Sobota, 23. 11. 2024, 22.49
2 tedna, 3 dni
Skok v športno preteklost
Beatrice "Bebe" Vio: neverjetna zgodba olimpijske prvakinje brez rok in nog, ki premika meje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,19
Italijanka Beatrice Vio, sabljačica brez okončin, je ena največjih zvezd paraolimpijskega športa. Pred desetimi leti je v Strasbourgu osvojila svoj prvi naslov evropske prvakinje, od takrat je šla krivulja samo še navzgor.
Sedemindvajsetletna Italijanka Beatrice Vio, za prijatelje Bebe, je ena največjih zvezd parašporta. Letos mineva deset let od njenega prvega naslova evropske prvakinje v sabljanju na invalidskem vozičku, kar je bil šele začetek njene neverjetne športne poti. Dobitnica petih medalj s paraolimpijskih iger, tudi dveh zlatih, ki so ji pri 11 letih zaradi zapletov pri akutnem bakterijskem meningitisu amputirali obe podlakti in nogi pod kolenom, nastopa na modnih revijah, snema reklame in v okviru lastne dobrodelne organizacije ter s svojim zgledom navdihuje številne mlade, ki so se zaradi amputacije znašli v težkem položaju.
Parasabljačica Betraice Vio ima v zbirki pet paraolimpijskih medalj, tudi dve zlati.
Italijanka Beatrice Vio je zvezda zadnjih treh izvedb paraolimpijskih iger. Ne samo zaradi rezultatov, navdušuje tudi njena neomajnost pri premagovanju ovir. Pri 11 letih je zaradi okužbe z akutnim bakterijskim meningitisom razvila nekrozo (odmiranje telesnega tkiva), in da bi ji rešili življenje, so ji zdravniki amputirali del okončin, danes je vrhunska športnica, vzornica, model na modnih revijah, protagonistka reklam in še bi lahko naštevali. V knjigi z naslovom Podarili so mi sanje je zapisala: "Sem srečna ženska! Dobro mi gre z mojimi štirimi pari nog, rokami Robocop in znamenji na obrazu z brazgotinami. Brez njih se ne bi več prepoznala."
Sanje o olimpijskih igrah zamenjala za paraolimpijske
Na modni reviji L’Oréala v Parizu septembra letos
Beatrice Vio se je s sabljanjem začela ukvarjati pri petih letih in sanjala o velikih športnih dosežkih. Sprva so bile njen cilj olimpijske igre, od 11. leta naprej – leta 2008 so ji amputirali podlakti in nogi pod kolenom – pa je sanje usmerila proti paraolimpijskim igram.
Čeprav so po obsežni operaciji mnogi mislili, da je njena športna pot končana, je sama imela drugačne načrte. Po več kot treh mesecih intenzivne rehabilitacije se je vrnila k sabljanju. Le da je to zdaj počela na invalidskem vozičku.
"Začela sem kovati načrte in stopila v stik z vsemi, ki bi mi lahko pomagali uresničiti moje sanje. Lahko si še tako nadarjen in močan, vendar vedno potrebuješ ljudi v svojem življenju," je zapisala v daljšem, zelo osebnem zapisu na spletni strani Evropske investicijske banke.
"Potrebovala sem tehnike, s katerimi so mi izdelali protetični pripomoček za podporo floretu (floret je eno od treh orožij, poleg sablje in meča, ki ga uporabljajo v športnem sabljanju) - bila sem in sem še vedno edina tekmovalka na svetu, ki se mečuje brez rok -, fizioterapevte, ki so mi pomagali fizično pripraviti moje 'novo' telo na to novo avanturo, sabljaške strokovnjake, ki bi me naučili mečevanja na invalidskem vozičku, in veliko drugih ljudi, ki so me podpirali."
Svojega prvega tekmovanja v sabljanju na invalidskih vozičkih se je pod mentorstvom Federice Berton in Alice Esposito udeležila leta 2010, komaj dve leti po operaciji, ki ji je povsem spremenila življenja in zaradi katere je morala temeljito spremeniti svoj način gibanja med sabljanjem. Namesto iz roke floret suva s komolcem.
Nosilka bakle na olimpijskih igrah v Londonu
Leta 2011 se je udeležila svojega prvega mednarodnega tekmovanja, svetovnega prvenstva do 17 let, in zmagala. Leto pozneje se je s 15 leti tudi uradno pridružila italijanski paraolimpijski reprezentanci v sabljanju in na poseben način okusila paraolimpijske igre. Na igrah v Londonu leta 2012 sicer ni nastopila, bila pa je izbrana za nosilko bakle na otvoritveni slovesnosti, potem ko je več kot tisoč ljudi na e-naslov Mednarodnega paraolimpijskega komiteja pisalo v podporo njeni kandidaturi. Javnost jo je takrat spoznala tudi kot strokovno sodelavko za televizijski kanal Sky Sport.
Leta 2011 na tekmi svetovnega pokala v Torinu
Leto pozneje je v Montrealu v Kanadi prvič zmagala na tekmi svetovnega pokala, Mednarodni paraolimpijski komite pa jo je razglasil za paraolimpijsko športnico meseca.
V začetku sezone 2013/14 je športno kariero za kratek čas prekinila in se osredotočila na šolo, a se je junija vrnila in na evropskem prvenstvu v Strasbourgu zmagala tako na posamični (kategorija foil B) kot ekipni tekmi. Italijanski paraolimpijski komite jo je ob koncu leta razglasil za italijansko paraolimpijsko športnico leta, naslov, ki si ga deli z Oxano Corso, atletinjo s cerebralno paralizo.
Leta 2017 je prejela nagrado laureus.
Leta 2015 je v Egerju na Madžarskem postala svetovna prvakinja, izbrana je bila za ambasadorko milanskega Expa 2015 in izdala avtobiografijo z naslovom Podarili so mi sanje.
V sezoni 2015/16 je prejela Mangiarottijevo nagrado Italijanskega olimpijskega komiteja in še drugič osvojila naslov evropske prvakinje (leta 2018 je zbirki dodala še tretji naslov prvakinje Stare celine).
Pred olimpijskimi igrami je opravila še maturo
Julija je v finalu svetovnega pokala v Varšavi izgubila proti Rusinji Viktoriji Bojkovi in prekinila niz 11 zaporednih zmag v svetovnem pokalu, a najboljši del in formo prihranila za Rio de Janeiro, kjer je prvič osvojila naslov olimpijske prvakinje, na ekipni tekmi pa osvojila bron. Stara je bila komaj 19 let, le nekaj tednov pred igrami je uspešno opravila še maturo! Od sto možnih točk jih je dosegla 83!
"Pred kratkim mi je nekdo rekel, da so se mi izpolnile vse sanje in da nimam več kaj doseči. Res je, da sem v zadnjih dveh letih na seznamu želja odkljukala kar nekaj ciljev – poleg mature in nastopa na paraolimpijskih igrah sem prepotovala svet in spoznala veliko znanih in pomembnih osebnosti, napisala sem dve knjigi in se preizkusila v svetu televizije, kjer sem leta 2017 celo predstavila lastno oddajo La vita è una figata (Življenje je kul).
Sodelovala sem tudi pri filmu Incredibles 2, kjer sem glas novega superjunaka sinhronizirala v italijanščino, dobila sem vozniško dovoljenje in začela obiskovati Ameriško univerzo v Rimu, kjer študiram komunikacijo, mednarodne odnose in trženje. Vendar s tem nisem zadovoljna, zato bi zdaj rada s svojo ekipo dvignila lestvico olimpijskih sanj – z ekipo si želim v Tokiu osvojiti zlato," je napovedala.
Želje in cilj je uresničila v posamični konkurenci, kjer je osvojila novo olimpijsko zlato, na ekipni tekmi pa prišla do srebra.
Pravi, da se vedno znova opominja, da je treba trdo delati, da sanje postanejo cilji, sicer bodo za vedno ostale zgolj in samo sanje. "Morate verjeti, kovati načrte, trdo delati in nikoli ne izgubiti svojih ciljev izpred oči," polaga na srce svojim sledilcem.
Pri italijanskem predsedniku Sergiu Mattarelli pred olimpijskimi igrami v Tokiu
Olimpijski odštevalnik
Kako strastna in odločna je glede tega, kar počne, zgovorno priča ena od anekdot iz obdobja predolimpijskih priprav. Ko se je pripravljala na olimpijske igre v Riu leta 2016, si je na mobilnem telefonu nastavila odštevalnik dni. Čas je začel teči 500 dni pred igrami. "Vsako jutro, ko sem se zbudila, sem si rekla: 'Daj, Bebe, na delo – kmalu te čaka pot v Rio.' Pred olimpijskimi igrami v Tokiu sem začela odštevati že tisoč dni pred igrami, ker bo tokrat še težje in ker nihče ničesar ne osvoji po naključju ali sreči."
Zbiranje medalj je nadaljevala tudi letos v Parizu, kjer je na posamični in ekipni tekmi osvojila bron, in to po tem, ko je zaradi študija sabljanje začasno postavila na stranski tir. Leta 2023 je na Univerzi Johna Cabota v Rimu diplomirala iz komuniciranja in mednarodnih odnosov.
Aktivna v dobrodelni organizaciji Art4sport Onlus
Zelo je vpeta tudi v dobrodelno organizacijo Art4sport Onlus, ki sta jo leta 2010 zasnovala njena starša in je namenjena otrokom amputirancem. "Moja prva (paraolimpijska, op. p.) junaka sta bila (parakolesar) Alex Zanardi in (paraatlet) Oscar Pistorius," se spominja.
"Onadva sta bila tista, ki sta me navdihnila, da sem po bolezni spet zaživela. Po tistem sem srečala še veliko drugih velikih šampionov, kot sta Francesca Porcellato, najuspešnejša italijanska paraolimpijka, in Martina Caironi, ki so ji amputirali nogo in je v Riu osvojila zlato medaljo na sto metrov. Ko se je povzpela na zmagovalni oder, me je prosila, naj pazim na njeno tekaško protezo. Bil je fantastičen občutek, ko sem prepevala italijansko himno in hkrati držala protezo, s katero je pravkar zmagala," se je Bebe spominjala v enem od intervjujev.
"Ker smo videli lepoto, vrednost in pomen ukvarjanja s športom, še posebej za invalide, smo se s starši odločili, da ustanovimo društvo, ki bo otrokom amputirancem skozi šport pomagalo uživati v lepoti življenja. Imenuje se Art4sport Onlus in pomaga otrokom z amputacijami, ki se začnejo ukvarjati s športom iz zabave, nato pa se vanj resnično vključijo, in ko postanejo starejši, postanejo resnejši – pogosto z neverjetnimi rezultati. S starši smo se odločili, da ustanovimo društvo, ki bo otrokom amputirancem skozi šport pomagalo uživati v lepotah življenja."
Zbiranje medalj je nadaljevala tudi letos na olimpijskih igrah v Parizu, kjer je na posamični in ekipni tekmi osvojila bron.
Paraolimpijski šport želi približati olimpijskemu
Bebe po vseh uspehih in pridobljenih izkušnjah zdaj že sanja nove sanje. "Rada bi pomagala rasti paraolimpijskemu športu, ki še vedno velja za 'ubogega' bratranca olimpijskih iger. In to v ne tako oddaljeni prihodnosti – rada bi postala predsednica italijanskega paraolimpijskega komiteja in nato italijanskega olimpijskega komiteja, da bi lahko nadaljevala delo sedanjih predsednikov in združila oba odbora v en sam velik italijanski športni odbor. Tudi to so nore sanje, ki se večini zdijo nedosegljive, a verjamem, da so mogoče. In ko bodo izpolnjeni ustrezni in potrebni pogoji, sem prepričana, da jih je mogoče doseči," ostaja neomajna Italijanka, ki je vse življenja zvesta trem dejavnostim, ki ji pomenijo zelo veliko.
Imenovala jih je "trije S-ji" (the three S) – šola (scuola v italijanskem jeziku), sabljanje (scherma) in skavtstvo (scoutismo). Z zadnjima dvema se ukvarja še danes, s tem da je trem S-om dodala še en B, ki označuje beneficenzo oz. dobrodelnost, poleg tega pa je zaradi izkušnje z meningitisom tudi glasna zagovornica zgodnjega cepljenja.
Preberite še:
