je vesel dejstva, da je v letošnjem letu našel odgovore oziroma rešitve za težave, ki so ga bremenile vrsto let.
Ko je Jani Brajkovič leta 2004 v Veroni osvojil zlato medaljo na svetovnem prvenstvu do 23 let, je v Sloveniji zavel nov veter. Od njega so veliko pričakovali, tudi sam je imel visoke cilje, a se mu je velikokrat ravno ob nepravem času pripetilo kaj nepričakovanega. Ob Tadeju Valjavcu je bil pred prihodom Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja tisti kolesar, ki je upal na sloviti Dirki po Franciji razmišljati o najvišjih uvrstitvah. Deveto mesto na dirki vseh dirk je odličen rezultat, zavedal pa se je, da bi lahko segel še višje. A se mu ni vse sestavilo po željah. Kot je poudaril v intervjuju, se je vrsto let boril sam s seboj, letos pa je le našel rešitve, kako premagati težave. "Začel sem delati z gospodom. V treh mesecih mi je spremenil življenje. Dobesedno spremenil. Odgovore, ki sem jih iskal 20 let, sem dobil v enem mesecu. Vse odgovore. Zelo smiselno razlago ima," je razložil Jani, ki je dodal, da se je zasuk zgodil po tistem, ko je bil leta 2018 pozitiven na dopinškem testu.
Vesel je, da so mu pri Adrii Mobilu ponudili priložnost.
Jani, vrnili ste se v državo, kjer ste leta 2004 v Veroni osvojili zlato medaljo v kronometru. Spet ste v slovenski reprezentanci, kar je lep dosežek …
Vemo, kaj se je zgodilo pred dvema letoma. Lani sem bil večino sezone na stranskem tiru, odsedel. Moram se zahvaliti Adrii Mobilu, Bogdanu (Bogdan Fink, direktor kluba op. a.) in Mojci (Mojca Novak, predsednica kluba, op. a.), da so mi dali priložnost in da lahko nadaljujem to pot. Verjamem, da lahko temu športu še veliko dam. Zdaj ima Slovenija dva najboljša kolesarja na svetu. Vseeno verjamem, da lahko še pripomorem h kolesarstvu. Izjemno vesel sem, da sem tukaj.
Kako gledate na traso cestne dirke, ki bo dolga 258 kilometrov in bo imela več kot 5.000 višinskih metrov?
Dirko bodo ustvarjali kolesarji. Trasa je dovolj težka za vsakega kolesarja. Vsi vemo, da imamo v moštvu najboljša kolesarja na svetu. Odgovornost je zelo velika. Verjamem, da bomo pokazali ekipni duh in naredili vse za naša dva kolesarja.
Znova boste vozili v konkurenci svetovne elite. Ali ste to pogrešali?
Na dirki bodo kolesarji, ki so najboljši na svetu. Konkurenca je res huda. Glede na to, da smo v slovenski reprezentanci, bo lažje dirkati kot član izbrane vrste kot pa v klubski opravi na Slovaškem, Češkem, Madžarskem, kjer so bile tudi ekipe iz World Toura. Tam je hierarhija in ti ne dovolijo biti v ospredju. Še posebej v tem letu je malo spoštovanja. Mislim, da bo na svetovnem prvenstvu lažje, ker imamo ekipo, ki meri na najvišja mesta. Zato bo več spoštovanja.
Na svetovnem prvenstvu je nazadnje nastopil leta 2013.
Kateri scenarij bi bil tisti, ki bi vam ustrezal na svetovnem prvenstvu?
Iskren bom. Trenutno sem pripravljen najbolj, kot sem lahko. To ne pomeni, da lahko po 250 kilometrih merim na dober rezultat. Tak tip kolesarja sem, ki mu bolj ustrezajo daljši klanci. Moramo vedeti, da mi zelo ustreza dolga dirka. Dirka na izpadanje. Vsem nam bi najbolj ustrezal scenarij težke dirke. Ne agresiven, ampak težek. Beg 10 ali 15 kolesarjev. Zatem začnejo ekipe narekovati kar soliden tempo že od začetka. Po tem scenariju bi bile moje lastnosti bolj poudarjene. Vem, da lahko zdržim na velikih obremenitvah zelo dolgo časa. Ne morem pa na kratkih klancih zdržati ekstremnih obremenitev.
To me pokoplje. Če bi dirkali 4–5 ur ob precej veliki obremenitvi, bi bil proti drugim pri nečem v prednosti. To ne pomeni, da bi jaz premagal vse. Moramo biti realni. Mi imamo najboljša kolesarja na svetu. Svetovno prvenstvo je nekaj povsem drugega. Seveda bodo drugi gledali nas in poskušali nekako dirkati proti naši ekipi. Ampak se bo našel kakšen narod, ki bo imel podobno taktiko. Vedno bo nekaj kolesarjev, ekip delalo z nami.
Trenirali ste dobro in predvsem veliko. Kako ste pripravljeni?
Moj vsakdan je drugačen od vsakdana preostalih kolesarjev. Najprej bi rad povedal, da tega, kar počnem, ne priporočam nikomur. Znan sem po ekstremnih treningih, urah. Lani sem naredil 42, letos 33 tisoč kilometrov. Če sem iskren, sem imel težave sam s seboj. Kolo mi je dalo rešitev, me pomirilo. Stranski produkt je bil, da sem začel zelo dobro dirkati po epidemiji bolezni covid-19. Mogoče bi potreboval na nekaterih dirkah malce več sreče.
Ali je pri vas takšna količina treninga nujno potrebna za boljši rezultat ali bi lahko tudi z manj treninga prišli do dobrega rezultata?
Nujno ni. Prav gotovo ne. Vem, da v določenih trenutkih treniram preveč. Nisem prepričan, da to negativno vpliva na mojo formo. Vem, da bi lahko z manj treninga dosegel iste rezultate oziroma pripravljenost. Pri meni je bila ena od težav, zdaj se je počasi rešujem, da je bilo kolesarstvo oziroma kolo edini način, s katerim sem lahko svoja čustva spravil varno ven. Če smo iskreni, sem bil vse življenje tiho. Vedno sem čustva zadrževal v sebi. Vedel sem, da bom povzročil težave, če jih spravim ven – ali sebi ali drugim. Kot otrok sem bil naučen, da vse zadržim v sebi. Edini način, da sem to izrazil, je bilo skozi pedale. Zato sem tudi toliko več treniral.
V
Jani Brajkovič in Tadej Pogačar leta 2018
kakšno zadoščenje vam je, da ste v preteklosti dvigovali standarde slovenskega kolesarstva? S Tadejem Valjavcem sta bila pred prihodom Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja edina z uvrstitvijo med najboljših deset na sloviti Dirki po Franciji.
Povsem iskren bom. Nobenih zaslug si ne lastim ob dosežkih Rogliča in Pogačarja. Nič. Edini primer, v katerem vidim, da bi lahko kaj pripomogel, je, da sta mogoče Roglič in Pogačar leta 2012 videla, da lahko Slovenec dirka na Touru z najboljšimi – med prvo deseterico. Morda to pripelje kolesarja do tega, da lahko Slovenci dirkamo z najboljšimi na svetu in jih tudi premagamo. Za to, kar sta naredila, imata zasluge onadva, pa tudi ljudje, ki so z njima.
Kakšen cilj ste imeli vi tisto leto, ko ste bili na Touru deveti?
Cilj je bil eno, realnost druga. Sposoben sem bil priti do petega mesta. Zakaj se to ni zgodilo, je zgodba, ki bi jo moral razlagati tri ure. Na hitro povedano, v treh tednih sem imel sedem padcev. Vedno, ko mi je kazalo dobro, se je nekaj zgodilo. Zadnji padec je bil dan pred kronometrom, ker sem hotel biti zelo prijazen. Kolesarju sem želel povedati, da mu bo kokakola padla iz žepa, nato sem želel pijačo prijeti, a sem povozil bidon in padel. Poškodoval sem si komolec, naslednji dan nato nisem mogel voziti kronometra. To je bil splet okoliščin.
Če gledamo moje rezultate v karieri, so bili vedno doseženi kot presenečenje. Tudi Tour de France je bil deloma presenečenje. Moje zmožnosti so bile sicer bistveno večje, kot se je na koncu izrazilo v rezultatu. Na primer kriterij Dauphine, ki sem ga osvojil, je bil popolno presenečenje. Majica na Vuelti presenečenje, svetovno prvenstvo do 23 let presenečenje. Ko se je enkrat kaj pričakovalo od mene, sem povsem zablokiral. Ali je bil kriv padec, bolezen ali kaj tretjega. Leta 2011 sem bil na Touru v najboljši formi. Daleč v najboljši v formi. In sem padel v peti etapi, si zlomil ključnico, utrpel pretres možganov … Ko sem imel visoka pričakovanja, me je telo vedno ustavilo.
Iskal je odgovore in jih ni našel. V letošnjem letu mu je s posebnim treningom to uspelo.
Zdaj verjetno nimate takšnih za svetovno prvenstvo, kar pomeni ...
Letos sem začel delati z gospodom. V treh mesecih mi je spremenil življenje. Dobesedno spremenil. Odgovore, ki sem jih iskal 20 let, sem dobil v enem mesecu. Vse odgovore. Zelo smiselno razlago ima. Verjamem, da so stvari, ki so se mi dogajale, izhajale iz otroštva … Ko vidim vzorce, ki se začnejo ponavljati, se lahko odzovem in to preprečim. Podzavest je vedno močnejša od zavesti. Imam voljo, motivacijo, zelo močne cilje, a je človek pod velikanskim pritiskom. Takrat začne vedno bolj delati podzavest. Podzavest prevzame.
V moji je bilo tako, da nisem ničesar vreden, da nisem vreden rezultata, da nisem vreden, da sem v World Touru, da me ljudje spoštujejo. To se je vedno zgodilo. Zdaj počasi obračam. Če pogledate, se vam pred dvema letoma nisem javljal po telefonu za intervjuje. Nisem se pojavljal v javnosti, nisem komentiral. Strah me je bilo, da me bodo ljudje prizadeli.
Ne glede na to, da ste imeli dosežke …
Ne glede na to. Raje sem bil tiho in zaprt doma, kot da bi komuniciral z ljudmi.
Takrat niste vedeli, zakaj se vam to dogaja?
Nisem vedel, za kaj natanko gre. Vedel sem, da je nekaj narobe z mano. Nisem pa vedel, zakaj se mi to dogaja. Lahko bi rekel, da je to usoda, vendar pravim, da si jo krojimo sami.
Ve, da lahko kolesarstvu da še veliko.
Večkrat ste omenili, da imamo dva najboljša kolesarja na svetu in da jima boste na svetovnem prvenstvu v pomoč. Povejte, kako ste vi doživeli sobotni preobrat na Dirki po Franciji, v katerem je Tadej slekel Primoža in oblekel rumeno majico ter osvojil največjo dirko na svetu. Večina je imela mešane občutke.
Ne vem, koliko lahko povem, če sem povsem iskren. Zelo težko je govoriti o tem, zakaj sem napisal tisti tvit. Že pred štartom obeh kolesarjev sem slutil, da se bo to zgodilo. Zakaj, ne bi govoril. Po cilju sem jokal. Zelo hudo mi je bilo.
Ali ste slutili zato, ker ste tudi sami večkrat padli in potem imeli na dirki težave? Vendarle je Primož padel na kriteriju Dauphine in je bila negotovost zaradi njegovega nastopa na Touru dolgo časa v zraku.
Mogoče … Gledati moramo iz tega vidika, da imamo vsi mi veliko prtljage iz otroštva. Zelo malo ljudi se zaveda, kako to vpliva na naše življenje. Nekateri najdejo odgovore, nekateri imajo manj tega in lahko normalno živijo. Nekateri imajo več. Sam sem imel veliko tega. Če sem iskren, bodo ljudje težko razumeli. Če ne bi bil leta 2018 pozitiven, bi bil isti, kot sem bil do takrat. Ničesar ne bi spremenil. Zelo žalosten bi bil, depresiven, kot sem bil 30 let.
4