#dopustujdoma
Petek, 7. 8. 2020, 18.28
3 leta, 8 mesecev
KAM NA IZLET PO SLOVENIJI (10.)
Spektakularni pogledi, ki vam bodo napolnili dušo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,73
1
Mangartsko sedlo in Mangart ponujata priložnost prav posebnemu izzivu s kolesom in tudi pohodništvu, kar se vam bo za vselej vtisnilo v spomin.
Ponos Slovenk in Slovencev, ki nosi ime Triglav, je kralj Julijskih Alp, vendar imajo svoj čar tudi drugi vršaci. Mangart ponuja celo dvojno ekstazo, če se najprej do koče na Mangartskem sedlu odpravite s kolesom, nato pa pot nadaljujete še peš proti vrhu. Spektakularni pogledi, ki vas bodo pričakali na najvišje asfaltirani cesti v Sloveniji in tudi v nadaljevanju avanture, se vam bodo za vedno vtisnili v spomin. Tako močno, da vas bo v prihodnje ponovno zamikalo, da bi se podali na isto dogodivščino.
Kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo spada med najzahtevnejše v Sloveniji, a nekaj drži kot pribito. Takšnih pogledov s kolesom pri nas ne boste doživeli. Razgledi, ki se razprostirajo na najvišje asfaltirani cesti v Sloveniji, vam bodo zagotovo dali dodatno energijo, da se boste na dveh kolesih lažje povzpeli prek 2000 metrov. Da je res nekaj čarobnega, pove podatek, da ima poseben predznak tudi v tujini, kjer ga uvrščajo med lepše vzpone - prav zaradi tega se radi z njim in Mangartom spopadejo, zato ne bodite presenečeni, ko boste na trasi slišali pogovore v tujem jeziku.
Čarobna pot na Mangartsko sedlo s kolesom in nato še do Mangarta
Odlično pripravljeni kolesarji si ga polastijo na krožni vožnji iz Kranjske Gore, od koder jih pot sprva popelje na legendarni Vršič, nadaljuje proti Bovcu, nakar sledi vzpon na Mangartsko sedlo, spust na italijansko stran mimo magičnega Rabeljskega jezera v smeri Trbiža in vrnitev v slovensko smučarsko središče.
Razgledi bodo odtehtali vse
A tokratna izletniška žilica vodi drugam. Še višje od Mangartskega sedla. Na mogočni Mangart, ki mu domačini rečejo Mangrt. Izhodišče je pri odcepu za Mangart na višini 1100 metrov, streljaj od mejnega prehoda Predel.
Streljaj od meje z Italijo, v ozadju pa Mangart s "čepico na glavi". Malce nižje je izhodišče tokratnega izleta.
V poletnih mesecih, zlasti v avgustu, lahko naletite na gnečo avtomobilov, motorjev in tudi kolesarjev, vse več ljudi pa se klanca loteva z električnimi kolesi - srečali pa boste tudi ogromno tujcev. Ker je cesta ozka, dodatna previdnost ni odveč, zlasti ob spustu.
Bolj kot na promet pa boste pogledovali proti naravnim biserom, ki vas bodo obdajali. Čeprav boste morda kdaj "preklinjali" klanec, ki ima v povprečju dobrih devet odstotkov naklona in je dolg približno 11 kilometrov, bodo razgledi odtehtali vse.
Pogledi, ki vas bodo očarali. Na poti na Mangartsko sedlo vas čaka pet predorov.
Koča na Mangartskem sedlu je pravšnja za okrepčilo
Asfaltirana cesta vas bo ob začetnem strmejšem vzponu peljala mimo Mangartske planine (1307 m), ko vas bodo pričakale serpentine in predori, v katerih se boste v vročih poletnih dneh nekoliko ohladili. Vse do koče na Mangartskem sedlu (1908 m) se boste lahko ozirali po okoliških vršacih Julijskih Alp. Greh bi bil, če se ne bi ustavili pri koči, kjer vam bodo zelo prijazni gostitelji ponudili okrepčilo, ki ga boste potrebovali. Pot nas je vodila še do Mangarta, sicer ne na kolesu, kjer je prileglo nekaj sladkega - poskusite palačinke, če vas bo pot zanesla kdaj sem.
Vožnja čez tunele
V koči na Mangartskem sedlu vas bodo postregli prijazni gostitelji. Poskusite njihove palačinke.
Pogled bo večkrat ušel proti Belopeškim jezerom
Sicer se lahko s kolesom prej še zapeljemo povsem do Mangartskega sedla (2040 m), kjer po novem ni več prometa, saj so zaradi podora skal postavili skoraj pred kočo zapornico, zato cesta ni več prevozna.
Prav pri koči se je našlo zatočišče za kolo, kjer je bilo treba kolesarsko "opravo" zamenjati za gorsko. Čeprav je v zdajšnjem času vroče, je čelada pravšnja izbira opreme, saj se veliko ljudi povzpne na četrto najvišjo goro v Sloveniji, ki se bohoti na 2679 metrih nadmorske višine. Hitro se namreč lahko zgodi, da kakšen kamen po nesreči zaide s hriba navzdol.
Od koče se najprej povzpnemo do Mangartskega sedla, kjer se pot usmeri desno po razglednem travnatem grebenu mimo Travnika (2200 m). Približno dve uri je dolga pot od tu naprej, kakor piše na uradnih oznakah, seveda pa je odvisno od vaše pripravljenosti. In veste, kaj vas bo vseskozi fasciniralo na levi strani? Belopeška jezera vas bodo nenehno spremljala, tudi na vrhu Mangarta.
Pogled proti Belopeškim jezerom vas bo spremljal kar nekaj časa.
Po približno pol ure hoje boste prišli do razpotja. Levo pelje italijanska, desno slovenska pot. Obe imata različen predznak zahtevnosti. Italijanska je zahtevna, medtem ko je slovenska označena kot zelo zahtevna pot.
Čaroben pogled na preostale velikane Julijskih Alp
Na poti na Mangart, spodaj Mangartsko sedlo, ki je zdaj zaprto za promet.
Tokrat smo zavili levo po italijanski strani, kjer je tudi več "prometa" - veliko turistov se namreč odloči za vzpon na ta vršac Julijskih Alp. Pred dvema tednoma nas je na tej poti pričakal še snežni odsek, vendar se lahko normalno obide. V veliko pomoč vam bodo varovala in jeklenice, ki vam lajšajo pot proti vrhu. Ta vas bo vodila tudi na strma melišča pod stenami Mangarta, ki ga dobesedno obkrožimo.
V ozadju se bohoti Triglav in preostali velikani Julijskih Alp.
Hoja bo na koncu po strmem in padajočem ter izpostavljenem pobočju res nekoliko bolj naporna, vendar bodo tudi tokrat odtehtali pogledi proti najvišjim slovenskim vrhovom. Zagledali boste lahko Škrlatico (2740 m), Prisank (2547 m), ponos Slovencev Triglav (2864 m) in Jalovec (2645 m) bodo v lepem vremenu v vašem vidnem polju. Pred vami je le še nekaj minut vzpona in razgledna pot vas bo pripeljala na vrh Mangarta.
Leta 1945 so organizirali tekmo po strmem pobočju Mangarta
Na vrhu Mangarta vas bo pričakal križ, morda tudi oblaki, ki radi naredijo klobuk.
Ko boste zgoraj občudovali razglede, upajte, da vrh ne bo dobil klobučka, saj je izpostavljeno mesto in se oblaki radi zelo hitro prikradejo. Ob tem še pomislite na to "norijo", ki so jo leta 1945 izvedli na pobočjih Mangarta. Si predstavljate, da bi po njih smučali? No, takrat je v Posočje prišla ameriška deseta gorska divizija. Vojaki na smučeh so prišli na idejo, da bi na tej strmini izvedli divizijsko tekmo v smučanju. 3. junija 1945 je vojak Karl Stingl pod Mangartom zakoličil veleslalomsko progo. Brez treninga je po strmini tekmovalo kar 76 smučarjev. Beležijo 25 uvrščenih, zmagovalec pa je postal narednik Walter Prager.
Navzdol vam ne bo treba smučati, lahko pa ob hoji proti izhodišču pogledujete proti temu pobočju in si predstavljate, kako je bilo.
1