V tem športu je prišla prva slovenska olimpijska medalja

Rudolf Cvetko je do srebrnega odličja prišel s sabljo, v športnem sabljanju pa se poleg te uporabljata še floret in meč. Šport izvira iz vojaške veščine mečevanja, razvil se je v 19. stoletju v Italiji, nato pa se izpopolnjeval skozi špansko in predvsem francosko šolo sabljanja.  

Sodobno sabljanje naključnim opazovalcem v spominu ostane zaradi specifične opreme, tekmovalci so oblečeni v bele hlače in jopič, nosijo rokavice in čelado, pomembno vlogo pa ima elektronski sistem beleženja zadetkov, ki so ga prvič uporabili že v tridesetih letih 20. stoletja.

Elektronska oprema je sestavljena iz senzorjev na orožju (pri floretu in sablji je to konica rezila) in na zaščitnih oblačilih. Ti senzorji zabeležijo dotike in čas le-teh, sodniki pa ocenjujejo legalnost akcij.

Da bi dosegel zadetek, mora sabljač s konico orožja zadeti nasprotnikovo veljavno površino. Pri meču je to vse telo, pri floretu le trup, pri sablji pa trup od pasu navzgor, vključno z rokami in glavo. Pri sablji šteje za zadetek tudi udarec s sprednjim robom ter z zgornjo tretjino zadnjega roba. Prizna se vsak zadetek, ki ga tekmovalec doseže stoje na stezi ali v zraku, preden stopi na tla pri flechu. Pri floretu in sablji se zadetki zunaj veljavne površine priznajo, če je zadeti tekmovalec, da bi se izognil zadetku v veljavno površino, le-to zakril tako, da se je postavil v neobičajni položaj. Zadetek v neveljavno površino sklene zaporedje akcij, je o sistemu točkovanja mogoče prebrati na spletni strani Sabljaške zveze Slovenije.