NK Maribor
NK Olimpija
Torek, 26. 11. 2019, 13.44
4 leta, 12 mesecev
Komentar po polovici prvoligaške sezone
Maribor ima nekaj, o čemer lahko Olimpija le sanja #komentar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,42
6
Olimpija in Maribor. Morda še Aluminij, Mura, Celje? Ne, le Olimpija in Maribor. Tako suhoparen je seznam kandidatov za državni naslov, o katerem bosta – na to smo se po prihodu Milana Mandarića v ljubljanski klub že navadili – odločala le največja slovenska kluba. Pri tem pa velja poudariti, da bodo v novo leto veliko bolj sproščeno vstopili v mestu ob Dravi, saj je zmajevo gnezdo polno nedorečenosti. Tu pa tiči glavna prednost vijolic, ki bi lahko prišla do izraza spomladi.
Uvodne polovice Prve lige Telekom Slovenije je po 18. krogu tudi uradno konec, kmalu bomo potegnili črto še pod jesenski del. Morda že ta konec tedna, če bo nato Slovenijo resnično zajel polarni mraz, nogometna igrišča pa pobelil sneg, kot napovedujejo zadnje vremenske napovedi. O tem bo torej odločila mati narava.
Če bo milostna do nogometašev, bodo prvoligaši zadnjič na delu 4. in 5. decembra, a bo vseeno nenavadno, ker se bodo od leta 2019 poslovili med tednom. Nekateri celo v času kosila, kar je kruta resničnost nepopolne infrastrukture. Če pa bo mati narava glede vremenskih pogojev bolj kruta, bodo utihnili vsi kritiki, ki so Nogometni zvezi Slovenije (NZS) zamerili, kako je lahko čez noč odpisala dva vnaprej napovedana decembrska kroga, prestavila tudi veliki derbi v Ljudskem vrtu in skrajšala nogometno jesen.
Nogometaše kmalu čaka zimski premor. Ponovno bo zelo dolg. Ob že tradicionalnem izostanku poletnih počitnic, ki so ga nogometaši vzeli za ''nujno zlo'' zaradi hitrega začetka nove sezone, bo ponudil možnost zasluženega počitka. Premor bo torej dolg, najmanj stresen pa bo v Mariboru. Čeprav vijolice niso na vrhu razpredelnice in ne igrajo vedno tako atraktivno kot največji tekmec – Olimpija –, imajo pred zimskim prestopnim rokom najmanj skrbi. Mariborčani namreč zlahka zadržijo najmočnejše adute, hkrati pa se lahko – takšna je tudi filozofija športnega direktorja Zlatka Zahovića – še dodatno okrepijo. Klubska blagajna jim to omogoča. Ekipo, s katero namerava poleti naskakovati evropski podvig, želijo dobro uigrati in pripraviti na največje izzive že v spomladanskem delu.
Povsem drugače je v Ljubljani. Čeprav gre zmajem na igrišču imenitno in imajo več točk od Maribora, si bo trener Safet Hadžić, ki mu velja čestitati za marsikaj, med prestopnim rokom grizel nohte, saj bi lahko ostal brez številnih igralcev. In ne bo edini, podobno bodo počeli navijači, ki se zavedajo, da se projekt močne Olimpije nahaja v zelo občutljivem obdobju. Sprememb pri zmajih namreč s prestopnim rokom še ne bo konec. Finale se obeta zgodaj spomladi, ko bi lahko Milan Mandarić predal zmajevo žezlo nasledniku, Olimpija pa začela pisati novo poglavje, a se ob tem poraja vprašanje, s kako konkurenčno zasedbo. Vodstvo zmajev tudi boli spoznanje, da Luka Menalo, glede na starost in prikazano najbolj atraktivna tarča snubcev, ni v lasti ljubljanskega kluba, ampak zgolj posojen igralec zagrebškega Dinama. Milijone evrov, potrebne za nemoteno poslovanje kluba, bo tako treba iskati drugje.
Zgodba Menala na sončni strani Alp ni osamljena. Izpostavlja pomanjkljivost slovenske lige v smeri večjega napredka domačih igralcev. Načrtovana je bila kot idealna platforma za dokazovanje mladih slovenskih upov, a slednji vse prevečkrat ostajajo brez priložnosti, saj jim mesta odžirajo cenovno ugodni tujci. Med njimi izstopajo mladi Hrvati, ki so zaman trkali na vrata največjih hrvaških klubov, pri zahodnih sosedih pa postali zelo cenjena roba. To pa je zaušnica slovenskemu nogometu, če pred domačimi upi dobijo prednost ''presežki'' iz bližnjih lig, ki so ostali pred vrati velikih klubov, v 1. SNL pa spadajo med najboljše. Lep primer je kralj celjskih strelcev Dario Vizinger. Večina mladih Slovencev se je bila primorana preseliti kakšno kakovostno raven nižje, kjer svoj košček pozornost iščejo v drugi ligi. Redke so prvoligaške izjeme, teh pa so toliko bolj veseli selektorji, zlasti tisti pri nižjih starostnih kategorijah.
Zimski prestopni rok skoraj vsako leto oslabi slovensko nogometno prvenstvo. Klic tujine in želja po zaslužku, organiziranih razmerah in bolj polnih tribunah sta tako privlačna, da se jima ne more upreti skoraj nihče. Tako nogometaš kot tudi športni direktor njegovega kluba. Zimski prestopni rok bi lahko podobno kot Olimpiji več odnesel kot prinesel tudi najbližjim zasledovalcem večnih tekmecev, denimo Aluminiju in Muri, ki bi ju odhodi najboljših igralcev prizadeli še toliko bolj, ker ostajata v boju za pokalno lovoriko. Kidričani upajo, da se ne bo ponovila zgodovina, ko so pred natanko letom dni ostali brez treh najboljših igralcev, nato pa spomladi pospešeno izgubljali mesta in težko pridobljen ugled. Ker imajo v svojih vrstah številne posameznike, ki so se znašli na seznamu želja večjih klubov, hkrati pa ponujajo klubu iz okolice Ptuja dober zaslužek, obstaja resna možnost, da bo Aluminij v nadaljevanje sezone ponovno vstopil brez nekaterih nosilcev. Hrbtenico moštva pa je težko nadomestiti čez noč.
Nedeljski derbi v Kidričevem – že v tej besedni zvezi se skriva dokaz o tem, kako velik napredek je v zadnjem času uspel Aluminiju, saj se v preteklosti ''šumarov'' ni nikoli tako pogosto povezovalo z derbiji – je privržence vijolic navdal z optimizmom. Nakazal je, kako je obdobja NK Maribor, ko se je iskal, občasno taval v megli in jezil navijače z manj dopadljivo, a toliko bolj racionalno igro, nedostojno potenciala, ki ga ponuja seznam igralcev, vendarle konec. Trofejni trener Darko Milanič, ki so ga sredi jeseni žvižgi dela občinstva na eni točki tako razočarali, da je ponudil odstop, spet mirno sedi na stolčku.
Vodstvo ga je v najhujših dneh podprlo in ga napolnilo s samozavestjo, brez katere bi se težko odločil za korak, s katerim ni pozneje pridobil le boljših rezultatov, ampak tudi odobravanje navijačev. V enajsterico je vrnil Jasmina Handanovića in Amirja Derviševića. Maribor od takrat z že pregovorno taktično disciplino le zmaguje, hkrati pa je prejel dokaz o tem, kako je največje rezerve skrival že v svojih vrstah, a jih iz manj pojasnjenih razlogov ni uporabljal že prej. Če bi spomladi trend povratnikov nadaljeval tudi kapetan Marcos Tavares, sreči navijačev ne bi bilo videti konca, a je vprašanje, ali lahko plemeniti Brazilec še vedno predstavlja dodano vrednost na igrišču. O tem se bo moral čez zimo izjasniti trener.
V ligi, ki ni najbolj spektakularna in v kateri ne moreš obogateti, bosta torej o naslovu prvaka odločala le dva. V prejšnjih sezonah so jima skušale delati družbo Domžale, ki pa jim je vedno nekaj zmanjkalo, da bi ujele njuno raven. V tej sezoni, ko so načrtovale popoln preboj proti vrhu, se jim je povsem zalomilo. Pri vrhu so jih nadomestili drugi, zlasti Aluminij in Mura, ki pa postopno izgubljata dih, njun zaostanek za večnima tekmecema pa se povečuje. Kot da bi bila že tako majhna Slovenija premajhna za več kot dva kluba, ki si do zadnjega skačeta v zelje za naslov prvaka.
Bo pa toliko pestreje, če bo Olimpija tudi pod novim predsednikom – če bo seveda resnično spomladi prišlo do prodaje – ostala konkurenčna in se z Mariborom še naprej izzivalno potegovala za krono. Potem bi bilo zanimivo do zadnjega kroga, na svoje pa bi prišli tudi gledalci. Tisti, ki jim je nogomet tudi namenjen. To pa bi se poznalo tudi na obisku tekem v Stožicah, ki zdaj, čeprav se Olimpiji nasmiha naslov jesenskega prvaka, tako samevajo, da Hadžića, gorečega zaljubljenca v zeleno-belo, pošteno boli pri srcu.
Preberite še:
6