Vlatko Čančar
Goran Dragić
Luka Dončić
Sobota, 18. 6. 2022, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Marko Milić
Naravnost iz Italije na lov za novo pravljico z Dončićem in Dragićem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,64
Marko Milić se veseli nove reprezentančne akcije.
Slovenska košarkarska reprezentanca je v sredo odprla novo reprezentančno obdobje. Med tistimi, ki so komaj čakali na vrnitev v izbrano vrsto, je tudi vodja izbrane vrste in nekdanji slovenski košarkar Marko Milić. "Verjamem, da lahko spišemo novo pravljico. Vsi igralci so dozoreli v svojih vlogah in ekipah. Z novo izjemno podporo navijačev je mogoče prav vse, mislim, da ta ekipa nima meja," pred novim delovnim poletjem poudarja prvi Slovenec, ki je zaigral v ligi NBA.
"Včeraj (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.) sem z avtom opravil pot, dolgo 900 kilometrov, da sem lahko znova tu," z večnim nasmehom pripoveduje vodja slovenske izbrane vrste Marko Milić, ki je v zadnjem obdobju razpet med Italijo, kjer se v teniškem svetu kali njegova hči, in Slovenijo. Nekdanji slovenski košarkar že nekaj let opravlja vlogo vodje reprezentance, ob tem pa v izbrani vrsti skrbi tudi za dobro vzdušje in energijo, ki je po besedah prvega Slovenca v ligi NBA v reprezentanci ne primanjkuje.
Pred slovenskimi košarkarji in strokovnim štabom je zdaj novo delovno poletje, ki bo vrhunec doživelo s septembrskim evropskim prvenstvom, na katerem bo Slovenija branila zlato odličje. Milić verjame, da lahko Slovenija spiše nov izjemen uspeh, ki bo spet združil slovensko javnost in Slovenijo še utrdil na zemljevidu košarkarskih velikanov. 45-letni Kranjčan je ob tem navdušen nad vrnitvijo Gorana Dragića, v sobotnem intervjuju pa je beseda tekla tudi o Luki Dončiću, naboru lige NBA in ovirah na poti slovenske izbrane vrste.
Več iz rubrike Sobotni intervju
Začelo se je novo delovno reprezentančno poletje. Ste pripravljeni na novo poglavje v tej zgodbi?
Vsi smo komaj čakali začetek. Vsi, ki smo del reprezentance, smo tu zato, ker nam to pomeni veliko čast in ker smo res dobri prijatelji. Igralcem ni lahko, po koncu klubskih sezon so vsi že res dodobra utrujeni, ta ritem tekem je v zadnjih letih postal res peklenski. Če na primer pogledamo samo Luko, je v sezoni odigral več kot 80 tekem, le nekaj dni po koncu klubske sezone pa ga čaka že začetek priprav z reprezentanco.
Vsi v strokovnem štabu imamo zdaj že toliko izkušenj, da jih znamo v pravih trenutnih nekoliko fizično "prihraniti". Zdaj smo spet vsi zbrani in čas je, da začnemo pisati novo reprezentančno zgodbo. Upam, da bo podobna kot prejšnja. Ne le z vidika rezultata, temveč tudi z vidika prijateljstva, srčnosti, da bo spet povezala ne samo našo ekipo, temveč vso Slovenijo. S tem lahko rezultatsko presežemo tudi sami sebe, kar se je v preteklosti že zgodilo.
V reprezentanci že nekaj let opravlja vlogo vodje.
Ko smo se dogovarjali za ta intervju, nam je tiskovni predstavnik slovenske reprezentance dejal, da ste ravno na poti iz Italije, kjer ste v zadnjem obdobju kar precej časa, kajne?
Jaz sem nekako razcepljen med Slovenijo in Italijo. Razlog? Tenis. Starejša hči študira v ZDA, mlajša pa se v Italiji pripravlja na profesionalno kariero. Z ženo se tako menjava, malo smo v Italiji, malo doma. Pri tenisu sva z ženo navijača, kuharja, prevoznika. To je zelo zahteven šport za starše, sploh kar zadeva operativno delo, saj tu ni tako kot pri košarki, kjer za večino stvari poskrbi klub, ampak zadeve padejo na skrbnike. A vse skupaj mi je v veliko veselje. Če si že vse življenje v športu, ti nobena takšna stvar ne pomeni napora. Čeprav sem fizično pogosto utrujen, imam polno srce, ko vidim, kako hčerka uživa v tenisu.
Ko sva že ravno pri tenisu. Malo za šalo, ste že preboleli poraz, ki vam ga je pred nekaj dnevi prizadejal Luka Dončić?
(smeh, op. p.) Malce me je presenetil, saj res dobro igra. Nisem vedel, da bom postal "luzer" na Instagramu. Spomnim se rezultata 5:5, nadaljevanja pa ne, Luka pravi, da je zmagal (smeh, op. p.). Res dobro servira, zelo močno in dobro udari žogico, nad čimer smo bili presenečeni vsi v dvorani. Res je multitalent (smeh, op. p.).
Če se zdaj posvetimo malce bolj resnim temam, kvalifikacije za svetovno prvenstvo so spet pred vrati. Slovenija se je s porazoma proti Finski znašla v nekoliko nezavidljivem položaju, a zasedba bo tokrat spet drugačna, kot je bila na zadnjih tekmah. Enako je z izbrano vrsto Hrvaške in še z nekaterimi "večjimi" reprezentancami.
Pri tem imajo vedno težave nekoliko večje ekipe, ki imajo v svojih zasedbah NBA-igralce in evroligaše, saj so manjše ekipe ves čas skupaj in uigrane. Če ekipi manjka nekaj ključnih igralcev, jedro, se to potem takoj pozna, temu so sledili potem tudi "mešani" rezultati med kvalifikacijami. Težko je držati visoko raven skozi vso sezono. Fantje so pravzaprav šele prišli iz nekih klubskih vrhuncev, zdaj pa bodo sledile že resne tekme na reprezentančni ravni. Nekaj časa to še gre, a se trudimo, da jih fizično ne ubijemo in da sveži pričakajo te tekme.
Z družino je razpet med Slovenijo, Italijo in ZDA. Na sliki leta 2015.
Zaradi tega spora med Fibo in vodstvom evrolige, ki ima zdaj res že dolgo brado, imajo potem težave vsi, tako košarkarji kot kakovost igre in navijači.
Da, to zadevo samo še bolj zaplete. Spomnim se lanske reprezentančne akcije, ko smo mi igrali kvalifikacijsko tekmo, v evroligi pa je bilo istočasno na sporedu nekaj tekem. Pol reprezentančnih igralcev je tako igralo za svoje države, pol pa jih je bilo na evroligaških tekmah. Je pa tu še liga NBA, ki je globalno visoko pred vsemi. Res upam, da bo v prihodnosti to drugače, saj ne nazadnje s tem izgublja košarka. Navijači gledajo razbite reprezentance, enkrat igrajo najboljši, naslednjič igra pol ekipe. S tem ne mislim le Slovenije, ampak vse reprezentance.
Lani je Slovenija junija prišla do vstopnice za Tokio, nato pa je na OI osvojila četrto mesto.
Tako kot lani, ko ste imeli poleti dva vrhunca, najprej kvalifikacije za olimpijske igre, potem še Tokio, vas tudi letos najprej čakajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo, nato še evropsko prvenstvo. Kako naporno je po sezonah v klubih formo obdržati in nekako stopnjevati še vse poletje?
Morda se sliši malce čudno, a je v klubskih sredinah treba izbrati tiste pomembne tekme. Pomembno je, da prvi del sezone zdržiš nekje na 80 odstotkih pripravljenosti, potem pa vsak igralec sam ve, kdaj mora biti na vrhuncu svoje moči. V reprezentanci pa še nisem doživel, da bi se kdo "varčeval", fantje res vedno dajo svoj maksimum.
Verjetno ni košarkarskega navdušenca v Sloveniji, ki ne bi bil navdušen nad vrnitvijo Gorana Dragića. Vemo, koliko Gogi pomeni za reprezentanco, kaj njegova vrnitev pomeni vam?
Vsi smo želeli, da bi se Goran vrnil. Vsi ga neizmerno spoštujemo, njega kot osebo, njegove vodstvene sposobnosti in njegov doprinos k reprezentanci. Vedno so mu odprta katerakoli reprezentančna vrata in spoštovali smo tudi njegovo odločitev o upokojitvi. Nikoli ga nismo o ničemer prepričevali, ker nismo želeli ustvarjati nobenega pritiska, vedno smo mu dajali proste roke in ga čakali. Mislim, da bo to res lep konec zgodbe, pa če bo za eno tekmo ali vse poletje ali kakorkoli bo želel. Gogi se sam odloča, ve, kako ga cenimo in imamo radi, in ve, da spoštujemo vsako njegovo odločitev.
Goranove vrnitve se je razveselil tudi njegov "cimer" iz zlatega EuroBasketa Luka Dončić, za katerim je nova izjemna sezona v ligi NBA.
Luka je tako poseben igralec, da z vsako tekmo premika meje in utiša vse, ki o njem trdijo nasprotno. S svojo igro postavlja take vzorce, ki jim do zdaj še nismo bili priča, pravzaprav so nasproti vsem zakonom fizike. Težje kot so tekme, večji kot je pritisk, boljše igra. Vse to je največja odlika njegovega značaja, ki je neprisiljen, ki je otroško razigran, nasmejan, pogumen, hudomušen. Ne čuti nobenega pritiska, ne glede na to, ali gre za olimpijske igre ali končnico lige NBA, in potem zna te dobre občutke prenesti tudi na ekipo.
Marko Milić, Luka Dončić, Saša Dončić in Goran Dragić leta 2008.
V primerjavi s kakšnimi ameriškimi zvezdniki, ki v večini skrbijo le za polnjenje svoje statistične bire, Luka izboljšuje tudi vse soigralce. Vsa ekipa je na povsem drugi ravni kot sicer. Tudi preostali igrajo še boljše od tega, kolikor so zmožni. Nekako mu je uspelo zadržati to otroško vero, da je vse mogoče. Vsi v življenju smo prišli do neke svoje meje, on pa v svojem razmišljanju nima meja in tudi to prinaša rezultate. Ob tem vse počne s tem svojim hudomušnim nasmeškom, zaradi katerega ga imajo tudi v ZDA vsi radi.
Za vami je vrhunska kariera, igrali ste marsikje, spoznali ste ogromno košarkarjev. Ste kdaj srečali košarkarja, ki bi igral tako brez pritiska in ki bi se na takšen način dobesedno igral košarko?
Igralca s takšno domišljijo in takšnim repertoarjem bi moral sestaviti iz petih igralcev. Moral bi imeti ta ubijalski instinkt Dražena Petrovića, pa pregled nad igro, kot ga je imel na primer John Stockton, tu so potem še strelske sposobnosti … Največji košarkarji pod pritiskom igrajo najboljše, kar so dokazale tudi tiste največje košarkarske legende. A nisem še videl košarkarja, ki bi igral s takšnim nasmeškom in brez pritiska.
Z Luko in Goranom ga veže tudi veliko prijateljstvo.
Lahko potrdim, da je Luka najbolj kreativen igralec, kar jih je. Obstajajo boljši atleti, strelci, a toliko kreativnosti, kot je ima on, pa je res neverjetno. Zato tudi mi toliko uživamo v njegovih igrah, ker nam da tisto iskrico. Luko poznam že od mladih let, ko sva bila z njegovim očetom še soigralca in je bil Luka pogosto z nami. Že takrat je bil hudomušen, bil je tudi na mojih košarkarskih taborih v Kranjski Gori.
Najbolj neverjetno pri vsem pa je dejstvo, da je pri 19 letih prevzel vlogo prvega igralca kluba. Kar naenkrat vsi zvezdniki, milijonarji, veterani vstopijo na stran in dajo vse v njegove roke. Tudi kot človek je Luka res izjemen. Lahko smo veseli, da ga imamo in da se tako rad vrača v Slovenijo ter da mu Slovenija toliko pomeni.
Pred nekaj dnevi je veliko začudenih in zaskrbljenih pogledov povzročila informacija v povezavi z zapletom
Milić na Košarkarski simfoniji leta 2018
glede zavarovanj reprezentantov, ki so v ligi NBA. Kje se je zataknilo?
Tudi za nas je to obdobje prineslo kup pravil, na katera moraš biti res pozoren. Že samo pravila, kdaj se lahko pridruži kateri igralec, so zapletena, potem pa so tu še zavarovanja … Tega v naših igralskih časih ni bilo toliko. A po drugi imamo res veliko srečo, da so takšni košarkarji del naše reprezentance, da imamo takšne zvezdnike, promotorje države, ki vedno sprejmejo poziv Slovenije in nas potem vržejo v te prijetne težave. Gre za res visoke številke. Ob tem so tu še različna pravila za igralce, ki so v ligi NBA trenutno prosti igralci (free agent, op. p.), pa za tiste, ki niso.
NBA se na ta način zaščiti. Vodstvo lige in klubov na igralca gleda tudi kot na naložbo, kot na nekoga, ki jim prodaja drese, zato so za njih tudi tako pomembna ta zavarovanja, od katerih pridobijo tudi oni. A se je v ligi NBA in v ZDA v zadnjih letih nekoliko spremenil pogled na reprezentančno košarko, saj se je tudi njihova izbrana vrsta že nekajkrat opekla. Igranje za reprezentanco ti prinaša kultni status, tudi na primer Dirk Nowitzki si je svojo veličino prigaral tudi z igranjem v reprezentančnem dresu. Tudi po karieri se igralec hrani s spomini in toplimi občutki, pri čemer je reprezentanca najčistejša zgodba.
Če se dotaknemo še tretjega Slovenca v NBA, Vlatka Čančarja. Tudi pri tem lahko morda potegnemo nekakšno vzporednico z vami, ki v ligi NBA niste dobili prave priložnosti za dokazovanje. Za nameček pa še nima sreče z zdravjem. Kaj bi mu v takšnem obdobju kariere svetovali vi?
V takšnih primerih je biti kot zunanji opazovalec lahko pameten. Večina bi mu svetovala, naj se najprej zares pozdravi in da naj gre v klub, kjer bo dobil minute za dokazovanje. Ko si sam v takšnem položaju, ko ne igraš, imaš mogoče tisti zagon in željo, da veš, da lahko dokažeš, da lahko nekje igraš. Meni so pri Phoenixu ves čas obljubljali, potem pa sem igral po pet minut na tekmo in zraven vrtel brisače. Potem sem se odločil, da se bom raje dokazal v evroligi.
"Verjamem, da bo tudi Vlatko prej ali slej dobil priložnost, da pokaže svoje razkošno košarkarsko znanje."
Takšni položaji so potem res povsem odvisni od posameznika. V Evropi je ta zgodba nekoliko bolj "čista", saj igra tisti košarkar, ki je boljši. V ligi NBA pa je pogosto tako, da bo igral tisti z višjo pogodbo, pa četudi po kakovosti ne izstopa. Na stvari se gleda bolj kot na posel. V zvezi s tem je dobro dejal Zmago Sagadin, ki je menil, da te nepravi ljudje in okolica lahko le upočasnijo, ne ustavijo, saj je kariera maraton, ne sprint, v kateri lahko prej ali slej pokažeš svojo vrednost. Tudi poškodbe pri igralcih so v veliko primerih posledica peklenskega ritma, ki sva ga omenjala prej. V primerjavi s časi, ko sem igral jaz, se je število tekem podvojilo. Verjamem, da bo tudi Vlatko prej ali slej dobil priložnost, da pokaže svoje razkošno košarkarsko znanje.
Nosil je tudi dres Reala Madrida.
Vse bližje je tudi nabor lige NBA, na katerega sta prijavljena dva Slovenca – Žiga Samar in Luka Ščuka. Po informacijah iz ZDA je Samar že močno opozoril nase, sami ste kot vodja odprave sodelovali z njim tudi v mlajših kategorijah, svojo kakovost je dokazal tudi že v članski vrsti. Kakšno je vaše mnenje o njunih možnostih?
Z Žigo sva že večkrat sodelovala, leta 2019 smo na evropskem prvenstvu do 18 let pobrali bronasto odličje. Žiga je res deloven fant, ki je šel že zelo zgodaj v Španijo. Ta zgodnji odhod je lahko dvorezen meč, lahko se izgubiš, lahko pa tudi splavaš. In Žigi je uspelo, ima pravi značaj, je poslušen, deloven, vztrajen. Mentalno in po kakovosti je res na pravi ravni. Je velik talent in hkrati tudi že uveljavljen igralec, ki že igra vrhunsko košarko. Verjamem, da ga čaka pogodba z vrhunsko ekipo, pa če bo to v ligi NBA ali v Španiji.
Ogromen talent je tudi Luka Ščuka, ki pa na žalost tu ni bil razvit tako, kot bi moral biti. A na naboru včasih prevlada tudi kak potencial, ki ga košarkar premore. Neverjetno je, da ima tako majhen bazen košarkarjev, kot ga ima Slovenija, skoraj vsako leto svoje kandidate na naboru. Na sploh si mladi košarkarji včasih naložijo prevelik pritisk, tudi tujina te ne sprejme vedno z odprtimi rokami. Kot sem rekel, moraš biti mentalno res čvrst, da to zdržiš. Tisti, ki so pravi, se s trdim delom razvijejo v kakovostne igralce, a prej ali slej vsak spozna, da nobena stvar v športu ni podarjena.
Sami imate verjetno na nabor lige NBA lepe spomine, ste tudi prvi Slovenec, ki je bil izbran na naboru. Kakšne spomine imate na tiste čase?
Uf, to so bili časi črno-bele televizije (smeh, op. p.). Takrat je bila liga NBA v očeh Američanov tri stopničke nad preostalo košarko. Sam se s tem nisem strinjal, saj se je v Evropi v veliko segmentih igrala boljša košarka. Zelo ignorantsko so gledali na preostali del sveta. Mene so učili takšne stvari, kot jih zdaj učimo kadete ali pa pionirje, in sem bil zaradi tega kar nekoliko užaljen. A takrat niso imeli vpogleda v to, da se tudi zunaj lige NBA igra vrhunska košarka. Skozi leta se je ta dominacija preselila zunaj ameriških okvirjev, o čemer priča tudi letošnja najboljša peterka lige NBA, v kateri so trije neameriški košarkarji.
V dresu Phoenixa je igral tudi z zdajšnjim trenerjem Luke Dončića Jasonom Kiddom.
Zame je bila to takrat res neverjetna izkušnja in čeprav sem se za ta preskok odločil hitro, tega ne obžalujem. Če so te takrat poklicali iz lige NBA, je bilo to tako, kot če bi te Al Pacino in Jack Nicholson poklicala, da z njima posnameš film. Seveda se tega ne zavrne (smeh, op. p.). Igral sem proti Jordanu, igral sem z Iversonom pa z Jasonom Kiddom, takrat je bila to zame res znanstvena fantastika. Imam pa na poznejše čase v Evropi še veliko lepše spomine.
Lepe spomine pa imate zagotovo tudi na zadnje reprezentančne uspehe. Verjamete, da bomo letos priča novemu?
Seveda verjamem, da lahko spišemo novo pravljico. Vsi igralci so dozoreli v svojih vlogah in ekipah. Verjamem, da je z novo izjemno podporo navijačev mogoče prav vse. Mislim, da ta ekipa nima meja. Ko začne stoj mleti, ko se tu primešata še borbenost in srčnost, je mogoče prav vse. Če braniš evropski pokal, je normalno, da na turnir ne greš z mentaliteto, da boš prišel nazaj kot peti. Vem, da bodo fantje dali vse od sebe, da ubranijo to lovoriko. Je pa splet okoliščin takšen, da je mogoče prav vse. Nismo nervozni in verjamem, da se tudi zaradi tega naredi še večja zgodba.
Z reprezentanco leta 2005
Slovenija ima po mojem mnenju trenutno dva najboljša košarkarja in tega ne pravim samo zato, ker sta Slovenca. Dragić je eden od najboljših organizatorjev igre na svetu, on dela vso ekipo veliko boljšo. Potem je tu še Luka, ki je res neverjeten kreativec. Tudi mi v preteklosti smo imeli vedno dobre zasedbe, a se mi zdi, da je morala reprezentanca dozoreti. Velikokrat smo bili blizu, pogosto je odločil en koš. V tem času je dozorel tudi štab, ves KZS, a ena stvar se v tem času, odkar sem bil jaz igralec, ni spremenila. In to je to, da smo vedno s ponosom in častjo igrali za Slovenijo. S temi uspehi danes dobivamo zadoščenje tudi igralci iz preteklosti, ki vidimo, da je bil po svoje naš trud poplačan in smo utrli pot tej generaciji, za katero sem prepričan, da jo čaka še ogromno uspehov.
Preberite še:
