Lance Armstrong – padli junak največje kolesarske dirke na svetu

Teksašan Lance Armstrong je ena najbolj kontroverznih figur v svetu kolesarstva, še pred nekaj leti je bil v zgodovino največje, najslavnejše in najtežje kolesarske dirke na planetu zapisan z zlatimi črkami. Bil je sedemkratni zmagovalec francoske pentlje, na Touru je namreč zmagal leta 1999, 2000, 2001, 2002, 2003, 2004 in 2005, a so njegovi dosežki danes izbrisani.

Leta 2012 je velikega šampiona odnesla dopinška afera, predvsem v ZDA je njegovo ime povsem očrnjeno, senca enega najbolj dominantnih kolesarjev v zgodovini pa dolga, v njo tu in tam zapeljejo tudi kolesarski profesionalci dandanes.

Armstrongova senca

Tudi na letošnjem Touru, ki se bo končal prav danes, tradicionalno na Elizejskih poljanah v francoski prestolnici, se je moral vodilni tekmovalec in najverjetnejši zmagovalec Christopher Froome spopadati z obtožbami o zlorabi dopinga. S tekmeci je pometel in takšna prevlada je v Franciji pospremljena s sumničavostjo.

Britanec je bil v zadnjih treh tednih tarča sovraštva, ljudje ob progi so ga zmerjali, pljuvali in celo polivali z urinom. Nekateri so ga že obsodili, da je goljuf, pa čeprav ni bil nikoli ujet pri nečednostih z zlorabo poživil. Tudi na letošnjem Touru ne, čeprav je tako on kot tudi vsi preostali kolesarji pod strogim nadzorom protidopinških agencij.

To je nedvomno ta senca Lancea Armstronga, kar je ne nazadnje priznal tudi Teksašan sam, in se Froomu celo opravičil za napade medijev in javnosti, ki jih doživlja v teh dneh.

No, francoski mediji so zgodba zase, tudi Armstronga so imeli svoj čas na ražnju, za njihovo pljuvanje žvepla bolj ali manj po vseh šampionih zadnjih tridesetih let je bržčas krivo tudi dejstvo, da je prav toliko let minilo od zadnjega zmagoslavja francoskega kolesarja na Touru. Da, Francozi na zmagovalca svoje dirke čakajo že vse od leta 1985, ko je rumeno majico v Pariz uspelo še zadnjič pripeljati legendarnemu Bernardu Hinaultu.

A vrnimo se k Armstrongu. Življenjska zgodba tega ameriškega kolesarja se bere kot hollywoodski scenarij. Rodil se je v Planu v Teksasu, 18. septembra 1971, kot Lance Edward Gunderson (po očetovi strani je norveških korenin), ko je imel dve leti, sta se starša ločila, njegova mati se je kmalu še drugič poročila in Lance je prevzel očimov priimek Armstrong.

Pri 12 letih se je lotil plavanja, pri 13 triatlona, pri 16 je bil že profesionalni triatlonec. Do leta 1992 se je že povsem osredotočil na cestno kolesarstvo in podpisal prvo profesionalno pogodbo z moštvom Motorola.

Pri 25 letih pemagal raka na testisih

Leta 1993 je zmagal na eni etapi Toura, svet pa je nase opozoril z osvojenim naslovom svetovnega prvaka na prvenstvu na Norveškem. Počasi se je prebijal med najboljše, leta 1994 je zasedel drugo mesto na klasikah Liege-Bastogne-Liege in klasiki San Sebastian, leto pozneje kot prvi Američan slavil na Valonski puščici, dobil še etapo na Touru.

Leta 1996 je zaradi slabega počutja z dirke po Francij odstopil in nato pri 25 letih izvedel, da ima raka na testisih, ki se je do takrat že razširil na možgane in pljuča. S pomočjo kemoterapije ga je v enem letu premagal, med bolniško odsotnostjo izgubil službo pri francoski ekipi Cofidis, a nato dobil ponudbo ameriškega profesionalnega moštva US Postal, s katerim je od leta 1998 do 2005 pisal kolesarsko pravljico.

Že v zgodnjem obdobju profesionalne kariere naj bi podkupoval tekmece, da je lažje osvajal lovorike (tega ga je obtožil eden od tekmecev na ameriškem državnem prvenstvu profesionalcev leta 1993), po tem, ko je premagal raka, pa se je v tekmovanje vrnil še bolj predan in odločen zmagovati, pa naj stane, kar hoče. Ekipa je bila zanj servis, bil je aroganten, zahteven in neizprosen.

Marsikateri moštveni kolega ga ni maral, a kontrola nad odtekanjem informacij v javnost je bila stoodstotna. Pozneje so mu nekdanji kolegi očitali, da si je njihov molk zagotovil z zastraševanjem, z domala mafijskimi metodami. Profesionalno kolesarstvo pa je bilo v tistem obdobju tudi prežeto z takšnim in drugačnim zlorabljanjem sredstev za izboljševanje fizičnih sposobnosti.

Marko Kump: Armstrong je bil žrtveno jagnje

Še naš as, član novomeškega moštva Adria Mobil, Marko Kump, na nek način občuti to temno obdobje na svoji koži. "Kolesarstva se je žal oprijel negativen sloves in tega slovesa se ne bo znebilo kar čez noč. Me pa to pošteno jezi. Ne mine namreč pogovor, kjer ne bi nekdo vprašal, ali misliš, da je ta in ta na dopingu," nam je povedal v sobotnem intervjuju in dodal: "Treba pa je povedati, da je bil Armstrong žrtveno jagnje. Bil je najboljši med sebi enakimi. Prilagodil se je takratnemu sistemu."

Kump se je v tej izjavi dotaknil teme, ki je leta 2012, ko je Armstrong izgubil vse, razdelila javno mnenje.

Dolgo so Armstronga lovili in preganjali antidopinški križarji, z bolj ali manj legitimnimi metodami pa se mu je uspelo vselej izmakniti dokončni obsodbi. Vse dotlej, ko je njegov primer v obravnavo vzelo ameriško pravosodje in ga na podlagi pričanj nekdanjih kolegov, predvsem Floyda Landisa, zmagovalca dirke po Franciji leta 2006, ki je bil ujet na dopingu in mu je bila zmaga hitro tudi odvzeta.

Landis je Armstronga namočil, ko se je sam zagovarjal zaradi kršitev in z njegovim pričanjem se je Armstrongova obramba dokončno sesula. Pot težo številnih dokazov, ko sta ameriškemu šampionu hrbet obrnili tudi Mednarodna kolesarska zveza (UCI) in organizacija Amaury Sport (ASO), ki prireja največjo dirko na svetu, je veliki Armstrong padel in v intervjuju pri ameriški kraljici pogovornih oddaj Oprah Winfrey sistematično zlorabo prepovedanih sredstev tudi priznal.

Za nekatere rekorder, za druge ne obstaja več

Pepi Marti, dr. Pedro Celaya, dr. Luis Garcia del Moral in zloglasni dr. Michele Ferrari so Armstronga do leta 2005 zalagali s substancami, s pomočjo katerih se je nato boril z najboljšimi kolesarji sveta. Tudi ti, dokazano vsaj pri nemškemu kolesarju Janu Ullrichu (zmagovalcu Toura leta 1997) in Dancu Bjarneju Riisu (zmagal 1996), takrat pač niso kolesarili na "mesu in krompirju".

Razmere so bile, kot pravi Kump, takšne, kot so bile. A ob tem enake za vse. In v sicer dopinškem kolesarstvu je bil Armstrong najboljši med enakimi. Ob tem vprašanju se še vedno krešejo mnenja. Marsikdo Lancea Armstronga še vedno šteje za sedemkratnega zmagovalca Toura, za druge ta človek ne obstaja več.

V kateri tabor pa spadate vi?