Fant, ki bi moral v pozabo pahniti Zlatka Zahovića

Eno leto je minilo, odkar se je Tim Matavž nazadnje znašel na seznamu selektorja slovenske nogometne reprezentance. Ko bo Slovenija 6. septembra v Stožicah v enem ključnih izpitov v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 gostila Poljsko, bo od njegovega zadnjega nastopa za Slovenijo minilo natanko 365 dni. Takrat je dobil pičlih 17 minut pri neuspešnem krstu v ligi narodov takratnega selektorja Tomaža Kavčiča. Porazu proti Bolgariji na istem prizorišču, v Stožicah, z 1:2.

Potem se je kmalu huje poškodoval, bil pol leta odsoten, se vrnil in v zaključku prejšnje sezone redno igral. Vmes smo dobili novega selektorja, a klica Matjaža Keka v prvih štirih tekmah kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020 ni dočakal. Razumljivo, po dolgotrajni poškodbi je potreboval nekaj časa, da se je vrnil v poln pogon.

Na začetku te sezone redno igra. Vanjo je z Vitessejem krenil silovito, njegov klub je po prvih štirih odigranih krogih najboljše nizozemske lige še neporažen in ima osem točk. Sam je v tem času zbral dva gola in pristavil še dve asistenci, zato niti najmanj ne preseneča, da se je selektor spomnil nanj. Presenečenje bi bilo, če bi se zgodilo obratno.

Za reprezentanco je nazadnje igral 6. septembra lani v Stožicah proti Bolgariji. Slovenija, v kadru katere se je znašel prvič po tisti tekmi, bo 6. septembra letos v Stožicah gostila Poljsko. Foto: Reuters

Po enoletnem premoru se torej vrača v reprezentanco, ki si je od njega pred zdaj že skoraj desetletjem obetala veliko. Zelo veliko. Toda njegov "premor" v resnici traja že precej več kot 12 mesecev.

V petih letih pred tem, odkar je nazadnje zaigral v dresu z grbom Nogometne zveze Slovenije, ga je nosil na le desetih tekmah in se v tem času v začetni enajsterici Slovenije znašel štirikrat. Tolikokrat, kot se je njegov predhodnik, čigar strelski rekord v reprezentanci naj bi podrl, v tem času odločil za trenersko menjavo pri NK Maribor.

Zbral je pičlih 393 minut igre, kar znese dobre pol ure več kot štiri "polne" tekme. Gola ni dal.

Ob koncu druge pravljice se je pojavil kot naslednik Zahovića

Ko je takratni selektor Branko Oblak leta 2004 Zlatka Zahovića svojo neuspešno zgodbo na klopi Slovenije začel z brco v zadnjico največjega in tudi najbolj problematičnega slovenskega nogometnega zvezdnika, je Mariborčan, ki zdaj podobno vlogo igra kot športni direktor serijskega prvaka iz Ljudskega vrta, iz reprezentance zakorakal z rekordnimi 35 zadetki. Takrat smo se spraševali, kdaj bomo dobili njegovega dostojnega naslednika, in tudi to, ali bo sploh kdaj prišel.

Po odhodu Zlatka Zahovića, ki se je poslovil z golom v mreži Švice na prijateljski tekmi v Ženevi aprila 2004, smo upali, da smo dobili njegovega naslednika. Foto: Reuters

Nekje v letih, ko je Kek 1.0 odpiral prva poglavja slovenske nogometne pravljice 2.0, se je za hip zdelo, da se je pojavil na obzorju. Matavž je z instinktom pravega napadalca, ki se vedno znajde na pravem mestu, kazal prav to. Lačen vsakega naslednjega zadetka. Ne glede na to, ali je v zadnjih treh minutah dal že dva ali pa če naslednjega čaka že tri mesece. Golgeter, ki lahko na eni tekmi zabije dva, tri, tudi štiri gole.

Ko je v mlajših selekcijah Gorice gole zadeval tako pogosto, kot jih že vrsto let zabijata Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, je zanj slišal redkokdo. Ko je začel kot še nepolnoleten zadevati tudi med člani takrat enega najboljših slovenskih klubov, je bilo že drugače. Ko je prestopil na Nizozemsko, se tam prek druge prebil v prvo ligo in začel redno zadevati, je že močno trkal na vrata reprezentance. Član mlade slovenske izbrane vrste je že bil. Seveda je zadeval tudi tam.

Stopil je v čevlje Ronalda, Romaria, van Nistelrooya, Robbna …

Za PSV je zabil 44 golov. Foto: Sportida Ko je Tim Matavž leta 2011 po več kot 50 golih za Groningen in Emmen kot zelo nadarjen in na Nizozemskem uveljavljen napadalec za sedem milijonov evrov prišel v vrste PSV Eindhovna, so ga tamkajšnji navijači pozdravili z ogromnimi pričakovanji. Mnogi so šli celo tako daleč, da so ga primerjali z nekaterimi velikimi imeni, ki so v preteklosti stopicali po zelenici nekdanjega evropskega prvaka.

Za nekatere izmed njih ste zagotovo že slišali. Brazilska superzvezdnika Ronaldo in Romario sta prav pri PSV prvič zaigrala v Evropi. Prvič je nase v njegovem dresu opozoril tudi nekdanji nizozemski golgeter Ruud van Nistelrooy, podobno pa velja tudi za sveže upokojenega Arjena Robbna, ki je šel po Matavževi poti. Najprej Groningen, nato PSV, potem pa skok v evropsko nogometno smetano. Chelsea, Real Madrid in na koncu desetletje pri Bayernu Münchnu.

S podobnimi cilji se je spogledoval tudi Matavž, a se ni izšlo. Malo splet nesrečnih naključij, malo si je bil kriv sam in po treh letih je Phillips Areno zapustil kot razočaranje. Pa čeprav njegova statistika, ki jo je v majici PSV pustil za sabo, še zdaleč ni slaba. Zbral je 102 nastopa, zabil 44 golov in prispeval še 18 asistenc. Številke, o katerih marsikdo sanja, ampak … Podobno kot njegova reprezentančna zgodba - zrel je bil za veliko več.

Po odhodu iz Nizozemske so sledila tri leta mučenja po Italiji (Genoa) in Nemčiji (Augsburg in Nürnberg), ki se niso obnesla in potem pred dvema letoma vrnitev na Nizozemsko in dokaz, da se tam znajde kot riba v vodi. Za spodobnega nizozemskega prvoligaša iz Arnhema je v dveh letih, čeprav je imel v tem času tudi hude težave s poškodbo, v 67 nastopih zabil 30 golov in spet spomnil na dobre, stare čase …

Debi v generalki za SP 2010, štiri mesece pozneje že hat-trick

Prav pod vodstvom zdajšnjega selektorja je v generalki pred odhodom na svetovno prvenstvo 2010, ob zmagi nad Novo Zelandijo v Ljudskem vrtu s 3:1, pri 21 letih debitiral v najboljši slovenski nogometni selekciji. Lahko se pohvali, da je igral tudi na največjem nogometnem tekmovanju. Ob nesrečnem razpletu tekme proti Angliji v Port Elizabethu je v igro pri porazu z 0:1 vstopil v zaključku tekme.

Ferskim otokom je oktobra 2010 v Stožicah zabil tri gole. S petimi je bil najboljši strelec Slovenije v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012. Foto: Vid Ponikvar

V neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 je zaigral na osmih tekmah in dal pet golov. Tri pri zmagi nad Ferskimi otoki s 5:1, na kateri se je prvič znašel v začetni enajsterici. Bil je najboljši strelec Slovenije, boljši tudi od Milivoja Novakovića. Nespornega Kekovega udarnega napadalca, ki pa ga širša javnost, ki je tako kot po navadi raje stavila na mladost, v tej vlogi ni hotela videti. "Matavž notri, Novaković ven!" je bilo slišati iz ust navijačev.

V osrednji vlogi se ni znašel najbolje

Prav to se je tudi zgodilo, ko se je pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 s selektorskim izzivom spopadel Slaviša Stojanović. Novakovića ni bilo več v reprezentanci, Matavž je bil v prvi postavi in takoj navdušil. Pri porazu na prijateljski tekmi ob Stojanovićevem debiju v Stožicah proti ZDA (2:3) je dal oba gola za Slovenijo.

V prvih in tudi zadnjih štirih Stojanovićevih kvalifikacijskih tekmah, v katerih je Slovenija trikrat izgubila, je vselej igral od prve do zadnje minute in dal oba gola pri edini zmagi Slovenije nad Ciprom z 2:1. Edina, ki ju je v osmih nastopih pod vodstvom takratnega selektorja dosegel.

Javnost je zahtevala svežo kri. Namesto Milivoja Novakovića so navijači želeli deset let mlajšega Primorca. Foto: Vid Ponikvar

V času Srečka Katanca je počasi izginil z zemljevida

Konec leta 2012 je prišel Srečko Katanec in vrnil Novakovića, približno vzporedno, kot so strmo padale njegove delnice v klubskem dresu (medtem je kot velika okrepitev že okrepil nekdanjega evropskega prvaka PSV iz Eindhovna), so vse slabše kotirale tudi na reprezentančnem polju. Pet nastopov, v katerih ni zbral niti ene cele tekme igre (skupaj je nabral le 83 minut), je v drugem delu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 zmogel pod Katančevim vodstvom.

Vmes se je med njima tudi zaiskrilo, zato ga nekaj časa ni bilo zraven. Vrnil se je šele ob Katančevi poslovilni turneji jeseni 2017. V štirih letih pred tem je v reprezentanci odigral dva polčasa na prijateljskih tekmah in 46 minut v dveh nastopih v zaključku kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 skupaj. Potem še polčas ob Kavčičevi prvi in tudi edini zmagi, junija lani na prijateljski tekmi v Črni gori, in 17 minut na nesrečni tekmi proti Bolgariji septembra lani. To pa je tudi to.

S Srečkom Katancem nista najbolje sodelovala. Foto: Vid Ponikvar

Z 22 leti je bil na odlični poti do rekorda

Ko je bil star 22 let, je bilo na njegovem reprezentančnem računu sedem zadetkov. Bil je povsem legitimen skorajšnji novi lastnik Zahovićevega rekorda. Ko jih je imel 24, je bilo golov 10. Danes je na pragu 31. leta, ki ga bo praznoval na začetku prihodnjega leta, še vedno pri desetih reprezentančnih zadetkih in 37 nastopih.

Jasno je, da velikih napovedi izpred zdaj že skoraj desetletja ne bo uresničil. Nov rekorder verjetno ne bi postal, tudi če bi njegov učinek šteli po nekaterih nepisanih pravilih, ki jih otroci (vsaj včasih smo jih) uveljavljajo na betonskih igriščih med bloki. Saj veste tista o golu, ki šteje za dva, če se odbije od vratnice, in kar za tri, če se na poti v mrežo odkotali med vratarjevima nogama. Še več, Zahovićevega podviga verjetno ne bi presegel, tudi če bi njegove morebitne naslednje reprezentančne gole med nogama in od vratnice množili in bi en zadetek štel za šest.

Pri 30 letih pod vodstvom Matjaža Keka, ki mu je pred devetimi leti omogočil debi, začenja svoje drugo reprezentančno poglavje. Časa, da v slovenski majici pusti večji pečat, mu zmanjkuje, a ga je vseeno dovolj. Foto: Vid Ponikvar

Matjaž Kek 2.0 in priložnost za nov začetek?

Toda Matavž ima kljub temu še vedno lepo priložnost, da pokaže, kaj zna in v reprezentanci pusti svoj pečat. V njo se vrača kot še vedno njen najboljši strelec v trenutni zasedbi, v kateri je njegov najbližji zasledovalec, zdaj njen glavni akter Josip Iličić, ki ga takrat, ko je Matavž v njej že opozarjal nase, še ni bilo zraven. Zvezdnik italijanskega nogometa in tamkajšnje najboljše nogometne lige je po eksploziji v zadnjem obdobju pri številki sedem.

Pri zdajšnjem selektorju je Matavž začel svojo prvo reprezentančno zgodbo in zdaj začenja še drugo. Od Keka do Keka, torej. Kako se bo izšlo? Na klubski ravni je na to, da je sijajen napadalec, opozoril že večkrat. V reprezentanci na začetku, potem pa dolgo časa ne. Zdaj ima priložnost za nov začetek. Upajmo, da jo bo izkoristil in upravičil vsaj nekaj visokoletečih napovedi, ki so ga obkrožale v mladih letih. Srečno!

Zadel ni že šest let, a ga v tem času ni prehitel nihče

Zlatko Zahović je že vrsto let slovenski rekorder. Foto: Reuters Čeprav za Slovenijo ni zadel že več kot šest let, nazadnje se je med strelce vpisal ob zmagi na prijateljski tekmi proti Turčiji (2:1) v Nemčiji maja 2013, Tima Matavža na lestvici najboljših strelcev v zgodovini na šestem mestu v tem času ni prehitel nihče. Ujel ga je rekorder po številu nastopov Boštjan Cesar. Mesto tik pod najboljšimi petimi si z nekdanjim kapetanom Slovenije delita s Primožem Gliho. Tudi on je dosegel okroglih deset golov.

Peti je s 14 zadetki Milenko Ačimović, mesto pred njim je z golom več Ermin Šiljak, še dva več je v slovenskem dresu prispeval Sašo Udović. Prvi, ki za zdaj še uživa na stopničkah. Kar enkrat več od njega je na drugem mestu zbral golov Milivoje Novaković, ki se je – čeprav je za Slovenijo prvič zaigral šele s 26 leti in vmes nekaj časa zanjo ni igral – močno približal rekordu. V pokoj je odšel z 32 zadetki.

Najboljši strelec v zgodovini najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet, je s 35 goli Zlatko Zahović. Zadnjega je zabil za zmago z 2:1 v Švici na prijateljski tekmi v zadnji tekmi, ki jo je za Slovenijo aprila 2004 pod vodstvom Bojana Prašnikarja odigral.

Kdo je na lestvici najboljših strelcev za naštetimi? Zlatko Dedić in Milan Osterc sta dosegla osem golov, Josip Iličić in Valter Birsa enega manj, Zlatan Ljubijankić, Nejc Pečnik, Andraž Kirm, Klemen Lavrič, Nastja Čeh, Sebastjan Cimirotić šest …