Najprej te pribijejo na križ, nato si tarča za pljuvanje

V tujini se ne dokazuje veliko slovenskih trenerjev, zato smo lahko na vsakega, ki v obdobju ekstremne nogometne globalizacije zastopa majhno deželo na sončni strani Alp in dobi priložnost onkraj slovenskih meja, zelo ponosni. Na Slavišo Stojanovića smo lahko še toliko bolj, saj v Bolgariji, kjer je v začetku avgusta prevzel enega od največjih klubskih velikanov, postal je trener Levskega, v teh tednih ni bolj ''vročega'' stratega. Klub iz Sofije je vodil petkrat in petkrat zmagal! Vodi tudi bolgarskega reprezentanta Igorja Goranova, ki bo v četrtek v ligi narodov gostoval v Stožicah.

Oseminštiridesetletni Ljubljančan, ki je do naslova državnih naslovov popeljal Domžale in beograjsko Crveno zvezdo, nam je strnil vtise po začetnem mesecu dela v Bolgariji, z njim pa smo se dotaknili še številnih drugih tem, slovenskega reprezentančnega nogometa, bolgarske izbrane vrste, odsotnosti Jana Oblaka, želje Milana Mandarića, da bi postal trener Olimpije, selitve Srečka Katanca v Irak ... 

Slovenski trener na delu v Bolgariji se lahko pohvali s sanjskim začetkom. Odkar je trener Levskega, sploh še ni izgubil točke. Foto: Sportida Ekipo Levskega ste prevzeli v začetku avgusta, ga nato vodili na petih prvenstvenih tekmah in vselej zmagali. Čestitke za stoodstotni izkupiček.

Najlepša hvala. Na petih tekmah smo trikrat gostovali, bilo je kar naporno. Ni kaj, gremo naprej korak za korakom. Prvenstvo se je komaj začelo, najbolj pomembno pa je, da igralci začnejo verjeti, kako ima to, kar počneš kot njihov trener, cilj.

Kakšno vlogo igra Levski v bolgarskem klubskem nogometu?

Je absolutni velikan, kar je mogoče opaziti na vsakem koraku! V Bolgariji lahko naletiš na ogromno njegovih navijačev, tistih pravih strastnih navdušencev. Ima kar nekaj podobnosti s Crveno zvezdo. Ne nazadnje so navijači Levskega z njenimi privrženci v zelo dobrih stikih. Tudi to, da sem bil trener Crvene zvezde in z njo postal srbski prvak, jim veliko pomeni. Kar nekaj navijačev Levskega je prišlo do mene in mi navdušeno pripovedovalo, kako so takrat spremljali tekme v Beogradu, zlasti derbije, in bili na proslavi naslova.

Kako vas je nogometna pot sploh ponesla v Bolgarijo, kjer razen Ermina Šiljaka, nekdanjega trenerja Boteva iz Plovdiva, a le za kratek čas, ni deloval noben izmed slovenskih trenerjev?

Povsem naključno. Pripravljal sem se že za trenersko delo na severu Evrope. Imel sem ponudbo, ki je bila tik pred potrditvijo, nato pa me je poklical menedžer iz Bolgarije. Ponudba mi je bila všeč. Hitro smo se dogovorili, vse je bilo rešeno že v dveh dneh. Ko me je predsednik poklical in pojasnil svojo vizijo, nisem imel več najmanjšega dvoma.

Sportal Kevin Kampl šokiral in razkril, da ni hotel v Barcelono #video

Kje pa ste nameravali delovati na severu Evrope?

O tem ne bi rad govoril, naj ostane skrivnost. Razumeli so mojo odločitev. Je pa zanimivo, da sem drugi dan, ko sem se dogovarjal z Levskim, prejel še eno drugo mikavno ponudbo, a sem bil že bolj ali manj dogovorjen s predsednikom Levskega, tako da je ostalo pri tem.

Večina bolgarskih reprezentantov si služi kruh v domovini. Foto: Guliverimage/Getty Images Kaj dober mesec po tem, ko ste se preselili v Bolgarijo, menite o odločitvi?

Vse se odvija po dogovoru. Malce je zoprno, ker sprejmeš ekipo med prvenstveno sezono. Bolj zahtevno je, saj moraš organizirati stvari, postavljati nove temelje in uvajati neko novo filozofijo, sicer pa sem z delom in pogoji v Sofiji zelo zadovoljen.

Kapetan Levskega Ivan Goranov je pred dnevi poudaril, da je po vašem prihodu v slačilnici veliko boljše vzdušje, kot je bilo pod vodstvom vašega predhodnika Delia Rossija, s katerim je Levski neslavno izpadel v Evropi proti Vaduzu, nato pa končal sodelovanje.

Lepo je, če igralci tako razmišljajo. Dobro ozračje v slačilnici je tudi prvi pogoj, da lahko narediš kaj resnega. Je pa to šele začetek. Čaka nas še ogromno dela, pred nami so še največji derbiji s CSKA in Ludogorcem. Nisem človek, ki bi v nogometu prehitro  prehitro sklepal. Evforija je prepovedana.

Sportal Dinastija Zahović pred pomembno prelomnico #video

Se po petih zaporednih zmagah čuti evforija pri navijačih?

Pri njih je drugače. Na zadnji tekmi, ko smo premagali Beroe, se je zbralo veliko gledalcev. Vzdušje je bilo sijajno. Se pa moramo zavedati, da imamo v Bolgariji dobre tekmece. Tu je še fenomenalni prvak Ludogorec, ki ima v svojih vrstah 12 Brazilcev oziroma temnopoltih igralcev, veliko reprezentantov in dobrih tujcev pa ima tudi sofijski CSKA. Težka borba bo za naslov, raje stopicamo korak za korakom.

Kako je Levski pod vodstvom Slaviše Stojanovića zmagal že petič zapored:

Kako pa zmagovalni niz Levskega in prvo mesto na lestvici sprejemajo bolgarski mediji?

Naučil sem se, da je veliko bolje, če ne spremljaš medijev. Se pa na ulicah, v restavracijah, v mestu čuti pozitivno ozračje med ljudmi, ki imajo radi klub. Seveda je vse odvisno od rezultatov. Zdajšnjih in prihodnjih.

Sportal Ljubljenec Stožic razkril največje orožje Slovenije

Je Bolgarija zaradi tega, ker je članica Evropske unije, bližje Sloveniji ali bolj spominja na Srbijo, zemljepisno sosedo?

Nogometno je Sofija zelo podobna Beogradu. Zelo. Všeč mi je tudi, ker je mogoče razumeti bolgarski jezik. Je mešanica med makedonskim, srbskim in tudi slovenskim jezikom. Res, opazil sem že nekaj besed, zelo podobnih slovenščini (smeh, op. p.). Z jezikom nimam velikih težav, na novinarskih konferencah se trudim govoriti bolgarsko. Rad bi čim prej usvojil bolgarski jezik. Čim prej, kot je le mogoče.

Nekdanji mladi francoski reprezentant Gabriel Obertan je pred leti branil tudi barve Manchester Uniteda. Foto: Guliverimage/Getty Images Med vašimi izbranci izstopa Francoz Gabriel Obertan, nekdanji obetavni zvezdnik francoskega nogometa in velikih klubov, kot so Manchester United, Bordeaux in Newcastle. Zakaj se je odločil za Levskega, ga na Sofijo veže družina?

Ne, njegova žena je Američanka. Kaj bi rekel o njem? Očitno se dobro počuti v Sofiji. Je največja zvezda moje ekipe, verjetno tudi trenutno največje ime v bolgarskem nogometu. Njegov življenjepis je fenomenalen. Njegovi trenerji so bila velika imena v svetovnem merilu. Njegovi nekdanji klubi povedo vse.

Ali veste, kaj so naredili navijači Levskega 8. oktobra 2013, ko se je predstavljal novi trener Ivajlo Petev? Vdrli so na novinarsko konferenco in ga slekli, saj so menili, da je navijač največjega mestnega tekmeca CSKA in si ne zasluži voditi Levskega. Dan pozneje je Petev, ki je v sezoni 2016/17 vodil zagrebški Dinamo, odstopil.

Navijači? Poznam to problematiko. Ljudje imajo pač radi svoj klub. Radi vidijo, da je Levski uspešen, zelo ga podpirajo. Moja naloga je, da delam pošteno in odgovorno. Včasih kakšne stvari niso odvisne le od trenerja, naša naloga pa je, da vsi skupaj pokažemo pravilen odnos. To je edina stvar, ki v življenju šteje.

Kako so navijači Levskega leta 2013 slekli trenerja Peteva:

V Bolgariji se še ni končal poletni prestopni rok. Bi se lahko tik pred zdajci okrepili še s kakšnim igralcem, morebiti Slovencem?

Vsak dan razmišljamo o tem, kako bi izboljšali konkurenčnost. Na nekaterih igralnih položajih imamo preveč, na nekaterih premalo igralcev. V Bolgariji traja prestopni rok do 6. septembra, kot slovenski strateg pa nikoli ne bežim od tega, da bi pripeljal kakšnega slovenskega nogometaša. Saj se spominjate, kako je bilo v Crveni zvezdi (Nejc Pečnik in Dejan Kelhar, op. p.) in Lierseju (Etien Velikonja, op. p.). Če je le mogoče, povabim kakšnega rojaka, ki ga osebno poznam. Če pa ga ne poznam dobro, ga raje ne pripeljem. Nehvaležno je povabiti koga, ki se nato morda ne izkaže. S tem lahko morda zapre vrata vsem rojakom.

Sportal Selektor Kavčič o težavah Oblaka in domnevnem jabolku spora #video

Stojanović je kot selektor vodil kar nekaj zdajšnjih slovenskih reprezentantov. Foto: Vid Ponikvar Nekdanji slovenski reprezentant Nejc Pečnik se je pred kratkim iz Japonske vrnil v domovino. Razmišlja o koncu kariere, čeprav je star komaj 32 let. Bi lahko obudila sodelovanje? Ne nazadnje sta bila skupaj v reprezentanci, Celju in Crveni zvezdi.

Moram priznati, da sva se z Nejcem prejšnji teden res slišala. Pogovarjala sva se o tem, kaj namerava zdaj početi, kaj bo njegova prioriteta. Povsem ga razumem, da se je tako odločil, je pa morda vendarle prezgodaj, saj premore še dovolj kakovosti, da bi pomagal klubu. Mogoče potrebuje le čas za globlji razmislek in si bo še kdaj premislil. Kdo ve. (smeh, op. p.)

Usoda je hotela, da bo v četrtek v Ljubljani na prvi tekmi lige narodov gostovala prav reprezentanca Bolgarije.

Lahko povem, da je bil bolgarski selektor Petar Hubčev prisoten na skoraj vseh večjih tekmah bolgarskega prvenstva, saj je zelo pozorno skavtiral igralce iz domače lige. Realnost je pač taka, da ima Bolgarija zelo malo pravih kakovostnih legionarjev. Glavnina reprezentance je zbrana v domačem prvenstvu.

Vas bolgarski mediji zaradi tekme s Slovenijo že zasipavajo z vprašanji?

Veliko je povpraševanja po intervjujih, a sem za zdaj še bolj zadržan. Poskušam se osredotočiti na posel v klubu. V četrtek, ko bo tekma v Stožicah, bom tako v Sofiji, saj dan pred tem začenjamo manjši ciklus priprav.

Boste prvič spremljali tekmo slovenske izbrane vrste v državi slovenskega tekmeca?

Prvič, da. Zanimivo bo, saj poznam igralce tako na eni kot tudi drugi strani. Nekatere treniram, nekatere sem gledal v Bolgariji, nekatere sem treniral v preteklosti. Ko smo se o tekmi pogovarjali v klubu in sem Bolgarom našteval, kje igrajo slovenski igralci, so bili kar malce prestrašeni. Dejali so, da nimajo velikih možnosti. Po drugi strani pa vem, kakšna je kakovost bolgarskih igralcev. So nepredvidljivi, fizično izjemno močni, kontaktna igra jim ni tuja. Zato pričakujem težko tekmo.

Sportal "Jan Oblak je naš soigralec, a si tudi mi zaslužimo spoštovanje" #video

Z bolgarskim selektorjem niste izmenjali misli?

Ne. V svoji ekipi imam premalo Bolgarov (smeh, op. p.), da bi lahko še kdo bolj izstopal od kapetana Goranova. Več kot enega reprezentanta bi bilo v tem trenutku tudi nemogoče imeti. Bomo pa videli, kako bo s tem v prihodnje. Na razmerje med domačimi in tujimi igralci imam svoj pogled. V zvezi s tem sem nekaj že predlagal predsedniku. Povsod, v Crveni zvezdi, na Kitajskem, v Latviji ali Belgiji je bilo tako. Zelo dobrodošlo je, če imaš v ekipi določen odstotek domačih igralcev.

So Bolgari kaj boljše volje, odkar so izvedeli, da v slovenski reprezentanci ne bo Jana Oblaka in Josipa Iličića?

Morda so, a se po drugi strani zavedajo, da Benjamin Verbič igra za Dinamo Kijev, da je Miha Mevlja v Zenitu, da je Kevin Kampl v Leipzigu, da je Bojan Jokić v Ufi. Naše igralce, ki igrajo v dobrih klubih, kar poznajo.

Hristo Stojčkov je bil leta 1994, ko je Bolgarija na SP osvojila 4. mesto in v četrtfinalu presenetila Nemčijo, njen prvi zvezdnik. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ima zdajšnja Bolgarija sploh kakšne podobnosti s slovito generacijo Hrista Stojčkova, Krasimira Balakova in druščine, ki so leta 1994 na SP v ZDA zablesteli s četrtim mestom?

Ne. O tem se pogosto pogovarjam z Danielom Borimirovom, članom te njihove najboljše generacije. Na SP 1994 je bil tudi med strelci, zdaj pa deluje v Levskem. Veliko se pogovarjava o tem, kakšni so bili profili igralcev v preteklosti in kakšni so zdaj. Bolgarska reprezentanca je v prehodnem obdobju in poskuša priti na pot starih uspehov. Igralci so zelo nadarjeni, a jim vedno nekaj zmanjka, da bi pomenili kaj več v evropskem merilu. Klubskem in reprezentančnem. Ludogorec je v 80 odstotkih mednarodni klub, tako da ne more prispevati veliko bolgarskih reprezentantov, za preostalo, povezano z bolgarsko reprezentanco, pa nisem najbolj primeren sogovornik.

Jan Oblak je na vratih članske slovenske reprezentance debitiral 11. septembra 2012. Imel je le 19 let, Slovenija pa je na gostovanju na Norveškem nesrečno izgubila z 1:2. Foto: Morgan Kristan / Sportida Kaj pa porečete o aferi, ki se je spletla ob odsotnosti Jana Oblaka? Letos sploh še ni branil za reprezentanco, ravno pod vašim vodstvom pa je, takrat je imel komaj 19 let, debitiral prav za člansko izbrano vrsto. V Oslu proti Norveškem.

O tej zadevi sem bral le nekaj malega. Na Jana imam lepe spomine. Pri meni je debitiral, tako da imam določen pečat v njegovi karieri. No, vsaj upam, da ga imam (smeh, op. p.). Ob tej priložnosti ga lepo pozdravljam. Vem, kakšen vratar in človek je. Veseli me, da je šla njegova kariera od tistega trenutka bliskovito navzgor. Veselim se vsake njegove tekme in z navdušenjem spremljam, kar dela.

Kaj so v resnici razlogi za odsotnost, ne vem. Upam le, da se bo vse skupaj rešilo. Je preveč kakovosten vratar in vse drugo, preveč pomeni ekipi, da ga iz katerega koli razloga ne bi bilo zraven.

Ne manjka razlag, da se je Oblak tako odločil zaradi tega, ker mu selektor Tomaž Kavčič ni namenil kapetanskega traku. Pod vašim vodstvom je bil kapetan reprezentance ravno vratar. To je bil Samir Handanović.

Tako sem se odločil in za tem moram stati. Danes bi mogoče naredil drugače. Biti kapetan ni niti najmanj banalna stvar, še posebej za reprezentanco. Oblak najbolje ve, kaj je z njim. Je velik profesionalec. Če je tako rekel, mu verjamem, več pa bo že povedal po koncu reprezentančnega premora.

Selektorja Tomaža Kavčiča čaka prva tekma, ki bo štela za točke. Kako je sploh biti selektor, ko se začne nov ciklus?

Biti selektor Slovenije je zelo kompleksna stvar. Ob prvem neuspehu te že pribijejo na križ, ob drugem postaneš tarča za pljuvanje in vse drugo. Za izliv vseh mogočih frustracij. Vedno se spomnim slavnih besed Branka Oblaka, ki je rekel, da moraš, če si želiš uničiti kariero, postati selektor reprezentance. To je res velika čast, po drugi strani pa si ob najmanjšem neuspehu resnično krivec za vse. Tudi za tisto, česar nisi naredil.

Tomaž Kavčič bo v četrtek vodil prvo reprezentančno tekmo, ki bo štela za točke. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Selektor Kavčič je poudaril, da si bo prizadeval reprezentanco popeljati na evropsko prvenstvo 2020. S tem je označil veliki cilj. Če bi se uresničil, bi slovenska izbrana vrsta po desetih letih zaigrala na velikem tekmovanju.

Pričakovanja so velikanska. In zaradi tega, neučakanost je res ogromna, ne le navijačev, ampak tudi medijev, dočakajo kritike. Včasih pozabljamo, da se večje reprezentance in nogometne sredine od nas ne uvrščajo na prvenstva po kar nekaj let. Zadnji primer je Nemčija. Ima kakovost na igrišču in zunaj igrišča, odličen menedžement. Na SP 2018 ni le takoj izpadla, ampak je bila celo zadnja v skupini, Nemci pa so potem podaljšali pogodbo s selektorjem. Pri nas bi bilo drugače. Povsem drugače. A to, če se ne uvrstiš na veliko tekmovanje, ni posebna tragedija.

Pozabljajo tudi nekatere stvari v življenju. Tudi to, kaj je kdo prej naredil. Če pogledamo nogometaše Domžal ali pa Gorice, ki so v nadaljevanju nastopili za reprezentanco, tvorili jedro na SP 2010 z Novakovićem, Radosavljevićem in Korenom, ki so malce manj igrali v Sloveniji, so vsi drugi produkt slovenske nogometne šole. Nekdo je bil takrat trener Domžal in Gorice, a se hitro pozabi. Dovolj sta dva poraza, da te označijo kot nevedneža, da pozabijo na veliko trenersko ime, kot je Pavel Pinni. In še bi lahko našteval.

Sportal Jan Oblak: V nobenem pismu ne piše, da sem toliko poškodovan, da trenutno ne treniram #video

Ko je bil selektor, je vlogo pomočnika zaupal Safetu Hadžiću. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko smo že pri slovenskih klubih. Kako blizu ste bili temu, da bi postali trener Olimpije? Predsednik ljubljanskega kluba Milan Mandarić je večkrat poudaril, da vas je želel pripeljati v Stožice.

Pogovarjala sva se, to je dejstvo, vsega drugega pa iz spoštovanja do NK Olimpija, predsednika in lastnega dostojanstva raje ne bi komentiral. Olimpija ima svojega trenerja, zadeva je v tem trenutku nepomembna. Imajo svoj pogled na stvari, te delujejo, sam pa imam svojo zgodbo.

Prejšnji teden je Olimpijo začasno prevzel vaš nekdanji sodelavec Safet Hadžić in naredil odličen vtis, nato pa ga je nasledil Zoran Barišić.

Hadžić zelo dobro razume nogomet . To je vse, kar lahko rečem. Imel sem svoj razlog, zakaj sem ga povabil k sodelovanju v reprezentanci, ko je bil moj pomočnik. Takrat je bilo to z vseh strani sprejeto z ostrino. Usul se je rafal, zakaj sem izbral ravno njega, kaj je bilo ključno pri izboru. A Hadžo razume nogomet. Razume igralce, zna prepoznati kakovost. To je v zadnjem obdobju že nekajkrat dokazal.

Ko ste leta 2012 po manj uspešnih rezultatih v kvalifikacijah za SP 2014 končali delo slovenskega selektorja, je vašo pot nadaljeval Srečko Katanec, s katerim sta nekaj let sodelovala v ZAE. Vaš nekdanji učitelj Katanec je pred kratkim postal selektor Iraka in se vrnil v Azijo. Vas je to presenetilo?

Ne. Vem, da ima Srečko rad nogomet in da brez njega ne more. To je vedno aktualna zgodba. Kar zadeva reprezentančno raven, je Srečko v arabskem svetu in tudi širše še vedno markanten, zelo zanimiv za sodelovanje. Ob tej priložnosti mu čestitam in želim veliko sreče. Vem, da je Irak poln dobrih nogometašev. Ko sva sodelovala v ZAE, smo igrali veliko tekem proti njim. Upam, da mu uspe. Vedno je dobrodošlo, da kdorkoli od nas, ki delamo v tujini in predstavljamo slovensko nogometno šolo, dosega uspehe. Potem je lažje za preostale. To je dobra popotnica za druge rojake.

Ne razumem pa ljudi, ki so nevoščljivi in nekomu ne želijo uspeha. S tem namreč tudi sebi zapirajo vrata in tako pljuvajo v lastno skledo. Vključno z mediji. Treba je biti vesel, saj je zelo težko priti v tujino, še težje pa je tam obstati. V tujini je ogromen naval trenerjev. Iz majhne baze, ki jo imamo v Sloveniji, dobro delujemo v zunanjem svetu. Zato je treba držati pesti za vsakega, ki dela zunaj. Pa seveda tudi za tiste, ki delajo doma, da me ne bo kdo narobe razumel.