SiolNET. Sportal Drugi športi
2,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Darko Jorgić

Najboljši v Sloveniji je že, želi si postati še najboljši na svetu

2,34

termometer

Darko Jorgić - Laško 2021 | Darko Jorgić je najboljši slovenski igralec namiznega tenisa, želi si postati tudi najboljši na svetu. | Foto: Grega Valančič/Sportida
Darko Jorgić je najboljši slovenski igralec namiznega tenisa, želi si postati tudi najboljši na svetu. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Želim si postati številka ena na svetu," pravi ambiciozni 23-letni Hrastničan Darko Jorgić, že danes najboljši igralec namiznega tenisa v zgodovini Slovenije. Na lestvici Mednarodne namiznoteniške zveze (ITTF) trenutno zaseda sedmo mesto, je drugi najboljši Evropejec, a mladi slovenski as še napreduje, prepričan je tudi, da je mogoče prekiniti kitajsko prevlado v tem športu. Je član izjemne slovenske športne generacije, v katero spadajo tudi košarkarski zvezdnik Luka Dončić, kolesarski as Tadej Pogačar, atletski hrust Kristjan Čeh, pa seveda nepremagljiva plezalka Janja Garnbret ... To so veliki ambasadorji slovenske športne odličnosti.

Darko Jorgić je prvi Slovenec, ki se mu je uspelo uvrstiti med najboljšo deseterico igralcev namiznega tenisa na svetu, še več, nekaj časa je bil celo šesti igralec sveta, danes je na lestvici Mednarodne teniške zveze sedmi. A to, da je najboljši Slovenec v zgodovini, mlademu Hrastničanu ni dovolj, nekoč bi rad postal številka ena na svetu.

A dotlej si je postavil vmesne cilje, najprej si želi avgusta letos v Münchnu osvojiti naslov evropskega prvaka, s prvenstev Stare celine posamične medalje še nima, leta 2024 v Parizu bo poskušal osvojiti olimpijsko odličje. Lani je v Tokiu nastopil na svojih prvih olimpijskih igrah in se na njih prebil do četrtfinala. Izzivov mlademu asu ne manjka, tudi ambicij ne, že do danes pa je nanizal nekaj res vrhunskih izidov. 


V Budimpešti ste izpadli v četrtfinalu, in to proti klubskemu kolegu  je to boljše ali slabše, kot če bi vas premagal nekdo drug? 

Res je, izpadel sem v četrtfinalu s klubskim kolegom Patrickom Franzisko. Ne vem, kaj bi rekel. Morda je to res celo malo slabše, ker se tako dobro poznava, ampak moram poudariti, da sva s Patrikom res dobra prijatelja, med nama ni nobenih zamer in ne glede na to, kdo zmaga, si čestitava in zaželiva srečo za naprej. Je pa kar malo boleče, ko veš, da si izgubil s soigralcem, ki ga res dobro poznaš. 

Sobotni intervju | Foto:

Je po takšnem dvoboju tudi kaj zbadanj? 

Pravzaprav ne, smo športno korektni. Na tekmi si nervozen, si pod stresom, željan zmage, a na koncu, ko se tekma konča, se prijateljstvo nadaljuje brez kakršnihkoli zamer. 

Tako imenovanega "trash talka", ki ga poznamo iz kakšnega drugega športa, torej v namiznem tenisu ni? 

No, mogoče malo šale je, ampak nič takšnega, kar bi se jemalo preveč resno. Med dobrimi prijatelji pač pride do kakšne šale, tisti, ki zmaga, si seveda zna malce privoščiti poraženca, ta pa to vselej tudi dobro prenese (smeh, op. p.).

Četrfinale z nedavnega turnirja WTT v Budimpešti:

Ta četrtfinala so vam v zadnjem času kar malce usojena, tudi v Tokiu ste prav v četrtfinalu končali svoj olimpijski nastop. Je to naključje? 

Že prvi turnir v Budimpešti sem izgubil v četrtfinalu proti Trulsu Moregardu, pa drugi turnir zatem prav tako v četrtfinalu s Franzisko, pa, kot ste omenili, v Tokiu in še marsikatero drugo tekmo sem končal prav v četrtfinalu. Da, morda v teh ključnih trenutkih presodi glava. Že priti do četrtfinala je vsekakor naporno, nato pa narediti tisti odločilni korak in iti še stopničko višje. Takrat pa je treba odigrati morda še nekoliko bolj "z glavo". Vsekakor upam, da se bo ta era četrtfinalov končala čim prej in da bom v nadaljevanju te dvoboje zaključil v svojo korist. 

Darko Jorgić Sportal Jorgić spet obstal v četrtfinalu

Napredujete hitro in temeljito, že zdaj ste naš najboljši igralec namiznega tenisa vseh časov, kje pa so še vaše rezerve, kje je še prostor za napredek? 

Trenutno sem sedmi na svetu, vsekakor pa imam še višje cilje. Najprej to, da pridem med najboljših pet, nekoč morda postanem tudi prvi igralec sveta, a pri sebi opažam še veliko pomanjkljivosti. V prvi vrsti to, kar se tiče glave v ključnih momentih. V Budimpešti se je proti Franzisku pokazalo, da sem vodil dva seta, v prvem z 10:5 in v tretjem z 10:7, pa oba izgubil, tekma se je končala s 3:0. Ključna je glava, koncentracija v tistih ključnih trenutkih, kar pa se igre tiče, pa vsekakor mislim, da je treba popraviti še precej stvari – servis in vračanje servisa, pa tiste prve žoge, ki sem jih tudi v četrtfinalnem spopadu s Franzisko res veliko zgrešil. Teh prvih lahkih žog. 

Darko Jorgić Sportal Jorgić premagal Bolla, naslov Borussii

Dobili smo vtis, da namizni tenis ni ravno šport mladih ljudi, ne videvamo kakšnih najstnikov, ki bi se z danes na jutri prebili v svetovno špico, obenem pa v vrhu vztrajajo superveterani, kot je denimo Timo Boll. Je občutek, da je za vrhunski namizni tenis potrebna neka zrelost, pravi? 

Vsekakor! Vsekakor. Mislim, da je zrelost izjemno pomembna v našem športu, koncentracija na izjemno visoki ravni mora biti prisotna 24/7. Najstniki, če že prihajajo, prihajajo samo iz Azije. Ker so drugače vzgojeni, več treninga imajo v sebi. V Evropi, žal moram reči, vedno prevagajo tisti z več izkušnjami kot pa mlajši. 

Vi ste s 23 leti eden mlajših v vrhu, kdaj pa pridejo najboljša leta za namizni tenis? 

Pri vsakem igralcu je drugače, seveda. A če pogledamo recimo Tima Bolla, on je že pred svojim 23. letom osvajal posamične evropske medalje. Morda je zame trenutek ravno pravšnji. Potrebna je morda le še tista prava osredotočenost, se pravi "glava", ki je vsekakor najpomembnejša. Če se spomnimo tistega evropskega topa (turnir najboljše šestnajsterice, op. p.), ko sem bil res osredotočen od prve do zadnje točke, se je na koncu tudi dobro razpletlo. Žal tukaj nazadnje v Budimpešti ni bilo tako. Morda sem si nekako tudi sam ustvaril pritisk po tisti zmagi na evropskem prvenstvu in si morda celo nekoliko preveč želel zmage, pa na koncu pogorel. 

"Moj letošnji cilj je osvojiti naslov evropskega prvaka v posamični konkurenci."  | Foto: Grega Valančič/Sportida "Moj letošnji cilj je osvojiti naslov evropskega prvaka v posamični konkurenci."  Foto: Grega Valančič/Sportida

Evropsko prvenstvo letos avgusta v Munchnu ste izpostavili kot glavni cilj sezone. To še drži? 

Drži, mislim, da je evropsko prvenstvo preprosto najpomembnejši turnir za vse evropske igralce. Vsak se hoče dokazati po najboljših močeh, vsak si želi medalje, tudi jaz, ki je žal z evropskih prvenstev še nimam. In to je moj letošnji cilj. Osvojiti naslov prvaka v posamični konkurenci. 

Glede na stanje na lestvici Mednarodne namiznoteniške zveze, na kateri ste drugi najboljši evropski igralec, spadate torej tudi v najožji krog favoritov za odličje. Bo to morda dodatno breme? 

Vsekakor bo, da. Mislim, da bo vsaka tekma trda. Vsak igralec se bo poskušal dokazati, vsak bo poskušal dobiti medaljo. Ta turnir je res poseben in nihče ni izstopajoči favorit. Igralcev v Evropi je toliko na visoki ravni, da je težko govoriti o favoritih. Zmagal bo tisti, ki bo najbolj pripravljen v glavi in bo zdržal celoten turnir. 

Darko Jorgić Sportal Darko Jorgić se veseli enega največjih uspehov kariere

V svetovnem merilu pa še nič ne kaže, da bi se lahko kmalu prekinila ta kitajska prevlada. S Kitajske ves čas prihajajo res izjemni igralci. Kako se lotiti tega izziva? 

Res je. Se je pa v Budimpešti pokazalo, da so tudi kitajski igralci premagljivi. Franziska je premagal drugega igralca sveta (Ma Long, op. p.) v drugem krogu. Razred zase je morda le prvi igralec sveta, Fan Zhendong. Mislim, da še nikoli ni izgubil z neazijskim igralcem, morda je izgubil le dve, tri tekme največ v svoji karieri, medtem ko so Ma Long in drugi kitajski igralci že izgubljali tekme tudi z Evropejci in ostalimi. Res pa je, da se na tistih najpomembnejših turnirjih vselej izkaže, da Kitajci prevladajo nad preostalim svetom. Njihova priprava na tekme, koncentracija in fokus na te velike turnirje so nekaj posebnega. Nekako imajo to že v krvi, prav tako zavedanje, da če izgubijo na velikih turnirjih, v reprezentanci ne bodo več dobili priložnosti. To jih dela posebej močne, a menim, da se je Evropa že začela približevati tem azijskim igralcem nasploh. Ko bodo starejši kitajski igralci odšli v pokoj in bo prišla nova generacija, mislim, da se bo razmerje moči še bolj izenačilo in bo Evropa lahko tudi na tistem vrhunskem nivoju konkurirala. 

Se verjetno tudi v Evropi zgledujete po kitajskih metodah, kakšen pristop kopirate in tako namizni tenis na evropski sceni napreduje? 

Mislim, da sta se na evropski sceni močno povečala tako intenzivnost kot tudi količina treningov. Pri tem se je zgledovalo po Aziji. Mislim, da se v Evropi nikoli prej ni tako intenzivno treniralo kot v Aziji, zdaj pa se res že približujemo Kitajski v načinu treninga.  

Primož Roglič, TDF22 Sportal "Rogličeva zgodba je bila povedana"

Kako pa ste vi sploh pristali v namiznem tenisu? 

Z namiznim tenisom sem začel doma v Hrastniku. V vrtcu sem bil s sinom od trenerjev, ki me vodita še danes. S sinom Andreje Ojsteršek Urh in Jožeta Urha (Natan, op. p.). V vrtcu sva bila najboljša prijatelja in me je enkrat povabil na trening. Bolj za igro, sprva smo se dva tedna bolj ali manj igrali skrivalnice, na koncu smo prišli do tega, da bi morda le poskusili še z namiznim tenisom. In to je bilo to. Pristal sem v namiznem tenisu, sem pa v začetku ob njem treniral tudi košarko, ampak je prevladal namizni tenis. V tem sem že takoj začel kazati nek talent in že na prvem turnirju osvojil medaljo. Bronasto. 

Kakšne karakteristike mora imeti vrhunski igralec namiznega tenisa? Kaj je najpomembnejše v vašem športu? 

Vedno ponavljam, da je v vsakem športu najpomembnejša "glava", brez te ne moreš uspeti. Pomembna sta motivacija in trdo delo, brez tega tudi največji talenti ne uspejo, brez tega izničijo vso prednost, ki jim jo daje talent. Vsekakor pa je v namiznem tenisu pomembno tudi to, da imaš dovolj hitrosti v nogah, dovolj eksplozivnosti, najpomembnejše pa je, da znaš plasirati žogo na tisto stran, kjer nasprotnika ni, in znaš taktično odigrati v ključnih trenutkih. 

Jorgić je član nemškega kluba Saarbrücken, ob njem še Patrick Franziska,Tomas Polansky in kitajski trener Wang Zhi. | Foto: Guliverimage Jorgić je član nemškega kluba Saarbrücken, ob njem še Patrick Franziska,Tomas Polansky in kitajski trener Wang Zhi. Foto: Guliverimage

Je pa ta šport tudi zelo hiter, razmišljati je treba hitro, imeti reflekse, na trenutke deluje nadčloveško … 

Da, na tej najvišji ravni se žogica hitreje vrti, hitreje leti, na nekaterih tekmah je več izmenjav, nekatere so bolj taktične, ampak res moraš biti pripravljen na vse. Je pa v prvih krogih tako, da se žogica ne vrti tako hitro, ne gre tako hitro, ko pa prideš v nekakšen tekmovalni ritem, pa se stvari zaostrijo, žogice letijo zelo hitro, z veliko spina. 

Omenjate "glavo", a ta najbrž porabi tudi največ energije. Podobno kot pri šahistih, ki pravzaprav "samo" sedijo za mizo, a so zaradi izjemne zbranosti med dvoboji po partijah lahko povsem izmučeni. Kako vi vzdržujete kondicijo? 

Pravzaprav je "glava" najpomembnejša, a so tu seveda še druge stvari, hitrost nog, denimo. Imam svojega trenerja za fizično pripravo, tudi v fitnesu delamo razne vaje za glavo. Razni stožci za hitrost nog, pa zraven še trening za vrat in vaje za glavo, kako odreagirati pri spremembi smeri itn. Najpomembnejše pa je, da na treningu za vsako točko dobro premisliš, zakaj odigrati tako in kam plasirati žogico. Najboljši trening je vsekakor igranje na mizi, tudi kar se taktičnega dela priprav na dvoboje tiče. 

Matko Obradović Sportal Izpoved Dalmatinca, ki v Sloveniji ne more molčati

Ali v svoje priprave kdaj vključite tudi kakšen drug šport? 

Rad se ukvarjam z vsemi športi, vse rad igram rekreativno. Kar pa se tiče profesionalnega dela, pa je vsekakor del treninga tek, a bolj za regeneracijo in aktivacijo po težkih tekmah. Kot nogometaši, ki imajo tudi po težkih tekmah zjutraj tek za kakšne pol ure. Tudi pri nas je nekako tako. Ne ukvarjam pa se s kakšnim športom ob namiznem tenisu bolj resno. 

Omenili ste že nekaj trenerjev  Andrejo Ojsteršek Urh in Jožeta Urha v reprezentanci, kondicijskega trenerja, v klubu imate zagotovo tudi trenerja  kako poteka ves ta na videz razdrobljen sistem? Koga najbolj poslušate? 

Vsi med seboj sodelujejo, kar je najpomembnejše, brez tega uspehov ne bi bilo. Ima pa vsak neko svojo vizijo in na koncu se uskladijo tako, da meni najbolj ustreza. Pomembno je, da imam v vsakem trenutku ob sebi nekoga iz moje ekipe, na klubskih tekmah klubskega trenerja, na reprezentančnih Andrejo, Jože Urh je trener, ki me vedno vodi na treningih. Med njimi poteka dobra komunikacija, tudi s kondicijskim trenerjem, in ta sistem za zdaj deluje zares dobro. In dokler deluje dobro, mislim, da ni potrebe po spremembah. 

Z reprezentančno trenerko Andrejo Ojsteršek Urh. | Foto: Urban Urbanc/Sportida Z reprezentančno trenerko Andrejo Ojsteršek Urh. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako pa je z opremo v namiznem tenisu, izgleda zelo rudimentarna? Ni videti, da bi bila odločilna. 

Žogice so se pri nas že pred časom spremenile in niso več iz celuloida, pač pa iz plastike. Vsaka žogica je malce drugačna, vsak proizvajalec naredi malce posebno, majhne razlike so. Tudi mize so različne, vsaka firma ima svoje značilnosti. Kot bi rekli pri tenisu glede podlage, da je trda, mehka, tako nekako je tudi pri nas. Razlike so seveda manjše kot pri tenisu, a jih igralci na najvišji ravni zaznamo takoj. Zato je treba malo več potrenirati in se navaditi na razmere, mizo, žogico. Vse ostalo je nespremenjeno že dolgo in nič ne kaže, da bi se v kratkem to spremenilo. Ena večjih sprememb pa je dolžina dvobojev. Prej se je igralo na štiri nize, kar zdaj ostaja le še na večjih turnirjih, na vseh ostalih tekmah se zdaj igra na tri nize, tudi v Budimpešti se je. Prej v Dohi prav tako. 

Namizni tenis je sicer priljubljena zabavna igra, marsikdo ga igra. Kakšna je ta velika razlika med uživači, rekreativci, povprečneži in vrhunskimi asi, kot ste vi? 

Tudi vrhunski športniki se seveda zabavamo v športu, ki ga treniramo. Ne glede na to, ali se boriš za velike stvari ali ne. Če ne uživaš, če nimaš rad svojega športa, ne moreš uspeti. Vsekakor pa mislim, da so razlike … Ko igralec, ki je v top deset na svetu, izgubi četrtfinale turnirja, je močno razočaran, če igralec, ki je v top 50, izgubi, tako kot sem jaz v četrtfinalu v Budimpešti, pa je zadovoljen z doseženim. To so razlike. Na koncu pa vsak igralec poskuša postati prvak, le redkim pa lahko uspe. Nekateri imajo te možnosti, imajo talent in jim uspe, nekdo se lahko naredi s trdim delom in uspe, a to so minimalne razlike. Na splošno si vsak želi zmage, odločajo pa malenkosti. 

Špela Rogelj Sportal Glava ji ni pustila, da bi mislila le nase

Se pravi, da ta tekmovalnost žene šampione tudi skozi tiste manj prijetne dele priprav in treninga? 

Tako je, tudi ko izgubiš dvoboj, si seveda razočaran, a moraš hitro dvigniti glavo ter se nato bolj potruditi na treningu, da na naslednjem turnirju prideš do uspeha. 

Kateri je vaš najponosnejši trenutek do zdaj? 

Vedno ponavljam, da sem bil najbolj vesel medalje, ki smo jo osvojili na ekipnem evropskem prvenstvu v Luksemburgu leta 2017. To je bila prva medalja, ki smo jo dobili s slovensko reprezentanco, kar se tiče ekipnih tekmovanj. Bil sem star skoraj 19 let in to je bila v tistem času moja najboljša medalja. Zdaj pa ne smemo pozabiti turnirja top 16, ki sem ga dobil nekaj mesecev nazaj, to je še en lep uspeh v moji karieri in s tema dvema rezultatoma sem nekako do zdaj najbolj zadovoljen. Omenil bi še Tokio in četrtfinale na mojih sploh prvih olimpijskih igrah. Tam, iskreno povedano, nisem pričakoval takšnega rezultata. 

Finale leošnjega turnirja Europe Top 16:

Kdo pa je vaš vzornik v tem športu? 

Moj vzornik je Zhang Jike, Kitajec, ki ga žal ni več na sceni. Bil je olimpijski prvak na igrah 2008 in 2012, pa tudi večkratni svetovni prvak. On je imel "backhand" močnejši od "forehanda" in nekako me je tudi ta njegova energija vedno dvigovala in mi dajala motivacijo za naprej. 

Mojster "backhanda":

Kako pa ste finančno preskrbljeni, kakšno je v tem pogledu življenje enega najboljših igralcev namiznega tenisa na svetu? 

Tukaj so velike razlike glede na nekatere druge športe. Zdaj v Budimpešti je bil eden najmočnejših turnirjev na svetu, pa je bil denarni sklad za prvo mesto 30 tisoč ameriških dolarjev. V kakšnem drugem športu bi najboljši morda lahko zaslužil tudi nekaj milijonov, a v namiznem tenisu žal ni tako. Živimo od sponzorskih pogodb, pogodb, ki jih imamo v klubu. Na koncu še najmanj denarja zaslužimo z nagradami na turnirjih. Največ se dobi s podporo zveze, sponzorjev in kluba. 

To neskladje opažamo pogosto, medtem ko lahko denimo povprečen nogometaš tudi precej dobro živi od svojega športa, marsikateri vrhunski tekmovalec v manj popularnem športu stežka shaja … 

Res je žal tako. Namizni tenis se sicer v zadnjih letih dviguje, gledanost se dviguje, a v primerjavi z nogometom in košarko je ta še vedno neznatna. Zato so tudi plače in nagrade tam veliko višje. 

Vendar je zanimivo, saj je namizni tenis "televizičen" šport, je gledljiv, zanimiv … Vidite še možnost razvoja v tem pogledu? 

Iskreno upam, da se bo še dvignil. Pomembno je, da je čim več prenosov tekem na televizijah. Žal namizni tenis še nima prav odličnega statusa, zdaj je bil turnir v Budimpešti prvič tudi na slovenski športni televiziji, iskreno upam, da se bo to obdržalo, da se bo nekako tudi gledanost povečala in bomo počasi prišli na malo višjo raven, morda tja, kjer je danes tenis. 

Na letošnjih Sredozemskih igrah v Alžiriji je s telovadko Tjašo Kysselef nosil slovensko zastavo:

Vi ste generacija Tadeja Pogačarja, Luke Dončića, Kristjana Čeha, izjemnih ambasadorjev slovenske športne odličnosti. Se čutite kot del tega elitnega kluba? 

Da, se. Res pa je, da je gledanost kolesarstva in košarke na veliko višji ravni kot gledanost namiznega tenisa, in če se Pogačar ali Dončić pojavita kjerkoli v Sloveniji, ju bodo ljudje takoj prepoznali. Mene žal ne. Morda samo tisti, ki malo bolj spremljajo namizni tenis, ki so spremljali olimpijski turnir. Ti me prepoznajo, ampak žal se glede tega niti približno ne morem kosati s Tadejem Pogačarjem in Luko Dončićem. Kar pa se tiče športnih uspehov, pa menim, da smo vsi nekako na isti ravni vsak v svojem športu.    

Imate poleg namiznega tenisa še kakšne strasti, hobije? 

V prostem času sem rad s svojo družino, nekako sem bolj družinski človek, rad se družim z njimi, in ko sem doma, jim posvetim največ časa. Hobiji pa … Rad igram računalniške igrice, playstation, to me nekako umiri v tistih nervoznih trenutkih, ko sem zaradi turnirjev nervozen in nestrpen. Sicer pa se rad ukvarjam z vsemi športi. Glede na to, da je namizni tenis podoben tenisu in badmintonu, rad igram predvsem ta dva, pa karkoli z loparjem. Pa tudi s klubskimi kolegi odigramo včasih kakšen nogomet, kar je nenazadnje dobro tudi za kondicijo. 

Marko Milić Sportal Naravnost iz Italije na lov za novo pravljico z Dončićem in Dragićem

Pa spremljate šport kot navijač? 

Najraje gledam košarko, nogomet in tenis. Te tri športe spremljam redno, vse lige. V tem res uživam in me tudi sprošča. 

S čim pa se nagradite ob uspehih? Kakšne so vaše, recimo jim, pregrehe? 

Rad si kupim kakšen nov kos oblačila. S tem samega sebe nagradim, če mi uspe kakšen dober izid. Rad si privoščim tudi kakšen dan, dva dopusta. Ni pomembno, kje, važno je, da se lahko malce "odklopim". To je najboljša nagrada, ki si jo lahko dam. 

Kaj pa je za vas prepovedano? Čemu se morate izogibati, česa se morate paziti? 

Najpomembnejše je, da imam konstantno rutino spanja. Da pazim, da nisem nenaspan. V našem športu je to izjemno pomembno, ne le dan pred tekmo, pač pa vsak dan. V našem športu sicer prehrana ni eden ključnih dejavnikov, seveda mora biti zdrava in uravnotežena, paziti pa se je morda treba na Kitajskem, kjer so že bili primeri, ko se je jedlo meso, ki je vsebovalo prepovedane snovi, in so potem tekmovalci padali na dopinških kontrolah. Doping je stvar, ki se je je treba zelo paziti, drugače pa pri nas ni nekih večjih ovir. 

Kako pa regulirate energijo, kako skrbite, da ostaneta telo in predvsem "glava", ki jo omenjate kot najpomembnejšo, sveža za napore tekem? 

Na tekmah se sproščam ob gledanju videov namiznega tenisa. S tem analiziram tekmece, ki jih imam pred seboj. To me obenem sprošča, napolni z energijo ter mi razkrije tudi razne taktične poteze, ki si jih lahko zamislim, tako pa se dobro pripravim, ob tem pa ne izgubljam nobene energije.   

Za konec  rekli ste že, da je vaš osrednji cilj v tej sezoni medalja na evropskem prvenstvu, namignili, da bi nekoč radi postali številka ena svetovnega namiznega tenisa, kakšni pa so vaši srednjeročni cilji? Morda na naslednjih olimpijskih igrah napasti medaljo? 

Tako je. Najbrž je cilj kariere vsakega športnika postati številka ena. To je ključno. Meni je prav tako pomembna olimpijska medalja. Želim si jo osvojiti. Iskreno upam, da mi uspe že v Parizu, vem pa, da bo težko. Nekateri uspehi pridejo vedno težje. A to sta moja cilja kariere in temu se bom tudi stoodstotno posvetil. 

Preberite še:

Kristijan Koren Sportal Verjame, da je bil žrtev sistema: prestal je težko obdobje

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin