SiolNET. Sportal Naj planinska koča
2,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger
KAM NA IZLET PO SLOVENIJI (8.)

Ko ti grom in strele prekrižajo načrte, da ne postaviš pike na i #video

2,40

termometer

Snežnik
Most vodovnega sistema Brest pri Črni vasi, pod njim Ljubljanica.

Tiste, ki imate v sebi kaj avanturistične žilice, bo morda pohodni izlet skupine petih kolegov premamil, da se tudi sami podate na tovrstno pot. Ni bila premierna, saj je lani zelo podobna delegacija odšla iz Ljubljane peš na najvišji vrh Slovenije, Triglav. Letošnja je potekala od Ljubljane do Snežnika. No, ne povsem do vrha, ker je narava pokazala svojo moč. A ne samo takrat, tudi prej. In še ena stvar: ne zaupajte vedno stricu Googlu.


Skozi ljubljanski "pragozd" Skozi ljubljanski "pragozd" "Pragozd. Če je treba, grem z mačeto razredčit," je kolega poslal sliko teden pred odhodom in dal vedeti, da bo prvi izziv že kaj kmalu za štartno točko na Dolgem mostu v Ljubljani. Ali moramo res tukaj čez, je bilo vprašanje, ki je bilo povsem na mestu. "Raje sedem ugrizov klopov kot en medvedov objem," je bil odgovor. No, nismo vsi verjeli, da bo treba dobesedno iskati pot skozi "džunglo" Ljubljanskega barja do mosta vodovnega sistema Brest pri Črni vasi.

Prejšnji teden je bilo drugače, je pristavil, medtem ko smo nekateri ob hoji skozi zaraščeno okolje izrekali besedne zveze, ki izhajajo iz republik nekdanje skupne Jugoslavije. Zato pa je bil pogled na Ljubljanico ob hoji po mostu res lep in je odtehtal vse skupaj.

K sreči ni nihče pristal v njej. A ni minilo veliko časa, ko smo zares namakali noge. In sicer v Iškem vintgarju. Do hribovske vasice Krvava Peč smo morali čez sotesko. Dva korenjaka sta se podala po njenih robovih, trije smo jo udarili kar naravnost po strugi.

Ljubljanica

Za vroče poletne dneve je Iška idealen prostor za sproščanje in uživanje v hladni vodi, ki je imela tokrat še zdravilni učinek. Zlasti, če je gleženj zvit in ti ga hladi mrzla voda. Pa ne samo to, tudi za hlajenje hmeljskega zaklada je na primer dobrodošla. Če imate pravo obutev, si lahko pričarate lepo kanjoning dogodivščino.

Iški vintgar ima svoje čare

Niso tekli v klanec, ker bi imeli kondicijo. Razlog je bil drug.

Zanimivo je bilo, da so se poti obeh skupin združile na koncu Iškega vintgarja, kjer nas je na poti proti Krvavi Peči spet pričakalo zaraščeno območje. Saj veste: ko čim hitreje hodiš in ne gledaš, v kaj se zaletavaš, samo da bi vse skupaj čim prej minilo. No, dva sva imela kar hiter tempo, dokler v ozadju niso začeli preostali trije teči in glasno govoriti. "Se jim pa mudi oziroma so drugače tempirali tempo za v klanec," se je slišala šala spredaj.

Iški vintgar. Od tod naprej vodi levo pot proti Krvavi Peči. Iški vintgar. Od tod naprej vodi levo pot proti Krvavi Peči.

A se je izkazalo, da so jih napadli obadi. Enemu pohodniku se je sicer čudežno uspelo izogniti, da ga niso prav nič popikali. Ko smo se želeli nekaj metrov višje ustaviti, so spet prileteli in udarili z novo močjo, zato si lahko predstavljate, s kakšnim tempom smo prišli do Krvave Peči.

Krvava Peč Krvava Peč Ozračje je bilo ves čas izjemno soparno in ob pomanjkanju tekočine ni treba dvakrat ugibati, katero pijačo si je peterica moških ob prihodu do Doma veteranov v Krvavi Peči zaželela. Kaj bi dali za mrzlo pivo, mislim, mrzlo pijačo.

Veli Badin, kraški rob Sportal Fascinantne pečine na Krasu, ki vas ne bodo pustile ravnodušnih #video #foto

Ko v Krvavo Peč pride kombi z vso zakladnico

Očitno smo imeli na tej poti res nekoga ves čas s seboj, saj smo večkrat naleteli na osebo ali žival, ki nam je bila v veliko pomoč. Nad domom smo pri eni od redkih hiš po naključju zagledali parkiran kombi, na katerem je pisalo: meso in mestni izdelki, sadje in zelenjava, sladoled in pijača … Pri zadnji besedi smo zastrigli z ušesi in začeli sanjati, kako dobrodošlo bi bilo, da bi se ta kombi pripeljal mimo nas.

Dom veteranov na levi in rešilni kombi z dobrotami na desni Dom veteranov na levi in rešilni kombi z dobrotami na desni

Ni minilo nekaj minut, ko smo zagledali, kako se zares spušča po hribu navzdol. V šprintu, skoraj tako kot nekoč Usain Bolt, smo stekli do ceste in gospoda zaustavili. Verjetno se je ustrašil, ker smo stekli, kot bi želeli oropati kombi. Prvo vprašanje je bilo na mestu: "Gospod, imate morda pivo?" Ker smo bili že na Notranjskem, je bilo tudi gospodovo narečje primerno. Tisti, ki prihajate s teh koncev, ne zamerite, ker izgovarjava ne bo pravilno zapisana. Ampak nekako tako je ostalo v ušesih: "Fantje, sem bil ravno na kava gor in se zdaj dol pelem. In veste kaj? Mrzlu pivu imam in ravno za vas. In še ceneje bo kot v lokali."

Prav takšne dogodivščine dajo dodatno energijo, ko pridejo na poti težji trenutki. In na gospoda, ki je pil kavo, smo se ta dan večkrat spomnili ter se dodobra nasmejali. Vendarle smo prvi dan naredili 46 kilometrov, kar je bilo bistveno več od načrtovanih 38. Dobro, kak dodatni kilometer smo prehodili tudi zaradi tega, ker smo zaupali stricu Googlu. O tem pozneje.

Google? Ne, pes Odi.

Naslednja točka, do katere smo morali priti, je bil Lepi Vrh pri Velikih Blokah. Še prej pa nas je pot vodila do Sela pri Robu, kjer smo se znašli v dvomih. Ali gremo po Evropski pešpoti ali po poti, ki jo je označil Google in je bila nekaj kilometrov krajša? No, morala bi biti, ampak Google ne ve, da kakšna stranska pot ne obstaja več. Prav tako ne, ali je morda novi lastnik zemlje odstranil brv čez potok …

Kot da bi pes Odi, ki ni bil naš, vedel, da gremo do Velikih Blok. Skoraj 15 kilometrov je hodil z nami. Kot da bi pes Odi, ki ni bil naš, vedel, da gremo do Velikih Blok. Skoraj 15 kilometrov je hodil z nami.

Ker smo že toliko prehodili in nas je še čakala pot do Velikih Blok, kjer je bil cilj naše prve etape, se je tehtnica pri odločitvi nagnila na tisto stran, ki je kazala manj kilometrov. Izkazalo se je, da je bila to napačna odločitev zaradi prej omenjenih razlogov, a po drugi strani ne bi spoznali kužka Odija, ki je bil naš angel varuh in nam je kazal pot.

Sprva smo mislili, da bo šel z nami le nekaj metrov in se vrnil nazaj na domačijo. A je kar hodil in hodil z nami oziroma pred nami. Ko se je signal izgubil, se je izgubil tudi Google in morali smo skozi novo goščavo. Po strmem pobočju smo spet prečkali reko Iško, da smo prišli do ceste, ki je bila na zemljevidu.

"A ste kakšnega medveda srečali?"

okostje A tudi te je kmalu spet zmanjkalo. "Če bo kje kakšen medved in kaj podobnega, bomo vedeli, ker bo Odi zagotovo zalajal," smo se smejali. Ko v ne pretirano prehodnem obdobju zagledaš še okostje jelenove glave z rogovi, si misliš, zakaj nismo šli Evropski pešpoti, pa četudi je bila daljša. Ni minilo dolgo in Odi je prvič zalajal, mimo nas pa je k sreči pridrvel le jazbec. Ko je drugič spustil glas, nismo ničesar videli. Kaj je bilo, ne vemo. Morda bolje, da nismo videli. Nenehno je hodil pred nami. Kot da bi vedel, kam gremo.

Po vseh peripetijah smo prišli do Lepega Vrha, ki ne nosi zastonj tega imena. Obzorja so se razširila. Res lepi konci Slovenije, do katerih redki najdejo pot. Domačini so nadvse prijazni. Prvo, oziroma to je bilo drugo – najprej so nas namreč vprašali, od kod prihajamo in ali smo nori, da smo šli peš iz Ljubljane – jih je zanimalo, kakšna je bila pot skozi gozdove. "A ste kakšnega medveda srečali?" Odgovorili smo z vprašanjem: "A jih je res tako veliko v okolici?" So, ampak se tudi medvedi bojijo ljudi in se jim umaknejo, so poudarili.

Ker se nam je že prikazovala prha in kako bomo s sebe sprali vse, kar se je prijelo na našo kožo, smo se lotili še zadnjih petih kilometrov prvega dne. Jasno, po Googlovi poti. A ker nas je izdal, smo pri sestopu z glavne ceste na stransko pot za pot raje povprašali gospoda, ki je z vnukom – ta je vozil mobilno koso – hodil nazaj proti domu. Snežnik "Gospod, a bo ta pot prava do Velikih Blok? Ne bi radi več delali dodatnih kilometrov," smo vprašali in dobili odgovor: "Fantje, spodaj moj sin kosi s traktorjem in vam bo povedal, kje prečkati Bloščico." Spet čez vodo?

Stol Sportal Slikovita pokrajina, ki vas bo pustila odprtih ust #foto

Čez potok Bloščica, v katerem ob polni luni kar mrgoli velikih potočnih rakov

Ko smo prišli do sicer lepega potoka Bloščica, je bil njegov sin kot naročen. Kje nam priporočate, da gremo najbližje do Velikih Blok, je bilo vprašanje, potem ko so bile noge nekaterih že dodobra ožuljene. "A vi veste, da se v naše konce pride prej z avtom kot pa peš iz Ljubljane," nas je nasmejal. Nadaljeval je: "Taku je. Ne bo šlu drugače, kot da greste čez potok. Veste, nov sosed je in je brv umaknu. Taku, da vam je to edina rešitev. Ena stvar je. Ko boste stopili v voda, se vam bo ugreznilo, ampak se ne ustrašite. Vse bo OK."

Lepi Vrh nima kar tako takšnega imena. Lepi Vrh nima kar tako takšnega imena. Preden smo zares stopili v Bloščico, nam je za "spodbudo" še povedal, da ob polni luni tu zlahka nalovijo 50 potočnih rakov. Ko nam je pokazal, kakšna je njihova velikost in kako velike klešče imajo, smo začutili cmok v grlu. A je dodal, da jih zdaj ne bo. Še sreča ...

Pravzaprav nas čez potok ni šlo pet – sicer je zelo prijalo namočiti noge –, ampak šesterica. Tudi Odi je skočil in nadaljeval pot z nami. Vse do Velikih Blok, kjer je bila naša sklepna postojanka prvega dne.

Prečenje potoka Bloščica po navodilih domačina Prečenje potoka Bloščica po navodilih domačina

Za naslednji dan je bilo nekaj negotovosti zaradi gležnja in žuljev, ampak smo vse nekako uredili, da smo lahko zjutraj nadaljevali pot. Po napornem dnevu nam je, razumljivo, prijala prha, predvsem pa mrzlo pivo in dobra hrana v gostišču Miklavčič.

"Ko bi vi videli moj prst na nogi in kako to boli ... Ali si upaš potarnati ženski, ki je rodila dva otroka?"

Po poti Martina Krpana proti Bločicam Po poti Martina Krpana proti Bločicam No, niso pa bili preglavica le žulji. Pobrali smo tudi veliko klopov, ki so se že zažrli v kožo, medtem ko smo nekatere odpihnili s telesa že na poti.

Pravzaprav pa je bila naša prva poteza, ko smo prišli na Velike Bloke, da smo poklicali v Selo pri Robu. V kraj, kjer se nam je pridružil Odi. Opisali smo ga, vprašali, ali ga kdo pogreša, vendar o lastniku ni bilo ne duha ne sluha. A smo ga spoznali naslednje jutro. Ko smo dali nahrbtnike na rame in začeli hoditi proti Bloški Polici, nas je na cesti zaustavil gospod v avtu. "A ste vi tisti, s katerimi je Odi vandral?" Videli smo, da je bil Odi v avtu. Pohvalili smo njegovega psa in kolikokrat nas je rešil pri iskanju poti ter dejali, da je lahko vesel, da ima tako skrbnega prijatelja.

In spet nas je bilo pet kot na začetku pohoda. Ravno ko smo hodili mimo napisa Velika Krpanova pot, pa je eden od članov peterice potarnal nad bolečinami v najmanjšem prstu na nogi. "Ko bi vi videli, kakšen mezinec imam in kako to boli. Po mojem bi zelo jamrali," je dejal. A je hitro sledila opazka: "Si upaš to reči ženski, ki je rodila dva otroka?" Odziv vseh je bil razumljiv. Na njegov račun smo se smejali, pot ob dobri volji pa je bila spet lažja. Vsaj prvi koraki.

Trupejevo poldne Sportal Iščete idejo za fotogenično turo? Trupejevo poldne vam bo pisano na kožo. #foto

Ne Google, ampak Evropska pešpot

Za drugi dan smo pri zajtrku sprejeli sklep, da strica Googla črtamo s seznama in se držimo Evropske pešpoti, zlasti od gradu Snežnik naprej.

Če boste kdaj v tistih koncih, je pred tem, malce naprej od Bloške Police, razcep za Križno jamo, ki je zelo lepa in ponuja celo možnost, da se po njej zapeljete z gumijastim čolnom, seveda je to vodena vožnja.

Snežnik

Naš cilj je bil v drugo smer. Po daljši hoji po asfaltirani podlagi smo se odločili, da zavijemo v gozd in tam nadaljujemo pot proti Staremu trgu pri Ložu, ki je središče občine Loška dolina. Ker v nadaljevanju poti ni bilo nobene okrepčevalnice več, smo se odločili, da bo kosilo nekoliko bolj zgodnje. Gozdne jagode na poti namreč niso bile dovolj, da bi se konkretno najedli.

Zaustavili smo se v gostilni Škriban in lokalne ljudi povprašali o poti na Snežnik. Zlasti nas je zanimala pot od gradu Snežnik naprej, saj do tam ni bilo predvidenih nevšečnosti. A ni bila negotovost le pod našimi nogami, ampak tudi v zraku. Za tisto soboto je bilo napovedano močnejše deževje. Ob pogledu na radarsko sliko je vse lepo kazalo, saj je bila fronta ves čas prisotna v severozahodnem delu Slovenije v Julijskih Alpah in se ni premikala navzdol.

Malce smo se šalili, da je še dobro, da lani, ko smo šli na Triglav, nismo imeli takšnega vremena, saj bi se obrnili.

Prelepi grad Snežnik, pred tem pa smo prvič zastrigli z ušesi

Naš pogovor je za sosednjo mizo poslušal nekoliko starejši možakar in se kaj hitro vključil v pogovor. Povsem logično je, da smo poslušali lokalca, ki ima zagotovo kakšen koristen nasvet. Najprej smo se mu zdeli nori, da smo šli peš iz Ljubljane proti Snežniku, nato pa smo zastrigli z ušesi, ko je rekel, da je v času neviht na Snežniku zelo nevarno. "Na vrhu je odprtu in strele su lahku zelu nevarne. Jaz ne bi rinil gor, če vas nevihta ujame," je dejal v notranjskem narečju.

Grad Snežnik je res nekaj posebnega. Grad Snežnik je res nekaj posebnega.

Kmalu po nadaljevanju nas je cesta pripeljala do gradu Snežnik. Če še niste bili tam, ga pojdite pogledat, ker je res prelep. Pred njim smo se zapletli še v pogovor z gospo, ki je prodajala izdelke. Posvarila nas je, da nas bo tisti dan še zeblo, ker v okolici Snežnika piha, povrhu vsega pa je napovedano slabše vreme.

Takrat so mobilni telefoni še imeli signal, zato smo nemudoma pogledali radarsko sliko, ki pa je že bila nekoliko drugačna. Sicer je bila fronta še krepko nad Kranjem in tudi smer, po kateri se je gibala, ni dajala občutka, da se bo obrnila proti jugu Slovenije.

Markacije sveže pobarvane, pot zaraščena

Ponovi vajo čez goščavo Ponovi vajo čez goščavo Ko smo takoj zatem zagledali povsem svežo markacijo za Evropsko pešpot (rumena pika, obdana z rdečim kolobarjem) in tisto vsem znano rdeče-belo Knafelčevo markacijo, ki označuje več kot 10 tisoč kilometrov planinskih poti po vsej Sloveniji, smo rekli: to je to.

A so kmalu na repertoar prišle besedne zveze, ki jih radi izrečejo športniki, ko se jim kaj zalomi. "Naslednje leto grem raje hodit po gorah kot po šavju," se je zaslišalo. Pot je bila skoraj neprehodna in bi v resnici potrebovali mačeto, da bi se lažje prebijali skozi zaraščeno območje. "Počakaj, samo da pihnem klopa s prsta na roki," je bilo izrečeno po prvem napadu nevarne žuželke. In čez nekaj minut spet: "Še enega imam na drugi roki. Takoj bom."

"Pešpot je načeloma po Evropski pešpoti. Recimo, da to pomeni razmeroma pestro in praktično izbiro," je kolega rekel nekaj dni pred odhodom. In res se je izkazalo za pestro izbiro. Ko smo se prebijali skozi goščavo, sploh nismo razmišljali o vremenu. Signala tako ali tako nismo več imeli, Snežnik pa je bil videti še kar oddaljen. Vsaj tako, na prvi pogled, ko smo ga zagledali v daljavi.

Pogledi proti nebu vse pogostejši 

Na vsake toliko časa smo se obračali in gledali v nebo, vendar ni bilo videti, da bi se nevihta približevala. Zato pa je po prečkanju džungle pot postala spet normalna za hojo, predvsem pa smo pogledovali proti mogočnemu Snežniku, ki ima svoje čare. Cilj je bil, da pridemo nanj, nato pa v nedeljo peš do Ilirske Bistrice in z vlakom nazaj proti Ljubljani.

Nikjer nismo srečali žive duše, le lisico, ki se je hitro umaknila, ko nas je zagledala. "Kmalu bomo prišli do zaselka, nato pa nas čaka še vzpon na Snežnik," je dejal kolega. Od tam bi morali narediti še tisoč višinskih metrov. Že pred tem je eden od peterice poprosil, ali bomo lahko na Snežnik hodili složno, ker bo imel on svoj tempo. Kot skupina smo začeli in kot skupina bomo končali pot, zato sploh ni bilo debate, da bi se ločili.

Pogled proti Snežniku. Pogled proti Snežniku.

Še preden smo prišli do zaselka Leskova Dolina, smo se spomnili gospoda iz Krvave Peči, od katerega smo kupili pivo. "Kaj bi dal, da bi kdo tu pekel čevapčiče in imel mrzlo pivo," se je zaslišalo. In ne boste verjeli, prav pod Snežnikom smo ujeli gospoda, ki se je počasi odpravljal domov. Bilo bi že kičasto, če bi res pekel čevapčiče. Zato pa nam je dal šesterčka hmeljskega izvora.

"Fantje, če vas bo nevihta dobila, ne bo dobru"

Ko smo odpirali pločevinke, smo hkrati pogledovali proti nebu, ki so ga vse hitreje začeli prekrivati temni oblaki. Sploh nam ni bilo treba vprašati, kar sam je v narečju načel temo: "Fantje, če vas bo nevihta dobila, ne bo dobru. Strele so lahku in bo nevarnu." Predlagal nam je alternativo, ki pa ni imela cilja na Snežniku, ampak v Gozdni hiši Mašun, ki je bila že v smeri Ilirske Bistrice.

Leskova dolina. Na Snežnik in tvegati strele ter nevihto ali izbrati pot proti Mašunu? Izbira je bila logična. In pravilna. Leskova dolina. Na Snežnik in tvegati strele ter nevihto ali izbrati pot proti Mašunu? Izbira je bila logična. In pravilna.

Če se odločimo za to pot, je jasno, da ta konec tedna Snežnika ne bomo videli, ker bi nam zmanjkalo časa. Po tehtnem premisleku smo se skupno odločili, da se raje izognemo tveganju. Kljub vsemu smo bili še nekaj časa v negotovosti, saj nismo vedeli, ali je gostilna odprta in ali imajo kakšno prenočišče. Poklicati nismo mogli nikogar, ker ni bilo signala.

Kolega je poslal sporočilo svojemu dekletu, naj pokliče v gostišče in ali bi nas lahko kdo počakal. Upali smo, da se je komunikacijski sistem vzpostavil in da je naše sporočilo prišlo do naslovnika, kamor smo bili namenjeni.

Predlagana pot se je izkazala za pravilno rešitev. Snežnik bo že počakal.

Tistih devet kilometrov smo hodili v hitrem tempu, saj je začelo že krepko pihati in nismo želeli, da bi nas nevihta zares ujela. Ko smo prišli do Mašuna in zagledali avte, smo si oddahnili. Čez nekaj trenutkov pa še enkrat. Prišla je nevihta. Ulilo se je kot iz škafa, grmeti je začelo na vso moč ... Pravilno smo se odločili, smo si rekli, saj bi nas nevihta ujela ravno ob vzponu.

Štruklji v gozdni hiši Mašun Štruklji v gozdni hiši Mašun

V dveh dneh smo tako naredili 86 kilometrov. Nova sreča za nas je bila, da je bil v gostišču ravno kolega prijatelja, ki se je dobrosrčno javil, da nas odpelje do Pivke, kamor smo si naročili prevoz za vrnitev v Ljubljano. Sicer bi lahko prespali tam, saj se je komunikacijski kanal med dekletom in oskrbnico le vzpostavil in nas je pričakovala. V zaselek se je nato pripeljal še kolegov oče, s katerim sta nas odpeljala do Pivke, še prej pa počakala, da smo pojedli slastne orehove štruklje in palačinke s sladoledom. "Cuker" nam je pač prijal.

Čeprav nismo prišli do Snežnika, bo popotovanje za vedno ostalo v spominu. Zdaj še bolj, ker je zapisano. Na tovrstnih druženjih je veliko zabavnih, adrenalinskih trenutkov, ki naredijo prijateljsko vez še tršo, hkrati pa že začnejo padati ideje za naslednji tradicionalni letni pohodniški izziv.

In ponarodeli rek, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, res drži, če želiš izsiliti nekaj, kar je zunaj tvojega dometa.

Sprejeli pa smo še en sklep, in sicer da bomo šli na Snežnik na enodnevni izlet in tako postavili piko na i naši poti, saj je razgled tam zgoraj nekaj posebnega. Z njegovega vrha se oko zazre do naših Alp, italijanskih Dolomitov, Gorskega kotarja in do kvarnerskih otokov.

Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m) Sportal Kriški podi – pravljična lokacija z božanskim razgledom #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin