Sreda, 31. 8. 2022, 22.34
1 leto, 7 mesecev
Sebastjan Kristovič: Danes moramo postati varuhi otrokovega otroštva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,74
19
Profesor Sebastjan Kristovič
"Ne," je na vprašanje, ali se mu zdi dobro, da imajo otroci natrpan urnik in so po šoli zaposleni z različnimi popoldanskimi obveznostmi, odgovoril strokovnjak za vzgojo otrok Sebastjan Kristovič. "Že vrsto let na šolah za starše, seminarjih in predavanjih govorim o tem, da moramo danes postati varuhi otrokovega otroštva. Svetujem, da otrok do drugega ali tretjega razreda nima nobene dejavnosti. To je pravzaprav še predšolsko obdobje in v tem obdobju je otrok še bitje ustvarjalnosti in domišljije. To je čas pravljic, zgodbic, namišljenih prijateljev, sproščene igre in iger, ki jih otrok kreira sam ter jih je zmožen zaigrati tudi samostojno," je dejal Kristovič.
"Starši ne smejo biti nenehni animatorji in otroka kot taksi služba voziti od ene dejavnosti do druge. Že tako menijo, da imajo doma novega Mozarta, Beethovna, Messija, Ronalda in da so vsi geniji in nadarjeni," je povedal Kristovič in dodal, da se mu zdi, da so otroci prepogosto zaposleni z različnimi popoldanskimi dejavnostmi po šolskih obveznostih in da je njihov urnik pogosto prenatrpan.
"Če zamudimo čas otroštva, ga ne bomo mogli nikoli več nadoknaditi"
"Staršem pogosto zavrtim čas za deset let naprej, ko bodo njihovi otroci stari 14 ali 15 let, v obdobje, ko bi morali teči po stadionu in trošiti odvečno energijo in hormone, ne pa biti v sobi na Instagramu in Facebooku. V tistem obdobju mladostništva pa jih starši običajno prepuščajo samim sebi in tako ne ostane praktično nihče, morda eden ali dva na generacijo, a ta dva talenta bi svoj potencial uresničila v vsakem primeru, ne glede na to, ali bi jih starši forsirali ali ne," ponazori sogovornik in opozori:
"Tako pa imamo generacije apatičnih, naveličanih, iztrošenih mladostnikov. In menim, da moramo to obdobje res zavarovati, ker se otroštvo ne vrne nikoli. Če zamudimo ta čas, ga ne bomo mogli nikoli več nadoknaditi. Popoldne mora biti otrok doma, da se umiri in bivanjsko zasidra, ko pa je otrok večji oziroma že mladostnik, pa naj ima dejavnosti, sam predlagam eno in največ dve, torej tiste, za katere se odloči na začetku šolskega leta, da jih izpelje do konca."
Kot dodaja, pomen dejavnosti vidi predvsem v tem, da se otrok uri v eni disciplini, vadi vztrajnost in disciplino in dobi delovne navade. Zato Kristovič največ prednosti teh dejavnosti vidi v tem, da otrok razvija osebnostne lastnosti, kot pa da se v nekaj le ozko usmeri.
"Tu gre za dve stvari. Ena stvar je odvisna od otroka, ker če nekoga bolj zanimajo umetnost, glasba in književnost, ta zagotovo ne bo naredil nogometne kariere. A generalno gledano preferiram šport in gibanje zunaj, ker se toliko ur preživi pred zaslonom. Športna dejavnost je tudi povezana z zdravim razvojem možganov in kognitivnimi sposobnostmi, koncetracijo in tako naprej. Ni nujno, da gre za treninge, a bolj bi poudaril gibanje, da so otroci v naravi, gredo v hribe. Starši pa so tisti, ki najbolj poznajo svoje otroke, vsak otrok je zgodba zase in pri vsakem so potrebne druge vzgojne metode," je povedal.
"Na nezavedni ravni se na otroka prenašajo čustva"
O pripravah na začetek novega šolskega leta Kristovič pravi: "Sam veliko delam na tem področju, vodim ogromno šol za starše, predavanj, seminarjev po vrtcih, šolah, srednjih šolah, ustvarjalno-doživljajskih taborov za otroke, delam tudi znanstveno-raziskovalno. Ravno zdaj vodim triletni nacionalni projekt s področja vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja, tako da to področje zelo dobro poznam. Staršem svetujem, da namenjajo čim manj poudarka tem pripravam, ker zadnja leta ali pa v zadnjih desetih, 20 letih pretirano poudarjamo te nove začetke in uvajanje."
"Otroci in mladostniki tako ali tako čutijo in vedo, da je pred vrati nov začetek šolskega leta ali pa vstop v prvi razred ali vrtec. Ko imam srečanje s starši, katerih otrok gre prvič v vrtec ali šolo, vedno svetujem, da prvi mesec otroka v vrtec vozi oče, ker očetje znajo velikokrat to narediti bolj sproščeno in racionalno. Mame pogosto otroke preveč objemajo in se od otroka poslavljajo s cmokom v grlu, očetje pa te stvari izpeljejo bolj gladko, otroku dajo poljubček in mu rečejo, da se spet vidita popoldne," je zatrdil.
Kot poudarja Kristovič, je ključnega pomena to, da se na otroka na nezavedni ravni prenašajo čustva. To, kar doživlja mama, se tako nezavedno prenese na otroka.
"To, da se mami nabirajo solze, da je tesnobna, da se s težavo poslavlja ipd., sam otrok razume, kot da gre za veliko stvar, nekaj negativnega, saj se mama ne more posloviti, seveda potem tudi sam joče, ker ga je strah te negotovosti, in se oklepa mame. Zato naj bo ta prehod čim bolj normalen in sproščen. Starši naj to vzamejo kot neki nov začetek ali pa novo priložnost in naj otrokom ne govorijo, naj v šoli uživajo, ker šola ni tu za to, da se imamo tam lepo in uživamo. Prav je, da mu povejo, da naj dobro začne šolsko leto, kot rečemo, naj 'zagrabi za delo na začetku', naj se lepo obnaša, naj bo prijazen in skrben do drugih sošolcev in posluša učitelje. Prav je, da ve, da je šola njegova temeljna naloga in da se je treba potruditi in biti priden," je še pojasnil.
"Starši naj se z novim obdobjem spopadejo tako, da zavzamejo neko normalno, zdravo držo, saj je to, da se nekaj začne na novo, del življenja. Podobno kot takrat, ko gremo na dopust, točno vemo, da je v ponedeljek znova treba v službo. Naj te začetke vzamejo čim bolj zdravo in sproščeno, ker ne gre za nič spektakularnega in pretresljivega. Predvsem pa je pomembno, da jim starši dajo dobro popotnico in delajo poudarek na medosebnih odnosih in podobno," je prepričan.
"Svet odraslih je tukaj zato, da otroke opogumi"
"Izpostaviti je treba, da vsak strah ni negativen, permisivna vzgoja je pravzaprav tabuizirala to, da ne sme otrok v življenju doživeti nič negativnega, nobene negativne izkušnje in danes delamo cele cirkuške predstave glede teh novih začetkov. Seveda je otroka strah, saj je strah tudi nas odrasle, tudi mi se česa bojimo, ampak otroke moramo opolnomočiti, da se tudi s tem strahom na nek način soočijo. Na podlagi tega bodo razvili samozavest, zdravo samopodobo, samospoštovanje," o strahovih otrok pove sogovornik in poda primer:
"Mi smo v šolo hodili z brati ali sestričnami, in ko smo mi prišli v šolo, smo učiteljice poslušali kot prestrašeni majhni škrati, ampak smo domov odšli ponosni, ker smo nekaj premagali in nekaj dosegli. Svet odraslih pa danes želi vse te izkušnje odvzeti otrokom, kot da se z ničemer takim ne bi smeli soočiti. To je tisti pozitivni stres in je pravzaprav dobro in koristno, da je otroke malo strah in jih stiska. Tako bodo na zdrav način ponosni nase in bodo razvili zdravo identiteto, svet odraslih pa je tukaj zato, da jih opogumi."
"Tako pa imamo generacije apatičnih, naveličanih, iztrošenih mladostnikov. In menim, da moramo to obdobje res zavarovati, ker se otroštvo ne vrne nikoli. Če zamudimo ta čas, ga ne bomo mogli nikoli več nadoknaditi. Popoldne mora biti otrok doma, da se umiri in bivanjsko zasidra," je o pretiranem vključevanju otrok v popoldanske dejavnosti povedal Kristovič.
Koliko se lahko starši vtikajo v delo učiteljev?
"Tu je veliko težav, moj nasvet je, da starši v te stvari sploh ne bi smeli posegati. Šola kot vzgojno-izobraževalni zavod ali vrtec bi morala biti strokovna, avtonomna inštitucija. Zaradi naše minule prenove vzgojno-izobraževalnega sistema so se temu, da lahko vsak komentira in ima o vsem svoje mnenje, na široko odprla vrata. Na ta način je šola izgubila na integriteti, strokovnosti in avtonomnosti in je velikokrat v neki vlogi servisa staršem in dobrikanja občini, županom ter okolici," je o poklicanosti šol in vzgojnih zavodov povedal Kristovič ter odgovoril tudi na vprašanje, koliko naj starši pri osnovnošolcih in tudi kasneje posegajo v ocene otrok in mladostnikov ter ali na tem področju vidi veliko težav, saj se učitelji v zadnjih letih soočajo s precejšnjimi pritiski s strani staršev.
Sodelovanje med šolo in starši: "Manj je več"
"Nihče, ki je bolan na srcu, se ne vtikuje v delo zdravnika, se z njim prereka in mu svetuje ter z njim razpravlja o tem, kako bo operiral srčno zaklopko. Tudi učitelj je postavljen v podobno vlogo. Če potegnemo primerjavo naših šol s tistimi na severu Evrope ali v skandinavskih državah, je to, kar se dogaja pri nas, popolnoma nepredstavljivo. Tam je učitelj eden izmed najbolj dostojanstvenih, verodostojnih in spoštovanih poklicev. Staršem tam ne pade na pamet, da bi dvomili v določena ravnanja ali jih sploh komentirali," je poudaril sogovornik.
"Zadnji čas je, da si šole in vrtci povrnejo strokovno avtonomijo in delovanje"
"Danes je zadnji čas, da si šole in vrtci povrnejo strokovno avtonomijo in delovanje, ki so ga nekoč že imeli. Potrebe po večjem sodelovanju med starši in šolo oziroma vrtci sam ne vidim in se skoraj vedno izkaže za škodljivo. Starši gredo v šolo, da jih ta informira s potrebnimi informacijami glede njihovega otroka, o njegovem napredku, razvoju in učenju. To sodelovanje med šolo in starši je zelo delikatno. Sam bi se držal načela, da je manj več," je o spoštovanju učiteljskega poklica ter vlogi staršev pri otrokovem šolanju in učenju povedal Kristovič.
"Če delam tako, da sem nekomu všeč, se s tem odpovem svoji strokovnosti"
"Če se morajo učitelji in ravnatelji nekomu dobrikati, recimo županu ali pa staršem, seveda s tem izgubljajo svojo strokovno integriteto in avtonomijo. Če delam tako, da sem nekomu všeč, se s tem odpovem svoji strokovnosti. Seveda otroci zelo hitro začutijo zaščito staršev in tako se začnejo različni pritiski staršev na učitelje."
"Epidemija je v resnici strnila to, kar bi se zgodilo v petih ali desetih letih"
Spregovoril je tudi o vplivu epidemije na otroke.
"Je vplivala, ampak … Ta 'ampak' je tu zelo pomemben, kajti vsi, tudi stroka, poudarjajo in govorijo, kaj je naredila epidemija. Mislim, da epidemija ni naredila nič, ampak so glavno naredili zasloni in vzgoja staršev, ki so otroke ure in ure prepuščali zaslonom brez nadzora. Glavni razlog je to, da je epidemija v resnici strnila to, kar bi se zgodilo v petih ali desetih letih," je dejal.
Pred 20 ali 25 leti ni bilo bulimije, težav s koncentracijo, anoreksije, anksioznosti, depresije, samopoškodovanja, ADHD in drugih motenj ter stisk. Vse to je pravzaprav začelo vzporedno naraščati z uporabo zaslonov in imamo celotne generacije mladostnikov, ki so zasvojeni z njimi," je poudaril Kristovič.
"Zavedati se moramo, da je v zadnjih 20, 25 letih v Evropi naraslo število duševnih bolezni in se zvišalo za sedemdeset odstotkov do 18. leta starosti. Torej je bilo 70 odstotkov več duševnih stisk pri mladostnikih do 18. leta že pred epidemijo, mi pa želimo vse naprtiti epidemiji. Ves ta porast se je zgodil vzporedno z uporabo pametnih telefonov, družbenih omrežij in tako naprej. Pred 20 ali 25 leti ni bilo bulimije, težav s koncentracijo, anoreksije, anksioznosti, depresije, samopoškodovanja, ADHD in drugih motenj ter stisk. Vse to je pravzaprav začelo vzporedno naraščati z uporabo zaslonov in imamo celotne generacije mladostnikov, ki so zasvojeni z njimi," je poudaril Kristovič in dodal:
"Govorim o nekemični zasvojenosti in glavna stvar, ki se je zgodila v času epidemije, je ta, da so starši otroke mirno prepustili zaslonom. Otroci in mladostniki so bili in so še ure in ure nenadzorovano prikovani na različne zaslone. Na primer povprečen mladostnik v razvitem svetu na dan v zaslon telefona gleda povprečno okrog šest ur. Ko to povem staršem na predavanjih, so nad tem podatkom šokirani. Če vključimo še televizije, tablice in playstatione vse to skupaj na koncu dneva nanese vse tja od 11 do 12 ur gledanja v zaslon."
Kristovič poziva vse starše, da omejijo uporabo naprav, ker bi, kot pravi, moral biti seštevek uporabe zaslona za zdrav razvoj otrokovih možganov, kognitivnih sposobnosti in dobro duševno zdravje enak nič.
"Zdaj je priložnost, da se stvari na novo zastavijo. Če podam še en primer, otroci in mladostniki imajo izredno nizko razvito empatijo. Povsem razumljivo, empatije namreč ne moreš razvijati tako, da drsaš s prstom po zaslonu, ampak da si v interaktivnem odnosu z drugimi in sočloveka gledaš v oči. Danes pogosto vidimo prizore, ko mlada mamica ali oče drži dojenčka v roki ali pa ga vozi v vozičku, v drugi roki pa drži telefon. Otrok gleda mamico in vidi, da mamice 'ni z njim', tako da ne more vzpostaviti varne navezave in varnega odnosa. Po drugi strani starši s tem sporočajo, kaj je v življenju najpomembnejše, in to je zaslon, bodisi je ta v roki bodisi na steni," je sklenil Kristovič.
19