Kristjan Čeh
Sobotni intervju
Sobota, 30. 7. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Kristjan Čeh
Za kladivo prevelik, krogla mu ni ustrezala, kopja pa ni nikoli metal. "Disk je ravno pravi zame."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,28
1
"Na Ptuju ni bilo košarke, pa tudi v Mariboru je bila bolj tako-tako. Zato sem se odločil za atletiko," o izbiri športa pravi 206 centimetrov visoki Kristjan Čeh.
Ptujski orjak Kristjan Čeh je na dobri poti, da v metu diska pokori svet. Pred dnevi je v Eugenu v ZDA osvojil naslov svetovnega prvaka, a to je le ena od stopničk do končnega cilja, popraviti najstarejši svetovni rekord v atletiki. Pri 23 letih ima za ta dosežek še nekaj časa, a napreduje silovito, magično mejo 74,08 metra bi utegnil preseči kaj kmalu.
206 centimetrov visoki ptujski hrust je trenutno največja zvezda slovenske atletike in letos že najboljši metalec diska na svetu. Napreduje z izjemno naglico, letos je prvič v karieri metal prek 71 metrov, prvič premagal tudi v zadnjih letih domala nepremagljivega Šveda Daniela Stahla, a zanima ga le eno, podreti najstarejši svetovni rekord v atletiki.
Najdlje v zgodovini je disk vrgel Nemec Jürgen Schult, 74,08 metra, a to že daljnega leta 1986, se pravi pred 36 leti. Schult je eden od množice športnikov iz nekdanje Nemške demokratične republike, ki so osupljali s športnimi dosežki, a nad njimi visi senca dvoma. To je še eden od sumljivih rekordov in črnih časov dopinga, a se Čeh na to ne ozira. Sumljivi ali ne, ti "rekordi so ostali, nič ne moremo, treba ga bo podreti", pravi.
Letos ima Čeh drugi izid sezone, z 71,27 metra na majskem mitingu diamantne lige v Birminghamu je postavil tudi osebni rekord in seveda slovenski državni rekord, dlje je letos disk vrgel le Stahl (71,47 m). Ta je bil v zadnjih letih domala nepremagljiv, zato tudi nekoliko šokiran, ko ga je začel premagovati Čeh. "Ja, to je bilo pač nekaj novega zanj. Tudi zame," je povedal Ptujčan, ki ga po osvojenem naslovu svetovnega prvaka že v kratkem čaka še evropsko prvenstvo v Münchnu. Tam ne pričakuje rekordnih metov, v sobotnem intervjuju pa nam je povedal tudi, zakaj ne.
"Potruditi se bom poskušal, kar se da," nam je o pričakovanjih pred evropskim prvenstvom povedal slovenski junak, ki pod vodstvom novega trenerja, legendarnega estonskega metalca Gerda Kanterja, lepo napreduje. Še lani na olimpijskih igrah v Tokiu ob sebi ni imel nikogar. "Tam sem bil čisto sam, brez kogarkoli iz moje ekipe. Vseeno mislim, da sem tam delal dobro. Letos pa je bilo drugače, malce več se je pričakovalo od mene, bil sem favorit in tega sem se tudi dobro zavedal, ampak sem kar dobro izpeljal vse skupaj," pravi. V Tokiu je zasedel peto mesto, na naslednjih olimpijskih igrah, leta 2024 v Parizu, bo najverjetneje prvi favorit za zlato. "A te igre so še daleč, osredotočam se bolj na tekme, ki me čakajo kmalu," nam je še povedal Kristjan Čeh.
Napredujete neverjetno hitro, morda celo prehitevate svojo časovnico. Ali vse skupaj poteka točno tako, kot ste si zamislili?
Zamislil si zagotovo nisem tako, tako se je pač zgodilo. Morda po eni strani resnično malo prehitevamo, saj se vrhunski rezultat ponavadi doseže tam po 26. letu, kar pomeni, da imam še kar nekaj časa do tja.
Za svetovni rekord, verjetno? Prav tega ste že večkrat izpostavili kot glavni cilj kariere, kajne?
Ja, seveda. Za svetovni rekord je še dovolj časa. Če ga seveda podreš, v metu diska se to pač ne dogaja vsako leto. To je tudi najstarejši svetovni rekord v atletiki (36 let, op. p.).
Zakaj v Münchnu ne pričakuje rekordnih metov?
Z Danielom Stahlom imata neko zdravo tekmovalnost, letos vam manjka še 20 centimetrov, da ga presežete. Je to morda cilj že za evropsko prvenstvo v Münchnu?
V Münchnu bo najbrž težko, mogoče pa le. Odvisno, kako se bo izšlo, vsekakor pa je to eden od ciljev v letošnji sezoni.
Zakaj težko?
Treba je vedeti, da je v Münchnu zaprt stadion. V Oregonu je bil napol odprt in je zagotavljal zelo dobre pogoje. V kvalifikacijah smo na primer trije vrgli čez 68. Bil je dober veter, dobri pogoji in to prav zaradi tega, ker je stadion napol odprt. V Münchnu je pa povsem zaprt in so čisto drugačni pogoji.
Kako se pozna vaše sodelovanje s Kanterjem?
Poteka zelo dobro, je pa malce drugače, kot sem bil vajen. Več je regeneracije v sistemu, veliko bolj razdelan načrt imam, kot je bil prej. To se je videlo tudi zdaj, ko sem bil v najboljši formi prav na svetovnem prvenstvu. Tehniko sva spremenila, start je bolj fiksen, zaradi česar so moji meti bolj konstantni, kar se je videlo tudi med sezono. Bil sem zelo konstanten, ves čas mečem okoli 70 metrov. To so največji napredki.
Ob predstavitvi je Kanter poudaril, kako pomemben je prvi met, ki mora biti zanesljiv, a dovolj dober, da vas sprosti pred nadaljevanjem tekmovanja. To pravilo najbrž upoštevate?
Ja, temu sva se posvečala in to je ena od novosti zame. V trening sva vključila kvalifikacije. V teh imaš tri mete in on mi na treningih reče, naj bo ta met "na ziher", da se moram osredotočiti, vreči brez prestopa čez 65 metrov in to je to. To sva vključila v proces treninga.
Kje pa imate še možnost napredka, kje so vaše največje rezerve?
Zagotovo imam še določene rezerve pri tehniki, potem pa seveda pri trenažnem procesu, predvsem kar zadeva regeneracijo. Ta se mi zdi najpomembnejši del in tu mi morda manjka še fizioterapevt, kar se utegne spremeniti že v prihodnji sezoni, da bi imel ves čas ob sebi fizioterapevta. Razmišljati moramo namreč tudi o tem, da se ne poškodujem. Če se namreč poškodujem, se ustavi proces treninga, ustavi se v bistvu vse.
Kje pa so največje nevarnosti za poškodbe pri metalcih diska?
Hrbet in koleno. Malo manj možnosti je mogoče za poškodbo v zgornjem delu telesa, a to ne pomeni, da jih ni.
Omenili ste, da morate okrepiti ekipo, kdo pa je trenutno v njej?
Trener Gerd Kanter, fizioterapevt v Sloveniji Tadej Repnik, v Estoniji pa Risto Jamnes, psihologinja Tanja Kajtna, s fakultete za šport mi pomaga Stanko Štuhec, v ekipi je tudi Ana Maria Orel. Ta včasih opazi, da sem malo tako-tako, pa Gerd njo povpraša, kako se počutim. Z njo se je izkazalo, da komunikacija s trenerjem poteka odlično. To pa je to. Za zdaj.
Ne ve, kje so njegove meje.
Nutricionist?
Za zdaj tega še nimam posebej, seveda jemljem prehranske dodatke, a tiste bolj osnovne, ki jih res potrebujem. Ampak tudi tu so še rezerve, seveda, ampak ta vidik bo prišel do izraza šele potem, ko res ne bom mogel drugače napredovati.
Kako pa je s prehrano pri vas? Lahko jeste vse, imate kakšne omejitve?
Jem normalno hrano, jem tisto, kar mi ugaja in kadar mi ugaja. Tu nimam nekih posebnih omejitev. Tudi kakšnih prepovedi nimam.
Konec koncev je masa pri metih nadvse pomembna. Po neki enostavni logiki bi veljalo, da večja ko je masa metalca, daljši bodo meti …
Odvisno, kakšna je masa. Če bi se zredil na 145 kilogramov, bi bila to nekoristna masa. To je tista masa, ki je ne moreš izkoristiti, jo imaš brez veze, to je balast. Maso moraš obdelati, da je koristna.
Nekdanji litovski metalec Virgilijus Alekna je bil približno enako visok kot vi, štiri centimetre manj, pa je tehtal 130 kilogramov. Pri vas torej je nekaj prostora za dodatne kilograme mišic?
Po mojem je moja trenutna teža, morda le še nekaj kilogramov več, moj maksimum.
Ali lahko pretiravanje omeji tehniko meta?
Ja, seveda, moraš ostati gibčen. Ne moraš se kar postaviti in metati. Maso je treba tudi vzdrževati, primerno negovati.
V Eugenu ste imeli slabe pogoje za bivanje. Verjetno je za človeka vaše višine to kar pogosta težava?
Niti ni tako zelo pogosta. Do zdaj v resnici na mitingih diamantne lige, pa tudi tistih manjših, na kaj takšnega še nisem naletel. S tako slabimi pogoji sem imel pravzaprav tokrat prvo izkušnjo.
Kaj je bilo pravzaprav narobe? Hrana, vročina, prekratka postelja?
Hrana je bila kar dobra, tu nimam kaj reči. Dva dneva je bilo zelo vroče in se je ta vročina zalezla v sobe in proti temu nismo mogli nič. Postelja oziroma pogradi pa so bili prekratki in sem moral spati na tleh. Ampak to so stvari, proti katerim ne moreš kaj dosti ukreniti. Pogoji so bili za vse enaki, razen seveda za Američane (smeh, op. p.). Vsi smo bili bolj ali manj na istem.
Po karieri si želi gojiti piščance.
Po karieri se vidite v kmetijstvu? Doma imate kmetijo, večkrat ste že omenili, da vas ta panoga zanima.
O, ja, seveda. Morda ne ravno na domači kmetiji, bi si pa vsekakor rad ustvaril nekaj svojega.
Že imate kakšne zamisli?
Seveda! Piščančjo farmo in kokoši nesnice za jajca. Pa mogoče še kakšne izdelke. Ideje imam, ampak zdaj ni časa za to, to pride po karieri.
Najprej svetovni rekord?
Seveda (smeh, op. p.).
Verjetno je zdaj, ko mečete prek 71 metrov, že nekoliko težje napredovati, najbrž zdaj težko pričakujemo, da boste mete izboljšali za dva metra v eni sezoni?
Jaz sem tako mislil že lani, prepričan sem bil, da bo šlo naprej počasi. Pa je že druga tekma v predsezoni in že druga nad 70 metrov. Ni se še zgodilo to, da bi napredoval po centimetrih, hvala bogu! A se zavedam, da bo prej ali slej sledilo tudi to. Za zdaj pa še ne kaže na to.
Kje pa je pravzaprav vaša meja? Kaj o tem meni Gerd Kanter, ki se je v karieri že spopadel z lovljenjem centimetrov?
Za sebe tega še ne vem. To bomo videli šele čez leta. Seveda pa se približujemo svetovnemu rekordu, tudi Kanter se mu je zelo, njegov osebni rekord je 73,38 metra, se pravi manj kot meter. Ni se mu izšlo, da bi ga presegel, bo pa poskusil zdaj to narediti z mano.
Nekaj dobrih izidov imate tudi v metu krogle in kladiva. Kdaj ste se odločili za disk in ali je to običajno za vas, metalce, da poskusite z več orodji?
Ne, to ni običajno. Specializirati se je treba le na eno disciplino, če želiš doseči vrh. Ne moreš trenirati vsega. Odločil sem se kar hitro, po kakšnega pol leta treninga sem se posvetil disku, pri tem mi namreč višina tudi najbolj koristi. Za kladivo sem malce prevelik, krogla mi ni preveč ustrezala, kopja pa nisem nikoli metal. Disk je ravno pravi zame.
"Sem bolj človek, ki gleda tekmo za tekmo, ne preveč naprej."
Kdaj pa ste ga prvič vrgli?
Začel sem trenirati pri 15 letih, kakšnega pol leta zatem sem ga prvič vrgel.
Olimpijske igre so bržčas eden največjih ciljev v karieri vsakega športnika. Kako ste si začrtali pot do Pariza 2024?
Meni se zdi Pariz še kar malo predaleč, nimam izdelane nobene vizije, nobenega načrta. Bo pa najbrž isti protokol, kot ga imam zdaj, še vedno bo treba trenirati zavzeto. Sem bolj človek, ki gleda tekmo za tekmo, ne preveč naprej. Zdaj se moram na primer osredotočiti na evropsko prvenstvo, ki je zelo blizu, pa prihodnje leto spet svetovno, po tem pa je šele spet evropsko in nato olimpijske. Daleč so še (smeh, op. p.).
Kaj se lahko zgodi do takrat, kakšni so strahovi?
Za zdaj jih še nimam. Za zdaj je še vse v najlepšem redu. Seveda vsakega športnika skrbijo poškodbe, ampak tudi na tem področju za zdaj nimam prav nobenih težav, zato tudi ne razmišljam veliko o njih. Upam, da tak ostane.
Skrbite pa verjetno že zdaj za to, da se ne poškodujete?
Seveda, predvsem je pri tem pomembna dobra regeneracija, ta mora biti na treningu. Za to smo letos dobro poskrbeli, delam tudi veliko več vaj za preventivo, nad mano bdijo fizioterapevti, po treningih imam masaže, pa kakšno terapijo, če je potrebna. Čim več tega poskušamo vključiti v trenažni proces.
Ste kdaj razmišljali o čem drugem kot atletiki? Pri vaši višini se kar ponuja košarka.
Seveda sem, a ko sem začel trenirati, na Ptuju ni bilo košarke, pa tudi v Mariboru je bila bolj tako-tako. Zato sem se odločil za atletiko. Všeč pa mi je tudi to, da je individualni šport. Če naredim nekaj, naredim to sam, če zafrknem, pa tudi zafrknem sam. Sem bolj individualist. Če si v ekipi, si od nje tudi odvisen, meni pa bolj paše igrati sam.
S čim se razvajate? Imate še kakšne strasti poleg športa?
Uf, kaj pa vem. Kmetijstvo me zelo zanima, spremljam, kaj se dogaja, ko imam čas, tudi kaj pomagam, če je treba. Seveda po sezoni. Drugače pa nič posebnega. Dobro, med prostim časom, ko se moram spočiti, igram kakšne igrice, kaj pogledam na televiziji, to je pa bolj ali manj vse.
"Če si v ekipi, si od nje tudi odvisen, meni pa bolj paše igrati sam."
Imate kakšne pregrehe? Bi se čemu radi odpovedali?
(smeh, op. p.). Ne!
Dejali ste, da spremljate dogajanje v kmetijstvu. Kaj to pomeni?
Spremljam razvoj, bolj v smislu mehanizacije, kaj je novega na trgu. Pa kakšne so nove tehnologije, predvsem v piščančjih farmah.
Bio-eko so verjetno trendi?
Ja, to so trendi, ampak tudi v poljedelstvu to ne pride vedno v poštev. Zdaj je že tako dobra mehanizacija, obstajajo tudi sodobna in varnejša škropiva. Bolj razmišljam o tem. Seveda poskušaš iti v korak s trendi, ampak se je treba ob tem zavedati, da imaš manjši pridelek, ne tako kakovosten. Tako da …
Je pa ta kmetijska mehanizacija draga …
Oja, to so drage stvari, pa še mehanizacija se ves čas razvija, vedno je kaj novega.
19. met v zgodovini, samo devet ljudi je vrglo dlje od vas. Sploh razmišljate o tem? Kdaj jih boste prehiteli?
Kdaj jih bom prehitel, je težko reči, sicer pa o tem ne razmišljam. Sploh ne. Na vsako tekmo pridem osredotočen na tehniko, na počutje. Če se dobro počutiš, veš, da boš tudi dobro metal. Če bo to, bo daleč letelo, nikoli pa ne veš zares, kako daleč bo letelo.
Svetovni rekord je star 36 let, dosegel ga je metalec iz Vzhodne Nemčije. Včasih je bil ta šport precej sumljiv ...
Ja, ni bilo takšnega nadzora, kot ga imamo zdaj. Ampak rekordi so ostali, nič ne moremo, treba ga bo podreti. To je vsekakor moj velik cilj kariere.
Svetovni rekord Jürgena Schulta je star že 36 let.
A ko govorimo, da ste pri 23 letih mladi in je še čas za rekord, pa je treba omeniti Mikolasa Alekno, sina litovske legende, ki pri 20 letih že močno prodira na sceno in je že tretji najboljši metalec diska na svetovni lestvici. Sliši se kar malo smešno, da vas že zdaj lovijo in preganjajo mlajši. Čutite ta pritisk?
O, seveda čutim. Zdaj na dveh tekmah ni tekmoval, v bistvu na treh, če štejemo še kvalifikacije, ampak zavedam se, da prihajajo mlajši, ki si želijo premagovati mene. To je verjetno motiv, češ, bom premagal tega in tega.
Kot je to verjetno motiv tudi za vas, premagati Stahla, na primer?
To zdaj ni nekaj na osebni ravni, vsekakor pa poskuša vsak dati kar največ na vsaki tekmi. Premagati je treba najboljšega. In to je to.
Ko ste ga letos prvič premagali, ste povedali, da se prvič po tekmi ni pogovarjal z vami.
Ja, to je bilo zanj nekaj novega (smeh, op. p.). Že kar nekaj let je v svetovnem vrhu, res dolgo ni izgubil, zato je bilo to nekaj novega zanj. Pa zame tudi. Prvič je vseeno prvič (smeh, op. p). Ampak ostajamo v dobrih odnosih, ostajava prijatelja, družimo se, tudi kakšen trening opravimo skupaj.
1