#dopustujdoma
Ponedeljek, 10. 8. 2020, 20.09
4 leta, 2 meseca
Življenje z gorami (14.)
Od medicinske sestre do oskrbnice ene najbolj obiskanih planinskih koč v Julijcih #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,15
Kdo bi se naveličal pogleda na Dvojno triglavsko jezero? Prav gotovo ne Vanja Kobal, nekdanja medicinska sestra, ki v pogledu na idilično visokogorsko jezero uživa že 15 poletij. Prav toliko jih namreč preživlja kot ključna članica oskrbniške ekipe ene najbolj obiskanih planinskih koč v Sloveniji: Koče pri Triglavskih jezerih. Njeno življenjsko pot in izzive, s katerimi se srečuje med delom, predstavljamo v rubriki Življenje z gorami.
Vanja Kobal se že nekaj let v poletnem času zbuja s pogledom na Dvojno triglavsko jezero. Že 15 let je namreč ključen del oskrbniške ekipe v eni najbolj obiskanih planinskih koč v Sloveniji, Koči pri Triglavskih jezerih.
Običajno življenje samo piše boljše scenarije, kot pa bi jih spisali scenaristi.
Tudi v primeru 53-letne Vanje Kobal, oskrbnice Koče pri Triglavskih jezerih, ki stoji ob eni najlepših, pa tudi najbolj obiskanih planinskih poti v Sloveniji, je bilo podobno. V enem najtežjih življenjskih obdobij je dobila ponudbo, ki ji je spremenila življenje.
"Najprej sem rekla, da bom tukaj ostala en mesec, no, pa se je zavleklo."
"Ko sem se pred 15 leti ločevala, mi je brat Herman (Uranič, danes oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici) predlagal, naj grem z njim v hribe, da prediham nastalo situacijo," je povedala.
Sprva se ji je ideja zdela neizvedljiva. "Najmlajši sin Aljaž je takrat šele zaključeval osnovno šolo in zdelo se mi je nemogoče, da bi kar štiri mesece – toliko običajno traja sezona v visokogorju – preživela v hribih. A brat je kljub temu vztrajal," se spominja.
Nekega dne jo je odpeljal na sestanek Planinskega društva Ljubljana Matica, ki skrbi tudi za Kočo pri Triglavskih jezerih. "Kar takoj so me določili, da bom delala na Kredarici. Seveda sem se temu takoj uprla, saj me okolje, kjer si obkrožen s samim skalovjem, ubija, poleg tega sem si želela tja, kamor bi šel moj brat, on pa je bil načrtovan za kočo na Sedmerih, da bi ob sebi imela vsaj nekoga znanega," se spominja Kobalova.
V neposredni bližini koče je spominska tabla v spomin na Alojzija Knafelca, očeta rdečo-bele planinske markacije in dolgoletnega gospodarja doma.
Z zvrhanim nahrbtnikom klobas do novega doma
Kljub začetni zadržanosti do bratove ideje je na koncu vendarle popustila in se odločila, da sprejme nov izziv.
Še danes se spominja prve poti do koče, ki je zadnjih 15 let njena poletno rezidenca. "Z bratom sva se do koče odpravila čez Komno, s seboj pa tovorila cel nahrbtnik klobas. Zagotovo je tehtal med 30 in 40 kilogrami - takrat še ni bilo helikopterskih prevozov -, kot da že to ne bi bilo dovolj, pa je za nameček še deževalo.
Bila sva povsem premočena in prepotena, ampak ko sva prišla do jezera in koče, je bil ves trud poplačan," se prvega srečanja z delom v gorskem svetu spominja Kobalova, nekdanja medicinska sestra v Domu upokojencev Kranj, ki tudi v svoji drugi karieri s pridom uporablja veščine iz prve.
Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec.
Zdravstvene veščine uporabijo tudi v koči
Tudi v času našega obiska je ena od planink potrebovala zdravstveno pomoč. Kobalova pravi, da sta skupaj s kuharico Mileno, prav tako medicinsko sestro po izobrazbi, v koči poskrbeli že za marsikaj, od opekline do izpaha kolena, ureznin …
Koča pri Triglavskih jezerih ima 220 ležišč, a zaradi ukrepov ob pandemiji vseh ne smejo zapolniti.
Mesec, ki se je zavlekel v 15. leto
"Najprej sem rekla, da bom tukaj ostala en mesec, no, pa se je zavleklo," se zasmeji Kobalova.
"Delo mi je takoj ustrezalo in komaj sem čakala na naslednjo sezono. Kmalu sta se mi pridružila še brat, ki je delal v kuhinji, in gospa Mari, prav tako kuharica, ki je pri nas delala vse do 85. leta. Lani je na žalost umrla, na koči je preživela 35 let, nanjo pa nas bo vedno spominjala Maričina klopca ob vhodu v kočo," razloži, komu je namenjena klop, ki stoji levo od glavnega vhoda v kočo, kamor se po novem vstopa v zaščitni maski.
Uporaba zaščitne maske je tudi v planinskih kočah obvezna.
Covid v gorah
Vanja pravi, da sicer med obiskovalci ni čutiti panike zaradi pandemije novega koronavirusa, so pa poskrbeli za vse ukrepe, ki so potrebni za njegovo zajezitev. Na vhodih in hodnikih so na voljo razkužila, izobesili so tudi informativne plakate o pravilnem umivanju rok in higieni kašlja.
"Slovenski gostje se kar držijo ukrepov, številni v koči nosijo zaščitne maske, tuji gostje pa kakor kdo. Zelo različno. Po eni strani se nam zdi, kot da je vse običajno, po drugi pa nas na prisotnost virusa vsakodnevno spominjajo pravila. Najbolj nas je udaril ukrep, ki se nanaša na prenočevanje v koči. Zlahka bi jo vsak večer napolnili s planinci - telefonskih klicev je ogromno, v koči je 210 ležišč -, a je zaradi ukrepov ne smemo, zato mnoge preusmerjamo na Komno, kjer imajo več manjših sob," pravi Vanja.
V eni sobi so namreč lahko samo ljudje iz iste skupine, kar pomeni veliko težavo pri sobah s skupnimi ležišči. Kar zadeva novosti, povezane s pandemijo, jih zaradi narave dela in slabega signala ne morejo spremljati sproti, so pa z društvom, ki skrbi za kočo, dogovorjeni, da jih takoj obvestijo, če so sprejete bistvene spremembe glede ukrepov.
Ekipa, ki vas pričakuje v Koči pri Triglavskih jezerih (od leve proti desni): Milena, Aljoša, Helena, Katja, Vanja in Ana.
Uigrana ekipa
Glede na to, da je ekipa v koči čez sezono bolj ali manj nespremenjena, so odnosi med njimi ključnega pomena.
"Tukaj smo ekipa in vsi delamo vse. Vsakega, ki k nam pride na novo, najprej za teden dni povabimo na poskusno delo. Čakajo jih vsi koraki. Najprej teden dni delajo v kuhinji, nato sledi pospravljanje sob in stranišč, šele nato dobijo priložnost za točilnim pultom. To je najboljši del našega dela in tja najbolj spadajo mladi," se zaveda sogovornica.
Šefica, ki ji ni treba ukazovati
Na vprašanje, kakšna šefica je, odgovarja, da nima posebnih metod in da so v ekipi samo taki ljudje, ki so dela vajeni.
"Sploh jim ni treba nič posebej govoriti, dogovorimo se samo, kje bo kdo delal. Dokler to deluje, mi ni treba ukazovati. Seveda včasih dvignem glas, navsezadnje vse poletje preživljamo skupaj, a slaba volja gre hitro mimo. Res smo kot družina."
Turistični boni
Tudi na turistične bone so se že dodobra navadili. Med Slovenci je kar precej povpraševanja. "Naša koča leži na taki nadmorski višini (1685 metrov), da smo dosegljivi tudi za družine z otroki, zato je zanimanja kar precej."
V gorah so ljudje drugačni, pravi. "Ljudje gredo na izlet z dobro voljo in taki pridejo do nas. V večini, so pa seveda tudi izjeme, še posebej, če se dogaja, da en partner drugega skoraj prisili, naj gre v gore. Takrat opazimo nekaj slabe volje."
Pred točilnim pultom je postavljena skrinjica za napitnino. Napis (Napitnina ponižuje delovnega človeka. Prosimo, ponižujte nas) vas bo zagotovo spravil v dobro voljo. Nabrani denar ekipa izkoristi za izlet. Do zdaj so bili že na Irskem, Korziki, v Grčiji, Bosni, na Sumatri … "Napitnine se kar nabere. Tako od tujcev kot Slovencev. Prevladujejo pa Čehi. Zelo so radodarni," pravi Vanja.
Najlepši del dneva? Odgovor je res preprost.
Kateri je najlepši del dneva? "Ko zjutraj vstanem pred vsemi in si vzamem pol ure zase. Takrat se s kavico usedem na stopnice za hišo ter občudujem jezero in Tičarico. V vseh teh letih se tega razgleda še nisem naveličala. In kaj mi je še všeč? Težko bi vse naštela, ogromno lepega se nam zgodi, veliko se smejimo."
In obratno, kdaj je delo v planinski koči največji izziv? "Ko vsake toliko dobiš res čudaškega obiskovalca, ko kar ne moreš verjeti, kakšne ideje in zahteve imajo. Na tisoč prijetnih ljudi se najde en tak."
Velike spremembe, a nekaj tudi po 15 letih ostaja enako
Kaj se je spremenilo v 15 letih? Je delo lažje kot prej? "Ne, elektrike še vedno nimamo," preseneti z odgovorom. "Za vsak aparat, na primer sesalnik, moramo prižgati agregat. Že zaradi varovanja okolja (agregat porablja nafto) se temu izogibamo.
Večja je izbira hrane, hiša je prenovljena ter sobe in posteljnina z njo. Spremenila se je tudi dostava hrane in pijače. Še pred leti so ju tovorili s konji, zadnja leta je konje nadomestil helikopter. Če je veliko rezervacij, je tudi naročilo hrane večje."
Hrano in preostale potrebščine jim dostavijo s helikopterjem.
V času našega obiska je pri raztovarjanju živil pomagala ekipa iz Zavoda za ribištvo, ki se posveča izlovu rib iz Dvojnega triglavskega jezera.
Za letos so imeli v načrtu polaganje ploščic pred zunanjim straniščem in na stopnicah, a je pandemija načrte prestavila, bodo pa na terasah kmalu postavili nove mize in klopi. Lani je bilo veliko dela s postavitvijo baterij za celice za električno energijo, da se izognejo uporabi agregata.
Izkušnje iz prve roke
Tako kot se od oskrbnika pričakuje, tudi Vanja pozna vse okoliške vrhove.
"Ko sem tukaj preživljala svojo drugo sezono in sem konec avgusta končala delo, sem se odločila, da prehodim vse okoliške vrhove, zvečer pa pomagam v kuhinji. Tako lahko svetujem iz prve roke. Naše obiskovalce najbolj zanima, kako daleč je do zadnjega Triglavskega jezera, tiste, ki gredo na Triglav, pa zanima zahtevnost poti, možnost prenočevanja …"
Kako dolgo še?
"Dokler bom lahko, bom vztrajala … Ko se začne maj, že sanjam, kdaj bom spet tu. Vedno se šalim, da poznam samo tri letne čase: hribe, novo leto, veliko noč, potem pa so že spet tu hribi," se zasmeji Vanja. Priznava, da teden dni pred iztekom poletne sezone komaj čaka, da se vrne v dolino, a bi se že čez teden z največjim veseljem vrnila.
Preberite še:
