Tour de France
Nedelja, 10. 7. 2022, 4.00
2 leti, 4 mesece
Skok v športno preteklost
Eden od štirih nesmrtnih: prevelik za hribe, a nepremagljiv v kronometrih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,17
Španski as Miguel Indurain je eden od štirih kolesarjev s petimi zmagami na Dirki po Franciji, a edini, ki jih je osvojil v nizu.
Španska kolesarska legenda Miguel Indurain je eden od štirih kolesarjev, ki jim je uspelo Dirko po Franciji osvojiti petkrat. Ob njem so v tem klubu le še Francoza Jacques Anquetil in Bernard Hinault ter belgijski kanibal Eddy Merckx. Zanimivo pa je, da je bil Indurain s svojimi 186 centimetri in 78 kilogrami precej prevelik za učinkovito kolesarjenje v klance, zato pa je blestel na kronometrih. Tako zelo, da je na Tourih vladal med letoma 1991 in 1995.
"V mojih časih smo imeli večji kolesarji prednost, saj smo imeli na Touru dolge kronometre, tudi po 60, 70 kilometrov, in tam smo lahko pridobili prednost pred manjšimi tekmeci in hribolazci. Pozneje v gorah nismo imeli možnosti, da bi delali razliko, bili pa smo dovolj dobri, da nismo preveč izgubljali," je lani v intervjuju za spletno stran Cyclist obdobje svojega vladanja na Touru povzel danes 57-letni Miguel Indurain.
Veliki vzornik mu je očital, da je dolgočasen
Leta 1993 si ga je na Touru takole privoščil tri leta mlajši brat Prudencio.
In res, v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let so bili snovalci trase Dirke po Franciji močno navdušeni nad kronometri, teh je bilo tudi za 120 kilometrov in več v treh tednih dirkanja, a takšne priložnosti mora kolesar vendarle tudi znati izkoristiti. In Indurainu je to uspevalo imenitno. V svojih petih slavjih na Dirki po Franciji je osvojil deset etap, le dve od teh nista bila kronometra. Njegov velik vzornik Hinault je Špancu po zmagi leta 1992 celo očital: "Indurain je najboljši kolesar svoje generacije, a ta Tour je osvojil tiho, ne da bi ga kdo resno izzval. Če mu bodo tekmeci to še naprej dovoljevali, bo njegova vladavina dolga."
Indurain se je še naprej oklepal zmagovitega recepta, odličnih voženj na čas in obrambne taktike v gorskih etapah, ta pristop pa je pač posledica njegove osebnosti, fizičnih značilnosti in okoliščin. "Način mojega dirkanja je bil takšen, kot sem sam. Takšen kot si na cesti, takšen si tudi v odnosu do drugih ljudi. Nekateri pravijo, da bi bil lahko bolj agresiven in osvojil več etap, ampak če bi se na dirkah vedel v nasprotju s svojo osebnostjo, se ne bi počutil udobno v svoji koži," je povedal za Cyclist.
"Še mežikal je dvakrat počasneje kot običajni ljudje"
V Pamploni rojeni as ni slovel po ubijalskem instinktu, ni bil razburljiv tekmovalec, dirkanja se je loteval premišljeno, analitično. Njegov glavni cilj je bilo narediti ravno dovolj za zmago. "Kolesariti moraš pametno. Varčevati moraš z energijo. Pozoren moraš biti na tekmece, razmišljati o neštetih podrobnostih. Potrebuješ možgane, da ostaneš spredaj," je povzel svojo kolesarsko filozofijo.
In prav to varčevanje z energijo je stvar, ki je pri Indurainu, ko ni bil na kolesu, ljudem padla v oči. Premikal se je "kot v počasnem posnetku", so opažali, "še mežikal je dvakrat počasneje kot običajni ljudje", je zapisal novinar portala CyclingWeekly. To je bila tudi ena od Indurainovih prednosti, izjemno nizek srčni utrip v mirovanju. Ta naj bi znašal vsega 28 utripov na minuto. "Veliko zgodb o meni je močno pretiranih, kakšna pa je tudi resnična. Kar zadeva urtip, je bil v mirovanju tam okoli 30, 32 utripov na minuto. Trenerji so nam ga merili vsako jutro in zvečer, na enem od merjenj pa je res pokazalo samo 28. Torej je v tem nekaj resnice, ampak moj normalen mirujoči utrip pa je bil malo višji," je o tem povedal v intervjuju.
Miguel Indurain je bil neke vrste fenomen, njegov srčni utrip v mirovanju je bil izjemno nizek.
V prestižnem klubu, le malo mu je zmanjkalo do "trojne krone"
Pet zmag na Touru pa seveda ni edini Indurainov dosežek. Že na veliko prizorišče je leta 1983 pri rosnih 18 letih stopil kot najmlajši španski prvak na cestni dirki. Leto pozneje je postal profesionalec in v deseti etapi dirke Tour de l'Avenir zmagal. Ta etapa je bila posamična vožnja na čas, seveda. Leta 1988 je osvojil Dirko po Kataloniji, leto pozneje dirko Pariz–Nica, prvi Tour pa je odpeljal leta 1985, a ga ni končal. Kot tudi ne naslednjega, leta 1986, leta 1987 pa je bil na francoski pentlji 97. Leto pozneje 47., leta 1989 že 17. in leta 1990 10.
Vso profesionalno kariero je bil član španskega moštva Reynolds (na največjih dirkah z imenom Banesto, po glavnem sponzorju), ki se danes imenuje Movistar. Leta 1991 je do prve zmage na Dirki po Franciji prišel po tem, ko se je prvi favorit, Američan Greg LeMond, zlomil na vzponu na Tourmalet, v letih 1993 in 1994 pa je poleg Toura v isti sezoni slavil tudi na Dirki po Italiji. Indurain je eden od šestih kolesarjev v zgodovini, ki je osvojil dvojec Giro-Tour v isti sezoni, leta 1993 pa mu je le malo zmanjkalo do prestižne "trojne krone". Zmagal je že na Giru in Touru, na svetovnem prvenstvu pa je bil drugi, za 19 sekund je bil na cestni dirki počasnejši od zloglasnega Lancea Armstronga.
Kaj je "trojna krona" v kolesarstvu?
Trojno krono sestavljajo zmage na Touru, Giru (tega teoretično lahko nadomesti Vuelta) in svetovnem prvenstvu v enem koledarskem letu. To je do zdaj uspelo le dvema kolesarjema, leta 1974 Eddyju Merckxu in leta 1987 Ircu Stephenu Rocheju.
Šesterici je uspelo v eni sezoni osvojiti Giro in Tour, poleg Induraina (1992, 1993) še Italijanu Faustu Coppiju (1949, 1952), Francozoma Jacquesu Anquetilu (1964) in Bernardu Hinaultu (1982, 1985), Merckxu (1970, 1972) in nazadnje, leta 1998, italijanskemu zvezdniku Marcu Pantaniju, ki je umrl veliko prezgodaj.
Vseh treh velikih tritedenskih dirk v eni sezoni ni uspelo dobiti še nobenemu kolesarju, le sedem jih je, ki so Giro, Tour in Vuelto osvojili v karieri. To so Merckx, Anquetil in Hinault, pa Italijana Felice Gimondi in Vincenzo Nibali, Španec Alberto Contador in Britanec Chris Froome.
Edini s petimi zaporednimi zmagami
Leta 1996 je naznanil konec kariere.
Prav Lance Armstrong je bil s sedmimi zaporednimi zmagami (1999–2005) nekaj časa nesporni rekorder Toura, nato pa je postal sporen. Po razkritju sistematske zlorabe dopinga so Američanu izbrisali dosežke s francoske pentlje, tako zdaj Indurain ostaja edini, ki mu je vseh pet zmag uspelo doseči v nizu.
Se pa tudi slavni Španec ni izognil sumom in obtožbam o uporabi prepovedanih sredstev, dirkal je pač v temnem obdobju kolesarstva. Razen salbutamola, sredstva v zdravilih proti astmi, mu niso dokazali ničesar, četudi je svoj čas sodeloval z zloglasnim italijanskim zdravnikom Francescom Conconijem, pionirjem uporabe eritropoetina (EPO) v športu.
Olimpijsko medaljo bi v trenutku zamenjal za še eno zmago na Touru
Leta 1994 se je po četrti zmagi na Touru lotil še rekorda v vožnji na eno uro in s 53,040 prevoženega kilometra vzel svetovni rekord letečemu Škotu Graemu Obreeju, leta 1996 je poskusil napasti šesto zmago na Dirki po Franciji, pa je zbolel in mu ni uspelo. Je pa zato leta 1996 nastopil na olimpijskih igrah v Atlanti, na katerih so prvič lahko kolesarili profesionalci, in osvojil še zlato medaljo v vožnji na čas. Olimpijski uspeh je bil nadvse primeren trenutek za slovo, je povedal leta 1996, a ob tem dodal, da bi olimpijsko kolajno brez pomišljanja zamenjal za šesto zmago na Touru: "Za kateregakoli profesionalnega kolesarja je zmaga na Touru vrhunec kariere, medtem ko je olimpijski naslov zgolj simboličen."
Leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti je osvojil zlato odličje v vožnji na čas.
Miguel Indurain se od upokojitve ne pojavlja pogosto v javnosti, redko daje intervjuje, živi mirno družinsko življenje, a je še vedno tri- ali štirikrat na teden na kolesu. Vodi tudi kolesarske izlete, za svoje dosežke v kolesarstvu je prejel številna odlikovanja, tako v domači Španiji kot tudi v Franciji.
