Tour de France
Četrtek, 18. 7. 2019, 20.25
1 leto, 9 mesecev
top 10
Tako tesno, kot je bilo pred 30 leti, ni bilo še nikoli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,37
1
Maurice Garin je na prvi Dirki po Franciji najbližjega zasledovalca prehitel za slabe tri ure, kar je najvišja razlika med prvo- in drugouvrščenim.
Od slabih treh ur do pičlih osmih sekund. Toliko znašata najmanjša in največja razlika med zmagovalcem najprestižnejše kolesarske dirke Tour De France in drugouvrščenim. Ekstremoma so bili priča na uvodni in 76. izvedbi francoske pentlje, ki smo jo tokrat vzeli pod drobnogled.
Razlike ob koncu treh tednov francoske pentlje so bile skozi zgodovino vse od zajetnih zalogajev do le nekajsekundne prednosti tistega, ki je po debelih tri tisoč kilometrih na Elizejskih poljanah dvignil roke visoko v zrak. A preden v tokratnem top 10 pridemo do Tourov z najmanjšimi časovnimi razlikami, se ustavimo še pri največji razliki, ki so jo zabeležili leta 1903.
Leto 1903 in svojevrsten Garinov rekord
Pokojni francoski kolesar Maurice Garin je na premierni Dirki po Franciji leta 1903 skupno zmago pred drugim Lucienom Pothierom slavil s še danes najvišjo prednostjo, s kar dvema urama 59 minutami in 21 sekundami prednosti. Z razvojem in spremembami na dirki, ko so kolesarji sčasoma začeli dirkati skupinsko, so se razlike manjšale iz leta v leto. Devetkrat do danes se je zgodilo, da je prvo- in drugouvrščenega ločila manj kot minuta. Zbrali smo nekaj Tourov z najnižjo razliko med prvim in drugim.
Carlos Sastre je leta 2008 na Dirki po Franciji drugega Cadela Evansa ugnal za 58 sekund.
Leto 2008: 58 sekund Carlos Sastre – Cadel Evans
Po skoraj desetletju Tourov (med letoma 1999 in 2007), na katerih je prvotni skupni zmagovalec na koncu zaradi dopinških pregreh pozneje ostal brez zmage, je leta 2008 zmagovalčevo ime ostalo zapisano. Svoje prve in edine skupne zmage na tritedenskih dirkah se je takrat veselil Carlos Sastre.
Španec je odločilni korak k zmagi naredil v kraljevski 17. etapi, ko mu je uspel pobeg na zadnjem vzponu na Alpe d'Huez, v katerem si je nabral dve minuti prednosti. Takrat je rumeno majico prevzel od svojega klubskega kolega pri moštvu CSC, Luksemburžana Fränka Schlecka, in jo zadržal vse do Elizejskih poljan. Na drugem mestu je končal v moderni eri večno drugi Cadel Evans, ki je za Sastrejem zaostal 58 sekund.
Petkratni zmagovalec Toura Jacques Anquetil (desno) v družbi večno drugega Raymonda Poulidorja. Leta 1964 ga je na francoski pentlji premagal za 55 sekund.
Leto 1964: 55 sekund Jacques Anquetil – Raymond Poulidor
Leta 1964 so imeli največ razlogov za zadovoljstvo Francozi. Bitko za skupno zmago sta bila njihova rojaka, serijski zmagovalec Toura Jacques Anquetil in Raymond Poulidor. Slava je ponovno, četrtič zapored, sicer pa skupno petič pripadla prvemu, ki je v kariero Poulidora vstavil nov grenak kamenček. Na koncu ga je prehitel za 55 sekund in mu preprečil prvo zmago na Touru.
Poulidora se je prijel vzdevek večno drugi, saj je na Dirki po Franciji trikrat končal na drugem in kar petkrat na tretjem mestu. Nikoli na 14 Tourih ni oblekel rumene majice, je pa istega leta slavil edino skupno zmago na tritedenskih dirkah, in sicer na Vuelti.
Pozdrav Chrisa Frooma in Rigoberta Urana po koncu Toura 2017. Britanec je Kolumbijca ugnal za 54 sekund.
Leto 2017: 54 sekund Chris Froome – Rigoberto Uran
Zadnja Dirka po Franciji, na kateri je zmagovalca in drugouvrščenega ločevala manj kot minuta, je tista izpred dveh let, ko je Primož Roglič slavil prvo od dveh etapnih zmag na Touru. Četrte skupne zmage na francoski pentlji se je 2017 veselil Chris Froome. Britanec je rumeno majico nosil na petih etapah. Po štirih etapah jo je prevzel od Gerainta Thomasa, jo po 11. predal Fabiu Aruju, po 13., ko jo je slekel, pa je ni več oblekel.
Froome je po treh tednih in 3.540 prevoženih kilometrih zmago slavil s 54 sekundami prednosti pred Kolumbijcem Rigobertom Uranom.
Nekdanji predsednik Francije in župan Pariza Jacques Chirac v družbi zmagovalca Toura Bernarda Theveneta.
Leto 1977: 48 sekund Bernard Thevenet – Hennie Kuiper
Zaradi pravila, da mora ekipa udeležbo na Dirki po Franciji plačati, se je kar nekaj moštev odločilo, da na Touru 1977 ne bo štartalo. Na štartu tako ni bilo tudi enega vidnejših kolesarjev za končni uspeh Michela Pollentiera. Etape so bile pisane na kožo Francozu Bernardu Thevenetu, ki so ga marca tistega leta kaznovali zaradi dopinga, a je kljub temu lahko nastopil na domači pentlji. In na koncu ob pomoči nekaterih kolesarjev in smoli drugih tudi slavil.
S takrat najmanjšo razliko v zgodovini Toura, 48 sekundami, je bil na koncu hitrejši od drugega Belgijca Hennieja Kuiperja. Francoz je pozneje večkrat priznal, da si je do zmag pomagal z nedovoljenimi substancami.
Več iz rubrike Top10
Leto 1987: 40 sekund Stephen Roche – Pedro Delgado
Ena najbolj razburljivih dirk po Franciji osemdesetih let za irske navijače sega v leto 1987, ko sta hudo bitko bila Irec Stephen Roche in Španec Pedro Delgado. Slednji se je dobro zavedal, da mora štiri dni pred koncem na izjemno težki gorski etapi, na vzponu na smučarsko središče La Plagne v primerjavi z Rochejem pridobiti vsaj minuto, saj je sledil še kronometer, na katerem je imel Irec vselej hitre noge.
Stephen Roche (levo) je leta 1987 navdušil Irce. Najprej s hrabrim vzponom na La Plagne, za konec in zmago pa še na kronometru.
Vodilni Španec si je med zahtevno gorsko etapo že privozil lepo prednost, napovedovalci so menili, da si bo na koncu pridobil vsaj dragoceno minuto, a nato je Roche prestavil v višjo prestavo, presenetil britanske medije, ki kar niso mogli verjeti očem, in ciljno črto prečkal z le nekaj sekundami zaostanka. Na cilju se je zgrudil, oskrbeti so ga morali z dodatnim kisikom, a naredil je ključni korak k skupni zmagi. Tri dni pozneje je na kronometru Delgada odločno pustil za seboj in se razveselil končne zmage s 40 sekundami prednosti.
Vzpon na La Plagne in Rochejeva vrnitev v igro:
Leto 1968: 38 sekund Jan Janssen – Herman Van Springel
Vroče je bilo na zadnji Dirki po Franciji, na kateri so kolesarji pedale vrteli še kot del nacionalnih ekip, po tem letu pa so se na dresih že pojavila reklamna imena ekip. Leta 1968 je spet odločal zadnji dan, ko so morali kolesarji opraviti z dvema preizkusoma. Najprej jih je čakala 137 kilometrov dolga cestna preizkušnja, za tem še precej dolg kronometer.
Nekdanji nizozemski specialist za vožnjo na čas Jan Janssen (levo) je leta 1968 izkoristil odločilni kronometer in pridirkal na prvo mesto.
Pred zadnjim dejanjem so bili v igri za skupno zmago vodilni Nemec Herman Van Springel, drugi Španec Gregorio San Miguel, ki je zaostajal 12 sekund, in nizozemski specialist za vožnjo na čas Jan Janssen, ki se je v zadnji boj podal s 16 sekundami zaostanka. Van Springel je kronometer sicer končal kot drugi, a najslajše se je smejalo Nizozemcu Janssenu, ki je pridobil dovolj časa, da je najbližjega zasledovalca na Touru ugnal za 38 sekund.
Leto 2006: 32 sekund Oscar Pereiro – Andreas Klöden
Oscar Pereiro je rumeno majico za zmago na dirki leta 2006 prejel z zamudo, po diskvalifikaciji Floyda Landisa. Andreasa Klodna je po več kot 3.000 kilometrih premagal za 32 sekund.
Leta 2006 je po sedmih letih vladavine na tronu Dirke po Franciji Lancea Armstronga zamenjal njegov rojak Floyd Landis. A le za kratko. Američan je v 16. etapi deloval precej nebogljeno in predal rumeno majico, a že naslednji dan se je vrnil tako silovito, da so drugi le nemočno spremljali njegov pobeg. Spet si je nadel majico vodilnega in jo nosil do konca dirke.
Le nekaj dni zatem pa je odjeknila novica, da si je na dirki pomagal z nedovoljenimi poživili. Sledilo je zanikanje in številna zaslišanja, a odvzema zmage Landisu ni uspelo doseči. Novi zmagovalec je tako postal Španec Oscar Pereiro, ki so mu pozneje prav tako očitali nepoštenost na tej dirki, a mu grehov takrat niso uspeli dokazati. Pereiro je tako še danes lastnik tretje najbolj tesne zmage na Touru. Nemca Andreasa Klödna je ugnal za 32 sekund.
Po letu 1998 in Marcu Pantaniju je bil Tour 2006 prvi, ki je imel skupnega zmagovalca. Vseh sedem Armstrongovih zmag so pozneje črtali.
Leto 2007: 23 sekund Alberto Contador – Cadel Evans
Kolesarski svet si še ni dobro opomogel od vseh dopinških šokov, že je sledila nova omadeževana Dirka po Franciji. Vodilni na dirki leta 2007 Michael Rasmussen se je moral po 16. etapi umakniti. To je zaradi izmikanja dopinškim testom zahtevala njegova ekipa. Celotni ekipi Cofidisa in Astane prav tako nista videli ciljne črte dirke, saj je bil v vsaki od ekip vsaj en padli dopinški grešnik. Leta pozneje se je izkazalo tudi, da je tretji s Toura Levi Leipheimer prav tako goljufal, po priznanju uporabe dopinga so mu črtali vse rezultate tistega obdobja.
Alberto Contador je leta 2007 na Touru slavil s 23 sekundami prednosti pred Cadelom Evansom, kar je druga najtesnejša zmaga v zgodovini.
Leipheimer je na kaotični dirki za zmagovalcem Albertom Contadorjem zaostal 31 sekund. Gledalci so z nestrpnostjo spremljali, ali bo imel večno drugi nove ere Cadel Evans dovolj moči na končnem kronometru, da užene Španca, a mu ni uspelo. Avstralec je na koncu zaostal 23 sekund za Contadorjem, kar je še danes druga najmanjša razlika na Touru.
Contador se je pozneje spoprijemal s številnimi obtožbami uporabe dopinga, Evans pa je leta 2011 na Dirki po Franciji le dobil zadoščenje. Po dveh drugih mestih je le prišel do skupne zmage.
Leto 1989: 8 sekund Greg LeMond – Laurent Fignon
Najbolj spektakularen zaključek Dirke po Franciji sega v leto 1989, po katerem bi filmski ustvarjalci Hollywooda kaj lahko posneli uspešnico. Glavna akterja sta bila pokojni Francoz, dvakratni zmagovalec rumene pentlje Laurent Fignon in Američan Greg LeMond.
Greg LeMond je v najbolj razburljivem koncu Toura v zgodovini na kronometru v primerjavi z do takrat vodilnim Laurentom Fignonom pridobil skoraj minuto. Po 3.285 kilometrih je Američana in Francoza ločevalo zgolj osem sekund.
Zadnji je v začetku osemdesetih veljal za izjemno nadarjenega kolesarskega upa, leta 1986 je prvič slavil skupno zmago na Touru, nato pa je njegovo kariero prekinila nesreča. Po poškodbi zapestja je okreval v domovini in se tik pred vrnitvijo v Evropo s stricem in svakom podal na lov na purane. Trojica se je razkropila, svak je nato, misleč, da je slišal premikanje živali, streljal. Izkazalo se je, a je premikal nesrečni LeMond, ki ga je svak ustrelil v hrbet. Američan je bil sprva v smrtni nevarnosti, a so ga rešili. Izpustil je tako Tour 1987 in 1988, v karavano na prestižno dirko se je tako vrnil leta 1989, ko sta s Fignonom za preostale pomenila nerešljivo uganko.
Skozi vso dirko ju je ločevalo največ 53 sekund, pred zadnjim dnevom D, kronometrom je imel Francoz 50 sekund prednosti. A mu jih na koncu ni uspelo zadržati. Američan je pridobil skoraj minuto in na koncu poskrbel za najbolj tesno zmago na Tourih v zgodovini. Po 3.285 kilometrih ju je ločevalo le osem sekund.
Preberite še:
1