SiolNET. Sportal Nogomet
7,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Matko Obradović

Izpoved Dalmatinca, ki v Sloveniji ne more molčati

7,90

termometer

Matko Obradović | Matko Obradović je prispel v Slovenijo že leta 2010, nato pa se kot vratar dokazoval pri številnih klubih. Največje uspehe je dočakal pri Muri. Pri črno-belih. Kot da bi to simboliziralo njegovo kariero, polno svetlih in temnih trenutkov. | Foto: R. P.
Matko Obradović je prispel v Slovenijo že leta 2010, nato pa se kot vratar dokazoval pri številnih klubih. Največje uspehe je dočakal pri Muri. Pri črno-belih. Kot da bi to simboliziralo njegovo kariero, polno svetlih in temnih trenutkov. Foto: R. P.

Malo je nogometašev, ki bi se lahko v Sloveniji pohvalili s tako pestro in burno kariero. Matko Obradović, gostobesedni Dalmatinec, ki na sončni strani Alp vztraja že 12 let in je postal eden najbolj prepoznavnih simbolov 1. SNL, spada med posebneže. Ne le zaradi vrhunskih dosežkov med vratnicama, ampak tudi zaradi hrabrega izpostavljanja v javnosti, ko brez ovinkarjenja pove tisto, kar misli. Tisto, kar bi drugi zamolčali, saj bi jih lahko zaradi tega pribijali na križ. Matko, ljubljenec navijačev Mure, je drugačen.

Ko bi bilo še več takšnih sogovornikov … Ura klepeta z 31-letnim vratarjem Matkom Obradovićem, Dalmatincem s slovenskim srcem, je minila zelo hitro. Kot bi mignil. Vmes smo izvedeli ogromno, tako o razlikah med Slovencih in Hrvatih, pasteh družbenih omrežij in vrhunskega nogometa, kot tudi o tem, kaj bi svetoval mlajšim.

Bi se Matko Obradović prej odzval vabilu hrvaške ali slovenske nogometne reprezentance?

Njegova življenjska zgodba je sestavljena iz vzponov in padcev. Svojih napak se ne sramuje, zlasti tistih, ki jih je počel v Mariboru, ko je bil zaslepljen, hkrati pa ne more molčati, ko vidi, da se komu godi krivica. V slovenskih medijih pogosto gostuje zaradi atraktivnih družinskih počitniških fotografij. Sam bi raje videl, da je drugače. Da se bolj razpreda o njegovih obrambah, s katerimi je prejel več priznanj, v zadnjih sezonah pa postal ikona črno-belega fenomena, ki sliši na ime Mura.

V Slovenijo je prišel kot golobradi mladenič s hrvaškega polotoka Pelješac. Bil je željan dokazovanja. Naletel je na številne ovire, pravo priložnost, s katero se je končno predstavil prvoligaškemu občinstvu, pa po Olimpiji in Kopru dočakal šele na Dolenjskem. Nato je sledila selitev v Maribor, ki je zaznamovala njegovo kariero v dobrem in slabem. Bil je član znamenite zasedbe vijolic, ki je ustvarjala čudeže v Evropi, a zaradi predobrega Jasmina Handanovića ostajal prikovan na klop. Lastne neumnosti, ko je začel živeti nešportno in – opogumljen z mikavnimi premijami lige prvakov – namesto nogometa počel neprimerne stvari, so ga pahnile v težave. Mariborski klub ga je le izvlekel iz brezna, za kar se zahvaljuje vsem, od vzornika Handanovića do športnega direktorja Zlatka Zahovića.

Ko se je preselil v Muro, je njegova kariera dosegla vrhunec. S črno-belimi je nizal podvige, po naslovu prvaka in nepozabni evropski izkušnji se mu je obetala še pika na i, mikaven prestop v tujino, a mu jo je zagodlo zdravje. Še enkrat več. Zaradi poškodbe hrbta je zelo trpel. Blokade, injekcije, nemoč. Sedem mesecev ni branil, po uspešni operaciji, s katero se je odrešil muk, pa je motiviran kot že dolgo ne, da se dokaže v najboljši luči in Prekmurcem pomaga do novih uspehov. Na novi zelenici na Fazaneriji.

Slovenijo je vzljubil do te mere, da bi, če bi se mu v neverjetnem scenariju ponudila ta možnost, ponudbo slovenske reprezentance sprejel celo pred Hrvaško. Rad bi se oddolžil državi, ki mu je dala toliko lepega. Državo, kjer bo živel tudi po koncu kariere. To je Matko, Dalmatinec iskrivega duha, ki prisega na odkritost in dobro voljo, ki se je tudi po njegovi zaslugi naselila v slačilnico Mure. V to smo se prepričali v živo, v Murski Soboti.


"Nisem takšen, da bi se znal pretvarjati, da je vse v redu, če pa ni," odgovarja 31-letni Dalmatinec, ki je našel nogometno in družinsko srečo v Sloveniji. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida "Nisem takšen, da bi se znal pretvarjati, da je vse v redu, če pa ni," odgovarja 31-letni Dalmatinec, ki je našel nogometno in družinsko srečo v Sloveniji. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Odkar se pogovarjava na Fazaneriji, izžarevate dobro voljo. Takšnega vas poznajo tudi soigralci. Od kod črpate tako pozitivno energijo?

Takšen je preprosto moj značaj. Vedno skušam biti veder, dobre volje, a seveda pridejo tudi dnevi, ko ti ne gre vse po načrtih in si bolj zagrenjen. No, danes, ko ste vi tukaj, sem dobre volje (smeh, op. p.).

Ali potem, ko v sebi skrivate bolečino, kdaj zaigrate dobro voljo?

Ne, nisem takšen, da bi se znal pretvarjati, da je vse v redu, če pa ni. Zagotovo pa so med nami tudi takšni. Nenazadnje je takšen naš posel. Ko kaj ne gre po tvojih željah, moraš ostati profesionalec in opraviti nalogo do konca.

Tako je zapisal Matko Obradović na Instagramu, ko so ga zmotili protesti mariborskih nogometašev po dosojeni 11-metrovki na štajersko-prekmurskem derbiju v Ljudskem vrtu (1:1). | Foto: Tako je zapisal Matko Obradović na Instagramu, ko so ga zmotili protesti mariborskih nogometašev po dosojeni 11-metrovki na štajersko-prekmurskem derbiju v Ljudskem vrtu (1:1). Vaša kariera je polna vzponov in padcev, znani pa ste tudi po ostrem jeziku in odkritosti. Letos je na primer veliko prahu dvignila vaša objava na Instagramu o pritožbah NK Maribor nad sojenjem na tekmi z Muro. Vijolice ste označili za cirkusante.

Takšen pač sem. Če kaj mislim in me kaj zmoti, to tudi povem. Brez skrbi. Tega ne morem zadrževati v sebi. To pa seveda ne pomeni, da imam vedno prav. Morda s tem nekomu delam krivico, a tisto, kar v določenem trenutku mislim, tudi rad povem. Tisto, o čemer sem prepričan. Čutim se dolžnega, da tako naredim. Ne morem si predstavljati, da bi nekaj mislil, govoril pa kaj drugega. Tega pri meni ne boste videli.

Verjetno po vaših tako ostrih opazkah ne manjka komentarjev, kritik ali kakšnih drugačnih provokacij užaljenih navijačev? V tem primeru NK Maribor?

Imate prav, tega je kar nekaj, a se s tem ne obremenjujem. Moti me le, da zaradi tega trpi moja družina. Ni ji namreč prav prijetno poslušati neumnosti na moj račun. V mestu Maribor, kjer živim z družino, pa tega ni čutiti. Prej obratno. Ko se sprehodim po mestu, vedno naletim na podporo. Zelo redko se zgodi kaj drugega, manj prijetnega.

Kdaj pa kdaj, na kakšni večerji, se najde kakšen na primer vinjen posameznik, ki te skuša provocirati, drugače pa ne doživljam prav nobenih težav. Teh komentarjev ne spremljam, niti jih ne prebiram po spletu, zato se s tem ne obremenjujem.

Družino pa skrbi malce bolj, ob teh stvareh ne more ostati ravnodušna, zato bom moral v prihodnje bolj paziti, kaj objavljam in govorim, saj nočem, da bi bili izpostavljeni takšnemu trpljenju.

Vas je to prosila tudi žena, sicer Mariborčanka?

Da. Pa ne zaradi tega, ker je iz Maribora, ampak na splošno. Nisem takšna oseba, ki bi hrepenel in iskal pozornost na takšen način. Da bi se hotel več pojavljati v medijih, da bi snemal kakšne spote, reklame, se pogosto kazal. Ne. Skušam se držati v ozadju. No, ko pa kaj objavim in pripomnim iskreno misel iz srca, pa mi žena pravi, naj se raje brzdam in malce umirim.

Ena izmed številnih objav Matka Obradovića in njegove srčne izbranke Tajde Lah na socialnih omrežjih. | Foto: Instagram/Getty Images Ena izmed številnih objav Matka Obradovića in njegove srčne izbranke Tajde Lah na socialnih omrežjih. Foto: Instagram/Getty Images Ko na Instagramu objavljate družinske fotografije, postanejo pogosto tema objav medijev.

Morda so zanimive za časopis, občinstvo. Da pa bi želel objavljati svoje fotografije z dopusta, ali pa svoj avto, uro ali kaj drugega, ravno s tem namenom ali ciljem, pa nikakor. Nisem takšen. Živimo pač v obdobju ogromne digitalizacije. V trenutku se novica razširi po vsem svetu. To je očitno postal del našega in vašega posla.

Nenazadnje so fotografije vrhunske in estetske, za lepe stvari pa pravijo, da bi jih bil greh ne objaviti.

Nekatere stvari že. Ni mi pa všeč, da prebiram takšne zadeve o sebi, saj potem izpade, da se rad izpostavljam. Vsak, ki me pozna, ve, da nisem takšen. A potem sledi tisto, da objaviš kakšno fotografijo, pa potem vsi takoj komentirajo, poglejte, kje je bil, kakšno majico nosi, kakšno uro ima, kakšen avto vozi … Morda je videti, kot da bi se hotel bahati, a resnično nisem takšna oseba. Upam, da me ljudje resnično ne doživljajo tako.

Nekateri mediji me prikazujejo, kot da bi se hotel postavljati. Saj ne mislim, da sem vratar takšnega kova, kot so na primer Oblak, Handanović ali Buffon, a imam spoštovanja vredno kariero. Do zdaj sem dosegel veliko pozitivnih rezultatov in uspehov v Sloveniji, a se o njih piše bistveno manj kot pa o tem, kje sem dopustoval.

Zdaj boste npr. objavili tole fotografijo, pa bodo vsi komentirali, poglejte, kakšno majico nosi, kakšno uro ima. Takoj se bo pisalo o tem, ne pa o stvareh, ki sem jih naredil na igrišču. O mojih športnih dosežkih, o karieri. Očitno je vsak zanimiv ciljnemu občinstvu na drugačen način. Sam pa bi rad izstopal drugače.

Z Matkom Obradovičem smo kramljali med tednom na Fazaneriji, takoj po uradnem fotografiranju nogometašev Mure v novih dresih, s katerimi bodo vstopili v sezono 2022/23. | Foto: R. P. Z Matkom Obradovičem smo kramljali med tednom na Fazaneriji, takoj po uradnem fotografiranju nogometašev Mure v novih dresih, s katerimi bodo vstopili v sezono 2022/23. Foto: R. P. V Slovenijo ste prišli leta 2010. Verjetno ste imeli dovolj časa, da ste prepoznali slovensko ljubosumnost, ki gre približno tako, če ima kdo kaj lepšega, boljšega, ga želijo nekateri prizadeti in spraviti v slabo voljo.

Pa saj je povsod tako, ne le v Sloveniji. Zlasti v teh časih, odkar so družbena omrežja tako intenzivna in priljubljena. Veliko je neiskrenosti, v teh objavah se veliko igra. Je pa tudi več zanimanja za to, zlasti pri mladih.

Sam bi raje bral zgodbe o tem, kako so nekateri uspešni po zaslugi pravih poslovnih idej, o kakšnem nadarjenem mladeniču, ki je napravil inovacijo, na primer kakšnem matematičnem geniju iz Slovenije, a se o tem sploh ne piše.

Ko odprete medije, tega ne boste zasledili. Vsaj na naslovnicah ne. Tam se znajdejo le afere ali škandali. Ko se fotografiraš gol, pa si že takoj na naslovnici. Žal je tako. Izgubil se je občutek za to, katera novica je pomembnejša.

Boste po vsem, kar ste doživeli z objavami na družbenih omrežjih, še vedno iskreni v komentarjih, če vas bo kaj zmotilo?

Bom. To bom še vedno počel. Morda ne več v takšnem obsegu, a če me bo kdo vprašal za mnenje, mu ga bom zagotovo zaupal. Bom pa bolj pazljiv pri svojih objavah. Tega bo manj (smeh, op. p.).

"Toliko let sem že v Sloveniji, da se v srcu že počutim kot Slovenec," sporoča eden najbolj priljubljenih nogometašev Mure. | Foto: R. P. "Toliko let sem že v Sloveniji, da se v srcu že počutim kot Slovenec," sporoča eden najbolj priljubljenih nogometašev Mure. Foto: R. P. V Sloveniji ste že 12 let. Kako se počutite kot Dalmatinec na delu na sončni strani Alp?

Prihajam iz mesta Orebić, s polotoka Pelješac. Komaj čakam, da končno odprejo Pelješki most (smeh, op. p.). Toliko let sem že v Sloveniji, da se v srcu že počutim kot Slovenec. Z družino živimo v Mariboru. Tu se je rodil moj sin, tu obiskuje vrtec, tu bo hodil tudi v šolo.

Doma govorimo slovensko in hrvaško. Z mojim jezikom ga ne silim, pride pa zelo prav, zlasti ko gremo na morje k mojim sorodnikom. Ko se pogovarja z mamo, sestrama, bratranci, takoj vidi, da ima opravka z drugačnim jezikom. Uči se in trudi.

Poleti smo večinoma na Pelješcu. Letos smo že bili, pozimi, ko je za nas nogometaše na voljo več premora, pa gremo na Hrvaško k moji družini, kjer smo skupaj za božič, pred tem pa se radi odpravimo še na kakšno daljšo pot. Radi potujemo, odkrivamo nove destinacije, spoznavamo svet in različne kulture. Tako gremo skoraj vsak december na drugo celino.

Se kot Dalmatinec ukvarjate tudi s turizmom?

Tudi. Čeprav bi moral temu posvetiti več časa, ki pa ga za zdaj, ko sem še aktiven nogometaš, nimam na voljo. Pripravljam pa nekatere projekte, tega ne skrivam. Zlasti na Pelješcu, kjer sem pravočasno kupil nekaj zemljišč, ki so zdaj postala zazidljiva, tako da jim je cena poskočila. Ko bo odprt Pelješki most, ko bo končana nova obvoznica do Pelješca z avtoceste, bo cena še višja. Zagotovo bom nekaj naredil za mojo prihodnost.

V zadnjih dnevih prebiramo, da so slovenski turisti nezadovoljni z višjimi cenami na dopustu na Hrvaškem.

Slovenskih turistov je na Pelješcu ogromno. To ni naključje, z njimi se odlično razumemo. Žal pa se cene res višajo. A tako je povsod po svetu, inflacija zahteva svoj davek. Tu so vojne, politične napetosti. Bomo videli.

Treba je preživeti ta krizna leta, na Hrvaškem nas skrbi prihodnje leto, kaj se bo zgodilo, ko bo namesto kune v obtoku že evro. Verjetno se bo takrat še kaj dodatno podražilo. Cene, stroški, življenjske potrebščine … Vse bo šlo gor. Zato je treba zdaj pametno nalagati denar za boljšo prihodnost.

Leta 2020, ravno sredi najhujšega obdobja pandemije novega koronavirusa, je dočakal prvo lovoriko z Muro. Osvojil je pokal. | Foto: Grega Valančič/Sportida Leta 2020, ravno sredi najhujšega obdobja pandemije novega koronavirusa, je dočakal prvo lovoriko z Muro. Osvojil je pokal. Foto: Grega Valančič/Sportida Ste glede financ zadovoljni s tem, kar vam nudi Mura?

Zelo. Nimam pripomb, zelo sem zadovoljen. Odkar sem pri Muri, ni plača zamujala niti enkrat. Klub nam je vedno dal tisto, kar nam je obljubil. To je še toliko bolj pohvalno, ker spremljam, s kakšnimi preglavicami se srečujejo nekateri drugi klubi v Sloveniji. V Murski Soboti delamo brez težav. Lahko si le želim, da bo tako tudi v prihodnje.

Ko ste lani z Muro postali prvak, so nekateri predvidevali, da bi lahko po tem uspehu sledil padec. Podobno se je dogajalo, ko vas je v začetku leta zapustil trener Ante Šimundža, a se je črno-belim spet posrečilo. Znova ste ujeli Evropo.

Držimo se pri vrhu, hkrati pa imamo dobre temelje. Velika moč Mure je v tem, da je v njej ogromno domačih igralcev, ki so tu že od samega začetka. Poznajo tukajšnjo miselnost, razmišljanje, način dela. Vsakega novinca sprejmejo brez težav in mu takoj priskočijo na pomoč. Vsakemu vstavijo "prekmurski" čip, da se prilagodi. To je ogromen kapital Mure.

Zdaj smo odprli novo poglavje kluba. Zgodile so se kadrovske spremembe, ekipa je zelo mlada in ima ogromno potenciala, novince pa krasi odličen značaj. Radi delajo in sprejemajo nasvete. Potrebujemo le malce časa in potrpljenja, pa bomo spet pri najboljših.

Pogovor je potekal tudi na tribunah Fazanerije, ko je Matko Obradović radovedno pogledoval na igrišče, kjer so potekala gradbena dela, saj v Murski Soboti nastaja novo igrišče. Prenovljeno bo prvič po letu 1964! | Foto: R. P. Pogovor je potekal tudi na tribunah Fazanerije, ko je Matko Obradović radovedno pogledoval na igrišče, kjer so potekala gradbena dela, saj v Murski Soboti nastaja novo igrišče. Prenovljeno bo prvič po letu 1964! Foto: R. P. So Prekmurci primerljivi z vami Dalmatinci v tem, da jih v najbolj kriznih časih gor drži in rešuje posebna trma, "dišpet"?

Da, lahko bi tako dejal. Slovencem sicer tega na splošno kar primanjkuje. Ne bom rekel, da vsem, a če jih primerjamo z drugimi narodi, na primer Hrvati, je razlika očitna. Ne le pri igralcih, ampak pri prav vseh osebah, povezanih z nogometom.

Lahko povem primer. Na Hrvaškem se nekoga, ki doseže dva zadetka, takoj povzdiguje v višave. Takoj se omenjajo velike vrednosti, 10 ali 15 milijonov evrov, v Sloveniji pa se te, če si domači igralec, le še bolj pljuva in omalovažuje. Namesto da bi se ga podpiralo.

Kot na primer družina Cipot?

Na primer. Oče Fabijan je tukaj, oba sinova igrata za Muro, kot družina so veliki Muraši. Sinova sta kot zelo mlada zaigrala v prvi ekipi, a namesto da bi se ju povzdigovalo in o njiju kaj več pisalo ali poročalo, se pogosto slišijo pripombe, ah, kaj pa bodo oni. Tako se na Hrvaškem ne dela. Da bi Kai in Tio tako igrala na Hrvaškem, bi se o njiju pisalo neprimerno več. Omenjale bi se prodaje za več milijonov evrov. To pogrešam v slovenskem nogometu.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Je pa v Muri veliko Hrvatov, tako da bi se lahko tudi ta miselnost počasi zamenjala. Je v določenem trenutku celo preveč tujcev in se Prekmurci bojijo za svoja mesta?

Ne. Ko smo ravno pri tem, bi omenil še eno razliko med Slovenci in Hrvati. V Sloveniji sem že dolgo časa. Dolgo se že dokazujem v klubih, pa ne bom govoril o imenih, kjer je ogromno talentov in mladeničev. In če jim ne bi uspelo v Muri, bi jim lahko pa kje drugje. Govoril sem jim, kako velik potencial imajo in da bi lahko naredili kaj velikega. Imam kar nekaj stikov, skušal sem jim pomagati, da bi našli kakšen nov klub na malce nižji ravni od Mure, kjer pa bi lahko igrali.

Pa veste, kako so odgovarjali na moje predloge? "Kje pa. Ne bi šel tja. Kaj se bom tam za***baval v slabših pogojih." In podobno. Ko pa pokličem koga na Hrvaško, da bi prišel sem, ta ne skriva ambicij in bi rad prišel, se dokazal tudi v takšnem manjšem klubu in šel potem naprej v karieri. Da postopno napreduje. Stopničko po stopničko.

Če to poveš mlademu Slovencu – pa ne govorim, da so vsi takšni, a večina vendarle je –, pa tega nočejo. Kot da so preveč razvajeni. Škoda, ker so kot talenti na zelo visoki ravni.

Presenečen je nad izbirčnostjo in razvajenostjo mlajših slovenskih nogometašev, ki si šele utirajo pot med prepoznavnejša imena. | Foto: Grega Valančič/Sportida Presenečen je nad izbirčnostjo in razvajenostjo mlajših slovenskih nogometašev, ki si šele utirajo pot med prepoznavnejša imena. Foto: Grega Valančič/Sportida

Pojavljajo se tudi opazke glede slovenskih reprezentanc, da se vse igra v istem kalupu. Da je premalo takšnih, ki bi razmišljali drugače, si več upali, bili bolj drzni in nepredvidljivi?

Vse je povezano. Nekaj je, ko greš domov in se razjeziš, a ne govorim o tem. Govorim o tem, da moraš biti takšen tudi na igrišču. Moraš biti malce "mangup", nor na pozitiven način, da bi izstopal iz tega kalupa. To, kar ste omenjali prej glede izjav v javnosti in moje objave o nezadovoljstvu Mariborčanov s sojenjem …

Vsaj 95 odstotkov igralcev v ligi je razmišljalo tako kot jaz, a tega niso hoteli javno povedati. Ne upajo si, ker bi jih takoj pribili na križ. Ne želijo se izpostavljati. Nočejo izstopati iz tega kalupa.

Z Mariborom, nekdanjim klubom, po tej objavi niste imeli dodatnih obračunavanj?

Ne. Saj smo se videli po tekmi. Z vsemi pri Mariboru sem korekten. Cenijo me, jaz pa njih. A nekatere stvari, ki se zgodijo, me zmotijo. Zato sem začutil potrebo, da jim to sporočim. To je čar nogometa, da malce zbodeš drugega, nato odigraš z njim tekmo, na kateri gre vse na nož, ko je konec dvoboja, pa se z njim poljubiš, ga objameš in mu čestitaš. Skratka, z njim ostaneš dober.

Z vsakim, s katerim sem bil nekoč pri Mariboru, lahko v miru popijem pijačo in se pozdravim. To je bistvo vsega. Težava je le v tem, ker mediji določene stvari preveč napihujejo. Saj te stvari nogometašem Maribora povem tudi v obraz. Zakaj stalno jokajo nad sodniki in podobno. Ne počnem tega zahrbtno. To dobro vedo.

Dobro pa vedo tudi, kako jih spoštujem in cenim. In da je Maribor klub, ki mi je dal ogromno in mi veliko pomagal v karieri. Zlasti takrat, ko sem bil v najslabšem obdobju svoje kariere. Takrat, ko sem se neprimerno obnašal in živel nešportno. Takrat sem počel neumnosti zunaj igrišča, a so mi pri klubu vseeno priskočili na pomoč. Zaradi tega jim bom večno hvaležen. Takšne male izjave se mi ne zdijo nič spornega. Da bi bilo treba okrog tega zganjati dramo?

Za najboljšega vratarja sezone 1. SNL, po kateri ga je pričakalo priznanje SPINS XI, je bil izbran trikrat. Tako je skupaj z ženo prejel zadnjo nagrado v Ljubljani. Takrat je ravno počival po operaciji roke. | Foto: Vid Ponikvar Za najboljšega vratarja sezone 1. SNL, po kateri ga je pričakalo priznanje SPINS XI, je bil izbran trikrat. Tako je skupaj z ženo prejel zadnjo nagrado v Ljubljani. Takrat je ravno počival po operaciji roke. Foto: Vid Ponikvar

Kakšno pa je bilo vaše nešportno življenje? Ste bili tako daleč kot vaš dalmatinski znanec Romano Obilinović, sloviti Amigo, svojčas tudi napadalec Mure, pa tudi prvi strelec 1. SNL s Primorjem, ki je bil znan po radostih za točilnim pultom in strasti do kocke?

Kje pa. Še pravi čas me je srečala pamet. Umiril sem se, ko je bilo najbolj potrebno. Takrat sem se bolj osredotočil na igrišče kot na točilni pult. Misli sem usmeril na nogomet. Za zdaj je vse v redu.

Je to res ogromna past, ki preži na nogometaše, zlasti mlade? Ko si uspešen, prejmeš veliko denarja, živiš v sanjskem svetu, obkrožen z navijači, lepoticami in si lahko marsikaj privoščiš?

Lahko zatrdim, da je bilo tako tudi v mojem primeru. Največji razlog za vse pa je ta, da sem v Maribor prišel s prevelikimi pričakovanji. Niso bila realna, a tega žal nisem vedel. Bil sem zaslepljen. Ko sem prišel, se nisem zavedal veličine kluba, niti veličine Jasmina Handanovića, ki sem ga spoštoval, a sem, ko sem podpisal za Maribor, pričakoval, da bom takoj prejel priložnost in branil od prve minute.

Počutil sem se, kot da bi mi dal bog vso moč tega sveta. Preveč sem poletel. Bil sem ambiciozen. Pa v bistvu to sploh ni tako slaba stvar, a sem jo razvijal in uporabljal na napačen način. Moral bi se bolj zbrati na igrišču, pokazati "dišpet", kot ste ga prej omenili, da bi se bolj dokazal. Od tega pa ni bilo nič.

Ob igrišču sem začel delati nekatere neumnosti, ki so me oddaljile od tega cilja. Na srečo sem še pravi čas prišel k sebi, ko sem prišel k Muri, pa se je to izkazalo za izvrstno rešitev.

Pri Mariboru je le redko dobival priložnost, saj je status prvega vratarja kluba pripadal Jasminu Handanoviću. | Foto: Vid Ponikvar Pri Mariboru je le redko dobival priložnost, saj je status prvega vratarja kluba pripadal Jasminu Handanoviću. Foto: Vid Ponikvar

Pri Mariboru niste veliko branili. Spominjam se pokalne tekme v Stožicah z Olimpijo, ko ste bili glavni krivec za visok poraz.

Da. Očitno mi je bilo tako usojeno. Da sem na vsaki tekmi, na kateri sem branil, naredil kakšno napako. Prepričan sem, da bi po Handanoviću, če bi ostal v Mariboru, postal prvi vratar. In da ne bi branil nič slabše od tega, kar sem počel v zadnjih letih pri Muri. Takšen status bi imel tudi pri Mariboru, v to sem prepričan ne stoodstotno, ampak milijardo odstotkov. A tako se je pač zgodilo. Očitno mi je bilo tako usojeno. Življenje gre naprej. Če imaš le sklonjeno glavo in se s tem obremenjuješ do te mere, da ti to črviči dušo, potem ti res ni enostavno.

No, ko sem prišel k Muri, sem se osredotočil le na igrišče. In uspelo nam je marsikaj. Naredili smo pravi čudež. Ko sem leta 2018 prišel k Muri, sem v nekem intervjuju dejal, da želim biti prvak in da sem prepričan, da bo tako. Pa so si mislili svoje, ampak na koncu smo to res dosegli. Super se je izteklo.

Muro je spremljal stalni razvoj. Vsako leto ste dosegli več. Kot da je bila dalmatinsko-slovenska formula, ki sta jo predstavljala s trenerjem Antejem Šimundžo, ravno pravšnja za dvig evforije na Fazaneriji.

Ko sem leta 2014 prišel v Maribor, je bil moj trener prav Ante Šimundža. Že na začetku nisem dobil priložnosti, a me je vedno spoštoval. Imel sem pač smolo, da je bil v tistem trenutku vratar Handa (Jasmin Handanović, op. p.). Najboljši vratar v zgodovini 1. SNL. Napravil je vrhunske stvari, zato nisem imel niti najmanjšega razloga, da bi se pritoževal. Za vsako ekipo lahko brani le en vratar. Jasmin je navduševal. Žal mi je bilo, da ni bil takrat nekaj let mlajši, saj bi si lahko s tisto formo priboril še kakšen velik prestop v tujino. Handa je vratar za top klube, prav nič ni bil slabši od svojega bratranca Samirja.

Z Antejem Šimundžo je sodeloval že v Mariboru, nato pa sta ponovno združila moči v Murski Soboti in pomagala črno-belim do številnih podvigov. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Z Antejem Šimundžo je sodeloval že v Mariboru, nato pa sta ponovno združila moči v Murski Soboti in pomagala črno-belim do številnih podvigov. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Trener Ante je tako leta 2018 prižgal zeleno luč, da me pripelje k Muri. Tudi njemu sem hvaležen. Takrat me je z Mariborom vezala še enoletna pogodba. Nisem vedel, kako naprej. Bil sem že v teh letih, da sem moral narediti en korak nazaj, da bi nato naredil dva naprej in si rešil kariero. Da bi začel redno braniti in se vrniti na zemljevid.

Tako sem prejel ponudbo s Cipra. Takrat se je vse dogajalo na zadnji dan prestopnega roka. V rokah sem imel že letalsko vozovnico za Ciper. Ante me je poklical pet dni pred tem, a sem mu dejal, da ne morem priti v Muro, ker grem na Ciper. No, potem pa se je tam izjalovilo. Dogovor ni bil spoštovan, tako da nisem odpotoval.

Potem sem poklical Anteja, tudi Rok Sirk je pri tem pomagal, takrat sva bila dosti v stiku, nato pa so mi rekli, da me že čakajo v Murski Soboti. Usedel sem se v avto, prekinil z Mariborom in prišel k Muri. In ni mi prav nič žal.

Takratni športni direktor Maribora Zlatko Zahović ni povzročal težav ali zahteval kakšne izdatnejše odškodnine?

Ne, ni bilo težav. Vse se je izšlo v mojo prid. Pri Mariboru sem bil na "udaru" zaradi nešportnega življenja, a so me takrat podpirali, podpisali novo pogodbo in dejali, da računajo name. No, potem pa se je vedno zgodilo, da sem na vsaki tekmi, na kateri sem branil, delal nerazložljive napake. To ni bilo to, kar zmorem. To smo vedeli vsi.

Trener Darko Milanič me je zelo cenil, o tem sva se dosti pogovarjala. Ko sem odhajal, je prišel do mene in mi dejal: "Pojdi stran, beži od tu, samo da te ne bom več gledal." Seveda je bilo to mišljeno v pozitivnem tonu, ker ni več mogel gledati, kako dobro delam na treningih, nato pa trpim, ker ne dobim priložnosti na tekmah. "Pusti vse, kar imaš, in pojdi drugam, da dobiš priložnost. Tebi manjkajo le tekme, da pokažeš to kakovost, kar znaš. Ne boj se," mi je svetoval in me podprl. Lahko bi se pri Mariboru drugače odzvali in se ne bi obremenjevali z menoj, a so bili gosposki. Takoj smo se uskladili za odhod. Zlatko, Darko in trener vratarjev Mitja Pirih. Še vedno smo v stikih.

Tako so se nekdanji soigralci pri Mariboru v spremstvu lepših polovic družili na zaključni slovesnosti SPINS XI v Ljubljani. | Foto: Grega Valančič/Sportida Tako so se nekdanji soigralci pri Mariboru v spremstvu lepših polovic družili na zaključni slovesnosti SPINS XI v Ljubljani. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako ste doživljali evforijo, ko je Maribor nastopal v ligi prvakov, vi pa ste vse skupaj spremljali s klopi ali tribun?

Pri Mariboru sem bil v napačnem času, ker je bil takrat Handa v golu nezamenljiv, po drugi strani pa sem vesel, da sem vse skupaj izkusil. Prejel sem neprecenljive izkušnje, že trening s takšnim igralcem, kot je Handanović, v klubu, kot je Maribor, je privilegij. Dosegali smo čudežne rezultate. Sestavljal sem najboljšo ekipo v zgodovini 1. SNL. Ne vem, kdaj se bo to ponovilo, če sploh. Zlasti v ligi prvakov. Rad bi, da bi to ponovili tudi z Muro, a vidite, kako je zdaj težje priti v ligo prvakov.

Saj bi najraje videl, da vse štiri slovenske ekipe zaigrajo v skupinskem delu, a to je res težko pričakovati. Ker malce zaostajamo s financami in pogoji za delo. To se vidi, ko igramo v Evropi s tekmeci iz drugih držav, ki jih sicer podcenjujemo. Kazahstan, Azerbajdžan … Tega je več. Veliko držav nas je že prehitelo.

Saj vidite, kaj vse smo morali narediti z Muro, da so na Fazaneriji končno prenovili igrišče iz leta 1964. Morali smo postati prvaki, osvojiti pokal in igrati še v Evropi. Vse živo, da bi končno oživeli projekt prenove igrišča. Da bi občina dodala malce denarja in investirala. Če tega ne bi bilo, kdaj bi se prenovila zelenica?

V številnih državah pa je drugače. Madžarska je najprej vložila milijarde v nove stadione, šele zdaj pričakujejo postopno tudi boljše rezultate. Pri nas gre drugače. Najprej moraš nekaj doseči, da bi morda nekaj dobil.

"Saj bi najraje videl, da vse štiri slovenske ekipe zaigrajo v skupinskem delu, a to je res težko pričakovati. Ker malce zaostajamo s financami in pogoji za delo. To se vidi, ko igramo v Evropi s tekmeci iz drugih držav, ki jih sicer podcenjujemo. Kazahstan, Azerbajdžan … Tega je več. Veliko držav nas je že prehitelo," opaža, kako nekatere države vlagajo v razvoj nogometa in njegove infrastrukture neprimerno več od slovenskih.  | Foto: R. P. "Saj bi najraje videl, da vse štiri slovenske ekipe zaigrajo v skupinskem delu, a to je res težko pričakovati. Ker malce zaostajamo s financami in pogoji za delo. To se vidi, ko igramo v Evropi s tekmeci iz drugih držav, ki jih sicer podcenjujemo. Kazahstan, Azerbajdžan … Tega je več. Veliko držav nas je že prehitelo," opaža, kako nekatere države vlagajo v razvoj nogometa in njegove infrastrukture neprimerno več od slovenskih. Foto: R. P.

Ko je Maribor nastopal v ligi prvakov, ste nogometaši, prav vsi, tudi tisti, ki niste nič igrali, prejeli mikavno premijo.

To je bilo prekrasno, ampak … Ne bom šel v podrobnosti, a vsi so govorili, kako velike premije imamo za ligo prvakov, koliko denarja se je dobilo. Ne bom lagal, to so krasni zneski. Vem, da mora večina ljudi delati ne vem kako dolgo, da bi to zaslužila, a ko pogledate klube, ki smo jih izločili, je drugače.

Poglejte samo izraelski klub Hapoel Be'er Sheva. Kaj bo njegovemu nogometašu premija 150 tisoč evrov, če že tako zasluži 700 tisoč evrov na leto. Takšne pogodbe so imeli. Kaj šele pri Celticu … Maribor ga je izločil, njihov vratar pa na leto zasluži milijon in pol evrov. Pri Mariboru pa je maksimalna mesečna plača 15, morda 20 tisoč. Dobro, to so vseeno veliki zneski, a ne za takšno raven, na kateri smo igrali.

Vas je ta denar povlekel v nešporten način življenja?

Lagal bi, če bi rekel, da to ni res.

"Glava je najpomembnejša, moraš pa imeti ob sebi tudi nekoga, ki te usmerja," sporoča mladim, naj v športnih karierah ne zaidejo na nepravo pot. | Foto: Grega Valančič/Sportida "Glava je najpomembnejša, moraš pa imeti ob sebi tudi nekoga, ki te usmerja," sporoča mladim, naj v športnih karierah ne zaidejo na nepravo pot. Foto: Grega Valančič/Sportida

Nekdanji zvezdnik slovenskega nogometa Amir Karić, ki je imel v karieri hude finančne težave in razglasil bankrot, je svoje izkušnje delil s svetom in pokazal mladini, česa ne smejo početi. O tem je spregovoril tudi pred leti v odmevnem Sobotnem intervjuju. Kaj bi vi svetovali mladim, da ne ponavljajo vaših napak pri Mariboru?

Hudo je. Živimo v zahtevnem obdobju, ko je težko zaslužiti veliko denarja. Vem, da mnogi ljudje garajo v svojih službah, nato pa dobijo tako malo denarja, da komajda shajajo iz meseca v mesec. Kot mladi nogometaš lahko veliko dosežeš, a moraš biti vseskozi čist v glavi. Moraš slediti svojim ciljem, ki si si jih zadal. Ne le da prideš v Maribor, podpišeš malce večjo pogodbo, kot si jo imel prej v karieri, in se potem s tem zadovoljiš. In je konec.

Ne, v glavi moraš biti odločen, da ni tvoj cilj, da boš vse življenje igral v slovenski ligi. Ne rečem, da to ni fino, a moraš si želeti še nekaj več. Glava je najpomembnejša, moraš pa imeti ob sebi tudi nekoga, ki te usmerja.

Je bil vaš angel, ki vas je v Mariboru potegnil iz brezna nešportnega življenja in obiskovanja gostiln, Jasmin Handanović?

Zelo mi je pomagal z nasveti in delovno etiko. V meni je prepoznal potencial, vrednost, kakovost. A ni bil edini. Tudi Zlatko Zahović in trenerji so menili podobno. Rekli so mi: "Dobro, počel si nekatere neprimerne stvari, zdaj pa ti bomo pomagali." Tako so mi ponudili novo pogodbo.

Jasmin Handanović je bil njegov največji vzornik. Hvaležen mu je za marsikaj. | Foto: Vid Ponikvar Jasmin Handanović je bil njegov največji vzornik. Hvaležen mu je za marsikaj. Foto: Vid Ponikvar

Zlatko mi je dejal, da verjame vame, a da moram najprej ponastaviti glavo in bo šlo na bolje. Imel je prav. To sem upošteval, to me je rešilo.

Vaša avantura po Sloveniji se je sicer začela že daljnega leta 2010, ko ste še kot najstnik prišli v Ljubljano.

Sprva sem bil dogovorjen s Koprom, a se je pojavila ovira, ko bi moral nekaterim dalmatinskim klubom, Hajduku, Mosorju, Jadranu iz Ploč in Orebiću, plačati odškodnino iz deleža za razvoj igralcev. Tu pa se je zalomilo. Potem sem se na hitro dogovoril z Olimpijo, ki jo je takrat vodil Izet Rastoder. Z Olimpijo sploh nisem imel profesionalne pogodbe. Bil sem le amater. Če bi podpisal profesionalno pogodbo, bi morala tudi Olimpija plačati ta delež za razvoj igralcev. Imel sem 19 let.

Nato smo se le dogovorili s Koprom. Miran Pavlin me je dalj časa spremljal in pripeljal nazaj. Takratni trener Primož Gliha je imel osem tujcev, lahko pa so igrali le štirje. Hrvaška takrat še ni bila v EU, tako da mi je bilo kot mlademu vratarju težko, po drugi strani pa je bila dobra stvar dvojna registracija. Škoda, da jih ni več. Branil sem za Dekane in Ankaran, si nabiral izkušnje. Predsednik Kopra Guberac mi je nato ponudil podaljšanje pogodbe, a sem želel iti nekam, kjer bi branil. Stopničko višje.

Prvič je branil v prvi ligi, ko je nosil dres novomeške Krke. | Foto: Vid Ponikvar Prvič je branil v prvi ligi, ko je nosil dres novomeške Krke. Foto: Vid Ponikvar

V tretji ligi sem tako igral tudi proti Krki. Takrat me je opazil Sašo Udovič in povabil v Novo mesto. S Krko smo bili najboljši v drugi ligi, takrat sem si slačilnico delil tudi z Derviševićem in Kramaričem. Bil sem najboljši vratar druge lige, nato prejel priznanje še v 1. SNL. Sledil je prestop k Mariboru. Do takrat je šlo vse po načrtih, a sem potem storil preveč neumnosti, tako da je sledil padec.

Zdaj ste stari 31 let, že več kot tretjino svojega življenja ste v Sloveniji. Tako bo ostalo vsaj še nekaj časa, z Muro vas veže pogodba do leta 2025.

Očitno mi je Slovenija usojena. Pri Muri mi je vrhunsko. Bili smo prvaki, bil sem najboljši vratar sezone, igrali smo v Evropi, kjer sem branil odlično. Vse je bilo idealno za pravi prestop v tujino. V rokah sem imel vrhunsko ponudbo. Tisto, kar sem iskal. Tisto, po čemer sem hrepenel. V treh letih takšne tujine bi si rešil ves obstoj. Pripravljal sem se za odhod, nato pa zaradi poškodbe hrbta padel na zdravniškem pregledu. Ni šlo skozi.

Zdaj sem s tem pomirjen, z Muro imam sklenjeno dolgoročno pogodbo. In ni prvič, da se vračam po poškodbi. Prvič, ko sem se vračal, smo osvojili pokal, drugič smo postali prvaki in igrali v Evropi. Zdaj se vračam tretjič. Verjamem, da bomo kaj osvojili. Zdaj je čas za dvojno krono (smeh, op. p.).

Ko je lani jeseni branil za Muro v Evropi, je moral pred vsako tekmo prejeti blokade in protibolečinska sredstva. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Ko je lani jeseni branil za Muro v Evropi, je moral pred vsako tekmo prejeti blokade in protibolečinska sredstva. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Zaradi težav s hrbtom niste branili že sedem mesecev. Je bila to najtežja operacija v vaši karieri?

Zagotovo. Prejel sem toliko različnih zdravniških mnenj, da sem bil povsem zmeden. Ko sem si zlomil roko, se je takoj vedelo, da je potrebna operacija. Da se združita kosti in gremo naprej. Ko je nastradal meniskus, se je takoj vedelo, da ga je treba očistiti, in gremo naprej. Ko pa me je bolelo v hrbtu, zaradi tega sem čutil bolečine še v nogah, pa nihče ni točno vedel, kako naprej. En zdravnik me je prepričeval, da moram takoj na operacijo, drugi mi je govoril, da ne smem niti pod razno na operacijo, ampak je treba hrbet rešiti s terapijami in vadbo. Rešitev sem iskal tudi v alternativni medicini. Za vse skupaj sem zapravil ogromno denarja. Joj, koliko sem ga dal za injekcije, vse mogoče alternativne pomoči, a na koncu ni zaleglo nič.

Injekcije, blokade, laserski žarki. Nič mi ni pomagalo. Le najbolj klasična operacija. To me je rešilo. Po njej sem se tolkel po glavi, zakaj se za njo nisem odločil že prej. Mučilo me je že dalj časa, a smo igrali tako pomembne tekme, borili smo se za naslov in v Evropi, da sem potrpel in stisnil zobe. Pred vsakim treningom sem prejemal blokade, injekcije. Ni mi bilo prijetno. To je mučenje sebe, svojega telesa, pa tudi tvoje družine – koliko je ona pretrpela.

Ko prideš na trening, vzameš sto injekcij in te ne boli, ko pa prideš domov in učinek popusti, pa ne moreš s sinom niti dvakrat brcniti žoge, tako močne bolečine so to. Pritisk na živec je bil tolikšen, da mi je omrtvičilo celotno nogo. Joj, ko pomislim, s kakšnimi mukami sem vstajal iz postelje.

A tega obdobja mi ni žal. Čeprav mi je šel po zlu prestop v tujino. Ponosen sem, da sem bil član zgodovinske postave Mure.

O ciljih Mure v novi sezoni:

Zdaj ne čutite več bolečin v hrbtu?

Končno! Ni več injekcij, zdaj sem prerojen. Vse priprave sem opravil normalno. Vse najhujše obremenitve. Vesel sem kot otrok.

V novo sezono vstopam ambiciozno. Nimamo več iste ekipe, zdaj prevladujejo mladi, a se pri Muri ne bomo zadovoljili s povprečjem. Naš cilj so najvišja mesta, a je treba biti realen in navijačem dopovedati, kako imamo več kot deset novih igralcev. Lahko pa obljubim boj, delo in lakoto. Lačni smo zmag. Najbolj mi je všeč, ko to opazim v slačilnici.

V vaši karieri bo ostala s posebnimi črkami zapisana lanska tekma za prvaka v Ljudskem vrtu, na kateri je Mura premagala Maribor (3:1) in postala prvak. Vi ste stopili v vrata, čeprav ste na dan srečanja izvedeli, da je umrl vaš dedek.

Še nekaj dni pred tekmo sva se slišala. Čeprav je bil že slaboten, mi je zaželel srečo in dal vedeti, da bo navijal za nas. Bil je prepričan, da bomo prvaki. Nato pa je na dan tekme umrl. Bilo je zelo čustveno, a takšen je kruti profesionalizem. Ko napoči tekma, moraš odmisliti vse. Za nič na svetu nisem hotel zamuditi te tekme. Želel sem braniti in pomagati soigralcem.

Lani je pomagal Muri do zgodovinskega naslova. Usoda je hotela, da je v zadnjem krogu pokvaril načrte prav nekdanjemu klubu Mariboru, ki ni izkoristil zaključne žogice pred domačim občinstvom. To je bila tekma, pred katero je izvedel, da je izgubil dedka. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Lani je pomagal Muri do zgodovinskega naslova. Usoda je hotela, da je v zadnjem krogu pokvaril načrte prav nekdanjemu klubu Mariboru, ki ni izkoristil zaključne žogice pred domačim občinstvom. To je bila tekma, pred katero je izvedel, da je izgubil dedka. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Vaš soigralec Žiga Kous je takrat v zdaj že znameniti izjavi napovedal, da se zaradi slavja dva dneva sploh ne bo vrnil domov. Kako je bilo pri vas?

Z družino smo se po tekmi odpravili v Mursko Soboto in se poveselili. Takrat sem že imel pripravljeno zabavo za 30. rojstni dan, na katero sem nameraval povabiti prijatelje, da bi proslavili tudi naslov prvaka. Potem bi morali iti z družino še na potovanje, vse je bilo že rezervirano in plačano, a je nato umrl dedek, tako da smo odpovedali. Tako je bilo v dneh po naslovu prvaka bolj mirno in turobno. Dan po tekmi smo odšli domov na Pelješac na pogreb.

Do kdaj boste še vztrajali med vratnicama? Vaš vzornik Jasmin Handanović je branil celo takrat, ko je prestopil prag petega desetletja?

Rad bi branil do takrat, ko bi še lahko pomagal ekipi. Zdaj nisem branil skoraj sedem mescev, a po treningih in pripravljalnih tekmah že vidim, da se mi forma dviguje. Dokler se bom dobro počutil, dokler bosta prisotni sreča in motivacija ter bom z zadovoljstvom prihajal na treninge, bom vztrajal.

Ko se bom začel mučiti, bom prvi, ki bo priznal, da je konec. Da to ni to. Zdaj sem že prepričal sam sebe, da bom do konca kariere pri Muri. Tu bi rad ostal.

Najljubše tekme v karieri:

Ne bi sprejeli nobene ponudbe iz Slovenije, na primer iz klubov, ki so bili v zadnji sezoni pred Muro? Prav pri vseh treh (Maribor, Koper, Olimpija) ste nekoč že igrali!

Kje pa. Hvala bogu, nisem lačen. Imam kaj za jesti in ne potrebujem "milijard". Če bi končal kariero, bi se znašel kako drugače. Raje bi prekinil kariero, kot da bi zaigral kje drugje v Sloveniji. Tako sem se odločil. Ko se je pisalo, da bi šel lahko k Mariboru, od tega ni držalo prav nič.

Ne verjamete tudi več v možnost kakšnega prestopa v tujino?

Nogomet je postal tak posel, da so v ospredju mlajši. Forsira se jih z namenom, da lahko z njimi nekaj zaslužiš. Ne živim v oblakih, da bi lahko naredil še kak vrhunski prestop v tujino. No, bomo videli.

Pri Muri so mladi vratarji obetavni. Ko bom opazil, da je kateri izmed njih boljši od mene, bom predlagal trenerju, naj da priložnost raje njemu. Bi pa rad po koncu kariere ostal blizu nogometa. Morda kot trener, še bolj pa bi užival kot direktor ali pa športni direktor. Če bi se mi ponudila priložnost. Če ne, pa bom že počel kaj drugega v življenju. Veliko stvari me zanima, tako da se ne bojim za prihodnost.

Boste po koncu kariere ostali na Štajerskem?

Da, živeli bomo v Mariboru. Tako je najboljše, tu imamo hišo. Sin hodi v vrtec, kmalu bo šel še v šolo. Maribor mi je kot mesto zelo všeč. Ni preveliko, niti premajhno.

Imate tudi slovenski potni list?

Ne. Bi ga pa lahko dobil, če bi zaprosil zanj.

Potem bi lahko konkurirali tudi za nastop za slovensko reprezentanco. Bi vas to sploh zanimalo?

Če bi bil rojen tukaj in imel slovenski potni list, bi si glede na rezultate, vendarle sem bil trikrat najboljši vratar sezone, verjetno zaslužil poziv za reprezentanco. Po drugi strani pa je res, da bi v konkurenci Oblaka, Belca in podobnih vratarjev zelo težko branil. Kakšno priložnost bi pa verjetno vseeno dočakal.

Ker pa sem Hrvat in imam 31 let, ne vem, ali me je smiselno vabiti v slovensko reprezentanco. Bolje bi bilo dati priložnost komu izmed mlajših vratarjev. Slovenija ima vrhunske. Mali Turk v Parmi je odličen. Tudi Jug v Mariboru, ko se bo vrnil, bi bil bolj logična rešitev od mene, ali pa Frelih in Vekić. O sebi imam visoko mišljenje. Ne govorim, da so vsi našteti vratarji boljši od mene, a je bolj logično, da bi vpoklicali njih.

Če pa bi se zgodila kakšna nora situacija, da ne bi mogel braniti nihče izmed njih, bi pa z zadovoljstvom sprejel ponudbo in zaigral za Slovenijo. Zakaj pa ne? Slovenija mi je veliko dala, čutim veliko spoštovanje do Slovencev in vem, da tudi oni spoštujejo mene. Zato bi sprejel.

Če bi sprejeli, bi se lahko čez noč preimenovali v Matjaža Obradovića.

Če bi istočasno, pa se to sliši kot znanstvena fantastika, prejel vpoklic tako hrvaške kot tudi slovenske reprezentance, bi se prej odločil za slovensko.

Resnično?

Stoodstotno. 

Tudi če bi se vam ponudila priložnost, da bi za Hrvaško branili na letošnjem svetovnem prvenstvu v Katarju?

Tudi. Odločil bi se za Slovenijo, ker jo zelo spoštujem kot državo. Rad bi se ji oddolžil za vse, kar mi je dala in omogočila. Zato bi zagotovo sprejel ponudbo Slovenije.

Fazanerija Sportal Ogromne spremembe pri Muri, ki jim je vredno zaploskati #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin