SiolNET. Sportal Nogomet
1,85

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Top10

To so največji svetovni zvezdniki, ki so stopili na slovenska tla

1,85

termometer

O Robertu Lewandowskem, velikem poljskem nogometnem zvezdniku, ki v petek prihaja v Ljubljano na tekmo kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020 proti Sloveniji, smo že pisali. Lahko bi omenili tudi Bosanca Edina Džeka, Urugvajca Alvara Recobo, Romuna Adriana Mutuja in še koga, a tole je nabor desetih najbolj zvezdniških nogometnih obiskov Slovenije v reprezentančnem dresu. Eni so prišli družno, drugi celo večkrat.

Robert Lewandowski Sportal Poljski Beckham, ki mu je izbruh vulkana na Islandiji spremenil življenje

Siniša Mihajlović je z Jugoslavijo na štadionu za Bežigradom v Ljubljani zaigral 28. marca 2001. Siniša Mihajlović je z Jugoslavijo na štadionu za Bežigradom v Ljubljani zaigral 28. marca 2001. Foto: Reuters

Siniša Mihajlović

Nekdanji reprezentant nekdanje in poznejše Jugoslavije Siniša Mihajlović se je v Sloveniji ustavil marca 2001, ko je Zlatko Zahović s prostega strela na nabito polnem štadionu za Bežigradom v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 tik pred koncem tekme zadel za 1:1. V Ljubljano je zdajšnji trener Bologne prišel kot kapetan gostov in na vrhuncu bogate nogometne poti.

Odličen branilec s smrtonosno levico, ki zdaj pozornost zbuja s pogumnim bojem proti levkemiji, je bil takrat član zvezdniškega Lazia, s katerim je leto pred tem osvojil enega od dveh naslovov v takrat zelo močni prvi italijanski ligi v zgodovini tega kluba iz Rima. Član zgodovinske zasedbe Crvene zvezde, ki je leta 1991 osvojila naslov evropskega prvaka, je bil vrsto let eden glavnih zvezdnikov nogometa na Apeninskem polotoku. Tam je prvak postal tudi z milanskim Interjem, igral pa še za Romo in Sampdorio. V najboljši italijanski nogometni ligi je zbral več kot 300 nastopov in v njej zabil za branilca izjemnih 38 golov.

Vincent Kompany v Stožicah 10. avgusta leta 2011. Vincent Kompany v Stožicah 10. avgusta leta 2011. Foto: Vid Ponikvar

Vincent Kompany in Romelu Lukaku

Avgusta 2011, pred zaključnim delom neuspešnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2012, je Slovenija v na novo zgrajenih Stožicah gostila Belgijo in pod vodstvom Matjaža Keka na precej nezanimivi tekmi remizirala z 0:0.

Nekaj več kot 11 tisoč gledalcev v Ljubljani je takrat lahko na igrišču od prve minute spremljalo branilca Vincenta Kompanyja, ki je bil takrat član Manchester Cityja, pri 22 pa že kapetan svoje reprezentance, in Romeluja Lukakuja, ki je bil pri 18 letih senzacija belgijskega nogometa in je ravno tistega poletja v bogatem prestopu iz Anderlechta odšel v Chelsea.

Kompany, zdajšnji trener in igralec Anderlechta, je v majici Manchester Cityja v enajstih letih odigral skoraj 300 prvenstvenih tekem in kot kapetan dvignil štiri velike pokale za angleškega prvaka od šestih v zgodovini tega slovitega kluba. Tudi tistega leta 2012, prvega po 45 letih čakanja.

Lukaku, poletna 65 milijonov evrov vredna okrepitev milanskega Interja, je na Otoku pustil veliko manjšo pečat. Za Chelsea, WBA, Everton in Manchester United, ki je zanj pred dvema letoma odštel kar 85 milijonov evrov, je v prvi angleški ligi zabil 68 golov. Lovorike ni nikoli osvojil. Veliko uspešnejši je v dresu belgijske reprezentance, za katero je zabil že 48 golov in že pred časom postal njen najboljši strelec v zgodovini.

Oba še vedno igrata za Belgijo, s katero sta lani na svetovnem prvenstvu v Rusiji osvojila bron.

Davor Šuker je Sloveniji v dveh nastopih na štadionu za Bežigradom v Ljubljani zabil dva gola. Davor Šuker je Sloveniji v dveh nastopih na štadionu za Bežigradom v Ljubljani zabil dva gola. Foto: Reuters

Davor Šuker

Najboljši strelec svetovnega prvenstva 1998 Davor Šuker, ki si je z bronom v Franciji za dve desetletji rezerviral status največjega športnega hrvaškega junaka vseh časov, dokler mu lansko poletje tega naziva ni vzel Luka Modrić, je v Sloveniji gostoval kar dvakrat. Obakrat v Ljubljani na kultnem štadionu za Bežigradom.

Prvič v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 1996 novembra leta 1995, ko je pri zmagi Hrvatov z 2:1 ob koncu polčasa izničil vodstvo Slovenije, za katerega je malo pred tem poskrbel Primož Gliha, in začel preobrat gostov. Drugič je na slovensko nogometno igrišče stopil dve leti za tem, novembra 1997, ko je Hrvaška v Ljubljani gostovala v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 1998 in zmagala s 3:1. Prvi gol na tej tekmi je zabil prav on.

Tretjeuvrščeni v izboru za najboljšega nogometaša leta 1998 je z nekdanjo Jugoslavijo postal mladinski svetovni prvak in evropski podprvak, nase pa je opozarjal predvsem v Španiji, kjer je zabijal za Sevillo in Real Madrid, s katerim je leta 1998 postal tudi evropski prvak. Danes je s 45 goli najboljši strelec v zgodovini svoje izbrane vrste in predsednik tamkajšnje nogometne zveze, na Hrvaškem pa ni najbolj priljubljen.

Oliver Kahn v Celju 26. marca leta 2005. Oliver Kahn v Celju 26. marca leta 2005. Foto: Getty Images

Oliver Kahn

Sloviti nemški vratar Oliver Kahn se je v Sloveniji, na takratnem reprezentančnem štadionu v Celju, ustavil marca 2005, ko je Nemčija v pripravah na domače svetovno prvenstvo leto za tem na prijateljski tekmi zmagala z 1:0.

Avtoritativni in karizmatični dolgoletni nemški vratar številka ena, ki so ga nekateri klicali Titan, drugi pa Vulkan (izpeljanka iz njegovega priimka, seveda), velja za enega najboljših nemških vratarjev vseh časov, s tem pa se seveda uvršča tudi med najboljše na svetu. Štirikrat je bil izbran za najboljšega evropskega vratarja, po izboru Mednarodnega inštituta za nogometno zgodovino in statistiko (IFFHS) pa je peti najboljši vratar 21. stoletja.

Za Bayern München je branil kar 14 let in z njim osvojil številne lovorike. Osemkrat je bil nemški, enkrat, leta 2001, pa tudi evropski prvak. Za Nemčijo je odigral 84 tekem in prišel leta 2002 z njo do finala svetovnega prvenstva, na katerem je bil kljub porazu z Brazilijo z 0:2 ob dveh golih Ronalda izbran za najboljšega posameznika turnirja. Dvakrat je v izboru za zlato žogo končal na tretjem mestu.

Wesley Sneijder v družbi Mateja Mavriča 28. marca 2007 v Celju. Wesley Sneijder v družbi Mateja Mavriča 28. marca 2007 v Celju. Foto: Reuters

Wesley Sneijder in Arjen Robben

Nizozemska zvezdnika, ki sta letos poleti naznanila konec bogatih nogometnih poti, sta lepote Slovenije (ob vožnji do štadiona) spoznavala marca 2007, ko sta s soigralci v oranžnih dresih v Celju gostovala v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008. V tisti tekmi, ko se je Slovenija Matjaža Keka po nekaj slabših predstavah dostojno upirala zvenečemu tekmecu, ki je do zmage z 1:0 prišel šele z golom (ne)srečnega Giovannija van Bronckhorsta v 87. minuti.

Wesley Sneijder je reprezentanco zapustil po rekordnih 134 nastopih (31 zadetkih), Arjen Robben pa po 96 nastopih in 37 zadetkih. Oba sta z njo osvojila bron na svetovnem prvenstvu 2014 in srebro na svetovnem prvenstvu 2010.

Tisto leto je bilo zelo uspešno sploh za prvega, saj se je z milanskim Interjem veselil kar petih lovorik in bi si po mnenju mnogih takrat zaslužil zlato žogo. Ni je dobil. Tudi njega sta zasenčila Lionel Messi in Cristiano Ronaldo. Navduševal je še v majicah Ajaxa, Reala in Galatasarayja, v zgodovino nogometa pa odšel kot eden boljših vezistov, kar smo jih videli.

Drugi, krilni napadalec in avtor značilnega prodora z desne strani, ki se je končal z vedno istim, a tudi vedno smrtonosnim udarcem z levico, je največji pečat pustil pri Bayernu. Zanj je igral kar deset let in z njim osemkrat postal nemški, enkrat pa tudi evropski prvak. V dobrem spominu pa ga imajo tudi pri Chelseaju, Realu, Ajaxu in tudi Groningenu, pri katerih je še igral. Pa ne samo igral, tudi osvajal lovorike.

Wayne Rooney je v Stožicah igral 14. junija 2015 in 5. oktobra 2017. Na prvi tekmi je zabil odločilni gol. Wayne Rooney je v Stožicah igral 14. junija 2015 in 5. oktobra 2017. Na prvi tekmi je zabil odločilni gol. Foto: Vid Ponikvar

Wayne Rooney

Evropski Pele, ki je že kot najstnik obnorel Otočane in napovedal, da bo postal najboljši angleški nogometaš vseh časov. Ni mu uspelo v celoti, a je lahko na zapuščino, ki je ostala za njim, zelo ponosen. Od reprezentance se je Wayne Rooney poslovil po rekordnih 53 zadetkih, ki jih je dosegel v 120 nastopih, kar ga uvršča na drugo mesto večne lestvice. Na velikih tekmovanjih z Anglijo dlje od četrtfinala ni prišel, je bil pa zato veliko bolj uspešen z Manchester Unitedom. Mimogrede, z 253 goli je tudi najboljši strelec v zgodovini tega velikana z Old Traffordom. Z njim je bil petkrat angleški in enkrat evropski prvak, osvojil pa še kar nekaj lovorik.

V Sloveniji smo tega nogometnega zvezdnika, ki bogato kariero zaključuje v ZDA, videli kar dvakrat. Prvič junija 2015, ko je Slovenija v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 v Stožicah proti Angliji nesrečno izgubila z 2:3. V 85. minuti je odločilni zadetek zabil prav on. Drugič je na slovenska tla stopil oktobra 2017, ko je Slovenija z Anglijo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 na istem prizorišču remizirala z 0:0.

Andrij Ševčenko v boju z Djonijem Novakom 13. novembra 1999 v Ljubljani za Bežigradom. Andrij Ševčenko v boju z Djonijem Novakom 13. novembra 1999 v Ljubljani za Bežigradom. Foto: Reuters

Andrij Ševčenko

Akter, ki je obiskal Slovenijo in se ga spominjamo najraje, bi lahko zapisali ob tem sijajnem nekdanjem ukrajinskem nogometašu. Andrij Ševčenko je igral v Ljubljani za Bežigradom na legendarni tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000 in na štadionu za Bežigradom novembra 1999 tudi zadel, ko je Ukrajince popeljal v vodstvo z 1:0. V drugem polčasu je lahko le nemo spremljal, kako je Milenko Ačimović po strelu s sredine igrišča zadel za popoln preobrat Slovenije, zmago z 2:1 in, kot se je izkazalo nekaj dni pozneje v Kijevu, tudi prvo slovensko uvrstitev na veliko tekmovanje.

Sam je z Ukrajino, za katero je zabil kar 58 golov in je seveda njen najboljši strelec v zgodovini, nastopil na dveh, na evropskem prvenstvu 2012 pred domačimi navijači in na svetovnem prvenstvu šest let pred tem, ko je z Ukrajinci prišel vse do četrtfinala. Še veliko bolj kot z reprezentanco se je v zgodovino evropskega nogometa zapisal s tem, kar je dosegel na klubski ravni. Je eden tistih redkih posameznikov, ki se ponašajo z zlato žogo. Dobil jo je leta 2004.

Največji pečat je pustil pri Milanu, za katerega je igral sedem let, z njim pa se veselil naslova evropskega in tudi italijanskega prvaka, ob tem pa z Milančani osvojil še kopico lovorik. Nabiral jih je tudi kot član kijevskega Dinama, pri katerem je zablestel na evropskem odru, nekoliko manj pa pri Chelseaju, kamor je leta 2006 prestopil za takrat vrtoglavih 40 in še nekaj milijonov evrov kot želja bogatega ruskega predsednika Londončanov Romana Abramoviča, ki si je v svoji družbi zaželel nekoga "domačega".

Franco Baresi (desno) je z Italijo 7. septembra 1994 gostoval v Mariboru v Ljudskem vrtu. Franco Baresi (desno) je z Italijo 7. septembra 1994 gostoval v Mariboru v Ljudskem vrtu. Foto: Reuters

Franco Baresi

Ob zgodovinski prvi kvalifikacijski tekmi Slovenije, obračunu prvega kroga kvalifikacij za evropsko prvenstvo 1996 in remiju z 1:1, ki bi moral biti zmaga z 2:1, če bi takratni sodnik Nemec Bernd Heynemann priznal regularni gol Darka Milaniča, so gledalci v Ljudskem vrtu v Mariboru ob Italijanih, ki so le nekaj tednov pred tem v ZDA postali svetovni podprvaki, na delu videli tudi enega izmed najboljših branilcev v zgodovini nogometa.

Franco Baresi je bil prav to. Svetovni prvak z Italijo 1982, svetovni podprvak v letih 1990 in 1994, evropski polfinalist v letih 1980 in 1988. Ob tem še trikrat evropski prvak z Milanom in šestkrat italijanski prvak v takrat najmočnejši ligi na svetu, ki se lahko pohvali tudi s tem, da je bil leta 1989 drugi v izboru za zlato žogo. Je sploh še treba kaj dodati?

Ob tem se lahko pohvali še s kopico lovorik in nagrad, najbolj ponosen pa je verjetno na to, da je vseh 20 let bogate nogometne poti prehodil pri Milanu. Sedemkratni evropski prvaki so njegovo številko 6 upokojili, s kar 719 nastopi v dresu Milana pa je drugi na večni lestvici enega največjih nogometnih klubov na svetu.

Gianluigi Buffon v akciji v Stožicah 25. marca 2011. Gianluigi Buffon v akciji v Stožicah 25. marca 2011. Foto: Vid Ponikvar

Gigi Buffon, Fabio Cannavaro in Francesco Totti

Pri eni največjih zmag Slovenije v zgodovini, ko je na začetku kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2006 v Celju oktobra 2004 z golom Boštjana Cesarja z 1:0 padla Italija, kar je bil njen zadnji poraz na takratni poti do naslova svetovnega prvaka, so slovenski navijači videli kar tri ikone hkrati.

Prvi je Fabio Cannavaro, eden najboljših branilcev v zgodovini italijanskega in s tem tudi svetovnega nogometa. Dolgoletni zvezdnik italijanske lige, v kateri je uspešno nastopal za Juventus, Inter, Napoli in Parmo, nekaj časa pa branil tudi barve slovitega Reala. Pa tudi dobitnik zlate žoge leta 2006, v katerem se je v zgodovino nogometa vpisal kot steber obrambe svetovnih prvakov Italijanov. V reprezentančni pokoj je odšel po kar 136 nastopih.

Do tega dosežka je pomagal tudi Francesco Totti, dolgoletna ikona Rome, ki ji je zvest ostal do konca in v tem času zabil 307 golov, kar je seveda rekord. Vrsto let eden najboljših vezistov na svetu, ki ga niti sanjske ponudbe največjih klubov niso odmaknile od Olimpijskega štadiona v Rimu, kjer je igral kar četrt stoletja. Od leta 1992 do predlani.

Kaj povedati o Gianluigiju Buffonu, ki je na tekmi v Celju branil italijanska vrata, v Sloveniji pa z Italijo gostoval tudi marca 2001, ob zmagi z 1:0 v Stožicah v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012? S kar 176 nastopi rekorder Italije, s katero je bil svetovni prvak in evropski podprvak, predvsem pa eden najboljših vratarjev vseh časov, ki pri nogometu vztraja še danes, ko je star 41 let. Po letu, ki ga je prebil kot član PSG, se je poleti vrnil v Juventus, za katerega je branil od leta 2001. Tudi v času, ko so Torinčani nastopali v drugi ligi. Zanje je zbral že več kot 600 tekem in se z njimi veselil kar devetih naslovov italijanskega prvaka. Po jubilejnega desetega gre v tej sezoni.

Zinedine Zidane v dvoboju z Miranom Pavlinom za Bežigradom v Ljubljani 10. septembra 2003. Zinedine Zidane v dvoboju z Miranom Pavlinom za Bežigradom v Ljubljani 10. septembra 2003. Foto: Reuters

Zinedine Zidane in Thierry Henry

Verjetno jih ni veliko, ki se ne strinjajo s tem, da je najboljši nogometaš, ki je z reprezentanco kadarkoli gostoval na slovenskih tleh, Zinedine Zidane. Prav veliko ni niti takšnih, ki se ne bi strinjali, da je zdajšnji trener Reala eden najboljših nogometašev vseh časov. Nogometni genij iz Francije, ki je bil kar trikrat (1998, 2000 in 2003) izbran za najboljšega nogometaša leta na svetu po izboru Fife, leta 1998 pa je dobil tudi zlato žogo. To je bilo leto, v katerem je Francijo z dvema goloma v finalu popeljal do naslova svetovne prvakinje, medtem ko je dve leti pozneje postal še evropski prvak.

Poslovil se je z neslavnim incidentom, ki ga je zakuhal v finalu svetovnega prvenstva 2006, na katerem je prav tako blestel, za seboj pa pustil tudi kopico sijajnih klubskih dosežkov. Navduševal je v majicah Bordeauxa, potem Juventusa in za konec Real Madrida, kateremu je leta 2002 prinesel evropski naslov z bržčas najlepšim golom, ki smo ga do zdaj videli na najpomembnejših tekmah.

Ko je Francija septembra 2003 s statusom evropske prvakinje gostovala za Bežigradom v Ljubljani, kjer je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 zmagala z 2:0, je imel Zizou ob sebi še nekaj zvezdnikov, a eden od njih je bil še bolj zvezdniški od preostalih. Thierry Henry, z 51 goli najboljši strelec v zgodovini francoske reprezentance, tudi on je z njo postal svetovni, evropski prvak in svetovni podprvak, je eden boljših evropskih napadalcev vseh časov.

Navduševal je najprej pri Monacu, potem kratek čas igral za Juventus, pozneje tudi za Barcelono, s katero je leta 2009 postal evropski prvak, daleč najgloblji pečat pa pustil pri Arsenalu. V osmih londonskih letih je zabil kar 228 golov in postal najboljši strelec v klubski zgodovini, z Arsenalom igral v finalu lige prvakov 2006 in bil tudi član neponovljive zasedbe, ki je leta 2004 postala angleški prvak, ne da bi izgubila samcato tekmo. Enkrat je bil v izboru za zlato žogo drugi (2003), enkrat tretji (2006). V izboru za Fifinega igralca leta je bil dvakrat drugi (2003 in 2004).

Vse o tekmi Slovenija : Poljska:

Jan Oblak Sportal Jan Oblak prvič na igrišču. Na tribunah praznih mest skoraj ni več. Jure Balkovec Sportal Kekov adut, ki slovi po odličnih predložkih #video Matjaž Kek Sportal Keku polepšali rojstni dan, legenda ostala brez službe Robert Lewandowski Sportal Glas Poljske, ki prinaša upanje za Slovenijo trening nogometne reprezentance Brdo Sportal Slaba novica: Jan Oblak ni treniral. Dobra: Stožice bodo nabito polne! Miha Zajc Sportal Prevzel je odgovornost in postal najboljši strelec Slovenije po Katančevi dobi Tim Matavž Sportal Več kot šest let postenja, ki bi ga rad čim prej končal Miha Zajc Sportal Sijajen prizor ob začetku najtežjega tedna v letu Matjaža Keka Tim Matavž Sportal Fant, ki bi moral v pozabo pahniti Zlatka Zahovića

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • 7klemen9 / 06.09.2019. ob 15:01 0 0

    Zakaj pa nobeden papeža ne omenja?

    0 0
  • gabrieli / 05.09.2019. ob 19:05 +1 - 1

    Pejt tla poljubit.

    +1 - 1
delitve: 2
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin