Trenutek, ko je Zinedine Zidane postal nesmrten

Pod vodstvom Vicenteja del Bosqueja je Real Madrid leta 2002 še drugič v treh letih igral v finalu lige prvakov. Potem ko je dve leti pred tem v Parizu Valencio odpravil s 3:0 in zlahka osvojil osmi naslov evropskega prvaka, je Realu takrat v Glasgowu, na Hampden Parku, nasproti stal Bayer Leverkusen.

Nemci, ki so se v ligo prvakov prebili z zmago nad takratno ekipo Milenka Ačimovića, Crveno zvezdo, prek kvalifikacij, v prvem delu skupinskega dela tekmovanja izločili Lyon in Fenerbahče, bili v drugem boljši od Arsenala in Juventusa, na poti do velikega finala pa izločili še Liverpool in Manchester United po podaljških, so imeli sanjsko sezono, a v njej ob koncu ostali brez vsega. Zadnji udarec so doživeli prav v glasgowskem finalu.

Real je do finala prišel suvereno. V prvem delu tekmovanja po skupinah je osvojil prvo mesto pred Romo, moskovsko Lokomotivo in Anderlechtom, v drugem je za seboj pustil Panathiaikos, praško Sparto in Porto. V četrtfinalu je izločil branilca naslova Bayern München, v polfinalu je bil boljši od velikega rivala Barcelone. Ekipa, ki so ji ravno v tem obdobju pripeli vzdevek galaktična (leto za tem se je že tako sanjskemu moštvu pridružil Brazilec Ronaldo, sezono pozneje je prišel še Anglež David Beckham), je bila seveda velik favorit. Kako tudi ne bi bila, trener Madridčanov je lahko računal na Raula Gonzalesa, Luisa Figa, Zinedina Zidana, Roberta Carlosa in še nekatere takrat najboljše nogometaše na svetu.

Kako je Leverkusen postal Neverkusen

Nemci, vodil jih je Klaus Toppmöller, so v prestolnico Škotske prišli z željo, da na najlepši mogoč način pozabijo na razočaranji z domačih tal. Tam so v pokalu izgubili v finalu, v prvenstvu pa zasedli drugo mesto in za zgolj točko zaostali za prvakom Borussio Dortmund, potem ko so v zadnjih treh krogih izgubili kar dvakrat in zapravili veliko priložnost za prvi naslov prvaka v zgodovini kluba, na katerega čakajo še danes. Ni jim uspelo, zato ne čudi, da so jih nekateri iz Leverkusna preimenovali kar v Neverkusen. Zakaj, verjetno ni treba razlagati.

Finale so bolje začeli Španci, že po devetih minutah igre so vodili, potem ko je zadel ljubljenec madridskih navijačev, Raul.

To je bil njegov 34. gol v ligi prvakov, kar je bil takratni rekord. Nemci se niso predali.

Že pet minut pozneje so izenačili, za Bayer je z glavo po podaji Bernda Schneiderja zadel Brazilec Lucio.

Ko se je zdelo, da bosta ekipi na odmor odšli z izenačenim rezultatom, se je zgodilo nekaj, o čemer govorimo še danes in bomo verjetno še nekaj desetletji.

Zidanova mojstrovina

Pod verjetno najlepši, najbolj genialen in najbolj spektakularen gol v zgodovini finalov se je takrat, v 45. minuti tekme na škotskih tleh, podpisal Zinedine Zidane.

Po podaji Roberta Carlosa z leve strani je visoko parabolo žoge pričakal na robu kazenskega prostora in, tako kot je znal samo on, z volejem žogo učinkovito zabil pod prečko vratarja Bayerja Hansa-Jörga Butta.

Trenutek, ki velja za enega najznamenitejših v zgodovini nogometa.

Francoski virtuoz, takrat že svetovni in evropski prvak s Francijo, dvakrat izbran tudi za najboljšega nogometaša leta na svetu, je v tisti zadnji minuti prvega polčasa na zelenici štadiona, ki se je bližal stoletnici (odprt je bil leta 1903), vse ljubitelje nogometa počastil z mojstrovino, s katero je še zadnje dvomljivce prepričal o tem, da je eden najboljših od vseh, ki so kadarkoli igrali nogomet.

Postal je nesmrten v očeh vsakega, ki ima rad nogometno žogo.

Lahko bi se pripravljali dan in noč

Gol, ki ga še danes redkokdo obide v izboru najbolj spektakularnih dogodkov v zgodovini športa, je navdušil vse. Tudi trenerja Bayerja. Njegove besede morda najbolje opišejo trenutek genialnosti takrat 29-letnega francoskega nogometaša. "Lahko bi se pripravljali na taktiko Reala noč in dan, tri mesece skupaj, a na kaj takega se preprosto ne moreš pripraviti. Ko ima tak genij, kot je Zidane, trenutek navdiha, kot ga je imel tokrat, lahko le gledaš in uživaš. Na kaj takega se pač ne moreš pripraviti," je Toppmoller poklapano ugotovil takoj po finalu, ki ga je njegova ekipa izgubila.

Casillas prišel s klopi in reševal v zadnji minuti

Pozneje se je namreč izkazalo, da Zidanov gol ni bil le prava mojstrovina, bil je vreden tudi devetega naslova evropskega prvaka za Real. Do konca tekme se izid namreč ni spremenil, pa čeprav bi bilo lahko drugače. Vse do zadnjega dela tekme se ni zgodilo nič kaj preveč razburljivega, potem pa je Madridčane reševal takratni vratar Iker Casillas.

Takrat 20-letni Španec, ki je na igrišče prišel le 20 minut pred tem (zamenjal je poškodovanega rojaka Cesarja), je v sodnikovem podaljšku s tremi obrambami poskrbel, da je Real osvojil deveto evropsko lovoriko in drugo v treh letih.

Kdo bi si mislil, da bodo čakali tako dolgo

Kdo bi si takrat mislil, da bo moral na jubilejno deseto čakati tako dolgo. Vse od glasgowskega finala Real namreč ni več sodeloval v najpomembnejši klubski evropski tekmi sezone, ta privilegij je dočakal šele letos. Ga bo, tudi s Casillasom – edini iz zasedbe izpred dvanajstih let, ki je še zraven –, izkoristil in si priboril tako želeno lovoriko? Odgovor bomo dobili v soboto v Lizboni.