Sobota, 16. 7. 2022, 4.00
8 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Vanja Černivec
Slovenka, ki je v Chicagu in Londonu spisala zgodovino in podrla vse mejnike
Rek, da je vse mogoče, če si tega zares želiš, se zagotovo drži košarkarske strokovnjakinje in nekdanje košarkarice Vanje Černivec, ki se je pred nekaj dnevi spet zapisala v košarkarsko zgodovino. Zdaj že nekdanja skavtinja Chicago Bulls in sodelavka lige NBA se je odločila za novo poglavje v svoji profesionalni karieri, po novem se je drži naziv športne direktorice.
"Ravno zdaj, ko se pogovarjava, poteka žreb skupin za našo ekipo za EuroCup," nam je z nasmeškom v pogovoru zaupala Slovenka Vanja Černivec, ki je v teh dneh postavila nov košarkarski mejnik. Mariborčanka je namreč prejšnji teden postala prva ženska v vlogi športne direktorice v ženski košarki v Veliki Britaniji. Od prvega julija jo tako prvič v življenju zaznamuje tudi naziv športne direktorice. Že pred tem je leta 2020 postala prva skavtinja v zgodovini Chicago Bulls, ekipe, ki je med drugim razlog za to, da se je že v mladih letih zaljubila v košarkarsko žogo.
O profesionalni poti in karieri nekdanje košarkarice, ki je igrala za Maribor, Ježico in Triglav, bi z lahkoto napisali knjigo. Nekdanja košarkarica in uslužbenka ministrstva za zunanje zadeve je doštudirala mednarodne odnose in kot velika ljubiteljica košarke že v mladih letih kot prostovoljka sodelovala pri organizaciji športnih dogodkov v Sloveniji, kmalu pa so njeno delo opazili tudi v ligi NBA, za katere je med drugim delala v Indiji in na Kitajskem, nato pa je v sklopu NBA Europe živela tudi v Londonu in Madridu. In pot jo je zdaj znova ponesla v angleško prestolnico. "Prijatelji so malce začudeni, da sem se odločila za London, ker mi v preteklosti ni preveč prirasel k srcu," pojasnjuje Štajerka, ki bo v nadaljevanju kariere zagotovo na široko odprla še kakšna vrata.
V sobotnem intervjuju nam je zaupala razloge za novo točko v karieri, o življenju skavtinje v ligi NBA, pa o svojih začetkih, vlogi žensk v košarki in tudi o Luki Dončiću in nekaterih ostalih zvezdnikih, ki so zaznamovali zgodovino igre, ki je Štajerki spremenila življenje.
Vsi sobotni intervjuji na enem mestu
Odkar je odjeknila novica, da ste postali prva športna direktorica v britanski košarki, je zanimanje za vas še posebej naraslo. Ste pričakovali tak odziv javnosti?
Ne, definitivno ne. Še posebej zaradi tega, ker sem mislila, da bodo javnost in mediji ta korak iz Chicago Bullsov oziroma iz moške v žensko košarko sprejeli bolj kot korak nazaj, saj gre tudi za prehod iz lige NBA v neko manj znano ligo. Zato me je vse skupaj še toliko bolj presenetilo in hkrati tudi razveselilo, da nekaj več pozornosti pleni tudi dogajanje v ženski košarki.
Ženska košarka v zadnjih letih pridobiva na pozornosti. Tudi sami opažate korake naprej?
Stvari se res premikajo v nekaterih državah, tudi WNBA liga je za to naredila ogromno, kar se tiče tudi samega marketinga in promocije. Tudi na zadnjem zaključnem turnirju četverice ženske evrolige v Istanbulu je bila dvorana nabito polna. Ljudje pravijo, da nek šport ni na televiziji, ker ni popularen, jaz pa pravim ravno obratno, da ni popularen ravno zato, ker ni na televiziji in ni tako dostopen.
Včasih rečem, da je ženska košarka še bolj borbena kot moška, pa me marsikdo gleda postrani. Nismo tako hitre in eksplozivne, zato je več poudarka na tehniki in strategiji. In ker je igra bolj statična, je tudi bolj fizična. Vsaj tako jaz dojemam.
V družbi novega člana Chicaga Gorana Dragića in Nikole Vučevića
Zdaj ste se znašli v povsem novi vlogi športne direktorice. Kako je sploh prišlo do dogovora z London Lions? Kaj vas je pritegnilo?
Če se lahko tako izrazim, je ponudba padla iz zraka (smeh, op. p.). Lastniki kluba so že pred dvema letoma veliko investirali v klub, zdaj pa so ugotovili, da če ne bodo investirali, tudi v ligi ne bodo prišli daleč. Zato so se odločili, da bodo več investirali tudi v žensko košarko, in prvi korak je bil najti novega športnega direktorja. Zato so pisali v NBA ligo v New York, če koga priporočajo, in tako so potem prišli do mojega imena.
Zatem smo se začeli pogovarjati, tudi sama pri sebi sem morala razčistiti stvari, da sem se potem odločila za ta prestop. Bila sem na razpotju, ali naj grem v Chicago in tam začnem delati z ekipo ali se pa odločim za London, stran od NBA mehurčka.
Njena pot s Chicagom se je, vsaj zaenkrat, ustavila. Kakšni pa so bili vaši pogovori s Chicagom? Bi ostali v skavtingu?
Del tega bi še ostal, ker če si del kluba v front officu (vodstvo kluba, op. p.), potem je njihova vloga tudi skavting igralcev. Ostala bi tako v teh vodah, verjetno bi več delala z organizacijo NCAA (National Collegiate Athletic Association je neprofitna organizacija, ki ureja atletiko študentov med približno 1.100 ameriškimi, kanadskimi in portoriškimi šolami, op. p.), torej bi delala za nabor lige NBA ali pa prav NBA, kot rečejo temu profesionalni scouting. Potem smo se pogovarjali, da bi imela vlogo tudi v razvojnem delu, tako da bi bila nekakšen povezujoči člen med vsemi vejami organizacije. A nekako nismo našli dogovora, da bi prišla do službe, ki bi mi bila res pisana na kožo.
Bolj me je vleklo delo v Londonu, še posebej, ko so dodali delo z akademijami oziroma razvoj njihove akademije, saj sem v zadnjih dveh letih opazila, da mi manjka delo z mladimi in delo v razvoju košarke. V tem sem najbolj uživala. Zdaj tako začenjam z nekakšne ničle, saj sem bila v zadnjih dveh letih povsem zatopljena v moško košarko. Ne zanikam, da nimam neke luknje v poznavanju (smeh, op. p.), a dobivam podporo z vseh strani. Čas pa bo pokazal, če sem se odločila pravilno.
London Lions je za slovensko širšo športno javnost bolj kot ne neznano ime. Za kakšen klub gre?
London Lions je klub, ki je nastal s sredstvi ameriških investitorjev in ima morda nekoliko bolj nov pristop k celotni zadevi, sploh kar se tiče marketinga in ostalih poslovnih zadev. Sploh moški klub je v zadnjih letih naredil velik korak naprej in bo letos igral tudi v EuroCupu, sicer nismo v skupini s Cedevito Olimpijo, a se morda srečamo kje v izločilnih bojih (smeh, op. p.). Tudi ženske so naredile velik korak naprej, ravno zdaj spremljam žreb skupin za EuroCup iz Münchna. Cilj je pripeljati oba kluba do evrolige, in to v kratkem času. A vsi se zavedamo, tudi investitorji v Veliki Britaniji, da ne bo dovolj, če se investira le v en klub, ampak bo treba izboljšati celotno ligo. Je velik in dolgoročen izziv, ki pa se ga zelo veselim.
Veseli se novega poglavja v Londonu.
Zdaj bo torej sledila selitev v London. Ste že zavihali rokave?
Na položaj sem uradno nastopila 1. julija in s trenerskim štabom smo takoj začeli z iskanjem novih igralk, saj smo imeli pod pogodbo le štiri. Trenutno iščemo še dve igralki, tako da naša ekipa še ni v celoti sestavljena, kar me dela kar malo nervozno (smeh, op. p.). A v ženski košarki so stvari malo drugačne, igralke pogosto podpisujejo pogodbe le za eno sezono, pa tudi veliko prej v letu kot moški kolegi, kar mi sploh ne ugaja, saj na ta način težko ustvariš stabilnost in kontinuiteto v ekipi. Do prvega avgusta se imam namen tudi dokončno preseliti v London.
Ves čas se nekako poudarja, da ste prva ženska, ki je prišla do takšnega naziva. Če sva malce stereotipni, ste še vedno ženska v bolj moškem poklicu. Kako sami gledate na to?
Tega sama nisem nikoli poudarjala, to je vedno poudarek medijev. Včasih zaradi tega ni preprosto, ker je včasih težko ubesediti tisto, kar bi si želel povedati. Seveda sem vesela in si želim, da bi bile za ženske v tem športu še večje vloge, a želim si predvsem tega, da bi nas zaposlovali zaradi znanja in kompetenc. Najbolj vesela bom, ko to ne bo več tema pogovorov in bo normalno, da ženska dobi takšno vlogo.
Veliko veselja ji prinaša delo z mladimi in otroki.
Vedno poudarjam, da bi se moralo ženskam dati več priložnosti tudi na "nižjih" pozicijah. Mnogi pravijo, saj ženska ne more biti glavni trener. Ja, seveda, ne more biti, če ne dobi priložnosti za učenje in pridobivanje izkušenj kot morda pomočnica ali analitičarka. Potem bi na nek organski način prišla do znanja in podpore, da bi lahko postala glavna trenerka. Pa mogoče tu ne gre izpostavljati samo žensk, temveč tudi ljudi, ki tudi nasploh nimajo "pravih statusov", saj gre za službe, ki so v tej industriji zelo podplačane in bi se morali boriti tudi proti temu.
Tudi prej, kot skavtinja, ste bili verjetno večino časa ena redkih predstavnic nežnejšega spola. Ste kdaj začutili kakšen pritisk zaradi tega? Nekje sem celo zasledila, da ste si ga v začetku vaše poti nalagali kar sami. Je zdaj na tem področju že kakšen napredek?
Ja in ne. Tudi zdaj, ko smo se dogovarjali za ta nov položaj, mi je marsikdo napisal kaj v smislu "hey, man" (živjo, kolega, op. p.), a sem se s tem že naučila živeti in se temu zdaj samo še nasmejem. Že prej, v ligi NBA, sem večino časa delala v moškem svetu, mogoče sem tudi tam postopala nekoliko narobe, saj sem bila že nekako del moške kulture in niti več nisem opazila, da sem edina ženska na igrišču.
Tudi ko sem trenirala v ligi NBA, sem imela, kot ste rekli, sama zavoro v glavi, da me fantje ne bodo jemali resno, a je bilo daleč od tega in ni bilo nobene razlike z moškimi kolegi. Upam, da bo na tem področju še prišlo do napredka.
Če sva že pri ligi NBA, ne moreva mimo Luke Dončića. Sami imate še več stika z ligo – kaj pravijo o njem? "Če bo le ostal zdrav in še naprej igral s takšnim nasmehom na licu, potem je res le nebo meja."
Vsi govorijo o njem v superlativih in zdaj vsi priznavajo, da so se močno zmotili, ko ga niso imeli tako visoko na lestvici za nabor, ko so govorili, da ni dovolj atletski, pa da je prepočasen. Mene res preseneča, kako hitro je prevzel ameriški trg. Če greš v Dallas je vsaj polovica arene v dresih Luke Dončića. Letos sem bila v Španiji tudi na kraljevem pokalu, pa je bilo tudi tam ogromno navijačev v dresih Luke, pa ne samo v dresu Reala ali Dallasa, temveč tudi v dresu slovenske reprezentance. To je ogromna promocija za Slovenijo.
Kar se košarke tiče, pa res ne vem, kje so zanj meje. Če bo le ostal zdrav in še naprej igral s takšnim nasmehom na licu, potem je res le nebo meja. In ravno to je njegova posebnost, ta sproščenost in igrivost na igrišču.
Z vašimi izkušnjami v košarki bi verjetno lahko že napisali knjižno uspešnico. Od kje sploh izvira ta ljubezen do oranžne žoge?
Ko sem bila mlajša, sem se ukvarjala z veliko športi, potem pa sem nekje v petem ali šestem razredu skupaj s prijatelji odšla na igrišče, začela igrati tri na tri s fanti in potem hitro zapadla v klubsko košarko. Vse skupaj me je zasvojilo, niti šola niti klavir, ki sem ga igrala do takrat. Pomembna je bila le košarka. Takrat so bili ravno Chicago Bulls na tistem svojem vrhuncu in takrat sta me tako Chicago kot Michael Jordan povsem zasvojila. To je bil moj svet.
Od takrat naprej sem vedno shranjevala denar, ki sem ga dobivala za rojstne dneve, z željo, da bom privarčevala dovolj, da si bom enkrat v živo ogledala igrati Michaela Jordana. Potem se je on vmes že upokojil, jaz sem še vedno varčevala, ko pa je potem prišel nazaj, sem privarčevala dovolj, da sem pri 15 letih odšla v Toronto k sorodnikom in si v živo ogledala igrati Jordana in Bullse.
Navdih je našla v Michaelu Jordanu.
Kam vas je pot zanesla potem?
Vedno sem si želela igrati košarko na kolidžu v ZDA in se mi je zdelo najbolj realno, da dobim štipendijo, če grem tja že v srednji šoli. Tako da sem si potem preko ene izmed agencij kot študentsko izmenjavo izborila pot v ZDA. Takrat si nisi mogel izbrati lokacije, vse skupaj se je dogajalo leta 1999, ko ni bilo telefonov in interneta, dobila sem domovanje pri družini v Oklahomi in vse skupaj sprejela, ker sem mislila, da bom živela sanje v New Yorku (smeh, op. p.). Potem sem tisto leto, ko sem živela v Oklahomi, doživela res velik kulturni šok, zato sem se odločila, da se vrnem v Slovenijo, kjer sem začela s študijem mednarodnih odnosov, zraven pa sem igrala košarko. Zadnji letnik študija sem se bila primorana odločiti, ali končam študij ali igram košarko profesionalno, in vsi vemo, kakšne plače so bile v ženski košarki včasih, zato sem se odločila za odmik od košarke. Takrat se mi je podrl svet.
V družbi Kobeja Bryanta
Kako ste potem našli pot nazaj?
Najprej sem začela z delom na ministrstvu za zunanje zadeve, košarko sem tako pogrešala, da sem se pri 29 letih vrnila iz "upokojitve" nazaj na igrišče.
Potem ste naredili povratek kot Michael Jordan.
(smeh, op. p.) Res je. Potem sem delala magisterij v sodelovanju z evroligo. Medtem me je Boštjan Nachbar povabil, da kot ena izmed vodij pomagam na njegovem kampu. Boki mi je tako kot prvi dal priložnost, da sem se začela učiti. Veliko smo takrat sodelovali s fundacijo Življenje je košarka, kjer ljudi s posebnimi potrebami učijo igranja košarke. To me je res pritegnilo in mislim, da se o tem res premalo govori.
Na začetku poti je veliko delala kot prostovoljka. Kako pa ste potem vzpostavili stik z ligo NBA?
NBA je leta 2011 prišel v Slovenijo s kampom Basketball without borders. Takrat sem bila v Sloveniji že nekako znana kot "profesionalna prostovoljka" (smeh, op. p.). Poklical me je Matej Avanzo, ki je delal na Košarkarski zvezi Slovenije in me prosil za pomoč, saj so takrat organizirali tri dogodke naenkrat. Tako sem postala glavni kontakt z NBA, ki je bil v Sloveniji.
Zato sem si vzela 14 dni neplačanega dopusta in oba tedna v celoti preživela z njimi. Takrat sem spoznala, kakšne službe vse obstajajo v ligi NBA in da so ljudje dejansko plačani, da to počnejo. Zatem so me tri leta vsako poletje povabili na njihove kampe kot prostovoljko, nato pa sem dočakala prvi plačan projekt v Indiji, kjer smo začeli s pilotnim projektom Junior NBA. Sama sem bila ena od petih vodilnih trenerjev. Najprej smo učitelje na šolah spoznavali s košarko, 90 odstotkov šol sploh ni imelo igrišča, tako da smo igrali in se učili tudi na parkiriščih, hodnikih …
Nato sem kot trenerka sodelovala še na Kitajskem v Pekingu, kjer smo delali projekt z Yao Mingom in otroki. Zatem sem eno leto živela še v Londonu in pet let v Madridu, kjer smo delali na promociji košarke, zadnje dve leti pa sem delala še v vlogi globalne vodje NBA akademije na ženski strani. Od leta 2015 do 2020 sem bila tako zaposlena pri NBA Europe v Madridu. Vodstvo lige je v zadnjih letih spremenilo razmišljanje, da bodo na primer našli igralce v Indiji in na Kitajskem, ampak so izbrali drugačen pristop, da morajo te igralce razvijati že prej. Potovala sem več kot 270 dni na leto, potem pa je prišel Chicago in zatem še koronavirus, ki je vse obrnil na glavo.
Obrnil na glavo v pozitivnem ali negativnem smislu?
Po 20 letih v tujini sem se preselila nazaj v Maribor. Vse skupaj je bila zares čudna izkušnja in prvo leto mi je bilo kar težko. Potem pa sem se znova zaljubila v Slovenijo in šele zdaj razumem, kaj imamo. Dejansko moraš v tujino, da se zaveš te majhnosti in prijetnosti naše države. Mislim, da je to naša velika prednost.
Leta 2020 ste lahko zarisali novo kljukico na vaši listi dosežkov, saj ste postali prva skavtinja v zgodovini Chicago Bulls. Kako izgleda vsakdan skavtinje? Kaj vse je zajemalo vaše delo?
To se zelo razlikuje od kluba do kluba, pa tudi posameznika, kakšne odgovornosti so mu dodeljene. Jaz sem imela to srečo, da sem sodelovala s Chicago Bulls, kjer sem sodelovala z Ivico Dukanom, ki je bil prvi mednarodni skavt v ligi NBA nasploh. Res me je lepo sprejel, me vzel pod svoje okrilje in bil moj mentor. Od njega sem se naučila res ogromno.
Prvo leto je bilo res drugačno, ker smo vsi delali od doma, tako da smo dejansko vsi gledali v računalnike in televizije, in ker ni bilo potovanj, smo si delo razdelili tako, da smo vsi delali vse. Tako nisem pokrivala samo Evrope in Avstralije. Po času koronavirusa pa je bilo veliko več potovanj. Imeli smo listo približno 40 evropskih košarkarjev, ki smo jih spremljali za nabor lige NBA. Druga lista pa so bili prosti igralci, torej vsi košarkarji, ki bi potencialno lahko igrali v ligi NBA.
Tako hodiš s tekme na tekmo, po vsakem srečanju napišeš poročilo, v katerem moraš na koncu podati svoje mnenje in razložiti, če se zdi nek košarkar primeren za tvojo ekipo in zakaj. Torej podaš svoje mnenje, nato pa se drugi odločijo, če bodo nekoga sprejeli v ekipo.
V svojem delu res uživa.
Dodobra ste spoznali tako ligo NBA kot evropsko košarko. Kakšna je še vedno razlika med obema svetovoma oziroma kakšen je razkorak med obema?
Tu je še vedno ogromna razlika. Nočem reči, kaj je boljše in kaj slabše, ker tudi sama še vedno veliko raje pogledam tekmo evrolige kot tekmo rednega dela v ligi NBA. Kar pa se tiče organiziranosti kluba, pa strokovnega štaba, števila ljudi, ki delajo z ekipo, pa je to neprimerljivo. Recimo v Chicagu smo imeli šest trenerjev, ki se sploh niso šteli kot trenerski štab, niso na klopi. Oni so na primer na treningih samo zato, da igrajo obrambo proti našim igralcem.
Še posebej pa NBA prednjači pri delu analitike. Ne bom rekla, da to podpiram, ker je ogromno dela zdaj odvisnega od teh številk in tehnologije in je NBA mogoče na ta račun izgubil tudi nekaj "humanosti" v igri. A ne pravim, da bi Evropa to potrebovala. Včasih so nekateri klubi ravno zato, ker nimajo toliko finančnih sredstev, toliko bolj inovativni in marsikatero stvar zaradi tega delajo tudi bolje kot v NBA. Tudi kar se tiče poslovanja in marketinga, je Evropa še zelo zadaj, ne vem, katera ekipa je sploh v plusu, v NBA pa mislim, da ni prav nobena ekipa v primanjkljaju.
V tem času ste verjetno spoznali ogromno slavnih imen v svetu košarke. Je kdo izmed njih na vas naredil res Navdušil jo je Boris Diaw. velik vtis?
Na teh akademijah sem spoznala res veliko zanimivih ljudi in včasih se pošalim, da so košarkarji še najmanj zanimivi (smeh, op. p.). Teh imen je res ogromno, od Dirka Nowitzkega do Charlesa Barkleyja … Bolje, da ne naštevam vseh. Mogoče je name največji vtis naredil nekdanji francoski košarkar Boris Diaw, ker ima po karieri res zanimivo življenjsko zgodbo. Cilj ima v 13 letih prepotovati svet s svojim katamaranom, veliko se potaplja, hodi v gore, fotografira … Res dela vse, samo košarka mu je zdaj na zadnjem mestu (smeh, op. p.).
Koliko in na kakšen način vam bodo zdaj te izkušnje iz lige NBA pomagale pri novi evropski izkušnji?
Ko gledam nazaj, sem dala skozi veliko nekih modelov dela, ki so delovali, pa tudi takšnih, ki niso. In ravno ti, ki ne delajo, ti dajo res ogromno. Ne morem reči, da kot ekipa začenjamo iz ničle. Presenetila me je tudi nedavna raziskava investitorjev, ki so ugotovili, da je košarka med mladimi na Otoku drugi najbolj priljubljen šport. Ravno zaradi tega grem še bolj s pozitivnim razmišljanjem v novo poglavje. Je pa res, da jim primanjkuje priložnosti za igranje, igrišč in razvoja trenerjev. Moje pretekle izkušnje iz držav, kjer košarka ni tako razvita, mi bodo zdaj toliko bolj pomagale pri nekih idejah, kako razvijati košarko. Se pa zavedam, da je to timski šport in tek na dolge proge, sam pa tako ali tako v življenju ne moreš doseči nič.
Na svoji poti je spoznala ogromno ljudi.
Bo London za vas dolgoročna postaja ali imate za prihodnost še kakšne druge načrte? Morda tudi takšne brez košarkarske žoge?
Dejansko ne vem. Nikoli ne delam nekih načrtov vnaprej, vedno se prepustim toku. Po študiju sem si vedno želela delati v športni diplomaciji in s te strani sem začela delovati v NBA Cares, nato pa me je potegnilo povsem v profesionalno smer. Tako da bi si mogoče v prihodnosti želela delati res v tej športni diplomaciji, da malo zadostim še svoji duši. Bomo videli.
Preberite še:
1