Amir Karić: Upam, da mladi ne bodo ponavljali mojih napak

Z Mariborom se je leta 1999 uvrstil v ligo prvakov, slovenski reprezentanci je istega leta pomagal do evropskega in dve leti pozneje še do svetovnega prvenstva. Igral je v Angliji, Rusiji, na Japonskem, Cipru in v številnih slovenskih klubih. Zaslužil je veliko denarja, a z njim ni ravnal najbolj preudarno, zato je pozneje zapadel v hude finančne težave in oktobra 2012 šel v osebni stečaj. Zdaj, pri 42 letih, daje vtis človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem, a hkrati čuti poslanstvo, da mlade opozarja pred pastmi, ki jih prinaša pot uspešnega nogometaša. "Upam, da ne bodo ponovili mojih napak," je večkrat ponovil nekoč odlični nogometaš, zdaj trener dečkov do 14. leta starosti v nogometni šoli Maribora, v dobro uro trajajočem pogovoru, v katerem je brez sramu govoril o vsem, kar je doživel.

Kakšno je danes vaše finančno stanje? Dobro. Šel sem v osebni stečaj, a zdaj je to že skoraj mimo. Avgusta letos bom poravnal vse obveznosti in s tem končal to poglavje v življenju. Zaposlen sem v Nogometnem klubu Maribor, pri katerem so mi pomagali od samega začetka. Zaradi tega jim bom večno hvaležen. Dobivam običajno plačo, nekaj denarja prihaja tudi na račun nogometne pokojnine iz Anglije, kjer sem igral. Imam povsem običajno plačo, živim tako kot večina preostalih ljudi in sem s tem zelo zadovoljen.

A denarja je bilo še veliko več. Kaj vas je pripeljalo do tega, kar se je dogajalo pred nekaj leti? Vse, kar se je dogajalo, je bila povsem moja krivda. Kriv ni nihče drug kot jaz. To je dejstvo. Preprosto nisem znal funkcionirati z vsem denarjem, ki sem ga imel. Seveda mi je žal, da sem živel tako, kot sem, a to je pač življenje. Enkrat si zgoraj, drugič si spodaj. Kljub vsemu sem danes srečen. Imam družino, zdrav sem. Hodim v službo, ki jo imam rad, in uživam. Nič mi ne manjka.

Kaj ste se iz vsega, kar se vam je dogajalo, naučili? Predvsem tega, da šele v težkih trenutkih vidiš, kdo ti stoji ob strani. Kdo so pravi prijatelji in tisti, ki jim je mar zate. Kdo ti je pripravljen pomagati tudi takrat, kot ti ne gre. Ko sem imel denar in bil uspešen nogometaš, sem imel milijon prijateljev. Ko sem imel težave, je ostal le redko kdo.

Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste zapravili ves denar, ki ste ga zaslužili z nogometom? Marsikaj, a predvsem to, da sem izgubil razsodnost o vrednosti materialnih stvari. Takrat, ko sem mesečno dobival veliko denarja, zame nič ni bilo predrago. Ne glede na to, ali je bila cena 300, tri tisoč ali deset tisoč evrov. Vsak mesec sem služil zelo dobro, a nisem mislil na prihodnost. Izgubil sem občutek za realnost.

Veliko denarja je šlo tudi za športne stave, ki so bile takrat šele na začetku in so bile med nogometaši zelo popularne. Stavil sem ogromno. Niti ne toliko zaradi denarja, kot predvsem zaradi adrenalina in užitka, ki so ga prinašale.

Nič mi ni bilo preveč, a ko sešteješ vse skupaj, je ob koncu meseca zneslo ogromno denarja. Dokler sem imel velike finančne prilive, je šlo, potem pa je začel denar kopneti in znašel sem se v položaju, ko je bilo vse skupaj nemogoče ustaviti. Zmanjkalo je denarja, nisem mogel plačevati računov in zgodilo se je, kar se je.

Žal mi je, da je bilo tako, a ko pogledam nazaj in zaprem celoten krog, sem lahko zadovoljen. Bolje, da sem zdrav in živim srečno življenje, kot pa da bi imel milijone in bi imel takšne ali drugačne težave. Sem zadovoljen. Glavo gor, gremo dalje.

Kakšen slog življenja ste takrat živeli? Kupoval sem raznorazne stvari. Namesto da bi kupoval običajne stvari, ki so povsem dovolj, sem za raznorazne priznane znamke plačeval 20-krat, 30-krat več. Privoščil sem si vse, kar mi je bilo všeč. S prijateljem sva, recimo, ob neki priložnosti tudi najela helikopter in šla z njim v Monako igrat golf. Denar sem porabljal za neumnosti.

Veliko ga je šlo tudi za športne stave. Igral sem jih dnevno. Za takšne in drugačne neumnosti je šlo na mesec 15, 20 tisoč evrov. Denar, ki sem ga imel, je seveda hitro skopnel. Enkrat ga vedno zmanjka.

Ste bili s športnimi stavami zasvojeni? Ne, ne bi rekel. Takrat je bilo to med nogometaši zelo popularno, saj so se športne stave šele pojavile. Vsi so jih igrali, seveda tudi jaz. Bolj kot z denarjem, ki bi ga lahko prinesle, sem se zabaval z adrenalinom, ki sem ga čutil, ko sem stavil. Potem sem na nagovor napačnih prijateljev začel staviti tudi drugje in ni se izšlo, kot sem si mislil, da se bo. Finance so kopnele in kar naenkrat je bila na bančnem računu ničla.

Govori se, da ste veliko denarja tudi razdali? Ker sem imel denar, sem ga dajal tistim, ki so me prosili za pomoč. Ni važno, za kakšne vsote je šlo. Sto, tisoč ali tri tisoč evrov. Razdajal sem denar, saj sem vedel, da ga imam, medtem ko ga drugi niso imeli. Pomagal sem in nisem zahteval vračila.

Ko so se stvari obrnile in sem bil v stiski jaz, večina tistih, ki sem jim dal denar, ni priskočila na pomoč. Telefoni so zvonili v prazno. Le redki so mi priskočili na pomoč, a dobro. To je pač življenje.

Skozi to izkušnjo sem dojel, kdo je moj pravi prijatelj. Le pet, šest jih je in ne milijon, kot sem si mislil takrat, ko so bili vsi okoli mene. Verjel sem vsem, ki so bili okoli mene, pogosto tudi zaupal napačnim ljudem, a to je pač moja težava. Moja velika napaka.

Pa takrat ni bilo nobenega, ki bi vas pocukal za rokav in vas ustavil pri nespametnem zapravljanju denarja? Ne, za rokav so me cukali samo tisti, ki so od mene želeli denar. Le žena je bila tista, ki me je opozarjala, a je nisem jemal resno. "Kaj boš ti, ženska, govorila. Ti ne veš nič o tem," sem si mislil. Ko zdaj pogledam nazaj, seveda vidim, da je imela pri večini stvari, na katere me je opozarjala, prav.

Če bi bil zdaj še enkrat v istem položaju, bi ji zaupal in jo poslušal. Žena mi je vedno stala ob strani. V dobrih in slabih časih je bila vseskozi ob meni. Včasih sem to izkoriščal, a zdaj ji bom večno hvaležen za to.

Denarja niste nikamor investirali? Imel sem dve stanovanji, ki sem ju moral pozneje prodati, to pa je to. Denar sem imel več ali manj na banki. Vlaganje v kakšne sklade ali podobno me niso zanimali. Čeprav bi bilo dobro, a žal so šle stvari v drugo smer. Marsikdo od mojih soigralcev ga je pametno naložil za prihodnost, nekateri od njih zdaj na račun tega lepo živijo, jaz sem ga raje "investiral" v druge stvari (smeh, op. p.).

Koliko denarja ste sploh zapravili? Ne vem, niti se ne spomnim, a skupaj z nagradami in s plačami, ki sem jih dobil, zagotovo vsaj dva milijona evrov.

Kako zdaj gledate na način življenja, ki ste ga živeli takrat? Seveda mi je žal, a je dejstvo, da sem se imel lepo. Le trajalo ni dolgo (smeh, op. p.). Ostali so spomini, a hkrati tudi ugotovitev, da sem bil nor in denar razmetaval za nesmiselne stvari. Ko imaš veliko denarja, ne razmišljaš preveč, a ko zdaj zavrtim film nazaj, mi je jasno, da tega s pametjo, ki jo imam zdaj, ne bi počel, a tako pač je. Preteklosti ne morem spremeniti. S tem, kaj bi bilo, če bi bilo, se ne obremenjujem.

Kdaj ste ugotovili, da je šlo vse po zlu? Ko sem moral prodati še drugo stanovanje in poplačal še nekatere dolgove, sem se začel zavedati, da moje finančno stanje ni ravno najboljše, a sem vseeno upal, da bom podpisal še kako boljšo pogodbo in se bodo stvari uredile. Žal se niso.

Nekaj malega denarja, ki sem ga imel na strani, je počasi skopnelo in tako nisem več mogel plačevati obveznosti, ki sem jih imel. Takrat se je v moji glavi prižgal alarm. Jasno mi je bilo, da tako ne bo šlo več naprej. Da se bo treba vzeti v roke. To sem tudi storil.

S pomočjo nekaterih prijateljev in mariborskega kluba so se stvari sčasoma izboljšale. Zdaj živim običajno življenje tako kot vsi preostali običajni ljudje. Nič mi ne manjka. Imam službo, ki jo imam rad, doma so vsi zdravi, kar je najpomembnejše. Gremo dalje.

Na stransko pot zakona vas nikoli ni zaneslo? Vemo, da v nogometu in športu na sploh ni malo primerov nameščanja tekem in podobnega. Ne, na srečo nikoli, saj sem imel dovolj denarja, zato tega nisem potreboval. V današnjem svetu je tega vse več, a vsaj jaz česa takšnega nikoli nisem počel.

Sprašujem zato, ker je leta 2005 močno odmeval dogodek, ko je v vaš dragoceni avto, parkiran pred vašo hišo, nekdo vrgel molotovko in ga zažgal. Seveda je ob tem marsikdo pomislil, da ste stopili na neprava pota. Takrat so vsi mislili, da so mi avto zažgali zato, ker sem bil dolžan denar napačnim ljudem, a to ni bilo res. Takrat sem še imel dovolj denarja, nikomur nisem bil ničesar dolžan. Kaj točno se je zgodilo, ne vem, saj me ni bilo v Mariboru, bil sem na Cipru, in še danes ne vem. Nikoli nismo ugotovili, zakaj se je to zgodilo. Pomembno je le, da avto ni eksplodiral in se nikomur ni nič zgodilo. Avto je v tej zgodbi povsem nepomemben.

Vas nikoli nihče ni nagovarjal k prirejanju izidov tekem, na katerih ste igrali? Le enkrat. Leta nazaj je nekdo stopil v stik z menoj in me spraševal, če bi bil pripravljen na tekmi, ki je bila pred nami, poskrbeti, da bom prejel rdeč karton, a sem ga takoj zavrnil. Sem izrecno proti takšnim stvarem in prepričan, da bi bilo treba vse, ki skrbijo za takšne malverzacije, doživljenjsko izključiti iz nogometa.

Pa mislite, da se v slovenskem nogometu takšne stvari dogajajo? Prej so se, danes je tega dosti manj, saj so ljudje, ki delajo v slovenskem nogometu, predvsem na Nogometni zvezi Slovenije, zelo pozorni na takšne nečednosti, nadzor je veliko večji, kot je bil, a se zagotovo dogaja. Dokler bodo v športnem svetu prisotne stave, se bo.

Do neke mere nogometaše, ki to počnejo, razumem. Če ne igraš za Maribor ali Olimpijo, na mesec dobiš dva, največ tri tisoč evrov, če jih sploh dobiš. Potem k tebi pristopi nekdo, ki ti jih ponudi petkrat več za samo eno tekmo, doma pa te čakajo otroci in brezposelna žena, in jasno je, da ni lahko …

Vaš sin, 18-letni Sven Karić Šoštarič, gre po vaših nogometnih stopinjah. Uspešno igra za mladinsko ekipo in je član mlajših reprezentančnih selekcij Slovenije. Kako gledate nanj? Zelo sem ponosen nanj, saj se razvija v pravo smer. Ne samo nogometno, tudi glede preostalih stvari. V šoli je priden, marljivo trenira in ima potencial, da postane odličen nogometaš. To kaže v igrah v klubskem in tudi v obeh reprezentančnih dresih, igra za reprezentanco do 18 in 19 let. Prepričan sem, da je dovolj zrel, da ne bo šel v tako smer kot jaz. Dobro ve, kakšne napake sem počel, zato vem, da jih sam ne bo ponovil, če bo kdaj v podobnem položaju.

Se o tem, kar ste doživeli, s sinom pogovarjate? Seveda se. Pa saj je bil takrat dovolj star, da je vedel, kaj se je dogajalo in si je marsikaj zapomnil. Manjkalo mu nikoli ni prav nič, a je vzgojen tako, da ve, kaj je prav in kaj ne. Osredotočen mora biti le na šolo in na treninge, le tako lahko uspe. Upam, da bo s pridnim delom uresničil cilje, ki jih ima. Mislim, da je na dobri poti.

Vašo zgodbo pogosto delite z nogometaši? Povem vsakemu, ki ga zanima. Pred časom sem v organizaciji Sindikata profesionalnih nogometašev Slovenije (SPINS) svojo zgodbo razlagal nogometašem, ki so me prišli poslušati. Hotel sem jim povedati predvsem to, da denar težko pride, a zelo lahko gre. Upam, da sem jim bil v pomoč.

Čeprav je res, da tisti, ki igrajo v slovenski ligi, če izvzamem nogometaše Maribora in Olimpije, niti nimajo tako veliko denarja, da bi lahko imeli takšne težave. Reprezentanti in nogometaši iz tujine pa seveda zaslužijo veliko več, a verjamem, da znajo dobro unovčiti svoje premoženje in imajo ob sebi prave ljudi, ki jim svetujejo. Ko smo igrali mi, je bilo drugače. Ob nas ni bilo nikogar.

Koliko se o vsem, kar ste preživeli, pogovarjate s fanti, ki jih trenirate v selekciji Maribora do 14 let? Poizkušam jim dati čim več informacij in jih pripraviti na to, kaj vse jih še čaka. Skupaj z drugimi ljudmi v klubu, med njimi je veliko takšnih z bogatimi izkušnjami iz nogometa, jim skušamo čim bolj ooisati, kaj vse se v nogometu še dogaja. Da ni pomembno le tisto, kar se dogaja na igrišču. Od vsakega posameznika pa je seveda odvisno, kako bo vse, kar sliši, sprejel. Koliko je pripravljen slediti svojim sanjam in preskakovati ovire, ki ga čakajo na poti do izpolnitve sanj. V moji skupini je nekaj zelo zanimivih fantov. S pridnim delom bi marsikdo izmed njih lahko uspel.

Kako gledate na današnjo mladino? Mislite, da posluša vaše nasvete? Poslušajo že, a ko enkrat čez noč podpišeš donosno pogodbo, lahko tudi oni hitro izgubijo kompas. Nikoli ne veš, kako se boš obnašal v takšnem položaju, ko kar naenkrat služiš 50, sto tisoč evrov na mesec. Si mlad, imaš veliko denarja. Toliko, da ne veš, kaj bi z njim.

Mislim, da je takrat najbolj pomembno, iz kakšne okolice prihajaš. Kakšni so tvoji starši in kako vplivajo na tebe. Zelo dobro je, če je ob njih kdo, ki je podobno že dal skozi. Če so starši nekdanji športniki, je veliko lažje. Jasno je namreč, da včasih tudi starši ne vedo, kako in kaj. Jasno, saj v takšnem položaju tudi sami niso bili.

Je zdaj za uspešne mlade nogometaše več pasti, kot jih je bilo v vaših časih? Po eni strani je mlajšim danes lažje uspeti, saj so deležni veliko večje medijske pozornosti, tudi preboj iz slovenske lige je veliko lažji, kot je bil, a po drugi strani ji je zaradi vsega skupaj tudi težje, saj so pod večjim pritiskom, več je nevarnosti, ki prežijo nanje. Najbolj pomembno je predvsem, da so osredotočeni na svoje delo in nogomet, pa tudi to, da vse informacije, ki jih pridobivajo skozi leta, upoštevajo in pridno unovčijo.

Ena izmed njih so tudi raznorazni menedžerji, ki so takšni in drugačni in pristopajo k vse mlajšim, še mladoletnim nogometašem. To je težava, a tudi tukaj je veliko odvisnega od staršev in tega, koliko izkušenj imajo. Niso seveda vsi menedžerji slabi, pri nas je tudi nekaj zelo dobrih, ki delajo s poštenimi nameni, a če ima najstnik ob sebi ljudi, ki vedo, kako se takšnim rečem streže, je veliko lažje zanj. Veliko vlogo tukaj igrajo tudi klubi in to, na kakšen način zaščitijo svoje nogometaše.

Kako to poteka pri vas v Mariboru? Vsi, ki kažejo potencial, dobijo štipendije. Klub jim skuša pomagati, tako da niso obremenjeni z menedžerji in preostalimi stvarmi. Pri nas kupujemo tudi igralce, stare 16, 17 let, jih pripeljemo v Maribor in jih skušamo oblikovati v nogometaše. Na vseh ravneh. Vsi imajo jasen cilj. Želijo se prebiti v člansko ekipo. Ko in če jim to uspe, pa je veliko odvisno predvsem od njih samih in tega, koliko so pripravljeni narediti za nadaljnji uspeh. Nimajo vsi enakih ambicij. Nekateri so zadovoljni že s tem, da za člane sploh zaigrajo, drugi imajo višje cilje.

Pa mladi v članski ekipi dobijo dovolj priložnosti? Zdi se, da ne. Maribor je klub, pri katerem je mladim težje uspeti, saj mora biti vedno prvi. Moraš biti res neizmerno nadarjen, da dobiš priložnost. Če ima Maribor prednost na vrhu lestvice, kot se je dogajalo v zadnjih letih, je veliko lažje. Takrat dobijo priložnost tudi mlajši. Tako je bilo tudi s Petrom Stojanovićem, ki je dobil priložnost, imel podporo in jo izkoristil. Izteklo se je sijajno tako zanj kot za klub.

Zdaj, ko Maribor zaostaja za Olimpijo, je seveda veliko težje. Priložnosti za mlade nogometaše je zelo malo. Trenutno se je zelo težko prebiti v člansko ekipo. Že da bi prišel zraven, kaj šele, da bi igral.

Kdaj je za mlade nogometaše najbolj kritično obdobje? Ko se bližajo koncu mladinskega obdobja, je najtežje. Takrat se vidi, kdo je in kdo ni. Ko je pred njimi zadnje pol leta igranja v mlajših selekcijah, so psihično zelo obremenjeni. "Bom šel stopničko višje, kaj se bo z menoj zgodilo?" se sprašujejo. Vedo, da je pred njimi še nekaj mesecev rednega igranja, potem pa ni jasno, kaj jih čaka.

Starejši kot so, večje so obremenitve, večji je pritisk. Tudi za starše in za nas, trenerje, je to šok. Od samega začetka si v klubu, potem pa ti nekdo reče, da nisi dovolj dober. Kolikor je prijetno delati z njimi skozi vsa ta leta, je potem, ko moraš otroku uničiti sanje, za trenerje tudi zelo težko. Ob prehodu iz mladinske v člansko kategorijo se veliko fantov porazgubi.

Tudi zato je pomembno, da ob nogometu skrbijo za šolanje. V Mariboru skrbite, da je tako? Da, kar se tiče tega, imamo v Mariboru zelo dobro urejeno. Povezani smo s srednjimi šolami, v teh našim nogometašem omogočajo nemoten proces treningov in vsega, kar pride zraven. Kritični so predvsem 15, 16 let stari fantje, ki pridejo od drugod in so prepuščeni sami sebi. Zato pazimo, da jih imamo pod nadzorom. Kar se tiče osnovnih šol, smo vseskozi v stikih s starši. Če imajo težave, jim je treba pomagati.

Preverjate tudi njihov učni uspeh? Da, seveda. Prepričan sem, da se lahko vsak nauči za oceno tri ali štiri, če se hoče. Če ima kdo slabše ocene, se v dogovoru s starši odločimo za kakšno vzgojno kazen. Fant mora izpustiti kakšen trening, da se zave, kaj mora popraviti in stvari se hitro izboljšajo.

Je za mlade boljša kazen kot pogovor? Iz mojih izkušenj da. Otroci radi prihajajo na treninge in igrajo nogomet. Ko jim to za teden, dva odvzameš, se hitro zavedo težave in popravijo, kar je treba popraviti. Iz izkušenj lahko povem, da se otrok v takšnih primerih v tednu, dveh v šoli popravi za 200 odstotkov.

Zdi se, da ob delu z mladimi uživate. So z njim povezani tudi vaši načrti za prihodnost? Jasno je, da si vsak trener nekoč želi preizkusiti tudi na članski ravni, a za zdaj ne razmišljam o tem. Trenutno ob delu z otroki uživam. So živahni, radi prihajajo na treninge in upoštevajo moja navodila. Odlično se počutim v njihovi družbi, zato za zdaj nimam višjih ambicij.

Ste z življenjem, ki ga živite, zadovoljni? Sem. Bil sem na vrhu, bil sem na dnu, a če pogledam na vse, kar sem doživel in kako živim danes, sem srečen. Spoznal sem marsikaj, a najbolj pomembno je, da sem živ in zdrav. Tako kot tudi moja družina. To je najbolj pomembno.

Kje bi bili, če bi imeli pred 20 leti pamet, ki jo imate zdaj? S tem se ne obremenjujem. Mislim, da bi bil na koncu isti, kot sem. Bil bi v nogometu, saj je to edina služba, v kateri uživam in jo obvladam. Prav tako bi bil v Sloveniji, tako da …

Kaj bi za konec sporočili mladim? Naj bodo pridni, karkoli že delajo, in naj ob tem uživajo. Naj sledijo svojim sanjam na vseh področjih in pridno delajo za to, da jih uresničijo. Brez trdega dela ni uspeha.