Petek, 31. 3. 2023, 17.10
1 leto, 7 mesecev
Je v Črni gori pred vrati politični pretres?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,52
7
61-letnemu Đukanoviću, ki je na čelu Črne gore od leta 1989, v nedeljo grozi velik poraz.
To nedeljo bodo najbolj napete volitve v najnovejši črnogorski zgodovini. Milo Đukanović, ki se je zavihtel na čelo Črne gore že davnega leta 1989, ima v drugem krogu predsedniških volitev verjetno najnevarnejšega tekmeca do zdaj. To je črnogorski ekonomist mlajše generacije Jakov Milatović, ki je lani jeseni že presenetljivo zablestel na podgoriških lokalnih volitvah.
Milo Đukanović ni imel še niti 30 let, ko je skupaj z Momirjem Bulatovićem in Svetozarjem Marovićem v t. i. protibirokratski revoluciji kot zaveznik srbskega voditelja Slobodana Miloševića januarja 1989 vrgel z oblasti tedanje črnogorsko republiško in partijsko vodstvo. "Mladi, lepi in pametni." Takšen vzdevek so njihovi podporniki pripeli tem ambicioznim črnogorskim mladeničem. Najbolj je med njimi izstopal Nikšičan Đukanović, zaradi svojih ostrih in odločnih stališč znan tudi kot Britvica.
Đukanović prevzame oblast v Črni gori
Leta 1991, ko je imel šele 29 let, je Đukanović postal črnogorski premier. To so bila leta, ko je bil še zvest zaveznik Miloševića in njegovega projekta Velike Srbije. A leta 1995, ko je bilo jasno, da je Miloševićev velikosrbski projekt na poti navzdol, se je zgodil velik preobrat. Đukanović je postajal vse večji zagovornik črnogorskega oddaljevanja od Srbije, zaradi česar je prišlo do razkola z Bulatovićem.
Oktobra 1997 sta se nekdanja zaveznika spopadla na usodnih predsedniških volitvah. Te so odločale o tem, kakšno pot bo ubrala Črna gora – bo ostala tesno ob Srbiji ali bo šla počasi svojo pot. V drugem krogu je Đukanović zelo tesno zmagal: dobil je 50,8 odstotka glasov, Bulatović pa 49,2 odstotka. Po teh volitvah je imel škarje in platno črnogorske politike v rokah le še Đukanović.
Đukanović zmaguje s podporo manjšin
Đukanović je leta 1997 zmagal zlasti po zaslugi tistih Črnogorcev, ki se imajo za poseben narod, ločen od srbskega, ter Muslimanov oziroma Bošnjakov in Albancev. V občinah, kjer živijo večinoma Črnogorci, ki se imajo za del srbskega naroda, je zmagal Bulatović. To zavezništvo nesrbskih pravoslavnih Črnogorcev, Muslimanov oziroma Bošnjakov in Albancev je Đukanoviću prinašalo zmage tudi v prihodnjih letih.
Jakov Milatović volivcem obljublja povprečno plačo v višini tisoč evrov.
Ne nazadnje je ta volilna koalicija, če jo tako imenujemo, na referendumu leta 2006 nagnila tehtnico na stran zagovornikov neodvisne črnogorske države. Takrat je za samostojno Črno goro glasovalo nekaj več kot 55 odstotkov volivcev (vsaj 55 odstotkov podpore je bil pogoj za razglasitev neodvisnosti).
Očitki o korupciji in avtokraciji
Đukanović je imel nato do leta 2020 skoraj neomajno oblast v Črni gori. V putinovskem slogu se je dobesedno "prestavljal" s položaja predsednika države na položaj premierja in nazaj. Skupaj je bil Đukanović od leta 1991 šestkrat premier in dvakrat predsednik države. Če mu uspe tudi to nedeljo, bo predsednik še tretjič.
Đukanović vodi prozahodno politiko in je Črno goro – na veliko jezo Rusije, ki naj bi ga leta 2016 hotela s svojimi črnogorskimi pomagači zrušiti z oblasti z državnim udarom – leta 2017 popeljal tudi v Nato ter jo približeval EU. Po drugi strani pa so se nanj pogosto lepili očitki, da je avtokrat in kleptokrat ter da je tesno povezan s črnogorsko mafijo. Takšni očitki niso prihajali samo iz vrst opozicije, ampak so se pojavljali tudi v zahodnih medijih.
Porazi Đukanovićeve Demokratične stranke socialistov
Đukanović je Črni gori neomajno vladal s pomočjo Demokratične stranke socialistov (DPS). Do leta 1991 se je stranka imenovala Zveza komunistov Črne gore, ta pa je bila del Zveze komunistov Jugoslavije. DSP je Črni gori vladala do parlamentarnih volitev poleti 2020, ko je na oblast prišla koalicija prosrbskih strank in strank, ki se razglašajo za proevropsko usmerjene.
Prosrbski Andrija Mandić, tretjeuvrščeni v prvem krogu, je pred drugim krogom podprl Milatovića.
Ta koalicija pa je imela trhlo večino v črnogorskem parlamentu in velike težave. Črna gora je bila tako od lani spomladi v vladni krizi, ki se je končala tik pred prvim krogom predsedniških volitev, ko je Đukanović razpustil parlament in razpisal predčasne volitve – te bodo 11. junija letos.
Vzpon mladega Milatovića
Črnogorska vladno-parlamentarna kriza se je začela aprila lani, ko je parlament izglasoval nezaupnico vladi, ki jo je od decembra 2020 vodil prosrbsko usmerjeni Zdravko Krivokapić. Ta je v svoj kabinet za gospodarskega ministra povabil tudi mladega črnogorskega ekonomista in bančnika Jakova Milatovića.
Leta 1986 v Podgorici (takrat se je mesto imenovalo še Titograd) rojeni Milatović je pred vstopom v politiko služboval v različnih bankah, med drugim v črnogorski podružnici NLB, v Deutsche Bank v Frankfurtu ter v Evropski banki za obnovo in razvoj. Po svetu ga je zanesel že študij, saj je študiral v Illinoisu, na Dunaju, v Rimu in Oxfordu.
Uspeh Milatovića v Podgorici
Milatović in takratni črnogorski minister Milojko Spajić sta v Krivokapićevi vladi predstavila tudi liberalni reformni ekonomski program Evropa zdaj (Europa sada v izvirniku). Del programa je bila tudi odprava prispevkov za zdravstvo, na ta račun pa sta občutno zvišala pokojnine in plače. Leta 2022 sta Milatović in Spajić ustanovila tudi stranko Gibanje Evropa zdaj. Lani je Milatović tudi kandidiral na lokalnih volitvah v Podgorici kot županski kandidat Gibanja Evropa zdaj.
Milatović upa tudi na podporo volivcev, ki so v prvem krogu glasovali za Alekso Bečića.
Te volitve so bile velik uspeh za Milatovića, saj je DPS po 24 letih izgubila oblast v črnogorskem glavnem mestu. A Milatović kljub temu ni postal podgoriški župan, ampak se je rajši odločil za naskok na predsedniški položaj. Državna volilna komisija je namreč pred tem zavrnila predsedniško kandidaturo Spajića, ker ima dvojno državljanstvo, zaradi česar je Milatović vskočil kot nadomestni kandidat.
Prosrbski blok pred drugim krogom enotno podprl Milatovića
V prvem krogu je Milatović dobil nekaj manj kot 29 odstotkov, zaostal je le za Đukanovićem, ki je dobil 35,4 odstotka. Pred drugim krogom sta Milatovića med drugim podprla odločno prosrbski in proruski Andrija Mandić (19,3 odstotka v prvem krogu) ter liberalni Aleksa Bečić (10,9 odstotka), ki je prav tako naklonjen tesnejšim stikom s Srbijo.
S to popotnico ima Milatović velike možnosti, da v nedeljo premaga Đukanovića. Milatović je dobil tudi podporo voditelja bosenskih Srbov Milorada Dodika in srbskega nacionalista Vojislava Šešlja. Od v Haagu obsojenega četniškega vojvode Šešlja se je Milatović, ki je leta 2006 na referendumu glasoval za samostojno Črno goro, a zagovarja tesne odnose s Srbijo, javno distanciral.
V volilno tekmo se je vpletla tudi Srbska pravoslavna cerkev v Črni gori, ki je Đukanoviću očitala, da vodi kampanjo proti njej. Đukanović namreč Milatoviću očita njegovo povezanost s Srbsko pravoslavno cerkvijo v Črni gori. Prav tako mu očita, da je izpostava srbskega predsednika Aleksandra Vučića.
Boj za glasove izseljencev
Pred drugim krogom je Đukanović med kampanjo posebno pozornost namenil njemu tradicionalno naklonjenim narodnim manjšinam, tudi v diaspori, ki šteje 150 tisoč ljudi, še posebej v zahodni Evropi. Z njihovimi predstavniki se je srečal v nemškem Hannovru. Po poročanju medijev bodo volivci iz diaspore na volišča v Črni gori prišli organizirano z avtobusi in čarterskimi poleti, ki jih bo financiral poslovnež blizu Đukanoviću, poroča portal Balkaninsight. Volilni zakon namreč Črnogorcem v tujini ne omogoča glasovanja na diplomatskih predstavništvih, temveč morajo svoj glas oddati v domovini. Milatović se je na predstavnike diaspore obrnil z odprtim pismom, v katerem jih je "spomnil, da so odšli zaradi politik njegovega tekmeca", piše STA.
7